Robert Galbraith: Career of Evil

Tretja knjiga iz serije detektivk o Cormoranu Striku je malce drugačna o prejšnjih dveh. Če je šlo pri prvih dveh za tipične detektivske romane, kjer privatni detektiv raziskuje umore, ki so se pripetili, - enkrat v svetu manekenk in filmskih ustvarjalcev (Klic kukavice), drugič pa v svetu književnikov in založnikov (Sviloprejka) - v tretji knjigi Cormoran Strike ne raziskuje zločinov, ki se dogajajo drugim ljudem. V romanu Career of Evil (v slovenskem prevodu Po poti zla) gre zanj - za njegov način življenja ter njegovo poklicno kariero in gre za življenje njegove sodelavke Robin Ellacott. Vse te stvari naenkrat postanejo ogrožene. Da, tako resno je.

Roman se začne tako, da Robin prejme paket, v katerem je odrezana ženska noga. Asociacija na detektiva Strika, ki je v vojni v Afganistanu izgubil nogo - amputirano na točno enakem mestu kot noga, ki je prispela s paketom - ne bi mogla biti očitnejša. Poleg tega zaradi stare brazgotine na nogi in verzov pesmi, ki so priloženi, Cormoran takoj ve, da je pošiljatelj grozljive pošiljke eden od treh moških, s katerimi je imel opravka v svojem preteklem življenju.

Dva od njiju je spoznal v času svoje vojaške kariere specialnega obveščevalca. Za Donalda Lainga - sociopata in sadista, je poskrbel, da so ga zaprli; pri Noelu Brockenbanku pa je razkril pedofilstvo. Oba moška imata tako veliko razlogov, da Cormorana Strika sovražita in se mu maščujeta. Mogoče celo s tem, da mu pošljeta nogo mladega dekleta, ki ga morebiti celo pozna - mu uničita posel in prestrašita njegovo sodelavko Robin.

Cormorana Strika pa bi lahko imel na piki še en moški - njegov očim Jeff Whittaker. S Strikom so ju vezali številni neprijetni trenutki iz preteklosti, ko sta še živela pod isto streho. Po Strikovem prepričanju naj bi bil očim celo odgovoren za smrt njegove mame.

Vsi ti zapleteni - temačni in sovražni, odnosi med Cormoranom Strikom in tremi moškimi, ki se naenkrat kot iz nič dvignejo iz njegove, za bralce do sedaj zakrite in neznane preteklosti, več kot zadostujejo za enega, in še katerega od umorov, ki jih je potrebno raziskati.

Cormoran Strike pa pri tokratnem raziskovanju nima tako prostih rok, kot jih je imel pri prejšnjih dveh primerih, opisanih v prvih dveh detektivkah Roberta Galbraitha. Tudi tako visoko profesionalen ne more biti, saj ga primer čustveno močno obremenjuje. Tudi zato, ker kmalu postane jasno, da neznani storilec streže po življenju njegove sodelavke Robin.

Je pa takšen "osebni kriminalistični primer", kakršnega opisuje roman Po poti zla, odličen razlog za nekoliko drugačno vsebino romana. V prvih dveh romanih smo bralci hrepeneli po tem, da bi kaj izvedeli o Cormoranovem preteklem življenju. Nismo vedeli veliko - tisto, kar pa je bilo znano je le še bolj burilo domišljijo in bolj poglabljalo kot pa razjasnjevalo skrivnostnost detektivovega življenja. 

Bralci, ki smo želeli o Cormoranu Streiku zvedeti več, v romanu Po poti zla pridemo na svoj račun. O njem zvemo marsikaj in vse je sila zanimivo. A to še ni vse! Veliko zvemo tudi o Strikovi sodelovki, Robin Ellacott.
Mlada in na videz naivna ženska, ki si da tako veliko opraviti s svojo poroko (pa tudi s poroko Kate Middleton), še zdaleč ni tako nebogljena in neizkušena, kot si o njej mislimo bralci, in kot si o njej do neke mere misli tudi Cormoran Streike. Hude stvari je preživela. Ste se kdaj vprašali, zakaj je prekinila študij psihologije? No, v knjigi najdete (grozljiv) odgovor na to vprašanje. In še mnogo več. Robin Ellacott v tem romanu naredi največji korak naprej - tako v svojem osebnem kot tudi detektivskem razvoju. Skoraj preobrazi se. In o tem sem izredno rada brala.

Navkljub zelo dobrim detektivskim zgodbam me pri romanih Roberta Galbraitha še vedno najbolj zanimata in navdušujeta glavna junaka - Cormoran in Robin. Tako verodostojna sta in tako človeško običajna s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, da sem ju vzljubila na prvo branje in ljubezen še kar traja in traja:) On je moški tiste sorte, kjer se testosteron preliva preko vseh meja in ona je tiste vrste ženska, ki ne skriva svoje ženskosti in je ne tlači nekam na skrajni rob svoje osebnosti. Fajn. Kemija med njima se kopiči počasi in prav nič predvidljivo ali klišejsko.

Tretji roman Roberta Galbraitha ima zelo primeren naslov. Zlo je namreč tisto, ki preveva vse strani knjige. Najdemo ga v vsakem stavku morilčeve pripovedi, - takrat,  ko mu pisateljica da beseda prvoosebnega pripovedovalca in to je v kar nekaj poglavjih. Zlo najdemo v dogodkih iz Cormoranovega in - nekoliko nepričakovano, tudi iz Robininega preteklega življenja. A glavna junaka romana sta zlo v preteklosti enkrat že premagala in ni vrag, da ga ne bosta še enkrat;) Tako knjiga ostaja optimistična in sledi zapovedi, da dobro vedno premaga zlo. Kar je v redu.

Roman Roberta Galbraitha, Career of Evil mi je bil všeč. Mogoče tudi zato, ker si pisateljica - kot dodano vrednost detektivski zgodbi, da veliko opraviti z razlikami med revnimi in bogatimi, uspešnimi in neuspešnimi ter opozarja na to, da nesrečni niso vedno sami krivi za svojo nesrečo. 

S pomočjo romana sem zvedela, da obstajajo akrotomofiliki - tisti, ki jih spolno vzburjajo ljudje z amputiranimi udi. In tudi to - kar je sila čudno, če ne celo bizarno in sprevrženo, da nekateri hrepenijo po tem, da bi jim nekdo amputiral (zdravo) nogo ali roko; ali pa si želijo, da bi bili paraplegiki. Takšne želje so žaljive za ljudi, ki so resnični paraplegiki ali pa so, tako kot Cormoran Strike, v nesreči izgubili nogo.

Knjiga pa kljub svoji na splošno dokaj temačni vsebini vseeno vsebuje tudi precej hudomušnih in zabavnih odlomkov; s povsod navzočim obredom priprave in pitja čaja pa je tudi simpatično angleška.

S knjigami Roberta Galbraitha je tako: Vedno je fajn imeti kakšno od njih v rezervi. Na knjižni polici, za hude čase. Ko sem v stiski in nujno potrebujem nekaj dobrega za branje, lahko potem posežem po njej. Imam nekaj, za kar vem, da me ne bo razočaralo. In zdaj, ko je v angleščini ravno izšel že četrti roman iz serije z detektivom Cormoranom Streikom - Lethal White, je napočil čas, da sem se z lahkim srcem in sproščeno lotila romana Career of Evil. 

Cormoran Strike, Robin Ellacott in Robert Galbraith  - ali pa, če ne marate psevdonimov, J.K. Rowling, so me spet navdušili.

★★★★☆

Cormoran Strike in Robin Ellacott
kot so si ju zamislili v BBC seriji
(vir: BBC)

Galbraith, Robert

Career of Evil

Sphere, 2015

490 strani

ISBN 978-0-7515-6360-3

Matic Majcen: Kubrickova Odiseja v vesolju

Film 2001: Odiseja v vesolju se že petdeset let vedno znova pojavlja na najrazličnejših seznamih najboljših filmov vseh časov. A tudi na seznamih najbolj dolgočasnih:) To ambivalentnost je pravzaprav lahko razumeti. Film je dolg 149 minut in gledalčevo potrpežljivost preizkuša že na samem začetku. Preden se namreč na filmskem platnu začne kakršnokoli dogajanje, je gledalec nekaj dolgih minut prisiljen gledati le črn ekran. Podobno se zgodi v poteku filma še enkrat. Poleg tega se dogajanje odvija izredno počasi, premišljeno - režiser Stanley Kubick si je za film vzel čas in čas zahteva tudi od gledalca filma.

Vendar pa ... film je vrhunski, enkraten in v vseh pogledih odličen. "Z njim so ljudje," pravi George Lucas, "znanstveno fantastiko prvič vzeli resno."
Če imate tudi vi - tako kot jaz, radi znanstveno-fantastiko in se včasih sprašujete, kako je mogoče, da smo ljudje v primerjavi z ostalimi živalskimi vrstami tako zelo drugačni (ja, smo;), da smo v primerjavi z njimi doživeli tako opazno večji napredek in razvoj, je film 2001: Odiseja v vesolju film za vas.
Film boste imeli radi tudi v primeru, če uživate v tem, da vam dogajanje v filmu ni v popolnosti jasno že ob prvem ali površnem gledanju; se pravi, če radi razglabljajte o skritih pomenih posameznih dogodkov, dialogov in dejanj. Le- teh je v filmu ogromno. Le redkih se zavemo ob prvem gledanju; nekateri pa nam niso jasni še po tretjem ogledovanju filma. 

In tukaj nastopi čas za knjigo Matica Majcna, Kubickova Odiseja v vesolju. Knjiga ima podnaslov Vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov in to v resnici tudi je - odličen vodič za vse, ki jih vsebina filma tudi po večkratnem gledanju še vedno bega in si želijo odgovore na prav konkretna vprašanja glede posameznih dogodkov v filmu.

Groba vsebina filma je naslednja:

Pred približno 4-mi milijoni let so nezemljani v Afriko - zibelko človeštva, postavili kvadrast monolit ostrih robov. Z njegovo skrivno in neznano močjo so naši predniki - takrat še na stopnji avstralopiteka, naredili odločilen korak v svojem evolucijskem razvoju - začeli so uporabljati orodje.
Leta 2001 ljudje najdejo podoben monolit zakopan pod površjem Lune. Izkaže se, da ta monolit pošilja signale proti Jupitru in znanstveniki se odločijo, da proti točki, ki sprejema signale (pozneje se izkaže, da je to še en monolit) pošljejo vesoljsko ladjo Discovery s petčlansko človeško posadko in super inteligentnim računalnikom Halom. Ta se tekom potovanja upre in umori vse potnike na ladji, razen poveljnika David Bowmana. Ta uspe priti do Jupitra in vstopi skozi monolit, ki služi za nekakšna zvezdna vrata. Bowman potuje skozi prostor in čas na povsem drug konec vesolja, kjer pristane v posebej zanj pripravljeni "baročno opremljeni hotelski sobi", kjer potem astronavt in z njim celotno človeštvo ponovno naredi nov, evolucijsko izredno pomemben in odločilen korak v svojem razvoju - postane Zvezdni otrok, angel ali superman - kakorkoli že ga želite poimenovati.

Matic Majcen priporoča svojo knjigo gledalcem, ki si film 2001: Odiseja v vesolju, ogledujejo drugič ali celo tretjič. Prvo gledanje filma mora biti namreč neobremenjeno z raznimi sugestijami, kako bi gledalec določene dogodke v filmu moral videti in se jih razlagati. Prvo gledanje mora biti nedolžno in svobodno - vsak gledalec si mora ustvariti svojo lastno predstavo o filmu. 

Potem pa - če gledalca film še vedno vznemirja in se želi dokopati do globljega pomena dogajanja, je čas da začne brati Vodič k filmu.

Sama sem s knjigo Matica Majcna Kubrickova Odiseja v vesolju izvedela veliko novega. Film mi je zdaj precej bolj (ali pa celo popolnoma) jasen. Znebila sem se tudi zmote, v kateri živi mnogo navdušencev filma in knjige 2001: Odiseja v vesolju. Bila sem namreč prepričana, da je bil film posnet po že obstoječem romanu Arthurja C. Clarka. Dokaz za mojo zmoto lahko preberete v enem od prejšnjih zapisov na hermioninem blogu;) Matic Majcen pa že na samem začetku svoje knjige razkrije pomembno dejstvo, da je film plod skupnega dela pisatelja Arthurja C. Clarka in režiserja Stanleya Kubiricka, pri katerem sta tako film kot knjiga nastajala vzporedno kot en projekt. Zanimivo. Zgodbi v filmu in v Clarkovi knjigi sta si podobni, a še zdaleč ne povsem enaki, kar se mi zdi čudovito in omogoča nove in nove interpretacije tako filma kot knjige.

O vsem tem natančno in poglobljeno v Vodiču k filmu, ki ga je napisal Matic Majcen. In še o marsičem drugem.
Najbolj zanimiv del Majcnove knjige so odgovori na 99 povsem konkretnih vprašanj o filmu samem ali o posameznih dogodkih v filmih.

Pri odgovorih na ta vprašanja sem, recimo, izvedela mnoga za razumevanje filma sicer nepomembna, a sila zanimiva dejstva, kot je na primer to, zakaj se leopardu (ki je pravi!), svetijo oči ali pa to, da so kostumi igralcev, ki prikazujejo naše prednike pred milijoni let tako dobri, da so mnogi mislili, da so snemali s pravimi opicami.

V vodiču pa najdete tudi odgovor na sila pomembno vprašanje, zakaj se je računalnik Hal začel nenavadno in sovražno obnašati do človeške posadke na vesoljski ladji. Ne, to ni bilo zaradi delovanja nezemljanov ali politikov na Zemlji; tudi zaradi namerne ali nenamerne napake ne - Hal je odpovedal zaradi notranje stiske, ki je bila posledica izključujočih se ukazov, ki jih je dobil, in navodil, po katerih je moral delati.

To je le nekaj razjasnitev in razlag filma, ki jih najdete v knjigi Matica Majcna, Kubrickova Odiseja v vesolju. O vseh ni mogoče pisati. In tudi nima nobenega pomena.
Naj za konec napišem le to: Če imate radi Kubrickov legendarni film, ste k najboljšemu filmu vseh časov z Majcnovo knjigo dobili tudi najboljši vodič za njegovo gledanje.

★★★★★

Majcen, Matic

Kubrickova Odiseja v vesolju: vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov

Maribor 2018, Aristej, Zbirka Dialogi

158 strani

ISBN 978-961-220-120-3

Kubricks 2001, 50 Jahre A Space Odyssey
(Deutsches Filmmuseum) 

P.S.

Samo še danes si lahko v Nemškem filmskem muzeju (Deutsches Filmmuseum) v Frankfurtu ogledate odlično razstavo Kubricks 2001, 50 Jahre A Space Odyssey. Sama sem jo včeraj komaj še ujela;)

Razstavljeni so rekviziti in makete, ki so jih uporabljali pri snemanju, oblačila igralcev, pisma in fotografije. 

Poleg tega si obiskovalci razstave lahko ogledajo še zelo zelo skrajšano verzijo filma (prirejeno današnjemu okusu filmskih gledalcev), ki vsebuje samo najbolj pomembne izseke iz filma.

Tukaj je nekaj fotografij z razstave.

Arthur C. Clark in Stanley Kubick

Futuristični naslonjači,
na katerih so sedeli ruski znanstveniki na Lunini bazi

Uniforma Davida Bowmanna 

Vesoljska ladja Discovery
(po njej je NASA imenovala enega izmed  svojih Space Shuttlov)

Vesoljsko plovilo,
s katerim Bowman potuje (tudi) skozi prostor in čas...

...maketa je velika le okrog 20cm

Zaključek filma...

...in lutka Zvezdnega otroka,
ki so jo uporabili pri snemanju.

Stanley Kubick s svojo hčerko,
 ki je tudi nastopila v filmu

Penelope Lively: Mesečev tiger

V eni izmed angleških bolnišnic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj čez 70 let stara Claudia Hampton - glavna junakinja romana Mesečev tiger, angleške pisateljice Penelope Lively, umira zaradi raka na črevesju.

"Pišem zgodovino sveta, " pravi eni izmed bolničark, ki ji ureja posteljo. Ta malo postane in se začudi - saj to pa je kar velika stvar, kajne? A njeno začudenje  pravzaprav ni na mestu. Claudia Hampton je namreč zgodovinarka in to precej znana. Zaslovela je, na primer, s knjigo o Titu. Zakaj torej ne bi napisala še zgodovine sveta?

Zgodovino sveta, da. In obenem svojo lastno. Življenje in čas Claudie H. Košček dvajsetega stoletja, katerega člen je bila, hočeš nočeš, rada ali nerada. Zgodovina sveta po Claudijinem izboru: dejstva in domišljija, miti in dokazi, podobe in dokumenti.

In zgodba se lahko začne. Poglavje za poglavjem pisateljica odstranjuje posamezne sloje s Claudijinega življenja in ob tem vleče vzporednice s svetovno zgodovino. Vzporednice so vehementne. Začnejo se že v paleolitiku - s kamni in fosili, ki jih desetletna Claudia skupaj s svojim bratom kleše iz pečin nedaleč stran od doma. Nadaljuje se z naselitvijo Amerike, prvo svetovno vojno, ki ji je vzela očeta in nato drugo, ki jo je Claudia preživela kot vojna dopisnica v Egiptu. 

Obe zgodbi - Claudijina zgodba in zgodba svetovne zgodovine, ne potekata kronološko. V knjigi je potek dogodkov "kalejdoskopski". Potreseš cev in pogledaš, kaj se izcimi v njej. Paleolitik je samo za tresljaj oddaljen od devetnajstega stoletja. 

S takšnim nekronološkim pogledom na dogajanje, kjer ni nobenega zaporedja in se vse dogaja hkrati, je pisateljici uspelo napisati izredno lepó in gladko berljiv, zanimiv roman, kjer se z neverjetno lahkoto sprehajamo od enega do drugega prelomnega - ali pa tudi čisto navadnega dogodka iz Claudijinega življenja ali svetovne zgodovine ter zvemo nove in nove stvari, ki nas priklenejo h knjigi in zbujajo naše zanimanje.

Zgradba romana je res enkratna. Prvoosebna pripovedovalka je ponavadi Claudia, a pogosto se zgodi, da za večjo avtentičnost pripovedi zvemo tudi to, kar si mislijo ostali nastopajoči - spoznamo njihov pogled na določen dogodek. Tak pristop pisanja daje romanu navdih modernosti, a vendar ne tako močan, da bi bil moteč za razvoj zgodbe in verodostojnost nastopajočih oseb v romanu.

Tekom pripovedi spoznavamo kakšna ženska je bila gospodična Claudia Hampton. Na prvi pogled prav nič prijetna. Tekmovalna, samoljubna, stremuška, pogosto tudi vzvišena; ki je rada ocenjevala in hitro obsojala; ki je neusmiljeno in nesramno zavrnila ljudi, ki ji niso bili všeč. Prav nič vzorna mama, ki je vzgojo hčere z lahkoto prepustila svoji materi in tašči in je bila potem razočarana, ker je bila hčerka "povsem navadna". A vendar je bila to tudi izredno lepa in inteligentna ženska, borka za pravice žensk in zatiranih, tudi dobrosrčna, saj se je, na primer, brez oklevanja zavzela za neznanega madžarskega mladeniča, ki se po usodnih dogodkih leta 1956 ni mogel vrniti v domovino.

Ko odstranjujemo posamezne ovoje Claudijine življenjske zgodbe, se približujemo jedru ali korenu njenega življenja. In tukaj spoznamo pravo - ali pa, če uporabim pisateljičin način označbe, drugo Claudio, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo srečujemo preko večine ostalih strani knjige. Bolj nežna in občutljiva je, prijaznejša in dovzetnejša. Nič več ostra, jedka in cinična, pač pa bolj mehka in zaobljena. 

Ljudje, s katerimi se v življenju družimo, imajo na nas različen vpliv. Ob nekaterih se na žalost izrazijo predvsem naše slabe lastnosti. Tisti, ki jih imamo radi, pa ponavadi spodbujajo dobre plati naše osebnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi Claudii. 

Jedro njene življenjske zgodbe, h kateri se tekom romana počasi približujemo, predstavlja njeno soočenje z vojno v letu 1942 v Egiptu; srečanje, ki jo je (za kratek čas) spremenilo, obrusilo in pogladilo, pa je bilo njeno srečanje z ameriškim poročnikom Tomom Southernom. Njuno kratko ljubezensko razmerje, v katerega je bilo vsajeno ogromno upov, je imelo (za kratek čas) to moč, da so prišle do izraza vse Claudiine dobre lastnosti, življenje z njo in ob njej, pa je naenkrat postalo prijetno. 

A Tom Southeren ni bil edini moški, ki je imel velik vpliv na Claudio. Drugi, s katerim jo je vezalo mogoče še močnejše in strastnejše razmerje, je bil njen brat Gordon. Upam si trditi, da je ravno tesno življenje z bratom naredilo Claudio takšno, kakršna je bila. Z bratom je  tekmovala od rane mladosti dalje. Z njim se je prepirala in razpravljala o temah, ki so bile ostalim ljudem tuje, oz. jih niso razumeli. To so bile razprave dveh visoko inteligentnih ljudi, ki medse nista spustila nikogar drugega. Claudia in Gordan sta me spominjala na Cersei in Jaimeja iz Igre Prestolov, čeprav (morebiten) incest v knjigi Mesečev tiger vendarle ni tako zelo jasen, kot je v televizijski seriji Game of Thrones.

Penelope Lively se je rodila in do 12. leta - se pravi do konca druge svetovne vojne, živela v Egiptu. Njeni zapisi o vojnih dogodkih na tem koncu sveta so tako do določene mere avtobiografski, čeprav je - kot piše v zahvali, ta njen alter ego malo razumel, a veliko videl. 

Za roman Mesečev tiger je leta 1987 dobila nagrado booker. Po razglasitvi nagrade je morala poslušati kritike in predsodke, da je zmagal "roman za gospodinje". Ti očitki nikakor niso na mestu; celo obratno: zgodovinska razpravljanja med Gordonom in Claudio niso prav nič gospodinjsko lahkotna in nezahtevna. 

Finalisti za zlatega bookerja

Več kot trideset let po izidu, letošnje poletje, je bil roman Mesečev tiger finalist za zlatega bookerja. Po mnenju žirije je bil to najboljši z bookerjem nagrajeni roman iz 80-ih let, oz. druge dekade podeljevanja te nagrade. Žiriji se je tako knjiga zdela boljša od Išigurovih Ostankov dneva in Rushdiejevih Otrok polnoči, ki sta oba dobila bookerjevo nagrado v tem istem desetletju. S tem je bilo končno pometeno s predsodki, ki so se neupravičeno držali romana.

Zatega bookerja pa knjiga vseeno ni dobila. Bralci so s to nagrado ovekovečili roman Angleški pacient, kandskega pisatelja Michaela Ondaanteja. A to, seveda, ne zmanjša vrednosti, ki jo ima roman Mesečev tiger. Prav mogoče je - kot menijo nekateri, da bi se roman Penelope Lively bolje odrezal tako med kritiki kot med bralci in požel precej več pozornosti, če bi po njem posneli film, ki bi bil narejen s podobno zavzetostjo in predanostjo, kot je bil tisti posnet po romanu Angleški pacient.

In spektakularen film po romanu Mesečev tiger bi bilo prav lahko posneti! Tudi v Mesečevem tigru imamo podobno kot pri Angleškem pacientu neizmerno puščavo, ki omogoča enkratne filmske prizore, medvojni Kairo in Luxor z vedno veličastnimi piramidami in faraonskimi grobnicami. Prizori v tem čudovitem okolju posneti na filmski trak bi vsekakor knjigi prinesli prepoznavnost in slavo. Tako kot so jo - vsaj v določeni meri prinesli knjigi Angleški pacient.

A roman Penelope Lively, Mesečev tiger, s presunljivo življenjsko zgodbo odločne in nekonvencionalne zgodovinarke, z zanimivo izrisanimi ostalimi protagonisti in čudovito zgradbo romana zadostuje sam sebi in za prepoznavo kvalitete in vzbujanje zanimanja med bralci pravzaprav ne potrebuje po njem posnetega in z nekaj oskarji nagrajenega filma. 

Vesela sem, da imamo knjigo prevedeno tudi v slovenski jezik in vam jo toplo priporočam. Mene sta sicer motila značaj in mišljenje glavne junakinje, ki bi ju pred leti sprejela z navdušenjem, v zadnjem času pa je tako, da sem ob ženskah, kot je Claudia Hampton, vse bolj skeptična in nervozna. A to je le moj osebni okus in z odličnostjo knjige same nima veliko opraviti.

★★★★☆

Penelope Lively
1933)
(vir: Wikipedia)

Lively, Penelope

Mesečev tiger

iz angleščine prevedla: Irena Trenc-Frelih

originalni naslov: Moon tiger

Ljubljana 1996, Mladinska knjiga, Zbirka Zenit

230 strani

ISBN 86-11-14702-2