nedelja, 29. oktober 2017

Thomas Mann: Čarobna gora - do dopolnjenih sedem let


Čas je, da po dobrem letu prebiranja romana Čarobna gora, nemškega pisatelja Thomasa Manna, napišem še zadnji prispevek o tej - moji najljubši - knjigi.

Po opisu prvih treh tednov in nato prvih sedmih mesecev na Čarobni gori sem vam dolžna še poročilo o preostanku sedmih let, ki jih je Hans Castorp - mlad inženir iz Hamburga, v začetku prejšnjega stoletja preživel v mednarodnemu sanatoriju za zdravljenje tuberkuloze v švicarskem Davosu.

Ko je njegova velika ljubezen, Clavdia Chauchat, po Valpurgini noči odpotovala, so urni kazalci - vsaj v očeh Hansa Castorpa, začeli hitreje ubirati svojo pot. Čas je relativen pojem in na Čarobni gori je njegovo odtekanje še posebno hitro. Tedni so kot ure in meseci kot dnevi, če minevanje časa primerjamo s tistim v dolini. Običajni časovni mejniki, kot so prazniki in izmenjava letnih časov, ne pomenijo več veliko.

Tako malomarno minevajoč čas lahko zamejijo samo zelo posebni dogodki.

Eden izmed teh je bil Joachimov odhod v dolino. Hansov bratranec, ki je bil v bistvu glavni razlog, da je Hans sploh prišel na Čarobno goro, je bil drugačen bolnik kot Hans Castorp. V sanatorij se je prišel zdravit. Svoje zdravljenje je želel čimprej zaključiti, zato je vestno izpolnjeval vsa zdravnikova navodila, z enim samim namenom, da bi se čim prej lahko vrnil v dolino in nadaljeval svojo službo vojaka. Bivanje v zdravilišču je zanj pomenilo zapravljanje dragocenega časa. Zapravljanje dragocenega časa, ki je za ozdravitev sicer nujno, a še vedno le zapravljanje časa, ki bi se ga dalo porabiti za precej bolj pomembne stvari.
Bil je izredno nesrečen, ker mu je zdravnik Bahrens vedno znova podaljševal zdravljenje in mu ni in ni dovolil odhoda v dolino. Joachimu je to postalo nevzdržno in odločil se je, da kljub nepopolnoma zazdravljeni tuberkulozi odide iz sanatorija. Na lastno pest in zavedajoč se, kakšne posledice ima lahko takšen samosvoj odhod iz zdravilišča.

Joachimove priprave na odhod s Čarobne gore in odhod sam so imele na Hansa velik vpliv. Bratranca sta se zavedala, da bi moral biti Hans tisti, ki bi odšel v dolino, ne pa Joachim. Oba sta vedela, da delata narobe - Hans, ker kljub temu, da je zdrav, ostaja na Berghofu in Joachim, ki bolan zapušča sanatorij. Hans pa se je zavedal tudi tega, da se, če v tem trenutku skupaj z bratrancem ne zapusti Davosa, mogoče nikoli več ne bo uspel vrniti v dolino. Ker sta bila bratranca zadržana severnonemška mladeniča, se o tem nista pogovarjala, a sta se vsega jasno zavedala in vse prav natančno čutila. Thomas Mann je s svojo veliko pisateljsko močjo ta odnos in te občutke mladeničev enkratno upodobil. Edini stavek, ki je bil izrečen med bratrancema in odseva vso njuno razklanost in nelagodje, je stavek, ki ga Joachim izreče, ko vstopa na vlak: "Pridi kmalu za mano, Hans."

A Hans seveda ni odšel za bratrancem, temveč se je Joachim vrnil k Hansu na Čarobno goro. Na smrt bolan. Opis njegovega umiranja, spreminjanja v moribundusa - kot to imenujejo tam gori, in njegovega zadnjega srečanja z Marušjo - dekletom, v katerega je bil zaljubljen, a na povsem drugačen način kot Hans v Clavdio - je nov vrhunec romana, ki bralca ne more pustiti ravnodušnega.

Z Joachimovo smrtjo je bila Hansova usoda zapečatena. Jasno je postalo, da bo za vedno ostal na Čarobni gori.
Nekoliko pozneje se je izjalovil še zadnji obupan poskus tistih v nižavi, da bi ga vrnili v normalno življenje. Odlomek romana, v katerem stric James pride na obisk k Hansu, je najzabavnejši v knjigi. Ja, v romanu Čarobna gora je veliko stvari sila zabavnih. Iz mojega zapisa tega mogoče ni čutiti, ker je enostavno nemogoče o vsem pisati, a bo to še kako držalo. Ob prebiranju odlomka s stricem Jamsom mi je postalo jasno, kaj je Thomas Mann mislil, ko je svojim otrokom leta 1913 pripovedoval, da bo napisal nekaj smešnega, zabavnega in ne preveč resnega.
No, stričevi poskusi, da bi nečaka vrnil v normalno, delovno življenje, klavrno propadejo. Še več, stric James je na vrat na nos odpotoval iz Davosa nazaj v dolino, kajti med njegovim bivanjem v sanatoriju se je kar naenkrat pojavila velika nevarnost, da tudi on sam za vedno ostane na Čarobni gori. Čarobna gora ima res čarobno moč.

Med dogodki, ki razmejujejo čas zadnjih let, ki jih je Hans Castorp preživel v sanatoriju v Davosu, je tudi vrnitev Clavdie Chouchat. Če je bil razlog za to, da je Hans prišel na Čarobno goro bratranec Joachim, je bila razlog za njegovo vztrajanje na gori Clavdia Chauchat. Čakal je na njeno vrnitev. Njegova ljubezen le ni tako hitro minila, kakor sem bila prepričana ob zadnjem branju romana in o tem tudi pisala v prejšnjem prispevku o romanu. Ne, Hansova ljubezen do Clavdie je še vedno živela. Samo malo se je spremenila. Mogoče ni bila več tako mladostniško zaletava, mogoče je postala nekoliko zrelejša, vsekakor pa je bila še vedno zelo goreča.

Clavdia pa se ni vrnila sama, kot je pričakoval Hans, pač pa s spremljevalcem, mogočnim mynheerom Peepkornom, s katerim sta imela - kako prikupen izraz za besedo ljubimca - skupno potovalno blagajno. Nanj je bil Hans v začetku ljubosumen, a potem ga je začel skoraj občudovati. Mynher Peepekorn je postal njegov tretji mentor, ki mu je na svoj poseben način - ne da bi mu uspelo pravilno tvoriti in zaključiti en sam stavek, ki ga je izgovoril - razkril marsikatero življenjsko modrost.

Seveda pa mynheer Peepekorn še zdaleč ni bil najpomembnejši Hansov učitelj in vodnik na Čarobni gori, ki ga je učil prave poti skozi življenje. To je bil gospod Settembrini, liberalec in humanist, ki je strmel za napredkom in razvojem, pravičnostjo in svobodo. Bil je prepričan, da morata biti človek in prizadevanje za njegovo dobro v središču vsakega dejanja in mišljenja. Gospod Settembrini se je z vsem svojim srcem gnal za objektivno, znanstveno resnico. Želel je sodelovati pri nastanku svetovne države - ene same za vse ljudi sveta. Zgodovinski dobi, ki ju je oboževal, sta bili renesansa in razsvetljenstvo.
Settembrini se je iskreno boril za to, da bi Hansa odtrgal od Čarobne gore in vpliva ljudi tam gori. Želel je, da bi se Hans vrnil v dolino in zaživel normalno življenje. Boril se je za to, da Hans ne bi tako brezvestno oboževal bolezni in smrti. Svojega mladega učenca je imenoval: Otrok, ki zbuja življenju skrbi. Hans ga je pogosto odrival od sebe, ker ga je motil, saj je rušil njegov pogled na svet, a v svojem bistvu je vseeno vedel, da ga je vredno poslušati. Svojega učitelja je imel rad.

Da pa je bila diskusija o pomembnih življenjskih in svetovnih dilemah, ki jo poslušamo ves čas Hansovega bivanja v sanatoriju, še posebej pa v drugem delu, zanimivejša, je nastopil še en razpravljavec. To je bivši jezuit Naphta, Hansov drugi mentor, ki je bil Settembrinijevo popolno nasprotje. Če Settembrinija lahko zaradi njegove naprednosti in prosvetljenosti označimo z belo barvo, je Naphta prav gotovo črn. Pa ne me obdolžiti rasizma;)
Naphtova najljubša zgodovinska doba je bil (mračni) srednji vek. Zagovarjal je inkvizicijo in s tem spravljal gospoda Settembrinija ob pamet. V središču njegovega razmišljanja je bil Bog in vse naj bi strmelo k večnosti. Resnica po njegovem mnenju ni tisto, kar je znanstveno dokazljivo, ampak tisto, kar koristi človeku - torej lahko tudi verska dogma.
V razburljivih in gorečih pogovorih med Settembrinijem in Naphto so skrite še mnoge dragocenosti, ki čakajo, da jih odkrijem pri svojem naslednjem branju romana Čarobna gora.

Roman Čarobna gora se konča z Veliko razdražljivostjo, ki vodi v Veliki tresk. Takšna sta namreč naslova zadnjih dveh poglavij romana. Začela se je približevati prva svetovna vojna in ljudje so postajali vse bolj razdražljivi in prepirljivi. Tudi na Berghofu. Celo stepli so se in izzivali drug drugega na dvoboje.
Prva svetovna vojna je razlog, da končno tudi Hans Castorp zapusti Čarobno goro in opravi svojo državljansko dolžnost ter se kot prostovoljec javi v nemško vojsko.
Kaže ti slabo, piše Thomas Mann ob koncu romana svojemu junaku; zlo plesno kratkočasje, v katero te je potegnilo, bo trajalo še marsikatero grešno leto, in ne bi si upal dosti staviti, da jo boš odnesel.
Izgledi Hansa Castorpa so bili slabi - natanko tako slabi, kot so bili slabi izgledi za vse ostale mlade fante, ki so bili udeleženi v svetovni moriji od 1914 do 1918.
S temi pisateljevimi mislimi našega junaka, s katerim smo preživeli čarobnih sedem let, izgubimo izpred oči.
In ob tem nam je malce hudo.

Thomas Mann je roman Čarobna gora začel pisati leta 1913. Takrat sploh še ni vedel, kam vse ga bo pripeljalo popisovanje usode mladega Hansa Castorpa. Konec koncev niti prve svetovne vojne še ni bilo na vidiku. V začetku je želel napisati le novelo o odnosu med tanatosom in erosom, protiutež romanu Smrt v Benetkah; delo pa naj bi bilo  zabavno, kot je omenil svojim otrokom, a pozneje se je njegovo pisanje razmahnilo v obsežen roman, ki je eno najpomembnejših svetovnih literarnih del. Roman je prvič izšel leta 1924.

Leta 1929 je Thomas Mann prejel Nobelovo nagrado za književnost. Toda ne za roman Čarobna gora. V obrazložitvi nagrade roman Čarobna gora sploh ni bil omenjen. Nobelovo nagrado je pisatelj dobil za roman Buddenbrookovi - svoj prvenec, napisan dvajset let prej, ki je seveda tudi odličen roman, a se vseeno ne more kosati s čarobnostjo Čarobne gore. Člani komisije se niso zavedali veličastnosti romana. Z velikimi knjigami je pogosto tako.
Eden izmed članov komisije, ki je Thomasu Mannu podelila Nobelovo nagrado, je o romanu Čarobna gora napisal naslednje:
"in mehrfacher Hinsicht bemerkenswertes Werk mit bedeutendem Inhalt, aber unter ästhetischen Gesichtspunkten zu weitschweifig und zu schwerfällig, um zu Manns besten Schöpfungen gerechnet zu werden".
("v mnogih pogledih omembe vredno delo s pomebnno vsebino, vendar pa z esteskega vidika preveč dolgovezno in preokorno, da bi lahko veljalo za Mannovo najboljše delo.") Ha!

Zame je Čarobna gora kot biblija. Vedno znova jo lahko prebiram in vedno znova najdem v njej kaj novega. Lahko je samo nekaj malega - recimo Clavdiin priimek. Ker imam po novem v svojem najožjem krogu kar tri osebe, ki znajo nekaj francoskega, sem tokrat prvič ugotovila, kako lepo zveneč priimek ima Hansova ljubica in na kaj namiguje. Thomas Mann ne bi mogel bolje izbrati. In to izvem šele ob tretjem branju romana! Ob takšnih pripetljajih se sprašujem, koliko podobnih biserov je še skritih med vrsticami Čarobne gore Thomasa Manna, pa jih še nisem odkrila. Ogromno. A ob tem nisem prav nič žalostna. Nasprotno. Veselim se ponovnega branja Čarobne gore :)

★★★★★ 

Thomas Mann
(1875-1955)
(vir: Goodreads)
Mann, Thomas
Čarobna gora
Založba Mladinska knjiga, 1997, Zbirka Veliki večni romani
prevedel in spremno besedo napisal: Janez Gradišnik
originalni naslov: Der Zauberberg
433 in 473 strani
ISBN 86-11-14985-8
ISBN 86-11-15118-6

===================================================

Na hermioninem blogu lahko preberete še:

nedelja, 15. oktober 2017

Tadej Golob: Jezero

Roman Jezero
je tudi letos razstavljen na Frankfurtskem knjižnem sejmu
Kraj dogajanja:
Bohinjsko jezero in njegova okolica.

Čas dogajanja:
v začetku januarja, nedolgo nazaj, ko je na Gorenjskem za silvestra močno snežilo in je bil 2. januar še delovni dan.

Zadeva:
v Jezernici najdejo truplo neznanega dekleta, ki je bilo umorjeno.

Za razrešitev kriminalističnega primera so zadolženi:
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana in njegovi sodelavci: kriminalista Osterc in Brajc ter nova mlada moč, psihologinja in diplomantka Fakultete za računalništvo, Tina Lanc.

V umor bi bili lahko vpleteni:
- ljubljanski zdravniki, ki se po smučanju na Voglu zabavajo v počitniški hiši v Ukancu. Med njimi je tudi Tarasova žena Alenka, pediatrinja, polovična lastnica klinike
- štirje študentje in dekan Biotehniške fakultete, ki skupaj z direktorjem pomembnega farmacevtskega podjetja in njegovo spremljevalko, sodelujejo na neformalnem prednovoletnem srečanju
- prebivalci vasi v okolici Bohinjskega jezera, ki čuvajo tudi 30 let stare skrivnosti
- mladi, ki silvestrujejo v enem od vikendov, spuščajo petarde v Triglavskem narodnem parku, kadijo travo in popivajo
- mafijski šef, trenutno zaprt v Dobu
- duševno moten in maščevanja željan odpuščeni delavec Biotehniške fakultete.
Še bi lahko naštevala, a naj bo dovolj. Morilec je že zraven... ;)

Klišeji, ki v kriminalki ne smejo manjkati:
- nova - mlada in lepa, malce naivna, a pametna in simpatična - kriminalistična sodelavka, ki meša glavo svojemu šefu
- nesposobni, oholi predpostavljeni na vodilnih mestih
- od alkohola rahlo odvisni kriminalisti in strokovni sodelavci.
Kliše, ki je v slovenskem prostoru vedno lepo sprejet:
- zdravnikom je le za denar, ki ga imajo že tako polne riti.

Haruki Murakami v enem izmed svojih esejev, zbranih v zbirki Von Beruf Schriftsteller, pripoveduje, da pisateljevanje še zdaleč ni tako kreativen poklic, kot se nam mogoče zdi, saj se pisatelji v svojih delih vedno znova vrtijo okrog enih in istih stvari. Tudi v romanu Jezero je zbrano nekaj tega, kar najdete v vsakem od Golobovih romanov:
- alpinizem
- rahla agresivnost glavnega junaka
- nemščina
- ljubosumen moški, ki trpi že ob najmanjšem sumu, da mu žena mogoče ni zvesta; sam jo pa že v trenutku za tem vara. No, tokrat je vseeno čutiti nekaj napredka - končno ima ob tem tudi nekaj slabe vesti.

A to, kar pišem, vas ne sme zavesti! Tako pišem, ker se bojim spojlerjev in nevarnosti, da vam pokvarim užitek ob branju zelo dobre kriminalke.

Tadeju Golobu je uspelo ustvariti zanimivo, napetosti polno, verodostojno kriminalistično zgodbo s simpatičnimi protagonisti in mnogimi asociacijami na povsem konkretne osebe v slovenskem prostoru.
In da ne bom pisala samo o klišejih - v romanu me je marsikaj presenetilo - poleg storilca tudi vzrok za Tarasovo alkoholno abstinenco in njegovo vedenje do mlade sodelavke. Tudi Tina se je vedla in postopala drugače od pričakovanega. Zanimivejše:)

Pisatelj je vložil precej truda v predstavitev dilem, ki se porajajo pri odraslem zrelem moškem, ki trezno gleda na svet, a se nekako ne more sprijazniti s tem, da si udobnega življenja ni prigaral z lastnimi rokami, ampak mu ga je priskrbel - ali pa mu pri tem vsaj bistveno pomagal - nekdo drug. To je ena izmed stvari, ki knjigi povečuje vrednost in zaradi česar tudi sama rada berem (dobre) kriminalne romane, Taras pa zaradi njih rad gleda kriminalistične serije:
Gre za razmerja med ljudmi, okvir pa... Okvir, pač. Lahko je policijski, lahko je zdravniški, lahko je kakršenkoli že.
Ja, tako nekako.

A roman Tadeja Goloba, Jezero, vsebuje vsaj še eno dobro stvar. To je prava "štimunga" romana, ali kakor bi se reklo v nemščini, ki jo Taras vse raje in vse bolj suvereno obvlada, Stimmung - pravo ozračje in razpoloženje. K temu pripomorejo tema, zima, mraz, vlaga, pa tudi razmesarjena ali razpadla trupla, ki krvavijo in smrdijo.
Pri tem ima glavno vlogo Bohinjsko jezero samo. Pozimi na njegovi obali ni prav nobenih ljudi; črno je in hladno, čez njega se vleče megla; grozno je s svojo globino, kjer se skriva marsikaj.
Obstaja razlika med pljuskanjem morja in pljuskanjem jezera na obalo, je pomislil, kot bi se valovi drugače lomili. Ob jezeru je zmeraj vonj po mahu, po trohnobi, po gnilem, po blatu... Morje celi rane, jezero jih odpre.

A jezero vzbuja tudi prijetna občutja. Moj najljubši odlomek knjige je tisti, ko trije od kriminalistov preko noči ostanejo v Bohinju. Taras se poda na nočni tek s smučmi in tam nekje, na nekem hribu, na katerega se je prignal z vsemi svojimi močmi, zagleda jezero.
Od tam kjer je stal, je videl velik del jezera, pa nobenega znaka človeške prisotnosti... Nobene luči nikjer, razen tiste nad njim, nikjer nobenega avtomobila, še pasjega laježa ne. Medtem je popustil tudi komaj zaznavni vetrič in v brezvetrju popolna gladina je odsevala luno in zvezde, ki niso več migetale, da se skoraj ni vedelo, kje se konča jezero in začne njegova obala.
za pokušino, en odlomek romana,
že preveden v nemščino
Tadej Golob je eden tistih redkih slovenskih pisateljev, pri katerih se splača prebrati prav vsako knjigo, ki jo napišejo. Saj veste, večini pisateljev uspe napisati eno ali dve zanimivi knjigi, druge so pa čisto povprečne ali celo težko berljive. No, pri Tadeju Golobu ni tako.

Knjigo priporočam vsem, ki si želijo pri branju nekaj sprostitve, a vendar ne toliko, da bi svoje misli in razmišljanja popolnoma izključili. Dogajanje v romanu sledi zakonom logike. Morilec ni nekdo, ki bi od nekod daleč vpadel v zgodbo. In tudi psihopat ni. Pisatelj se iz bralca ne norčuje in ga ne podcenjuje. Osebe so verodostojne in simpatične. Jih že pogrešam:)
In zato: Čakam na naslednjo knjigo iz serije kriminalk višjega inšpektorja Tarasa Birse:)

★★★★☆
Tadej Golob
(1967)
foto: Vid Ponikvar

Golob, Tadej
Jezero
Novo mesto, 2016, Založba Goga
520 strani
ISBN 978-961-277-141-6

P.S. Če bi Tadej Golob živel v Nemčiji in svoje knjige pisal v nemškem jeziku, bi že lahko živel od svojega pisanja. 

petek, 6. oktober 2017

Kurt Vonnegut: Klavnica pet

Dresden 1945
foto: Richard Peter
Kar pomeni za roman Na Zahodu nič novega  prva svetovna vojna, to je romanu Klavnica pet druga svetovna vojna.
Tudi Vonnegutov roman bi Hitler prepovedal, če bi ga lahko, in tudi ta roman bi, tako kot na Zahodu nič novega, leta 1933 gorel v Berlinu, če bi bil že napisan. Oba romana sta namreč izrazito protivojna. Hitlerju pa Klavnica pet ne bi bila všeč tudi zaradi tega, ker je pisana v "degenerirani" obliki - če uporabim njegov lastni izraz za umetniška dela, ki mu niso bila všeč. V romanu imamo namreč tudi znanstveno fantastične prvine in prav nič realistično potovanje glavnega junaka skozi čas.

V prvem poglavju - ki ni prolog ali pa uvod k romanu, pa bi se glede na vsebino spodobilo, da bi to bil - pisatelj razloži, kako je roman Klavnica pet sploh nastal. Kurt Vonnegut je bil v nočeh od 13. do 15. februarja 1945 priča ameriško-angleškemu bombardiranju nemškega mesta Dresden. Tam je bil kot ameriški vojni ujetnik in preko noči zaprt v klavnici, ki je nosila številko pet. Tragična doživetja tistega časa - ne samo tistih noči - so se mu za vse življenje globoko vtisnila v spomin in dolga leta je premišljeval ter se odločal, kako bi to svojo izkušnjo upodobil v romanu. Načrtoval je to in ono, obujal spomine z vojnimi tovariši in se na koncu odločil, da bo roman takšen, da v filmu, ki bi bil morebiti posnet po njem, ne bi mogla igrati ne Frank Sinatra in ne John Wayne. Podnaslov romana pa bo Otroška križarska vojna. V vojnah se namreč vedno bojujejo mladi fantje, ki so še skoraj otroci, ne pa postavni, pogumni in kar je še podobnega super moški, kakršne sta ponavadi upodabljala zgoraj omenjena holivudska igralca.

Tako je nastala zgodba o Billyju Pilgrimu.
Billy Pilgrim je - kot že njegovo ime pove - romar. A bolj kot po prostoru, roma po času. 
Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa. Billy je šel spat kot senilen vdovec in se je prebudil na svoj poročni dan. Stopil je skozi vrata v letu 1955 in prišel ven skozi druga v letu 1941. Vrnil se je skozi ta vrata in se znašel v letu 1963. Velikokrat je videl svoje rojstvo in smrt, tako pravi, in križem kražem obiskuje vse, kar se dogaja vmes. Tako pravi. Billyja meče po času, ne more vplivati na to, kam pojde, in potovanja niso vedno zabavna. Nenehno ima nastopno tremo, tako pravi, ker nikoli ne ve, kateri del svojega življenja bo moral odigrati zdaj.
Njegovo potovanje po času se lahko povsem logično razloži s štiridimenzionalnim pogledom na svet in življenje. Takšen pogled imajo prebivalci planeta Tralfamador - tudi zelo pomembni junaki romana, ki Billyju - na tridimenzionalni svet obsojenemu prebivalcu Zemlje, razložijo marsikaj, kar se mu sicer zdi sila nerazumljivo. Po pogovoru z njimi se marsikatere "pomembne" zemeljske stvari izkažejo za malenkostne.
protestantska Frauenkirche leta 1945...
... in leta 2017

A fantastika z letečimi krožniki gor ali dol, jedro knjige, h kateremu vodijo vse pripovedne poti romana, je vendarle popolno uničenje Dresdna in vse nesmiselnosti, ki so vodile do njega in vsa tragika, ki je bila posledica tega dogodka. Bombardiranje Dresdna je bilo taktično natančno načrtovano in imelo za cilj ubiti čim več civilistov. Običajnim rušilnim bombam so sledile zažigalne bombe, ki so v mestu zanetile požare. Številna trupla, ki so jih pozneje izkopavali izpod ruševin, so bila zoglenela.

Ena izmed nesmiselnih smrti vojne je - tako kot v Remarquejevem romanu smrt mladega Paula Bäumerja  - tudi v Vonnegutovem romanu posebno jasno izpostavljena. Zaradi svoje individualnosti in tega, da se je dogodila že praktično po koncu vojne, je še posebej tragična. To je zgodba ameriškega vojaka, gimnazijskega učitelja Edgarja Derbyja, ki je bil obsojen na smrt pred strelskim vodom, ker je ukradel čajnik. Kako je ta nesrečnež ukradel čajnik, kako so mu sodili, kdo je streljal nanj in kako je umrl, pravzaprav sploh ne izvemo, a vendar je njegova nesmiselna smrt navzoča tekom celega romana in se bralca globoko dotakne.

Druga stvar, ki prežema celoten roman in kaže na pisateljevo mojstrstvo, je prikaz navidezne brezbrižnosti in otopelosti - ne samo glavnega junaka romana, ampak tudi mnogih drugih nastopajočih in celo pisatelja samega. Zdi se, da so vsi brezbrižni celo do smrti. Ob vsakem smrtnem primeru, se Kurtu Vonnegutu v romanu zapiše en in isti,  v usodo vdan stavek, ki ne zahteva nobene dodatne razlage: Tako gre to. (So it goes.)

Tako gre to, ker popotnika skozi čas ali pa skozi vojno skoraj nimata možnosti, da bi postopala drugače kot bolj ali manj brezbrižno. Nobeden od njiju nima moči, da bi kar koli spremenil. Brezvoljno romata skozi čas in po prostoru, ob tem pa se vedno bolj zavedata tralfamadorske modrosti, da svobodna volja sploh ne obstaja.
Takole pravi Tralfamadorec, ki je dolga leta preučeval Zemljane:
Obiskal sem enaintrideset naseljenih planetov v vesolju in preučil poročila o še stotih. Samo na Zemlji nekaj govorijo o svobodni volji.
A ta brezbrižnost in otopelost sta vendarle samo površinski. Bralec tragiko dogajanja še kako dobro čuti in še zdaleč ne more biti brezbrižen ali otopel.
Tragičnost in nesmiselnost vojne prosevata iz vsakega stavka romana. Skoraj vedno sta zaviti v humor in ironijo, kar pa njuno grozljivost še poglablja.

V romanu je polno simbolike in primerjav, izpeljav v nadrealistično. Vse je tako mojstrsko povezano med seboj, da bi bilo potrebno še eno branje knjige za njihovo popolno razumevanje in prepoznavanje. Skoraj ni stavka in dogodka v romanu, ki se ne bi navezoval na nek drug dogodek v drugem časovnem pasu Billyjevega življenja. Samo en primer, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.
Ko so Trafalmodorci Billiyu poskušali razložiti, kako zgleda njim - vajenim življenja v štirih dimenzijah, življenje v tridimenzionalnem svetu, v katerem živimo Zemljani, so povedali, da je to približno tako, kot bi on sam, Billy,  z vozečega vlaka skozi majhno luknjico gledal na mimobežečo pokrajino. Ne bi preveč dobro razumel, kaj se dogaja, kje in kam se pelje.
In glej, namerilo se je, da je bil Billy v nekem drugem obdobju življenja prisiljen v ravno takšen, dvodimenzionalni pogled na svet. Bilo je to takrat, ko so ga kot vojnega ujetnika z vlakom vozili po Nemčiji.

Čas ima v romanu pomembno vlogo. Ne samo to, da se Billy giblje po različnih trenutkih svojega življenja, ki si ne sledijo linearno po času; ampak se čas včasih tudi ustavi. Ali celo začne teči v nasprotno smer. Ganljiv je opis bombardiranja Dresdna v obrnjenem časovnem poteku:
Formacija je ritensko priletela nad nemško mesto, ki je bilo v plamenih. Bombniki so odprli svoje bombne lopute in uporabili čudežni magnetizem, ki je pridušil ogenj, ga zbral v valjaste jeklene posode in jih vzdignil v letalske trebuhe. Posode so se lepo zložile po stojalih...Ko so se bombniki vrnili v oporišče, so ljudje pobrali s stojal jeklene valje in jih prepeljali nazaj v Združene države Amerike, tam pa so noč in dan delale tovarne, razstavljale valje in ločevale nevarno vsebino v rudnine...
Kaj ni to eno najlepših protivojnih sporočil?

Ernst Ludwig Kirchner:
Straße in Dresden
(1908)
Čeprav je ena izmed pomembnih misli knjige ta, da protivojni romani nimajo vpliva na mišljenje ljudi in ne zmanjšujejo števila vojn - tako kot protiledeniške knjige ne morejo ustaviti ledenikov, je vendarle prav, da imamo knjige, kot je roman Kurta Vonneguta, Klavnica pet. Prav je, da se spominjamo katastrof z zemljo zravnanih mest, človeških žrtev in njihovih brezsmiselnih smrti. A dobro je slediti tudi izredno dobronamernemu in modremu predlogu Tralfamodorcev:
"Ne menite se za strašne čase in namenjajte pozornost dobrim."
Ko so Dresdenčani obnavljali svoje razrušeno mesto, so prav gotovo imeli v mislih točno nekaj takega. Od kod bi sicer jemali voljo in moč, da ponovno zgradijo mesto in to v vsem njegovem predvojnem sijaju.

katoliška Hofkirche
Zwinger
Zwinger


Pogled od Zwinger-ja proti Semperoperi
Jezdec je kralj Johann Saški (1801-1873)
v nemščino je prevedel Božansko komedijo

Vonnegut, Kurt : Klavnica pet
iz angleščine prevedel Branko Gradišnik
originalni naslov: Slaughterhouse five
Ljubljana, Delo, 2004, Vrhunci stoletja; 42
157 strani
ISBN 961-6332-51-1

========================================================
O romanu Kurta Vonneguta, Klavnica pet, piše tudi F.Š. na svojem blogu Neusmiljeno berem.