Leipzig - brez knjižnega sejma

Po uvodnem jamranju zaradi že drugo leto zapored odpovedanega knjižnega sejma se s tremi knjigami v nahrbtniku podajam na sprehod po starem delu mesta Leipzig.

"Wer nach Leipzig zur Messe gereist,

Ohne auf Auerbachs Hof zu gehen,

Der schweige still, denn das beweist:

Er hat Leipzig nicht gesehen."

"Kdor pride na sejem in ne obišče Auerbachove pivnice, naj ne govori, da je bil že v Leipzigu," je pred mnogimi leti napisal Johann Wolfgang von Goethe. Ne vem, ali je s sejmom mislil na tistega knjižnega, ki v tem mestu poteka že od 17. stoletja dalje, a vedel je, o čem piše. V letih od 1763 do 1765 je študiral na Leipziški univerzi in bil reden gost pivnice Auerbachs Hof, oz. Keller. Brez nje njegovo življenje ne bi bilo to, kar je bilo.

Auerbachs Keller je druga najstarejša pivnica v Leipzigu in leži v samem centru starega Leipziga, le nekaj metrov stran od trga, kjer že stoletja potekajo različni sejmi. Pivnico je ustanovil medicinec in univerzitetni profesor Heinrich Stromer iz Auerbacha; študentje pa se v njej zbirajo in popivajo že od leta 1525 dalje. V pivnici visi znamenita na les naslikana slika iz leta 1625, ki prikazuje pijančevanje profesorja Fausta s svojimi študenti. Ja, to je tisti Faust, ki je sklenil pakt s hudičem in za svetni uspeh ter ljubezen prodal svojo dušo - Faust številnih legend, mitov in literarnih del.

Slika je vzbudila zanimanje mladega Goetheja, ko je zahajal v pivnico, in mu predstavljala navdih za njegovo najpomembnejšo literarno delo -  summa summarum njegovega življenja, tragedijo Faust (1.knjiga).

Auerbachova klet je zaradi Goetheja in njegovega Fausta svetovno znana. Eden izmed začetnih prizorov tragedije se namreč dogaja ravno v tej pivnici. 

Mefisto pripelje Fausta v Auerbachovo klet, da bi mu pokazal, kako lahkotno je lahko življenje, če zadovoljujemo le svoje čute. Mefisto se prav hitro vključi v študentsko družbo v pivnici in razkrinka njihovo najbolj primitivno podobo - bolj živalski so od živali, pravi, Faustu pa je popivanja kmalu dovolj. Mefisto študente začara. Vino, ki jim ga je priskrbel, se spremeni v ogenj in užaljeni študentje Mefista napadejo z noži. Ta s pomočjo svoje čarobne moči uspe pobegniti iz pivnice, študentje pa potem presenečeno ugotovijo, da z noži niso grozili Mefistu, ampak so pravzaprav drug drugemu poskušali odrezati nosove.

Auerbachovo klet trenutno ni mogoče obiskati in v njej obedovati, lahko pa si ogledate prostor pred vhodom, kjer eden nasproti drugemu stojita dve skupini kipov, ki so ju tja postavili leta 1913, ko so pivnico temeljito preuredili. En kip predstavlja Mefista in Fausta, drugi pa začarane študente, ki se ravno trudijo okrog nosov svojih kolegov.

Faust in Mefisto
pred Auerbachs Keller

Goethe je Auerbachovo klet povzdignil v literarni spomenik, pohvalil pa je tudi samo mesto Leipzig: "Mein Leipzig lob ich mir! Es ist ein klein Paris und bildet seine Leute." V mestu, ki ga imenuje kar mali Pariz, in na Leipziški univerzi, kjer je študiral, se je dobro počutil.

Alma Mater Lipisiensis je za Univerzo v Heidelbergu druga najstarejša univerza v Nemčiji, ki neprekinjeno deluje že od leta 1409 dalje. Številne znane osebnosti so študirale na tej univerzi, med njimi poleg Goetheja tudi Novalis, pozneje pa Friedrich Nietzsche in Sandor Marai - avtor romana Sveče so dogorele, in seveda Angela Merkel. Če pa počasi zajadramo v glasbene vode, sta bila med študenti Leipziške univerze tudi Robert Schumann in v Leipzigu rojeni Richard Wagner.

Glavna stavba Leipziške univerze,

ki s svojo stekleno fasado nakazuje prvotni videz 

Augusteuma in Paulinerkirche,

ki so ju leta 1968 oblasti DDR razstrelile,

ker se s svojim videzom nista skladali s socialistično ideologijo prežeto

Univerzo Karla Marxa

Ko je leta 1723, 38-letni Johann Sebastian Bach, sveže poročen s svojo drugo ženo Anno Magdaleno in štirimi otroci iz prvega zakona, prispel v Leipzig, da bi prevzel delo kantorja v evangeličanski cerkvi Sv. Tomaža, so se njegove misli ustavile tudi pri cenjeni univerzi v mestu.  Mesto kantorja je namreč prineslo tudi to ugodnost, da bi njegovi sinovi lahko  brezplačno študirali na tej prestižni univerzi. Če se je to potem res zgodilo, ne vem, je pa mesto Leipzig Bacha tudi sicer močno očaralo. Tukaj je ostal vse do svoje smrti leta 1750.

Družina Bach je živela v stavbi Thomanerchor - pevske šole za dečke v neposredni bližini cerkve Sv. Tomaža. Zasedali so drugo nadstropje stavbe, kar je predstavljalo 900 m2 površine; zgradbo pa so morali v toku let zaradi vse večjega števila družinskih članov, pa tudi študentov, ki so pri Bachu imeli privatni pouk, dozidati za dodatno nadstropje, da je bilo za vse dovolj prostora. Stavba danes ne stoji več, saj je bila uničena ob bombardiranju Leipziga 4.12.1943.

Mesto kantorja v Leipzigu je bila izredno prestižna, a tudi zelo naporna služba. Bach je kot kantor moral organizirati glasbo za štiri cerkve v mestu, igrati orgle na porokah in pogrebih, učiti dečke Tomanerchor petje (in včasih tudi latinščino), pa vendar je bil to samo manjši del njegovih zadolžitev. Od Bacha se je pričakovalo, da za vsako nedeljo in za vse verske praznike zloži novo glasbo. To je pomenilo najmanj 60 novih glasbenih del v letu. Le kdo bi zmogel kaj takega? No, Johann Sebastian Bach je. Za nedeljske maše in praznike je skladal cerkvene kantate - večstavčne skladbe, ki so vsebovale arije in recitale, ki so jih izvajali različni vokalni solisti, spremljal pa jih je pevski zbor in manjši orkester. Te kantate so postale duša evangeličanske nedeljske maše. Peli so dečki Thomenchora in moški solisti, orkester so sestavljali glasbeniki z bližnje univerze; izvedbo pa je nadzoroval in vodil Bach sam, ki je sedel za orglami.

Bachova žena Anna Magdalena bi s svojim lepim sopranom prav lahko pomagala pri cerkvenem petju, saj je bila pred poroko cenjena (in zelo dobro plačana) pevka na knežjem dvoru v Köthenu, a žensko petje (kakor tudi igranje na instrumente) v protestantskem okolju Leipziga v tistem času ni bilo dovoljeno. Gospa Bach je tako prevzela vlogo glavnega managerja firme Bach in skrbela za organizacijo ter gladek potek moževe službe kantorja. Pomislite samo na notne zapise vsake nove skladbe, ki jih je bilo potrebno priskrbeti posameznim izvajalcem pri nedeljskih mašah. Kopirnih strojev ni bilo, da bi vsak dobil svojo kopijo sveže skomponirane skladbe, in tako je Bachova žena organizirala in nadzorovala prepisovanje not; veliko pa je prepisovala tudi sama. Ob moževem spodbujanju pa je tudi sama skladala.

Cerkev Sv. Tomaža
z Bachovim spomenikom

Vse te zanimive stvari, ki so mi na čudovit način približale življenje Johanna Sebastiana Bacha in njegove družine, sem izvedela s pomočjo tečaja na internetni platformi Coursera, Listening to Western Music (2.knjiga), profesorja Craiga Wrighta z Univerze Yale in njegove knjige z enakim naslovom. Tečaj in knjiga sta bila točno tisto, kar sem potrebovala. V začetnih poglavjih so razloženi osnovni pojmi in sestavni deli glasbenih del - preprosto in prilagojeno tistim, ki nimamo nobene glasbene izobrazbe, nato pa je sledil sistematični pregled celotne zgodovine zahodne glasbe od prvih začetkov v srednjem veku, preko razsvetljenstva, baroka, klasicizma, romantike do današnjih dni, s predstavitvijo vseh pomembnih skladateljev in njihovih največjih del. Mnoge skladbe, ki sem jih že slišala, pa jih nisem poznala, zdaj znam bolje poslušati. In če že ne uspem ugotoviti avtorja tistih najpomembnejših klasičnih glasbenih del, pa uganem vsaj to, v katero obdobje spadajo. Kar je precej več, kot sem si od tečaja in knjige obetala.

S knjigo prof. Wrighta
na Bachovem grobu
v cerkvi Sv. Tomaža

Leta 1750 je 65-letni Johann Sebastian Bach po neuspešni operaciji katarakte umrl. Zanimivo in žalostno - isti kirurg je enako neuspešno operiral Bachovega sodobnika, tudi velikega skladatelja, Georga Friedricha Händla. Bacha so pokopali  na  pokopališču Alter Johannisfriedhof, nekoliko izven starega jedra Leipziga, v neoznačen grob, kar pa za tisti čas ni bilo nič nenavadnega. 

Njegov grob in njegova glasba sta v naslednjih letih in desetletjih poniknila v pozabo - glasba zaradi tega, ker je začela veljati za zastarelo. Leto Bachove smrti označuje konec baročnega obdobja v glasbeni zgodovini.

Šele v 19. stoletju so prebivalci Leipziga ponovno spoznali, da je v njihovem mestu živel glasbeni genij. Leta 1830 je Felix Mendelssohn Bartholdy, ki je v tem času vodil Leipziški simfonični orkester, ponovno odkril Bachovo glasbo, in pred skoraj sto leti umrli in pozabljeni skladatelj je ponovno postal popularen.

Leta 1836 se je mladi Robert Schumann sprehajal po pokopališču Alter Johannisfriedhof in iskal Bachov grob. Mogoče je želel o Bachu napisati članek v svoj časopis Neue Zeitschrift für Musik, ki ga je ustanovil in urejal. To je bil čas, ko je že ugotovil, da nikoli ne bo uspešen pianist in se je že posvetil glasbeni kritiki in skladanju. 

To je bilo tudi že po slavnem prvem poljubu s svetovno znano najstniško klavirsko virtuozinjo, Claro Wieck, hčerjo profesorja za klavir, pri katerem se je Schumann v Leipzigu učil igranja na klavir. V tem času sta se s Clarinom očetom še dobro razumela, saj Schumann še ni zaprosil za roko njegove hčerke, pozneje pa sta se močno sprla, kajti oče je ostro nasprotoval poroki med Robertom in Claro. Kar pravzaprav razumemo :) Clarina glasbena kariera bi bila s poroko z dokaj neznanim skladateljem ogrožena. Poleg tega je bil Clarin oče prepričan, da Schumann ni zmožen finančno poskrbeti zase, kaj šele za družino, ki bi jo ustvarila s Claro. 

Ko sta se Clara in Robert kljub očetovemu nasprotovanju s pomočjo sodišča čez štiri leta vseeno poročila, so se očetovi strahovi prav kmalu več ali manj uresničili. A zdaj še nismo tako daleč. Možganska prizadetost kot kasna posledica prebolelega sifilisa se pri Robertu Schumannu še ni pokazala in najsrečnejša skupna leta - od 1840 do 1844, ki sta jih Robert in Clara Schumann preživela v Leipzigu, šele pridejo. 

Clara Schumann je odlično igrala na klavir, tudi skladala, hodila na svetovne turneje, bila slavnejša od svojega moža, a navkljub svoji genialnosti - to vemo iz njenih dnevniških zapisov - je dvomila v to, da so ženske sposobne opravljati kreativno delo.

Na pokopališču Alter Jaohannisfriedhof Robertu Schumannu niso znali povedati, kje je pokopan Johann Sebastian Bach. Menda mu je grobar odgovoril z vzklikom: "O, Bachov je tako veliko!" in samo zmajal z glavo. A vendar se je pozneje izkazalo, da obstaja ustno izročilo o tem, kje naj bi bil pokopan skladatelj: Šest korakov od južnih vrat cerkve Sv. Janeza naj bi bila v plitev grob položena hrastova krsta (hrastova krsta pa je bila nekaj nenavadnega za pokope v 18. stoletju) z Bachovim truplom. In ko so leta 1894 prenavljali cerkev, so na opisanem mestu resnično našli hrastovo krsto z ostanki trupla, ki bi bilo lahko Bachovo. 

Konec 19. stol. so se patologi veliko ukvarjali z raziskovanjem oblike lobanje. Predvidevali so, da je oblika lobanje pri genijih drugačna kot tista pri običajnih ljudeh. Pri domnevni Bachovi lobanji je patolog pričakoval spremembe v temporalnem predelu, saj se tam nahaja slušni organ. Zdaj vemo, da dober sluh, oz. drugače razvit slušni organ ne vplivata bistveno na glasbeni talent, takrat pa to še ni bilo tako jasno. Kakorkoli že, Wilhelm His, ki je pregledoval lobanjo okostja iz hrastove krste z Alter Johannisfriedhofa, je resnično našel spremembe, ki si jih je razlagal kot takšne, da bi lahko pripadale glasbenemu geniju. Poleg tega naj bi bila obrazna rekonstrukcija mehkega tkiva v skladu z Bachovim portretom, ki je bil naslikan za časa njegovega življenja. Truplo je obveljalo za Bachovo in pokopano v cerkev Sv. Tomaža, kjer je Johann Sebastian Bach dolga leta opravljal službo kantorja.

"Šest korakov od južnih vrat cerkve Sv. Janeza
 je bila v plitev grob položena hrastova krsta z Bachovim truplom"
Cerkve danes ni več, saj je bila uničena med bombardiranjem,
označeno pa je mesto pokopa - beli krog.

Leta 1949 so ob obnovi cerkve Bachovo okostje prestavili v drugo krsto in kirurg Wolfgang Rosenthal si je lahko ogledal okostje. Nenavadnih sprememb na temporalnem delu lobanje sicer ni našel, so pa za to, da je okostje res Bachovo, govorile številne degenerativne spremembe na področju medenice in zgornjih okončin, kar naj bi bile tipične spremembe tistih, ki so v svojem življenju veliko igrali na orgle. Tudi glede velikosti in starosti v času smrti, naj bi bilo okostje v skladu s tem, kar bi pri Bachu pričakovali. Okostje je bilo dokončno potrjeno kot Bachovo in pokopano v cerkev Sv. Tomaža, kjer je še danes.

Cerkev Sv. Tomaža je odprta tudi v času korone in grob sem si ob obisku Leipziga lahko ogledala - kakor tudi Bachove orgle (ki pa vendarle niso tiste orgle, na katere je igral) in Bachovo spominsko okno. V cerkvi ob petkih in sobotah tudi v času korone potekajo koncerti motetov, ki jih izvajajo dečki Thomanchora - naslednikov fantov, ki so že v Bachovem času peli v tej cerkvi. Kaj naj rečem... občutki so čudoviti. Sprehajati se po prostoru in stopati po tleh, kjer je hodil veliki glasbeni genij in si predstavljati glasbo, ki je takrat in potem še stoletja dalje zvenela v prostoru cerkve, je nekaj neprecenljivega.

O zanimivostih ob prepoznavanju Bachovega okostja sem prebrala v knjigi zdravnika in novinarja Thomasa Meißnerja, Der prominente Patient, Krankheiten berühmter Personlichkeiten (3.knjiga), v kateri so opisane bolezni in vzroki smrti številnih slavnih osebnosti človeške zgodovine. Poleg vseh glasbenikov, ki so omenjeni v mojem zapisu, so v knjigi razložene še bolezni mnogih drugih slavnih skladateljev, pa tudi pisateljev, znanstvenikov, igralcev ter politikov in to na znanstven, a obenem vsakomur razumljiv način. Knjiga se včasih bere kot kriminalka, kjer forenzični preiskovalci vedno znova prihajajo do presenetljivih odkritij. Enkratna knjiga.

V Meißnerjevi knjigi piše tudi o malo znanem dvomu, da je truplo, pokopano v cerkvi Sv. Tomaža, res Bachovo. Nizozemska raziskovalna skupina pod vodstvom Richarda H. Zegersa je pred leti v Medical Journal of Australia objavila strokovni članek, v katerem znanstveno argumentirano dvomijo o tem, da je okostje v Thomaskirche v Leipzigu Bachovo. Za razjasnitev dvoma so ponudili, da opravijo DNK analizo in primerjajo genski material domnevnih ostankov Johanna Sebastiana Bacha z genskim materialom enega od njegovih sinov, ki je pokopan v Hamburgu. Vodstvo cerkve Sv. Tomaža je raziskavo odklonilo. 

No, mogoče je tako še najbolje. Pomislite samo, do kakšne zadrege bi prišlo, če bi se izkazalo, da slavno okostje ni Bachovo, pač pa je pripadalo neznanemu možu - glede na degenerativne spremembe na sklepih nekomu, ki je celo življenje trdo fizično delal - težaku, ki pa vendar ni bil revež, saj si je lahko privoščil hrastovo krsto. Vsa mistika in romantika bi se razblinili. Pa vendar, resnica je pomembna. A zanjo je potreben pogum.

Eno najpomembnejših klasičnih del svetovne literature in dve poljubni, znanstveno-strokovni knjigi so me vodile po ulicah starega mestnega jedra Leipziga - zdaj, ko tam že drugo leto zapored ne morejo prirediti knjižnega sejma. Zaradi njih - pa tudi zaradi glasbe Bacha, Mendelssohna, obeh Schumannov in konec koncev tudi Wagnerja; skladateljev, ki so vsak na svoj način povezani s tem mestom, je bi sprehod bogatejši in zanimivejši. Ob tem pa je treba še posebej omeniti dve izjemni ženski, ki smo jih še pred petdesetimi leti doživljali povsem drugače (če sploh) kot danes, ko počasi le stopata iz moževih senc in živita svoje umetniško bogato življenje. To sta Clara Schumann, roj. Wieck in Anna Magdalena Bach, roj. Wilcke.

Pod vtisi, ki so mi jih prinesle knjige in ogled mesta, se odpravljam v svoj domišljijski Leipzig, kjer čas ne postavlja mej med posameznimi življenjskimi zgodbami. Tam ju vidim, kako skupaj vadita, Claro za klavirjem, ob njej pa Anno Magdaleno, ki poje. Pripravljata se na skupni nastop v znameniti leipziški koncertni dvorani Gawandehaus, kjer se bosta predstavili s svojimi lastnimi skladbami in pesmimi. Simfonični orkester bo vodil Felix Mendelssohn; kot spremljevalni zbor bodo pa nastopili dečki Thomanerchor-a. 

Nedaleč stran, v Auebachovi kleti, pa za masivno leseno mizo, na kateri stojita steklenici tokaja in renskega rizlinga, sedi študentska družba z Goethejem in Robertom Schumannom na čelu. Bach se pogovarja s Faustom, Mefisto pa pogleduje od enega do drugega in se preračunljivo smehlja. Ravnokar je opazil, da je v pivnico vstopila tudi nadobudna študentka fizike, Angela Merkel:)

Kaže da so vsi zadovoljni, ker lahko študirajo, ustvarjajo ali pa preprosto samo živijo v lepem mestu Leipzig.

Clara Schumann,
kot je bila upodobljena na bankovcu
za sto nemških mark