petek, 23. november 2018

Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenje: protistrup za kaos

Ko sem se prejšnji konec tedna sprehajala po največji knjigarni v Würzburgu, me je pričakalo prijetno presenečenje. Med širokimi nasmehi Michelle Obama na naslovnicah njene pravkar v nemškem prevodu izdane avtobiografije, ki so se bleščali z vsake druge razstavne police v knjigarni, se je dalo opaziti še dve prav posebni knjigi. Razstavljeni sta bili natančno tako, kot bi ju razstavila tudi sama. Eno poleg druge.
To sta knjigi z zelo podobnima naslovoma, ki pa sta ju napisala zelo različna moška. Knjiga 21 lekcij za 21. stoletje je bila razstavljena poleg knjige 12 pravil za življenje. Prvo je napisal - kakor sam sebe rad označuje, "feminist, okoljevarstvenik in vegetarijanec", drugo glas " heteroseksualnih belopoltih moških srednjih let, ki dobro zaslužijo" ali - kot menijo nekateri, glas "jeznih in agresivnih moških", vedno pa glas t.i. "tihe večine".


O Harariju in njegovi najbolj znani knjigi, Sapiens. Kratka zgodovina človeštva, sem že pisala. 
Tokrat bo beseda o Jordanu B. Petersonu, profesorju psihologije na Univerzi Toronto, in njegovih pogledih na človeka in njegovo zgodovino. Ki se precej razlikujejo od Hararijevih in so težko prebavljivi za mnoge. Za nekatere so tako zelo nesprejemljivi, da bi ga zaradi njih celo utišali. Ker naj bi bil nevaren. "Nevaren" zato, ker pravzaprav izredno konzervativno politiko zavija v filozofski jezik, zaradi česar na prvo žogo deluje zmeren in centralističen v svojih prepričanjih, pa v resnici ni. Trojanski konj, if you will - če citiram @Adelinawrites s Tweeterja, ki nadaljuje: Ne nagovarja direktno k nasilju ali ekstremno tradicionalnim vrednotam, vendar pusti v svojih tezah ravno toliko prostora za nevarne interpretacije, da imajo lahko zelo problematične skupine ljudi občutek, da so njihova prepričanja intelektualno utemeljena.

Negativno mnenje o Jordanu B. Petersonu ima tudi Slavoj Žižek. Po njegovem mnenju se Peterson "ne samo prevečkrat zanaša na nepreverjene teorije, temveč je njegov veliki problem paranoična struktura, ki jo uporablja za interpretacijo tistega, kar sam vidi kot dejstva." Za potrditev tez uporablja polresnice, podobno, kot so ravnali in ravnajo sodobni populisti, ko hočejo denimo očrniti neko skupino ljudi, so še dodali v Mladini.

Harari takšnih kritik ni deležen. Upravičeno ali neupravičeno. V to se ne bom spuščala. Se mi pa ravno zaradi te različnosti, a vendar tudi podobnosti obeh, zdi sijajno, da sta knjigi razstavljeni ena ob drugi! Pa pozabimo na dejstvo, da so bile v tej nemški knjigarni Hararijeve knjige razsatavljene še na mnogih drugih izpostavljenih policah, Petersonovo pa sem zapazila le na tem edinem mestu.

O čem torej gre v tej tako zelo kontraverzni knjigi, ki je nekaterim priročnik za uspešno življenje, drugi pa bi knjigo uvrstili na seznam prepovedanega branja?

Življenje je trpljenje, je rekel Buda. To velja za vse nas - bolj ali manj in prej ali slej. Glede tega se strinjamo vsi. Levi in desni. Mladi in stari. Revni in bogati.
In ta ugotovitev Jordanu B. Petersonu služi za osnovo oz. temelj vsega njegovega razmišljanja.
Da je življenje "dobro" oz, da se "dobro živi" ni potrebno, da je srečno, pač pa je nujno, da je smiselno.
Da živimo smiselno življenje, se moramo gibati po ozki stezi med redom in kaosom. V kaosu smo povsem izgubljeni in povsem jasno je, da se mu je dobro izogniti. A tudi preveč reda ni v redu, saj duši ustvarjalnost in napredek.
Ko je naše življenje dobro oz. smiselno smo tam, kjer bi morali biti, z eno nogo stojimo v redu, z drugo pa previdno tipamo v kaosu in neznanem.

V boju proti kaosu nam - po Petersonu, pomaga 12 pravil. Spodaj sem jih naštela. Nekatera od njih zvenijo dokaj naivno in preprosto; nekatera so splošno znana, vsa pa razjasnjujejo globoke človeške vrednote, ki so že vgrajene v našo Bit. Ne, ljudje, ko se rodimo, nismo nepopisan list. V nas so že vgrajeni milijoni let evolucije in tisočletja zbiranja spoznanj in modrosti naših prednikov. 
V knjigi je vsako pravilo razloženo s svojim esejem. Razlago vsakega od njih Peterson vedno zasnuje zelo na široko. Začne nekje daleč stran in se potem počasi približuje samemu jedru pravila. 
Pri spodnji predstavitvi dvanajstih pravil se namerno nisem spuščala v vse podrobnosti in razlage, ki jih pisatelj razgrne pred bralca. Nemogoče jih je zaobjeti tako, da ne izgubijo svoje jasnosti in ostrine.

1. Stojte pokončno in z zravnanimi rameni 
Tako vas bo okolica sprejemala dobrohotno in z večjim spoštovanjem, kajti nikakor ni dobro živeti na dnu socialne hierarhije.

2. S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati
Poskušajte skrbeti zase vsaj tako dobro kot skrbite za svoje hišne ljubljenčke:)

3. Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše
Kajti pogosto se zgodi, da okrog sebe zbiramo povsem drugačne ljudi - mogoče  zato, ker ob tistih manj uspešnih naše napake ne izgledajo tako velike.

4. Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes
To pravilo nam pomaga, da ne zaidemo na grozno pot zagrenjenosti, zavisti in maščevalnosti

5. Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi
Svoje otroke moramo vzgojiti v družbeno sprejemljiva bitja. Če to ne bomo naredili mi sami, bo to na precej bolj boleč način naredila "kruta" družba.

6. Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet.
Za slabe stvari, ki se nam dogajajo, mogoče niso krivi samo drugi in družba kot taka. Vzroke je potrebno iskati tudi v nas samih.

7. Delajte to, kar je smiselno (ne, kar je prikladno)
Ne izbirajte lažje poti v življenju. Pogosto je potrebno kaj žrtvovati zato, da v prihodnosti nekaj pridobimo.

8.Govorite resnico - ali vsaj ne lažite
Laži so nevarne. Tudi bele laži. Majhna laž vodi k večji. Ta vodi k popačenemu razmišljanju, in težnjah, da oblikujemo svet tako, da se bo prilegal našemu popačenemu razmišljanju. Prevzeten racionalen razum, zadovoljen z gotovostjo, zaljubljen v svojo veličino, zlahka pade v skušnjavo, da prezre napako in pomete umazanijo pod preprogo. To pa že vodi v totalitarizme. Pekel pride, ko so laži porušile odnos med posameznikom ali državo in samo resničnostjo. Stvari razpadajo. Življenje razpada. Sledi zagrenjenost, razočaranje in neuspehi, kar vse vodi v maščevalnost.
Včasih laž zgleda neškodljiva, saj se z njo izognemo konfliktu: zgladimo spor, pridobimo manjšo korist, se izognemo čustveni prizadetosti. Toda to je samo trenutni učinek. Z lažjo slabimo svoj značaj. Živeti moramo v skladu s svojo notranjo resnico in ne zavajati sebe in drugih. Svojo resnico moramo razločno sporočiti drugim. Biti moramo pozorni. Naša odgovornost je, da pogumno vidimo, kar je pred našimi očmi, in se iz tega učimo, tudi če se zdi grozno. Nikoli se ne bi smeli odreči boljšemu, ki je v nas, za varnost, ki jo že imamo. Resnica bo našo dušo varovala pred venenjem in umiranjem, ko bomo naleteli na neizogibno tragedijo življenja.

9. Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne
Poslušanje in pogovarjanje je pomembno. Če se nam zdi pogovor dolgočasen, verjetno nismo natančno poslušali. 

10. Bodite natančni, ko govorite
Kadar stvari ne tečejo tako, kot smo navajeni, ko nekaj razpade (lahko se samo pokvari avto), se zavemo, da je vse precej bolj zakomplicirano, kot se nam zdi; da so že prej obstajali problemi, pa jih nismo videli ali nismo želeli videti, dokler se niso tako zelo razrasli, da so nas napadli in sicer v trenutku, ko smo bili najbolj šibki in občutljivi. Če bi jih prej zapazili in rešili, bi bilo za vse bolje. Zato se je potrebno spopasti s kaosom Biti. Blažena nevednost ni v redu. Problem je potrebno spoznati in ga priznati (biti dovolj pozoren za kaj takega) in ga ne ignorirati. Natančno. Natančnost lahko pusti tragedijo nedotaknjeno, vendar odplakne stran strahove in demone, ki jih je ustvarila naša domišljija. Če opredeljujete stvari s skrbno pozornostjo in natančnim jezikom, jih postavite v ospredje kot vredne, poslušne objekte in jih ločite od podlage skoraj splošne medsebojne povezanosti. Poenostavite jih. Enostavne probleme pa je lažje rešiti.

11. Ne težite mulcem, ko rolkajo
To pravilo je še posebno usmerjeno k moškim in kliče k pustolovščini.
Mulci, ki rolkajo, poskušajo biti sposobni - in sposobnost je tista, ki dela ljudi tako varne, kot so resnično lahko. Vsak prikaz drznosti in poguma ni kriminal. V kulturah - ki jih mimogrede, niso ustvarili samo beli moški oz. ni nastala na osnovi patriarhalnega zatiranja - obstaja hierarhija, a zaradi tega kultura ni nekaj negativnega. Celovita, dovršena kultura omogoča mnogo iger in mnogo uspešnih igralcev. Omogoča posameznikom, ki jo sestavljajo, da igrajo in zmagujejo na mnogih različnih področjih. V dobro delujočih družbah je sposobnost, ne oblast, glavni določevalec statusa. Sposobnost. Spretnost. Strokovnost.
To, kar ponavadi imenujemo patriarhalno zatiranje, je po Petersonovem mnenju le tisočletja trajajoči ne preveč posrečen poskus žensk in moških, da bi pomagali drug drugemu preko pomanjkanja, bolezni in garanja.
V modernem svetu fantje trpijo. Ko se igra spremeni v dekliško igro, fantje ne morejo več sodelovati, odidejo. V tekmovanju z dekleti namreč nimajo možnosti. Ne morejo zmagati. Če jih dekleta premagajo, izpadejo bedno. Če izgubijo, je njihovega življenja praktično konec - premagalo ga je dekle.
V tem enajstem - po mojem mnenju za večino kritikov najbolj spornem pravilu, Peterson govori skoraj bogokletno, saj meni, da je sočutnost (v določenih primerih) tudi pregreha. Takole pravi:
Premalo asertivni (semozavestni, odločni) posamezniki, delajo preveč za druge. Nagnjeni so k temu, da z ljudmi okrog sebe ravnajo, kot da so otroci v stiski. Stalno se žrtvujejo za druge. Ker preveč prijazne osebe dajo vse od sebe za druge, se ne postavijo zase, kot bi bilo prav. Ker domnevajo, da drugi mislijo enako kot one, pričakujejo - namesto, da bi jo zagotovile - recipročnost za svoja pozorna dejanja. Ko se to ne zgodi, ne povzdignejo glasu, ampak postanejo zamerljive. Na plan lahko pride temna plat njihovega značaja.

12. Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici
Dvanajsto pravilo predstavlja čudovit zaključek knjige.
Za Petersona so mačke izraz narave, Biti, v skoraj čisti obliki. Ne le to, so oblika Biti, ki gleda ljudi in odobrava. Če boste pozorni do nje, boste za petnajst  sekund (kolikor vam jih ponavadi ponudi mačka:) dobili opomin, da lahko čudesa Biti morda nadoknadijo za neizbrisno trpljenje, ki jo spremlja.


Meni je bila knjiga všeč. Ponovila je stvari, ki jih že vem. Osvetlila je stvari, za katere nisem vedela, da jih vem. Pokazala pa mi je tudi marsikaj povsem novega ali pa stvari razjasnila z druge perspektive. Za premagovanje kakšnih od (tragičnih) življenjskih situacij pa sem dobila tudi čisto konkretna navodila.

Všeč mi je bilo tudi Petersonovo poglabljanje v stare zgodbe in mite, ki smo jih napisali, da bi lažje razložili svojo naravo in obnašanje. Lotil se je ravno najbolj skrivnostnih in težko razložljivih, tistih, ki sodobnega bralca najbolj begajo. Zakaj je bilo tako zelo narobe, da sta Adam in Eva, jedla prepovedani sadež, saj sta potem vendarle znala ločevati dobro od zla, to pa je nekaj pozitivnega? In kakšen je to Bog  ki zahteva od očeta, da žrtvuje (beri, ubije) svojega sina, kot je bilo v to primeru Abrahama in Izaka? Odgovori so v knjigi 12 pravil za življenje. Nekatere od njih pa najdete tudi na videoposnetku Petersonovega predavanja v Ljubljani, ki je potekal pod okriljem Založbe Družina, ki je izdala slovenski prevod njegove svetovne uspešnice.


Predavanje, Ljubljana, 18.11.2018
vir: Družina

S prevodom knjige in Petersonovim obiskom v Ljubljani smo Slovenci naredili velik korak. Kakorkoli se že to mogoče čudno sliši, je to vendarle res. Le redko nam namreč uspe kakšno od aktualnih knjig - in knjiga 12 pravil za življenje, to vsekakor je, prevesti in izdati tako hitro, kot nam je to uspelo tokrat. Slovenski prevod smo dobili hitreje, kot so Nemci nemškega! Kaj takega se verjetno do sedaj ni zgodilo še nikoli.
Vendar pa je v tem primeru tudi res, da pri Nemcih na žalost lahko nekako pričakujemo nekaj zadržanost pri izdaji knjige. Totalitaristični režimi - in nacizem je bil eden od najbolj prepoznavnih med njimi, Petersona zelo zanimajo in proučuje jih že desetletja dolgo. V zvezi s tem ima tudi precej natančno izdelano mnenje, ki bi lahko Nemce zelo neprijetno zadelo. Peterson namreč meni, da so se tragedije 20.stoletja z vsemi njegovim totalitarizmi zgodile tudi - ali pa predvsem - zaradi tega, ker so to dopustili običajni ljudje; posamezniki kot smo vi in jaz. Pred resnico in lastnimi napakami, ki jih pomaga razkrivati tudi pričujoča knjiga, pa si ljudje vse preradi zatiskamo oči.

Čeprav knjiga 12 lekcij za življenje, kanadskega kliničnega psihologa Jordana B. Petersona temelji na žalostni predpostavki, da se ljudje v življenju ne moremo izogniti trpljenju in bolečini, je to vendarle izredno optimistična knjiga. Vsak človek lahko namreč s svojim mišljenjem in delovanjem vedno znova vsaj za malenkost izboljša sebe samega in s tem tudi svet okrog sebe. Pogumno se lahko spopade s problemi, ki so postavljeni preden in jih reši. V nas je veliko več, kot si upamo priznati, trdi Jordan B. Peterson.

Naj se na koncu še enkrat povrnem k tisti drugi, precej bolj znani knjigi, ki je v würzburški knjigarni trenutno razstavljena poleg Petersonove knjige. 21 lekcij za 21. stoletje, izraelskega zgodovinarja Yuvala Hararija, se - v nasprotju s 12 pravili za življenje, zaključi pesimistično. 
Britanski časnik Guardian je vsebino Hararijeve knjige povzel z naslednjim stavkom:
"In order to survive and prosper in the 21st century, we need to leave behind the naive view of humans as free individuals."  
Po njegovem mnenju ljudje zaradi nenehnega bombardiranja z najrazličnejšimi informacijami - med katerimi je ogromno  fake news, nismo več svobodni v svojem mišljenju in svojih dejanjih. Z nami manipulirajo in odločamo se glede na informacije, ki nam jih prikazujejo preko različnih portalov in družbenih medijev, ne pa iz lastnega prepričanja. Ko sem pred časom brala o tem, se mi je trditev zdela povsem racionalna in verjetna. Zdaj, ko sem prebrala 12 pravil za življenje in preko videoposnetka poslušala Petersonovo predavanje v Ljubljani, pa lahko tudi jaz napišem:
Well, no, @harari _yuval Wrong!

Jordan B. Peterson

Peterson, Jordan B.
12 pravil za življenje: protistrup za kaos
Družina 2018
originalni naslov: 12 rules for life
prevod: Niki Neubauer
odlično spremno besedo napisal: Žiga Turk
363 strani
ISBN 978 961 04 0487 3

torek, 6. november 2018

George Saunders: Lincoln in the Bardo

To je izredno nenavadna knjiga. Čudna. Nekateri pravijo, eksperimentalna. In takšna knjiga od bralcev vedno zahteva ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti, a tudi radovednosti in dojemljivosti za nekaj povsem neobičajnega in novega.
Kakorkoli že - naj že takoj na začetku povem - Georgeu Saundersu se je eksperiment posrečil. Roman (hja, kaj pa vem, če knjigo sploh lahko tako označim) je odličen!

Ob vsej eksperimentalnosti, ki se drži knjige, je pomenljivo in precej presenetljivo to, da je glavna zgodba romana izredno jasna in premočrtna, tako da ji ni prav nič težko slediti. Poleg tega je ta zgodba - zgodba o ljubezni med očetom in sinom, srcetrgajoča in globoko ganljiva. Pisatelju je uspelo z nenavadno tehniko pisanja in sestavljanja romana (ali pa njima navkljub) streti bralčevo srce ali pa vsaj priklicati solze v oči.

Zgodba se dogaja v noči 25. februarja 1862 na pokopališču Oak Hill v okrožju Georgetown, v Washingtonu. Dva dni je minilo od tega, da so tam v eno od grobnic pokopali Williama Lincolna - 12-letnega sina ameriškega predsednika Abrahama Lincolna.
V noči, o kateri pripoveduje knjiga, se je oče ponovno podal na pokopališče, da bi...kaj? Še sam ni vedel točno: Se še enkrat v miru, brez navzočnosti številnih pogrebcev, poslovil od svojega ljubljenega sina? Postal na njegovem grobu? Posedel v tihoti pokopališke kapele? Ali pa si še enkrat ogledal sinovo truplo?
In res. Abraham Lincoln naredi nekaj, kar se ne sme storiti. Od čuvaja pokopališča zahteva ključ od grobnice, jo odklene in vstopi vanjo. Odpre sinovo krsto in Williamovo truplo vzame v naročje. Dogodek je grozljiv in ganljiv obenem; izžareva pa tudi nekaj nadnaravnega, saj dogajanje opazujemo skozi oči duhov, prikazni ali pa izgubljenih duš - kakorkoli jih že imenujemo, ki so ujete v bardu in begajo po pokopališču.

Bardo so nekakšne budistične vice. V njem so ujeti duhovi umrlih, ki zaradi kakršnegakoli vzroka ne morejo naprej - pred sodnika, ki bi jim glede na to, kako so živeli, sodil in jih napotil v nebesa ali pa v pekel. V tem vmesnem prostoru ostanejo tisti, ki se še niso sprijaznili s tem, da so umrli ali pa se ne zavedajo svojih grehov. Niso še pripravljeni zapustiti človeškega sveta in v nočnih urah blodijo po pokopališču, kjer so bili pokopani. Pomilovanja vredni so zaradi svojega videza, ki je odraz njihovega (razpadajočega) trupla, še bolj pa grehov, ki so jih naredili v svojem življenju. Klavrne prikazni so, ki se vedno znova vrtijo okrog enih in istih tem pogovorov in razmišljanj, iz katerih se ne morejo in ne morejo - pravzaprav se niti nočejo, rešiti.

V knjigi Lincoln in the Brado je takšnih prikazni več kot 150 in vsaka od njih vsaj za kratek čas dobi besedo. Oglašajo se druga čez drugo, prekinjajo ena drugo, se prepirajo in tepejo, nekatere pa bivajo tudi v nekakšnem prijateljskem, ali pa celo spolnem sožitju. Dele knjige, v katerih imajo te uboge pare glavno besedo, sem najtežje brala. Mikalo me je celo prenehati z branjem, tako zoprne in obenem usmiljenja vredne so bile te prikazni, pa tudi smešne, saj se še tega niso zavedale, da so mrtve in so še kar upale, da se bodo nekoč vrnile med ljudi. 

V tej čudni družbi se znajde mladi William Lincoln po svojem pokopu. Za ostale prebivalce barda je njegova pojava majhno presenečenje. Otrok v bardu namreč skoraj ni. Vsi - če se že zaustavijo v tem vmesnem prostoru, ga izredno hitro tudi zapustijo, v času minut ali pa največ ur. To je pravzaprav razumljivo in pričakovano, saj otroci ponavadi v smrt ne prinesejo nobenih grešnih bremen, ki bi jih ovirale pri nadaljevanju poti. Willi pa ostane v bardu in nima nikakršnega namena iti dalje. Stvar, ki ga zadržuje, je očetova ljubezen in njuna velika navezanost drug na drugega. 

In tako se mali Willi v tisti februarski noči po svojem pokopu sreča z očetom. A srečanje ne poteka tako, kot bi si oče in sin želela. Oče seveda vidi le truplo svojega sina, njegovega duha pa ne; sin pa vidi vse, kar oče počne z njegovim truplom, a ne more vzbuditi njegove pozornosti, ga nagovoriti in z njim vzpostaviti stika. Kako nevaren je položaj in kako velika verjetnost je, da William za vedno ostane v bardu, ki je grozno mesto, se zavedajo trije od duhov - Mr. Hans Vollman, Mr. Roger Bevins III in Reverend Everly Thomas, ki so verjetno od vseh prebivalcev pokopališča še najbolj pametni in z  najmanj grehi na svojih ramenih. Ti trije prepričajo malega Willija, da vstopi v očetovo telo. In ko duh vstopi v telo živega človeka, lahko občuti tisto, kar občuti človek in spozna njegove misli. 
Odlomki, kjer Willi posluša očetove misli, so najbolj ganljivi v celotni knjigi. Na plan pride vsa žalost, potrtost in praznina, ki jih pri starših povzroči smrt ljubljenega otroka, a tudi neskončna ljubezen, ki preveva vse delčke duše in telesa.

To zlitje sinovega duha z očetom ima pozitivne posledice. Willi z lahkim srcem, v obliki svetleče-bobnečega matterlightblooming-a, zapusti bardo in s svojim zgledom pomaga še mnogim drugim nesrečnim  dušam, da mu sledijo. Odleže pa tudi predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki je po tem obisku pokopališča kljub veliki žalosti in obupu ob sinovi smrti sposoben nadaljevati svojo pot, ki bo ena najodločilnejših in najpomembnejših za prihodnost Združenih držav Amerike.

Leta 1862 je namreč minevalo prvo leto ameriške državljanske vojne. Pri zaostritvi odnosov med severnimi in južnimi državami je imel Abraham Lincoln odločilno vlogo - lahko bi rekli tudi sporno, saj je v tistem času ravno zaradi njega prišlo do velike razklanosti ameriškega naroda in tisočev smrtnih žrtev. Takrat na pokopališču, s truplom svojega sina v naročju, je predsednik Lincoln razmišljal tudi o tem, dvomil sam vase in se spraševal, če se je odločil za pravo pot. Je konflikt z južnimi državami zaradi odprave suženjstva vreden tolikšnega števila žrtev?
Ko zapušča pokopališče, je pomirjen, saj ve, da se je pravilno odločil. Simbolno pa je to pokazal tudi George Saunders, kajti skupaj s predsednikom - zlit z njegovim telesom, je pokopališče zapuščal tudi eden izmed temnopoltih duhov. Le kakšen vpliv bo to imelo na predsednikove prihodnje odločitve?
Medrasna trenja, ki so v tistem času še posebno hudo prevevala ameriško družbo, se kažejo tudi v odnosih med duhovi na pokopališču. Zgodbe nekaterih od temnopoltih duhov so pretresljive.

Stil pisanja v romanu Lincoln in the Bardo je svojevrsten. Takšnega še ni bilo. Ko govorijo duhovi, roman izgleda kot dramsko besedilo - le, da ime pripovedujočega stoji na koncu besedila, ki ga je izgovoril in ne na začetku kot pri običajnih dramah. To malce zapleta branje in razumevanje, saj je pri dolgih monologih včasih potrebno listati naprej po knjigi za boljšo orientacijo in to, da zvemo, kdo je govorec, a vse skupaj ne moti preveč - še posebej zato ne, ker se duhovi običajno sporazumevajo v kratkih in pogosto prekinjenih stavkih. Zaradi tega se stran, ali pa celo poglavje knjige, prebere izredno hitro. 

En del romana je napisan na takšen, dramski način, drugi del pa je sestavljen s citati iz različni strokovnih del o Lincolnovem življenju, pisem in dnevniških zapisov. Vse je menda avtentično.
Na takšen način je opisana Willijeva bolezen in umiranje zaradi tifusa. S citiranjem prenekaterih Lincolnovih sodelavcev in sodobnikov je opisano balzamiranje Willijevega trupla in njegov pogreb, ter še mnogo drugega. Pri nizanju teh  citatov postane jasno, kako različno lahko dojemajo isti dogodek različni opazovalci in do kako velikih odstopanj lahko pri tem pride. Barva Lincolnovih oči se tako razteza od temno sive, preko sivo rjave, rjavo modre, modro sive do modre barve; lasje pa od temno rjavih do povsem sivih. Ob teh razlikah si lahko predstavljate, kakšna huda neskladja obstajajo šele pri opisovanju manj konkretnih lastnosti in dohodkov povezanih z Lincolnom in njegovim sinom Willijem.

George Saunders je izredno cenjen ameriški pisatelj. Zaslovel je s pisanjem kratkih zgodb. Njegovo zbirko kratkih zgodb Deseti december imamo prevedeno tudi v slovenščino. Lahko si preberete mojo recenzijo o knjigi.
George Saunders pa je znan tudi po svoji prijaznosti, dobrohotnosti in empatiji. Preberite njegovo predavanje študentom na Univerzi v Syracuse, kjer poučuje, z naslovom Congratulation, by the way (ali pa vsaj moj zapis o tem predavanju).
Roman Lincoln in the Brado je njegov romaneskni prvenec in zanj je leta 2017 dobil nagrado booker. Knjiga pa se je uvrstila tudi med finaliste za zlatega bookerja -  kot najboljši z bookerjem nagrajeni roman zadnjih desetih let.

Knjiga  Lincoln in the Bardo, je smela in pogumna, globoko ganljiva in obenem zabavna, pisana na povsem svojevrsten in izviren način - nekaj posebnega, kar se splača prebrati. Želela bi si, da bi knjigo dobili tudi v slovenskem prevodu. V tem primeru jo bom prav gotovo še enkrat prebrala. Ob tem drugem branju - v jeziku, ki mi je bližji, bom bolj pozorna na osebne zgodbe posameznih duhov, ki - prepričana sem v to, skrivajo zanimive podrobnosti, ki se jih zlahka spregleda. Uživala pa bom tudi v izbranem jeziku, ki ga uporablja George Saunders in ga dober prevajalec vsekakor uspe ujeti tudi v slovenski jezik;)

★★★★★
George Saunders
(vir: Gottman Institute)

Saunders, George
Lincoln in the Bardo
Penguin Random House LLC, 2017
344 strani