Leipziški knjižni sejem 2019

Ko zadiši po pomladi, se v Leipzigu zgodi najboljši knjižni sejem. V prostorih, kjer se je v času Nemške demokratične republike odvijal MMM - Messe der Meister von Morgen ali po naše Sejem mojstrov jutrišnjega dne - prireditev, s katero je oblast med mladimi spodbujala zanimanje za naravoslovno-matematične znanosti, se vsako leto ob začetku pomladi zberejo ljubitelji knjige s cele Nemčije in še za celo sejemsko dvorano tujih gostov. Med bralci knjig - in to velja tudi za tukaj pišočo:) je ta sejem precej bolj priljubljen kot Frankfurtski. 

Leipziški knjižni sejem je letos obiskalo rekordnih 286 000 obiskovalcev; 15 000 več kot lansko leto. No, če se spomnite mojega lanskoletnega zapisa s sejma, to pravzaprav ni tako čudno. Lansko leto so v času knjižnega sejma v Leipzigu namreč vladale zimske razmere, ki so prav gotovo odgnale marsikaterega obiskovalca. Letos, ali bolj natančno, v času našega letošnjega obiska, sonce sicer ni sijalo, a po pomladi je že jasno dišalo.

V naslednjih vrsticah preberite moje high-lights letošnjega knjižnega sejma v Leipzigu - od prvega do petega po vrsti, kakor globoko so se mi vtisnile v srce;)

Slovenci v Mexico Cityju in Valter v Sarajevu

TRADUKI je evropska povezava za literaturo in knjige, v kateri sodelujejo Albanija, Avstrija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Liechtenstein, Makedonija, Nemčija, Romunija, Slovenija, Srbija in Švica. Zanalašč sem napisala vse članice, da se vidi kakšna raznolikost je združena v tej mreži. Glavna naloga povezave je podpirati prevode knjig iz jezikov jugovzhodne Evrope, v te jezike in med njimi. TRADUKI ima vsako leto na Leipziškem knjižnem sejmu svoj prostor in letos se je na njem govorilo tudi slovensko. 

Die Slowenen in Mexico City und Valter in Sarajevo je bil naslov prireditve. Nastopala sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec, ki sta predstavljala svoj ravnokar izdani, v nemščino prevedeni drugi del stripa Meksikajnerji, z naslovom Laibach. Diskusija je bila zabavna, zanimiva in poučna. Pogovor je odlično moderiral Haxel Halling iz Nemškega društva za stripe, ki je pogovor popestril s fotografijami in celo slovensko pesmijo, ki so jo peli Meksikajnerji - slovenski prostovoljci, ki so se šli v drugi polovici 19. stoletja skupaj s cesarjem Maximiljanom - bratom cesarja Franca Jožefa, borit v Mehiko.

Marijan Pušavec in Zoran Smiljanić predstavljata odlično ustvarjalno kombinacijo. To je bilo jasno vsakemu, ki je prejšnjo nedeljo sedel med publiko, opazoval dogajanje na odru in poslušal. Oba sta pokazala, da še kako dobro poznata skrite kotičke slovenske duše (ja, tudi krivda je v enem izmed njih); to svoje poznavanje pa prinašata pred bralce vsak na svoj način: eden z besedo, drugi pa z risbo - oba na izvrsten način. Rezultat tega je odlična serija stripov, ki osvetljuje ne preveč znano epizodo slovenske zgodovine. Preberite te stripe. Toplo jih priporočam.

Ustvarjalca stripa Meksikajnarji sta tudi izredno simpatična in prijetna sogovornika, mladostna in polna energije. Tudi prijazna. Tako nisem dobila samo njunih avtogramov, ampak je Zoran zame - ne da bi ga za to prosila, narisal še risbo cesarja Maximilijana:)

Pogovor na prizorišču TRADUKI je trajal več kot eno uro. Sogovorniki - poleg ustvarjalcev stripa in moderatorja, še prevajalec stripa Erwin Köstler in predstavnik avstrijske založbe bahoe books, ki je strip izdala, Rudi Gradnitzer, pa so, preden so začeli govoriti o slovenskem stripu, izmenjali še nekaj besed o legendarnem Valterju, ki brani Sarajevo. Valter verteidigt Sarajevo je naslov nemškega prevoda stripa, ki ga je ustvaril Ahmet Muminović in je pred kratkim izšel pri tej isti avstrijski založbi. Mogoče bo strip na nemško govorečem področju ravno tako priljubljen kot je film z istim naslovom na Kitajskem. Kdo ve...

P.S. Med publiko je sedela tudi Mojca Kumerdej, ki je v Leipzigu predstavljala svoj, pred kratkim v nemškem prevodu izdan zgodovinski roman, Kronosova žetev. O njem ste že lahko brali na hermioninem blogu.

 Saša Stanišić

(vir: Wikipedia)

Ostanimo še malo v Bosni in Hercegovini. Tam - natančneje v mestu Višegrad je bil leta 1978 rojen Saša Stanišić. V Nemčiji je veliko literarno ime. O njem so govorili ali se z njim pogovarjali na vseh prestižnih debatnih krajih Lepziškega knjižnega sejma. Njegovi romani so uspešnice - priljubljeni pri bralcih in cenjeni s strani kritikov. Njegov prvenec - imamo ga tudi v slovenskem jeziku z naslovom Kako vojak popravi gramofon, je preveden v več kot 30 jezikov. Za drugi roman z naslovom Vor dem Fest je pred petimi leti dobil cenjeno nagrado Leipziškega knjižnega sejma. 

Mene pa vedno znova fascinira njegova življenjska zgodba! In zdaj sem končno prišla na svoj račun:) Tretja knjiga Saša Stanišića je namreč nekakšna fikcijska avtobiografija. Ravnokar je izšla in nosi naslov Herkunft ali Poreklo. V njej pisatelj piše o svojem otroštvu v Bosni, njegovemu begu skupaj z mamo v Nemčijo in o življenju v Nemčiji. Knjiga je nekakšen spomenik njegovi babici, ki je precej let skrbela zanj; v zadnjih letih pa postala dementna in začela izgubljati spomin. V strahu, da bodo tudi njegovi spomini nekoč izginili, se je Saša Stanišić zdaj, ko je dopolnil 40 let, odločil, da jih ujame v svoji knjigi Herkunft. 

Roman je prav gotovo zanimiv in vreden branja. Je že na  mojem seznamu must-read:) Na prvih straneh nastopa Jure Franko. Saša Stanišić se namreč dobro spominja njegove srebrne olimpijske medalje z iger v Sarajevu. Takšni vložki so za slovenskega bralca izredno simpatični. Pomenljive pa so seveda druge stvari. Tudi ta, kako pomembne in usodne so odločitve, ki jih sprejemamo v svojem življenju. O tem veliko razmišlja tudi Saša Stanišić - vsaj tako je bilo razumeti ob poslušanju številnih intervjujev, ki jih je imel v zadnjem času v okviru sejma. Kaj bi bilo na primer z njim in z njegovim literarnim ustvarjanjem - tudi uspehom, če bi se z mamo ob izbruhu vojne v Bosni odločila, da naredita tako, kot je naredila večina bosanskih beguncev - da se umakneta v Slovenijo; ne pa tako, kot sta naredila v resnici; namreč preko madžarske meje (danes to ne bi bilo več mogoče, je pripomnil Saša Stanišić in se nasmehnil) pobegnila v Nemčijo?

Takis Würger

(foto: Sven Döring)
Hanser Lteraturverlage

Takis Würger - nemški pisatelj in publicist, je napisal roman, ki se je tako kot Stanišićev, uvrstil na moj seznam knjig, ki bi jih rada prebrala. Vendar pa se ta roman v marsičem drastično razlikuje od zgoraj opisanega romana. Roman Stella so bralci izredno lepo sprejeli, knjiga se odlično prodaja in je na seznamih bestsellerjev; uradne kritike v main-stream medijih pa so knjigo raztrgale. V zadnjih letih sem se naučila, da je na takšne knjige skoraj vedno vredno biti pozoren, saj so nekoliko drugačne od večine ostalih in odstirajo stvari, ki bi jih nekateri želeli pustiti zakrite. 

Romanu Stella, Takisa Würgera očitajo klišejstvo, podobnost z mnogimi drugimi romani in "otroški stil" pisanja - kot najpomembnejše pa pomanjkanje etičnega pogleda na opisano temo. Naslovna (ne pa tudi glavna) junakinja romana je namreč resnična zgodovinska oseba, Stella Goldschlag, judinja, ki je v medvojnem Berlinu, z namenom, da bi rešila pred smrtjo svoje starše, nacistom izdajala ostale jude. Ki so potem zaradi nje končali v Auschwitzu in ostalih taboriščih smrti... Je Takis Würger v svojem romanu Stello predstavil preveč pozitivno in človeško razumevajoče; mogoče preveč lahkotno v luči holokavsta, da je tako zelo vznemiril uradne literarne kritike? Nič, ni druge, knjigo bo potrebno prebrati in si ustvariti lastno mnenje:)

Češka

Slovenija je imela letos na Leipziškem knjižnem sejmu priviligiran položaj. Naša stojnica je bila namreč samo za ozek prehod stran od razstavnega prostora letošnje države gostje na sejmu - Češke. Obiskovalci, ki so si želeli ogledati stojnico sejemske gostje - in teh je vedno precej več kot na drugih stojnicah, so se tako pogosto še mimogrede ustavili ob slovenski stojnici. Opazovala sem starejšega, nemško govorečega gospoda, ki se je več kot pol ure sprehajal med policami s slovenskimi knjigami in povpraševal po imenih slovenskih pisateljev in pisateljic. 

Češka se je na sejmu ponašala s svojimi velikimi literarnimi imeni: Franzom Kafko - če lahko rečemo, da je češki pisatelj, Jaroslavom Haškom, avtorjem slavnega vojaka Šejka in seveda Milanom Kundero, ki je na sejmu imel celo razstavo posvečeno njemu in njegovim delom. 

Mojo pozornost pa sta vzbudila dva sodobna češka pisatelja. Čeprav sta med seboj ločena s časom dveh generacij, sta skupaj sedela na modri sofi, sodelovala v intervjuju in predstavljala svoji novi knjigi. To sta bila Pavel Kohout (1928) in Jaroslav Rudiš (1972). Njuni knjigi: Aus dem Tagebüchern eines Europäen und Winterbergs letzte Reise (potovanje od Berlina do Sarajeva), sta knjigi, ki krepita idejo evropske pripadnosti. Pavel Kohout, ki je v svojih 91letih življenja prisostvoval marsičemu, kar sej dogajalo v 20. stoletju, je v pogovoru na modri sofi Leipziškega knjižnega sejma dejal, da je Evropska skupnost kljub otroškim boleznim, ki jo pestijo, vendarle tisto, kar je za nas Evropejce najboljše.

Manga-Comic-Con

Kot petega od mojih vrhuncev letošnjega Leipziškega knjižnega sejma sem želela omeniti blogger sessions 19 - prireditev za strokovno javnost, ki predstavlja širjenje znanja in izkušenj med knjižnimi blogerji. A ta tema je zanimiva le za pisce blogov, ne pa za bralce bloga.

Torej bom v tem odstavku raje izpostavila nekaj drugega. Zdaj, ko (skoraj) ni več zgražanja nad tem, da se med knjižnimi policami sejma sprehajajo tudi v junake mang, anim in računalniških igric preoblečeni mladi obiskovalci, naj vam za konec mojega zapisa pokažem mojo najljubšo Cosplayejerko letošnjega sejma. Na spodnji sliki je. Samo poglejte te nogice, oz. kopita!

Kajti kreativnost in odkrivanje novih svetov nista samo v domeni leposlovnih knjig. 

In zato menim, da ni nič hudega, če se cosplayerji sprehajajo po knjižnem sejmu.

Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči

Včasih se zgodi, da se mi že med branjem knjige - ne pa šele potem, ko je knjiga prebrana, v mislih oblikujejo stavki, ki bi jih o prebranem rada napisala v hermioninem blogu.

Ko sem brala prvi del romana Sama Ruglja, Resnica ima tvoje oči, sem bila prepričana, da bom tale zapis začela z naslednjimi udarnimi besedami:

Za legendarno - meni tako zelo ljubo knjižno zbirko Sto romanov gre! Ja, za tiste "majhne bele knjige", ki so v 60-ih letih prejšnjega stoletja začele izhajati pri Cankarjevi založbi in jih je imela naročene vsaka kolikor toliko prosvetljena slovenska družina. "Edina prava svetovna klasika na enem mestu."

In tako dalje.

Fajn. Da v rokah držim knjigo, kjer nastopa moški junak, ki se je namenil, da bo v času svoje upokojitve - ki je ravno nastopila - začel načrtno brati romane te zbirke in sicer od prvega (Flaubertove Gospe Bovary) pa vse do zadnjega (Andrićevega Travnika), se mi je zdelo čudovito. Krasna ideja. In zanimiv moški, ki se mu takšna ideja porodi v možganih. Miha Premrl mi je bil v trenutku simpatičen.

Vendar pa... Vse lepo in prav, a z vsakim poglavjem knjige mi je bilo vse bolj jasno tudi to, da Sto romanov in simpatični sveži upokojenec nekako ne bodo dovolj za kakšen hud literarni presežek. Pomagali niso niti zanimivi vložki o posameznih filmih, ki jih glavni junak gleda, njegova razmišljanja o rekreaciji in zdravem načinu življenja. Vse to sicer kaže na pisateljevo veliko razgledanost, a leposlovni knjigi  na žalost pač kaj veliko ne doprinese. Roman je z vsako stranjo postajal vse bolj knjiga za tiste 50+; malček dolgočasna in dolgovezna. Manjkalo ji je sočnosti in to kljub seksu, ki ga je v knjigi kar nekaj in ni prav nič upokojenski;)

Potem pa pride dan po novem letu, prvi dan Mihove upokojitve. In takrat postane jasno, da v knjigi še zdaleč ne gre (samo) za legendarno knjižno zbirko Sto romanov, kot sem sprva želela napisati. V ospredje stopijo veliko pomembnejše stvari. Dogodek, ki se je pripetil v prvih urah novega leta me je pretresel do kosti. Ne, kaj takega pa res nisem pričakovala. Dogodki iz obdobja "Prej", dobijo v obdobju "Potem" povsem drugačno podobo in pomen. Veliki problemi in skrbi - kot na primer tista Mihova, da bo po upokojitvi moral ves svoj prosti čas nameniti varstvu vnukov - postanejo povsem nepomembni; zdolgočaseno upokojensko življenje pa naenkrat nekaj izredno dobrodošlega in zaželenega. 

V tem drugem delu romana se pokažejo pisateljske sposobnosti Sama Ruglja; v tem drugem delu je dokazal, da obvlada tudi fikcijske brzice literarne reke in ne zna pisati samo o publicističnih in osebno izpovednih temah.

Kontrast med prvim in drugim delom romana je prikazan tako nazorno, da bralca pahne - kaj pahne, brcne, iz njegovega mehurčka udobja in mu jasno pokaže, kako hitro se lahko življenje obrne na glavo in za vedno spremeni - s to tragiko, da ni nikakršne možnosti, da se stvari vrnejo na svoje staro mesto. 

Čudovito so prikazane tudi možnosti, kaj storiti po (najbolj) tragičnem dogodku, ki se človeku lahko pripeti. Lahko pobegneš in obupaš "...in od nadaljevanja življenja nimaš več kaj dosti," kot pravi Mihov mladostni prijatelj Kosec, ali pa "...da vzameš, kar imaš, in iz tega narediš, kar se da." In glavni junak romana, Miha Premrl ni imel tako malo; le da se do tragičnega dogodka svojega bogastva ni dovolj dobro zavedal. S svojim ozkim in površnim pogledom na življenje pa bi ga tudi skoraj zapravil.

Ko sem brala drugi del romana sem se (skoraj) sramovala svojih misli in sodb, ki so se mi oblikovale ob prebiranju prvega dela. Jasno je namreč postalo, da je del "Prej" pisan na takšen način, kot je, namerno, ne pa zaradi pomanjkanja pisateljskih sposobnosti in izkušenj.
Tudi zgradba romana je izredno premišljena. Tako kot osrednja dva dela, ki popisujeta dogajanje pred in po dogodku v silvestrski noči, je pomenljiv tudi kratki prolog. Ta napoveduje, da bo zgodba napeta, a obenem bralca tudi nekoliko zavaja, tako da je šok na novega leta dan, še večji.

Pomembno vlogo v knjigi ima mesto Istanbul. Tam se vse začne in tudi vse konča - vmes pa se praznuje tudi slovensko zmago na evropskem prvenstvu v košarki. Ljubezen ima v tem turškem mestu različne obraze; lahko je trden temelj vsega nadaljnjega življenja, lahko je upanje na spravo, lahko pa je tudi le neke vrste tolažba.

Literarni prvenec Sama Ruglja, Resnica ima tvoje oči se konča s knjižnim moljem dobro znano resnico, da dobra literatura lahko zdravi globoke rane, ki jih prinese življenje in da tragedije, ki nas v življenju doletijo, s pomočjo literature lahko za malenkost lažje prenašamo.

Torej na koncu vseeno lahko napišem, da gre za knjižno zbirko Sto romanov:) - pa naj bo to reklama ali pa ne - ki pa vendarle pomeni le ozadje za čudovito razčlenitev globoko človeških dilem in razmišljanj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas; nekateri sicer na bolj nežen in uvideven način, drugi pa - tako kot Miha in Mija iz romana - izjemno tragično ali celo brutalno.

Predlagam uvrstitev med deseterico letošnjih kandidatov za nagrado kresnik. Za začetek.

Samo Rugelj

Rugelj, Samo

Resnica ima tvoje oči

Maribor, Litera, 2018 (Piramida)

217 strani

ISBN 978 961 7018 10 3

Henry James: Dedinja

Predstavljajte si naslednji prizor:

Smo v New Yorku sredi 19. stoletja. Mladi moški prikupnega vedenja, a brez poklica in premoženja, se začne smukati okrog ne preveč lepega in pametnega, a precej bogatega dekleta. Kaj bo tisto prvo, na kar boste ob tem pomislili?
Da mu je seveda samo za denar. Da njegovi nameni niso ne vem kako plemeniti. Da bi se rad poročil z dekletom ne zaradi ljubezni ali kakšnih drugih dobrih namenov, ampak le zaradi njenega bogastva. 

No, na to je pomislil tudi doktor Sloper, ko je Morris Townsend začel dvoriti njegovi hčerki Catherine. Sodba bi bila lahko sicer napačna in krivična do mladega Morrisa. Tega se je dobro zavedal tudi doktor Sloper, a dolgoletne izkušnje, ki jih je pridobil v svojem zdravniškem poklicu, ko je moral vedno znova ocenjevati značaje svojih pacientov, so ga prepričale v to, da so nameni gospoda Townsenda vendarle takšni, kot so ponavadi v takih primerih.
Da ljubezni (skoraj) ni, je pa zato veliko lakomnosti. Ampak kdo ve...

Ko sem roman Henryja Jamesa, Dedinja, prijela v roke, sem bila kar malo razočarana. Naslovnica knjige je namreč v stilu romanov Victorije Holt. Kakšno pa je moje mnenje o knjigah te avtorice že veste;)
Ne, Henry James (1843 - 1916) je nekaj povsem drugega in ne zasluži, da ga tlačimo v isto knjižno zbirko kot Victorijo Holt. O tem priča že njegov mogoče najbolj znani in najboljši roman z naslovom Portret neke gospe. V tem romanu se moški junak ubada z vprašanjem, le kaj bi storila pametna, a revna mlada ženska, če bi naenkrat dobila veliko - ampak res veliko, denarja. Bi ga pametno uporabila? Ali pa bi mogoče postala plen "lovcev na bogate ženske"? Ta moški junak potem opravi preizkus, ki naj bi mu prinesel odgovor na vprašanje. Enkratna knjiga, ki jo priporočam!
A vrnimo se k Dedinji, oz. romanu Washington Square, kakršen je naslov izvirnika.

V romanu Dedinja so osebe tiste, ki knjigo delajo odlično. Zgodba namreč ni nič novega in posebnega, osebe pa presenečajo. 

Oče - doktor Sloper, v prvi polovici romana postopa izredno preudarno in razumsko, ko želi preprečiti nesrečno poroko svoje hčerke. Lahko ga je razumeti in odobravati njegova dejanja. V nadaljevanju romana pa gre preko vseh meja sprejemljivosti in postane brezobziren in trdosrčen. 

Morris Townsend je takšen kot "takšni" moški so, a vendar zaradi svoje bistrosti precej bolj zanimiv, kot bi pričakovali.

Catherine se znajde v primežu med očetom in ljubljenim izbrancem. Oba ima rada in oba jo globoko ranita - v tem tiči njena tragika. Zadržana je in molčeča, naivna in ubogljiva; a proti koncu romana pokaže vzdržljivost in stanovitnost (ali pa trmo), ki usodno usmerijo njeno življenjsko pot. Zave se položaja in postane samostojna - v svojem mišljenju in dejanjih. Razvoj, ki ga doseže, je osupljiv - četudi ne povsem verjeten. 

Poleg treh glavnih oseb sta v knjigi zanimivi še dve osebi - sestri doktorja Sloperja oz. Catherinini teti. Ena je izredno inteligentna in s svojo bistrostjo hitro ugotovi, kako stojijo stvari; druga pa je tista, ki s svojim vmešavanjem med Morrisa in Catherine vse skupaj dodatno zaostri in poslabša. Zoprna je.

Pri romanu je zanimivo tudi to, da se za nobenega od junakov zgodba ne konča srečno. In tudi nesrečno ne. Vsem - tako pred kot tudi po usodnem dogodku - v življenju nekako gre - ni najbolje, a tudi slabo ni. Tako kot je ponavadi tudi v življenju. Vsaka oseba - razen mogoče Catherine - tudi ni samo pozitivna ali samo negativna. Da je pisatelju uspelo tako lepo orisati osebe romana in njihove usode, se mi zdi enkratno. 

Roman Henryja Jamesa, Dedinja spominja na romane Jane Austen - le da ima drugačen konec. Henry James te svoje knjige ni imel preveč rad, bralci pa so jo leta 1880, ko je izšla, sprejeli z navdušenjem.

Je zanimiva zgodba izpred časa pred skoraj dvesto leti, ko so bili odnosi med moškim in žensko zastavljeni na drugačnih temeljih in so se razvijali po drugačnih poteh, kot se danes. Tako se vsaj zdi, če vse skupaj opazujemo dokaj površno. Če pa med vrstice romana zaplujemo bolj na globoko, opazimo, da se na tem področju pravzaprav ni kaj veliko spremenilo. 

Še vedno hrepenimo in verjamemo v iskreno ljubezen.

★★★★☆

Henry James
(vir: Wikipedia)

James, Henry

Dedinja

iz angleščine prevedel: Janko Moder

naslov izvirnika: Washington Square

Mladinska knjiga, Ljubljana, 1982

241 strani

Marjan Rožanc: Labodova pesem

Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prvič prebrala roman Labodova pesem, sem bila nad njim tako zelo navdušena, da sem pisatelju Marjanu Rožancu napisala pismo. Pojma nimam, kje sem staknila naslov. Mogoče kar v telefonskem imeniku. Tudi tega se več ne spomnim, kaj sem v pismu pisala - vsekakor nekaj o velikem občudovanju in navdušenju. 

In Marjan Rožanc mi je odpisal... Pisma ni več - nekam sem ga založila. Samo medlo se še spominjam, kaj mi je odpisal - nekaj takega kot "Literatura včasih dela čudeže." 

Zadnja leta sem se vedno pogosteje poigravala z mislijo, da roman preberem še enkrat. Pa nisem zbrala poguma. Strah pred razočaranjem je bil prevelik. Do pred kratkim:)

Roman Labodova pesem, Marjana Rožanca je eden njegovih manj znanih. Le redko ga omenjajo ob njegovih drugih bistveno bolj cenjenih in pomembnih delih, recimo ob romanu Ljubezen, ki je tisto njegovo delo, s katerim se je za vedno zapisal med večje slovenske pisatelje. Roman Labodova pesem je tudi eden njegovih zadnjih romanov. Mogoče ga je pisal že v času, ko je vedel, da je na smrt bolan. Tudi v tem romanu pa ima glavno vlogo - tako kot v večini njegovih del, ljubezen.

Tokrat je to ljubezenski trikotnik. Nastopajo moški v srednjih letih, njegova žena in njegova mlada ljubica. Lahko bi si mislili, da so razmerja med njimi - že tolikokrat videna in prebrana, do konca izpeta, a Marjanu Rožancu je uspelo s tem romanom ustvariti nekaj enkratnega in izvirnega. 

Junaki-nje romana igrajo namreč z odprtimi kartami. Ni skrivanja, ki je tako zelo značilno za tovrstna razmerja, ni hudobije in zla ter skoraj ni ljubosumja. Je pa veliko ljubezni, ki kot nekakšna gosta, živo rdeča tekočina - kri bi lahko napisala, povezuje vse tri glavne protagoniste romana. Ljubezen, ki se preliva med Ivanom, Lojzko (čisto neprimerno izbrano ime!) in Gabi je lahko strastna erotika -  pisana jasno in direktno, podkrepljena s sočnimi izrazi in zelo nazorna brez okolišenja; lahko je dolgoletno prijateljstvo in medsebojno razumevanje; ali pa je zaljubljenost, občudovanje lepote, ali pa celo - kakor na prvi pogled izgleda predvsem pri glavnem moškem junaku romana, tudi sebičnost, egoizem in brezobzirnost. To zadnje je ostro kot britvica in rani globoko, da teče kri - resnična in tista v prenesenem pomenu, pri enem ali pri drugem oglišču trikotnika. 

Kako gre vse to skupaj z idealom in splošno predstavo ljubezni, ki naj bi bila globoka, razumevajoča in vseobsegajoča, vam težko razložim, a gre. Samo bolj temna, usodna in strašljiva je. Preberite knjigo in boste videli. Mene se je dotaknila tudi ob drugem branju (čeprav še zdaleč ne tako noro kot pred leti).

Osnovno ljubezensko zgodbo popestrijo stranske osebe, ki so pisatelju služile predvsem za to, da je lahko razglabljal o svojih družbeno kritičnih in moralnih pogledih na svet. Gabin oče, ki ga hčerino razmerje z disidentskim pisateljem Ivanom tako močno užali, da hčerko postavi na cesto, je tako "režimski pisun in ovaduh"; njen brat pa - očetovo veliko nasprotje, študira teologijo, išče višji smisel - tudi s pomočjo umetnosti; moralna čistost pa mu predstavlja najvišjo vrednoto.

Roman ima dramatičen zaključek, ki se ga ne bi branila nobena dobra gledališka predstava in tako odlično zaokroži roman ter prepreči banalen konec, ki ves čas nekje v ozadju grozi, da bo stopil na prizorišče.

Knjiga Marjana Rožanca, Labodova pesem je izšla leta 1988 v nakladi 4500(!) izvodov. Tako visoke naklade slovenskih leposlovnih knjig v današnjem času niso več mogoče, kar me - kakorkoli so že dandanes drugačni časi, nekako žalosti. A to še ni vse. Težko si predstavljam tudi to, da bi knjiga kot je Labodova pesem, danes sploh izšla. In to pri eminentni knjižni založbi. 

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so si pisatelji še lahko privoščili to razkošje, da so ne samo pisali, ampak tudi izdajali romane, kjer je glavni junak "mačo moški" - tisti, ki se mu zdi samo po sebi razumljivo, da je vedno v središču pozornosti in da se vse vrti samo okoli njega; da ga ženske občudujejo ter želijo samo zase, ne glede na to, kaj počne z njimi. Dandanes bi ga raztrgali na koščke. Dandanes pisati na takšen način in preživeti ob srditih napadih z različnih družabnih omrežij in z uradnih govorniških odrov, je misija nemogoče. Naj bom zaradi tega vesela ali naj se žalostim?

★★★★☆

Marjan Rožanc
(1930-1990)
(foto: Tihomir Pinter)

Rožanc, Marjan

Labodova pesem

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1988

zbirka Nova slovenska knjiga

185 strani