Slovenska zgodovina - znanilci srednjega veka

Ajdovske deklice so na Slovenskem dobro poznane. Ena od njih je okamenela v skalah Prisanka, potem ko je pomagala popotnikom, da so pozimi srečno prišli preko Vršiča. Druga je pomagala pri gradnji cerkve v Crngrobu, kjer si še vedno lahko ogledate njeno rebro. Z eno nogo je stala na Šmarjetni, z drugo na Šmarni gori in iz Save zajemala vodo, v predpasniku pa zbirala kamenje, ki so ga potrebovali za gradnjo.

Ajdovske deklice so vedno dobrega srca, velika in lepa dekleta, hčerke Ajdov.

Kdo pa so Ajdi, zelo lepo piše Vinko Möderndorfer v svoji knjigi Koroške narodne pripovedke. V dolgem uvodu k zbirki pripovedk se opravičuje in našteva razloge, zakaj je tudi v postfašistični socialistični družbi takšna knjiga, ki pripoveduje o bajeslovnih bitjih sprejemljiva, če ne celo potrebna. Da je podkrepil svoje trditve, se je skliceval celo na velikega Stalina, kar pa je bila napaka. Že čez nekaj let so ga namreč tudi zaradi tega deportirali na Goli otok.

O Ajdih pa takole:

V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke.

Velikani so bili sicer zelo močni, pametni pa ne, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so ruvali iz zemlje kar s koreninami vred. Šele poznejši rod si je naredil lesene sekire. Ta rod je bil že toliko pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel. Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je pestoval ded otroke vnukov. Stari rod Ajdov je bil zelo žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni. Končno se je rodil najmanjši rod, to smo mi ljudje.

(pripovedovala sta Ivan in Marija Jelen iz Mežice)

Ajdi so živeli v Ajdovskih gradcih in gradovih, na Ajdni in v Ajdovščini. Njihove sledi najdemo na Rifniku, Ančnikovem gradišču in na Tonovcovem gradu.

Pri Ajdih se resničnost in legende pomešajo na najlepši možni način.

Da spoznamo prave Ajde, nam ni potrebno, da se napotimo daleč v zgodovino - se pravi na sam začetek nastanka modernega človeka, kot to namiguje citat iz koroške narodne pripovedke, dovolj je, da gremo v 5. in 6. stoletje, natančneje v obdobje po propadu Rimskega cesarstva in tam ostanemo do trenutka, ko so področje današnje Slovenije naselili Slovani.

To je bilo obdobje kaosa. Vladne strukture Rimskega cesarstva so izgubljale svojo moč. Meje cesarstva so bile nezavarovane in v imperij so vdirala germanska in azijska plemena: Huni, Goti in Langobardi. Namenjeni so bili proti bogatim mestom na Apeninskem polotoku in na svoji poti so prečkali tudi naše ozemlje. Ob tem so ropali in uničevali. Nekaj takšnega kot se je pred kratkim dogajalo v Afganistanu - pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja, a iz njenega poteka se le malo naučimo.

In kaj se v takšnih kaotičnih razmerah zgodi z ljudmi, ki živijo na področjih, ki so na milost in nemilost prepuščena roparskim osvajalcem? Prepuščeni so sami sebi in svoji iznajdljivosti. Državnih struktur, ki bi jim zagotavljale varnosti ni več, sami morajo poskrbeti zase in za svoje družine.

V kaosu ob razpadu rimskega cesarstva so romanski poseljenci na naših tleh ubrali različno taktiko. Nekateri so pobegnili proti obmorskim pokrajinam, kjer so potem lahko nadaljevali s svojim načinom življenja, kajti to ozemlje je tudi v naslednjih stoletjih ostalo romanizirano. Drugi niso želeli zapustiti svojega premoženja, ki so ga imeli v velikih mestih ali posestev, ki so jih obdelovali, in so čakali in upali na dobrohotnost barbarskih osvajalcev. Ti so jo slabo odnesli. Obstaja pa še tretja skupina romanskih staroselcev in to so tisti, ki nas zanimajo. Ko so začutili, da se stari svet podira, so zapustili svoje domove - razkošne mestne hiše in podeželske vile rustike - pograbili premoženje, ki so ga lahko dali v torbe, in se povzpeli na težko dostopne vzpetine v svoji okolici, kjer so si zgradili svoje nove domove. Ko so čez tisoč let ljudje opazovali ruševine njihovih domovanj, so se rodile bajke o Ajdih in Ajdovskih deklicah.

Ruševine na visokih vzpetinah so se ljudem iz naslednjih stoletij zdele tako mogočne, da so bili prepričani, da so v njih živeli velikani. Kdo bi sicer na tako nedostopnih mestih gradil tako velike hiše, da so se zdele kot gradovi. Ker na teh vrhovih tudi ni bilo izvirov vode, so snovalci bajk predpostavljali, da so se velikani kar nagnili v dolino in pili iz rek, ki so tekle ob vznožju njihovih naselbin.

Arheološki park Rifnik

Pa so bili ti "Ajdi" čisto navadni ljudje - precej nesrečni in obupani, lahko predpostavljamo, a tudi pogumni in drzni, medsebojno tesno povezani, kakor so lahko povezani le ljudje, ki jih je združila skupna nesreča.

Takšnih naselbin je bilo v 5. in 6. stoletju na področju Slovenije kar nekaj in vse so bile zgrajene na podoben način. Dr. Andreja Breznik jim je v svojem vodniku Po poteh skozi čas, namenila dokaj obsežni zadnji del knjige. Natančno jih opiše, razloži njihovo lego in pove, kako pridemo do njih.

Vse so na vzpetini z dobrim razgledom, tako, da so tisti, ki so živeli na njih, dovolj hitro zaznali nevarnost, se poskrili in posvarili naseljence na drugih vzpetinah. Tukaj imajo snovalci bajk o Ajdih prav, saj so se staroselci res pogovarjali kar z gore na goro - s kresovi, ne pa hodili drug k drugemu na obisk.

Vsaka višinska naselbina je bila na lažje dostopnem delu utrjena z obzidjem in obrambnimi stolpi. Hiše za bivanje so bile pogosto z eno steno naslonjene na obzidje, da so varčevali z gradbenim materialom in s prostorom. Vsaka naselbina je imela tudi vodni zbiralnik in vsaj eno cerkev s poslopji za duhovščino.

So se pa snovalci bajk zelo motili, ko so menili, da so bili Ajdi sicer veliki in močni, pametni pa ne. Romanski staroselci na višinskih postojankah so bili v primerjavi z barbarskimi plemeni, ki so se gibala po dolini - kakor piše v Zgodovini Slovencev, Cankarjeve založbe iz leta 1979, zelo omikani in bolje razviti; vsaj prve generacije. Znali so pisati in naprednejše so kmetovali. Bajeslovne trditve, da si še orodij niso znali izdelati in ognja zanetiti, so tako povsem napačne.  Je pa tudi res, da je omikanost romanskih staroselcev s časom in ob stikih z barbarskimi ljudstvi začela upadati. S časom niso več poznali pisave in ne obvladali zidave z apnom. Keramično posodje in nakit pa so postajali vse bolj grobi in preprostejši. Družba in kultura sta nazadovali. Žalostno, a včasih je tako, da zgodovina ne teče po poti napredka. Tega bi se morali zavedati tudi v današnjem času. In spet mi prihaja na misel Afganistan - pa tudi Iran. Družba v teh dveh državah je bila že na višjem civilizacijskem nivoju, kot je sedaj.

Ob stiku med staroselci in germanskimi plemeni pa ni bilo vedno samo prelivanja krvi - različna ljudstva so znala živeti tudi v sožitju. Sledove takšnega skupnega bivanja so našli med arheološkimi izkopavanji višinske postojanke na Rifniku pri Šentjurju. Tam so med predmeti staroselcev našli tudi tiste, ki so pripadali Ostrogotom in Langobardom, ki so se v 5. in 6. stoletju za kratek čas ustavili na Slovenskem ozemlju. A to še ni vse. Na Rifniku poleg velike cerkve, ki je stala na najvišjem delu naselbine in je imela tako najdominantnejšo lego, najdemo ob obzidju še eno precej manjšo cerkev. Znanstveniki predvidevajo, da bi bila ta lahko last arijancev - krščanske verske ločine, ki so ji pripadali tako Ostrogoti kot Langobardi.

Ruševine cerkve v
arheološkem parku Rifnik

Sožitja med romanskimi staroselci in plemeni, ki so vdirala na področje današnje Slovenije, pa je bilo s prihodom Slovanov konec. Slovani, ki so prišli skupaj z Avari v Vzhodnoalpsko področje, so načrtno požigali in uničevali središča antične kulture. Področja, kjer so bila nekoč cvetoča antična mesta, so se spremenila v eno samo podeželje. S prihodom Slovanov so izginile tudi višinske postojanke romanskih staroselcev - za mnoge od njih obstajajo nedvomni dokazi, da so bile požgane. Ob tem se je zrušila tudi cerkvena organizacija in poganstvo je nadomestilo krščanstvo.

V ljudskem spominu se ti dogodki niso ohranili. Potomci tistih, ki so pripomogli k hitrejšemu zatonu ostankov naprednejše civilizacije in kulture ter niso izkoristili priložnosti, da bi se ob sobivanju z njimi česa naučili in tako bolje živeli, so si izmislili bajke o Ajdih. Naslikali so jih takšne, da so pristajali njihovemu (omejenemu) pogledu na svet in zgodovino. Ampak, glejte :) V bajkah so Ajdovske deklice vendarle vedno dobrega srca in Ajdi so simpatični velikani - le malo  žalostni so, ko vidijo, kako njihov rod postaja vse manjši in njihovo mesto zasedajo ljudje. Tukaj so snovalci bajk o Ajdih zabili žebljico na glavico. Tako so bili namreč prav verjetno žalostni tudi romanski staroselci, ko so opazovali zatonj svoje kulture in civilizacije, za katero pa so bili vsekakor še najmanj odgovorni barbarski prišleki z vzhoda in severa. Ti so le izkoristili svoj zvezdni trenutek v človeški zgodovini.

Vodna cisterna
arheološki park Rifnik

Rifnik nad Šentjurjem pri Celju je bil neprekinjeno naseljen od časa mlajše kamene dobe pa do pozne antike. 

V času Rimskega cesarstva je bilo na njem svetišče posvečeno Akvonu - lokalnemu božanstvu reke Voglajne, ki teče ob vznožju hriba. Kamniti spomeniki, ki kažejo na to, so danes razstavljeni v poznoantični cisterni.