Marcel Proust: Jetnica

10. julija je minilo sto petdeset let od rojstva Marcela Prousta, francoskega pisatelja iz obdobja prehoda 19. v 20. stoletje, avtorja sedemdelnega monumentalnega romanesknega dela V iskanju izgubljenega časa.

Obletnica si zasluži praznovanje - mogoče s tem, da preberemo kakšno od knjig njegovega veličastnega dela. Toda kdo le še bere Prousta - v Sloveniji? Katarina Marinčič, ki je prevedla njegovo mladostno delo Radosti in dnevi  in napisala spremno besedo, v kateri ne more skriti navdušenja nad njim; nekdo iz založbe Sanje, ki je načrtoval, da v Proustovem jubilejnem letu ponatisnejo slovenski prevod dela (kaj bi dala, da bi to krasno idejo tudi izvedli!); študentje francoske književnosti na Filozofski fakulteti in redki gimnazijci, ki jim ne uide najbolj znan (in tudi najboljši) prvi del Iskanja izgubljenega sveta, V Swannovem svetu, oz. Combray. Ter še nekateri redki posamezniki.

Marcela Prousta in njegovo Iskanje izgubljenega časa imam zelo rada, čeprav vseh delov še nisem prebrala. Letos je dozorel čas za peti del, tisti z naslovom Jetnica. In ob prebiranju Jetnice me je prvič prešinilo, da je Proust vendarle nekoliko starokopiten ter zastarel in da je njegovo pisanje v današnjem času precej težko brati. Nekaj krivde za to gre vsekakor pripisati tudi temu, da so zadnji trije deli Iskanja izgubljena čas izšli po pisateljevi smrti. Jetnica je bila tako prva od knjig, ki je Proust pred izidom ni mogel več pregledati, dodatno urediti in prilagoditi. V knjigi tako najdemo nekaj netočnosti in veliko ponavljanja.

S homoseksualnostjo se je Marcel Proust ukvarjal v svojem četrtem delu, Sodoma in Gomora, a vse kaže, da to ni zadostovalo. Tudi v Jetnici mu homoseksualnost ne da miru. Zlahka se čuti, kako težko mu je bilo, ker v svojem življenju ni imel moči za "out and proud" in kako bolestno veliko mu je pomenilo dobro mnenje njegove družine (predvsem mame) ter družbe na splošno, ki v tistem času homoseksualnosti ni sprejemala. V svojem delu je bil tako o gejih in lezbijkah prisiljen pisati z nekega vzvišenega mesta, poniževalno in celo s kančkom gnusa. A tako je to bilo v tistem času in tudi Marcel Proust ni bil nadčlovek, ki bi se z načinom svojega življenja in s svojim delom lahko tako drzno dvignil nad družbo, v kateri je živel, da bi priznal svojo resnično spolno usmeritev.

Če pri knjigi Jetnica zamižimo na eno oko in odmislimo pisateljevo pretirano razglabljanje o homoseksualnosti, spregledamo njegov snobizem, ki se ga ni zavedal, odpustimo šovinizem (nekje pravi: "Meni je bilo to popolnoma vseeno, saj me duhovne odlike kakšne ženske niso nikoli kaj dosti zanimale."), pridemo do Marcela Prousta - pisateljskega genija. Občutljivega opazovalca, ki zna pisati kot nihče pred in nihče za njim. Ki bralcu pokaže stvari, ki jih je ta sicer že nekje videl in jih pozna, a jih do Iskanja izgubljenega časa ni razumel in ne razpoznal v njihovem bistvu in pravem pomenu. Ki s takšno lahkoto najde najrazličnejše zelo nazorne primere za čisto navadne dogodke in stvari, ki na takšen način potem zasijejo iz vsakodnevne sivine.

Osrednja tema v romanu Jetnica je razmišljanje o prednostih in slabostih trajne življenjske skupnosti. Ali, preprosteje, resne zveze. Ni mi treba napisati zakonske zveze, kajti tako starokopiten pa Proust že ni bil. V takšni stalni partnerski zvezi v tem petem delu Iskanja izgubljenega časa živita prvoosebni pripovedovalec (imenovan Marcel) in njegova prijateljica Albertine. Kako zavita in strma je bila pot do točke, na kateri lahko prvoosebni pripovedovalec zaživi skupaj s svojo izbranko, prebiva z njo pod isto streho svojega stanovanja v Parizu, z vednostjo njegove družine in brez poroke, ve samo tisti bralec, ki je pred Jetnico prebral tudi prva štiri dela Iskanja izgubljenega časa.

In kakšni so lahko občutki in kakšna so čustva, ki prevevajo dva, ki sta se odločila, da bosta živela skupaj?

No, pisatelja zanimajo predvsem tisti negativni vidiki takšne zveze. Do potankosti razmisli in razčisti z ljubosumnostjo - ta je na njegovi strani in je tako velika ter neverjetna, da jo je težko prebaviti. Potem razglablja o laganju - to je Albertinina značilnost in je usmiljenja vredna, ker je tako zelo nepotrebna. Oba - laganje in ljubosumnost, sprožata napačna predvidevanja in zapletata odnos, ki na takšen način, seveda, ne more obstati. Ko eden od partnerjev ves čas razmišlja, kaj vse zamuja s tem, ko ima stalnega partnerja, ko se zaveda, da ima sicer zaklad, za katerega pa je vendar žrtvoval svojo prostost, svojo samoto in svojo misel, se že ve, da iz odnosa ne bo nič. Če pa se prebije še do naslednjega spoznanja, je zmožnost, da z nekom zaživi v ubranem odnosu, dokončno izničena: Vsako ljubljeno bitje, v določeni meri celo vsako bitje, je za nas tako kot Janus: če nas to bitje zapušča, nam kaže lice, ki nam je všeč, če pa vemo, da nam je večno na voljo, le svoje mračno lice.

Čuden in zapleten odnos med Marcelom in Albertine je težko razumeti. Nisem edina, ki sem s tem imela težave. Že leta 1949 je literarni kritik Justin O'Brien pisal o tem in postavil drzno hipotezo, kako bolje razumeti Prousta in v njegovem pisanju najti nekaj več logike in verodostojnosti. Predlagal je, da na nekatere ženske like iz romana pogledamo, kot da bi bili moški - predvsem tiste, ki imajo svoje ime izpeljano iz moških različic imena. Albertine je vsekakor ena izmed njih. In res. Potem, ko sem predpostavila, da Albertine ni eno od cvetočih deklet, pač pa mlad moški, je rdeča nit romana postala jasnejša in precej bolj trdna, ideja pisanja pa otiplivejša. In smo spet pri homoseksualnosti.

Z branjem romana Jetnica, Marcela Prousta, sem se preselila zelo daleč stran od tukaj in zdaj. A vendar... Če se s knjigo skrijete v tih in miren kot, kjer vas ne bodo motili šumi sodobnega sveta, ob sebi nimate telefona ali računalnika, da bi preverjali to in ono, in imate veliko časa, ki vam ga ni žal žrtvovati za knjigo, niste preveč malenkostni in se znate osredotočiti na dolge stavke in besedilo brez poglavij, se bo pred vami oblikovala čudovita enciklopedija čustev in občutij - tako zelo človeška in univerzalna, da presune do dna srca.

Marcel Proust je pisatelj, ki je iz pribitka svojega prostega časa in obilice denarja, ki mu ga je na lahek način priskrbela usoda, naredil največ, kar se z duhovnega vidika da narediti; nekaj plemenitega, čistega in bistvenega - ciklus romanov o iskanju izgubljenega časa.

★★★★☆

Jan Vermeer: Pogled na Delft
1660-1661
Proustova najljubša slika
(ploskvica rumenega zidu s pristreškom
je označenim z rdečim krogom)

Odlomek iz romana, v prevodu Radojke Vrančič:

Ponavljal si je: "Ploskvica rumenega zidu s pristreškom, ploskvica rumenega zidu."....

Bil je mrtev. Mrtev za vselej? Kdo bi to vedel? Gotovo: ne spiritistični poskusi, ne verske dogme ne prinašajo dokaza, da duša obstaja še naprej. Rečemo lahko samo to, da se v našem življenju vse dogaja tako, kakor da bi vstopali vanj z bremenom obveznosti, ki smo jih prevzeli v nekem prejšnjem življenju; v naših življenjskih okoliščinah tu na zemlji ni nobenega razloga, ki bi nas silil verjeti, da moramo delati dobro, da moramo biti obzirni ali vsaj vljudni, in umetnika ateista nič ne sili, da bi se čutil obveznega, naj se dvajsetkrat znova loti odlomka, ki ga bo nekoč vse občudovalo, a bo to njegovemu od črvov razjedenemu telesu, kaj malo mar, nič ga ne sili, naj ustvari nekaj takega, kot je ploskvica rumenega zidu, ki jo je s tolikšnim znanjem in pretanjenostjo naslikal neki na veke neznan umetnik, o katerem komaj vemo, da se imenuje Ver Meer. Vse te obveznosti, ki jih v sedanjem življenju nič ne potrjuje, so take, kot da bi bile iz nekega drugačnega sveta, ki temelji na dobroti, tankovestnosti in žrtvovanju, iz sveta, ki je popolnoma različen od tega našega...