Julian Barnes: Hrumenje časa

Leninu se je glasba zdela moreča.

Stalin je mislil, da glasbo razume in ceni.

Hruščev je glasbo preziral.

Kateri od teh je za skladatelja najhujši?

(Julian Barnes: Hrumenje časa)

Hrumenje časa je biografski roman o enem najpomembnejših skladateljev 20. stoletja, Dmitriju Šostakoviču. Rodil se je leta 1906 v Sankt Peterburgu in umrl leta 1975 v Moskvi. Vse svoje življenje je preživel v Rusiji. Zelo dobro je občutil hrumenje revolucionarnega časa, ki se je valilo preko dežele skupaj z Leninom, Stalinom in Hruščevem. Ves čas so ga nadzorovali. Živel je v stalnem strahu, da ga bodo odpeljali, zaprli in umorili - in ne samo njega. In je sklepal kompromise.

 

Če si rešil sebe, si morda rešil tudi tiste okrog sebe, svoje ljubljene. Ker pa bi za rešitev teh storil vse, si naredil vse, da bi rešil sebe. In ker ni bilo izbire, se prav tako ni bilo mogoče izogniti moralni pokvarjenosti.

Ko je skladal svoje simfonije in godalne kvartete je vedno tehtal, kaj sme napisati in kaj ne; kje je meja prepovedanega. 

Bil je živčen človek. Nikoli se ni smejal. Svoje briljantne glasbene ideje, ki oblastnikom prav gotovo ne bi bile všeč, je zavijal v ironijo. A kaj, ko ironije ne moreš vedno uporabiti? In kaj, ko ironije poslušalci ne opazijo?

Če si ironiji obrnil hrbet, se je strdila v sarkazem. Le za kaj je bila potem dobra? Sarkazem je ironija, ki je izgubila dušo.

Knjiga Juliana Barnesa, Hrumenje časa, je čisto v redu biografski roman o Šostakoviču, a za vtis o tem, kakšen človek in kako velik skladatelj je bil, je bolje, da poslušate njegove simfonije, kot pa berete ta roman. 

Za začetek ali pa za pokušino predlagam njegovo Simfonijo št. 7, imenovano tudi Leningrajska. Napisal jo je med 2. svetovno vojno. Njeno protifašistično sporočilo je odmevalo po svetu - vsaj za kratek čas pa mu je simfonija prinesla tudi odpuščanje oblastnikov za njegove prejšnje grehe.  

Hans Pleschinski: Königsallee

Konec avgusta leta 1954 je Thomas Mann obiskal Düsseldorf, da bi pred ljubitelji literature bral iz svojega najnovejšega romana - velike uspešnice, Izpovedi bleferja Felixa Krulla. V istem času naj bi se v tem mestu nahajal tudi Klaus Heuser. Ti dve drobni zgodovinski dejstvi sta tisto, na čemer je Hans Pleschinski zgradil svoj, leta 2013 izdani roman, Königsallee.

Knjiga je poklon Thomasu Mannu. 

Hans Pleschinski v romanu Königsallee piše o Thomasu Mannu na takšen način, kot je Thomas Mann pisal o Goetheju v romanu Lotte v Weimarju. Tam se po mnogih letih srečata mladostna ljubimca Goethe in Charlotte, pri Pleschinskem se pa po več kot dvajsetih letih ponovno najdeta Thomas Mann in Klaus Heuser. Tudi onadva sta bila nekoč zaljubljena drug v drugega. 

Z načinom pisanja in z zgradbo romana posnemati takšnega mojstra kot je Thomas Mann je sila tvegano dejanje. Ob primerjanju dveh na enak način in z istimi sestavinami spečenima hlebcema kruha je namreč izdelek vajenca v primerjavi z mojstrovim ponavadi še bornejši, kot bi bil sicer, če ga ne bi z ničemer primerjali. Pa je vajencu peka kruha kar dobro uspela. Napisal je knjigo, ki je must-read za ljubitelje Thomasa Manna. Za vse ostale bralce pa bo roman verjetno nekaj zelo dolgočasnega in nezanimivega.

Oba torej prideta v tistem povojnem poletju leta 1954 v Düsseldorf. Za Klausa Heuerja je to mesto, kjer živita njegova starša, mesto, kjer se je rodil in odraščal, živel do svoje selitve v Indonezijo. Star je 45 let.

Thomas Mann pride v Düsseldorf v spremstvu svoje žene Katie in hčerke Erike, da bi bral iz svoje knjige. Star je 79 let. 

Oba prenočujeta v najbolj luksuznem düsseldorfskem hotelu Breidenbacher Hof, ki stoji na najznamenitejši mestni ulici, Königsalle.

V Düsseldorfu se v tem času še vedno vidijo posledice 2. svetovne vojne, saj je bilo mesto ob Renu še posebno pogosto tarča bombnih napadov. Vendar pa so bila petdeseta leta prejšnjega stoletja v Zvezni republiki Nemčiji tudi že čas izjemnega gospodarskega vzpona in ta se je kazal tudi z obnovo in ponovnim razcvetom med vojno porušenih obrenskih mest. Düsseldorf tako v času srečanja med glavnima junakoma že kaže na to, da bo prav kmalu spet postal modeno mesto in nesporna prestolnica zahodnega dela Nemčije. 

Do srečanja med Thomasom Mannom in Klausom Heuserjem pride po maniri Lotte v Weimerju šele v zadnjem poglavju romana. Napetost, ki se gradi preko cele knjige in vodi k temu srečanju, ni tako visokovoltažna, kot je pri Thomasu Mannu. Če sem za roman Lotte v Weimarju napisala, da jo je nemogoče dobro podoživeti, če se poslužimo prevare, preskočimo dolgočasna, dolgovezna poglavja in preberemo samo konec - ker nas pravzaprav zanima samo to, kako se je izšlo srečanje med Goethejem in Charlotte - pri Königsallee lahko mirno trdim, da takšna majhna prevara ne bi imela prevelikega negativnega vpliva na dojemanje romana. V Königsallee srečanje med glavnima protagonistoma kljub velikim in gorečim besedam ostane enako medlo, pa če pred tem preberemo vsa poglavja ali pa samo konec romana.

Roman je vredno prebrati zaradi drugih stvari. S prebiranjem knjige sem na prijeten način izvedela veliko novega o Thomasu Mannu in njegovi družini. Podoba Katie Mann je jasno zaživela pred mano in celo odgovorila na določena vprašanja, ki se vedno znova porajajo v zvezi z njo - kako je živela v zakonu s homoseksualnim možem in kako je usmerjala tako posebno, z umetnostjo prepojeno družino, kjer je vsak nekaj pisal, kjer so bili nekateri od otrok privilegirani, drugi pa ne, nekateri ljubljeni, drugi pa ne, vsi pa usodno zaznamovani s senco slavnega očeta. Preko hčerke, Erike Mann, ki je bila ena od ljubljenih, spoznamo revolucionaren, socialističen pogled na svet; preko sina, Golema Manna - nepriljubljenega, bolj umirjen in spraven zgodovinski vpogled.

Tekom romana pisatelj načenja tudi spornejše teme v zvezi s Thomasom Mannom in njegovim življenjem. Tako se sprašuje, ali je bilo moralno sprejemljivo, da je v času nacizma zapustil Nemčijo in se s tem elegantno izognil usodi ostalih Nemcev. Zaradi te dileme Thomasa Manna v Düsseldorfu sprejmejo tudi demonstracije in ne samo slavospevov polni govori na različnih sprejemih.

Knjiga je tudi precej zabavna. To pa zato, ker v njej nastopajo stranske osebe, ki spominjajo na protagoniste iz različnih Mannovih romanov. Tako imamo gospo, ki loputa z vrati - zelo podobno Madame Chauchat iz Čarobne gore in imamo liftboya z imenom Armand, ki bi rad potoval v Lizbono, če ne celo preko Atlantika v južno Ameriko, ki je pravzaprav Felix Krull. Takšnih in podobnih namigov na literarne osebe je še kar nekaj, a se odkrijejo samo velikim ljubiteljem tega nemškega pisatelja. In jim pripravijo obilo veselja:)

Roman Hansa Pleschinskega, Königsallee, je roman o ljubezni, ki bi lahko navdihnila velika literarna dela. Pripoveduje o srečanju, za katerega ne vemo, če se je zgodilo, a si želimo, da bi se. Knjiga je pisana v stilu, ki ga je uporabljal glavni protagonist romana v svojem resničnem življenju in v svojem resničnem literarnem delu. Dogajanje je postavljeno v čudovito okolje mesta Düsseldorf, poimenovanega tudi "mesto zelenja in parkov". Knjiga slavi literaturo in Thomasa Manna in Düsseldorf. 

Zahtevno branje, v katerem bodo uživali le redki, a ti toliko bolj. 

★★★★☆

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

Konec novembra 1971 je 29-letni Peter Handke stal na pokopališču v vasi Grebinj nedaleč od Celovca in opazoval smreke, ki so na gosto rasle po pobočju, ki se je dvigalo za pokopališkim zidom.

Takole pripoveduje:

To so dejstva! Gozd je govoril sam zase. Razen neštetih drevesnih vrhov ni štelo nič; pred njim začasna gruča človeških figur, ki so vse hitreje zapuščale sliko. Zdelo se mi je, kakor da se mi nekdo posmehuje, in počutil sem se povsem nebogljenega. Nenadoma sem v svojem nemočnem besu začutil potrebo, da nekaj napišem o svoji mami.

Na pokopališču je bil zato, ker je bil mamin pogreb. Tri dni pred tem se je odločila za prostovoljno smrt, stara 51 let.

Po sedmih tednih se je lotil dela, preden se bo "potreba, da napiše nekaj o njej, ki jo je tako močno občutil med pogrebom, povrnila v otopelo nemost, s kakršno se je odzval na novico o samomoru."

Delo je bilo težko in mu ni pomagalo pri prebolevanju materine smrti. Med pisanjem je bi pogosto "naveličan vse te odprtosti in iskrenosti." A vendar je v tednih, ko je oblikoval materino zgodbo, ta zgodba oblikovala tudi njega. In iz občutkov strahu, ki so ga prevevali, je iztisnil "neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja."

V dobrem mesecu dni je tako nastala zelo osebna zgodba o mami. Napisana je poetično, kot kakšna pesem, kar pa podobi Marije Handke, kakor jo je ustvaril njen sin, nikakor ne škoduje. Podoba mame ne postane izumetničena ali idealizirana, ampak deluje izredno realno, celo običajno in neizstopajoče. Kljub temu pa - in tukaj se kaže pisateljevo mojstrstvo - knjiga Žalost onkraj sanj postane izjemen spomenik ženski, eni izmed mnogih podobnih, a vendar tudi tako enkratni, kot je lahko enkraten samo človek, ki nam je blizu in ga imamo radi.  

Bila je inteligentna, vedoželjna in značajsko močna, a zaradi vplivov okolja in splošnih značilnosti časa, v katerem je živela, svojih talentov ni uspela razviti. Tako se je s časom iz dekleta, ki se je na vseh fotografijah široko smejalo, rado plesalo in uživalo v odzivih, ki jih je imela njena lepota na druge, spremenila v malenkostno, cinično, sitno in nezadovoljno žensko.

Ko pisatelj opisuje življenje svoje matere, se ustavi še pri čem drugem, bolj abstraktnem, kar je zaznamovalo njeno življenje - pri revščini, na primer. Revščina pa abstraktna, boste pripomnili. O, pa je, Handke to zelo nazorno opiše. 

Najprej; razlikovati moramo med bedo in revščino. Takole piše:

Beseda revščina je bila lepa, nekam žlahtna beseda. Takoj je zbudila spomine na stare učbenike: reven, a snažen. Čistoča je revnim omogočila, da so bili del družbe...

In potem beda ter abstraktnost:

Ko je še obstajala prava beda, so reveži s svojim odvratnim, še kako nazornim videzom motili druge, kakor hitro pa so se prelevili v saniran, očiščen revnejši sloj, je njihovo življenje postalo abstraktno, tako težko predstavljivo, da so vsi zlahka pozabili nanje.

In tako postali še bolj pomilovanja vredni bedniki.

Tako piše Peter Handke; pretanjeno in bistroumno. Vse opazi in kar vidi zna tudi ubesediti, prikazati na njegov nekoliko grob, a vendar v jedru lep način, da bralci dobimo nov ali pa do zdaj nezaznan pogled na določeno stvar, na resnico.  

Lepota knjige Žalost onkraj sanj, Petra Handkeja me je presenetila. Nekako je nisem pričakovala - od jeznega, spornega in razvpitega Handkeja, pa že ne. In vendar je bila tu, ves čas sem jo jasno občutila. Občasno je bila skrita pod hrapavo in surovo lupino, a njen sij je vedno našel pot na prosto in zažarel pred mojimi očmi. 

Da je Peter Handke že pred svojim tridesetim letom starosti znal pisati na tako prefinjen, globok in izrazno močan način, ni drugega kot odraz velikega pisateljskega talenta. 

Očaral me je. In zdaj se lotim še ostalih njegovih knjig.

★★★★★

Peter Handke, leta 1983
(vir: Wikipedija)

P.S. Če vas zanima še kaj več o nobelovcu Petru Handkeju in njegovi slovenski materi, si preberite odlično spremno besedo Amalije Maček, prevajalke najnovejše izdaje romana.

Katharina Adler: Ida

Če bom kdaj poskusila napisati roman, se bom pisanja lotila na takšen način, kot se ga je pri ustvarjanju svojega prvenca lotila Katharina Adler. Izbrala bom resnično zgodbo, ki mi bo služila za ogrodje romana - za trdno vodilo v primeru, če bo nastopila nevarnost, da pri pisanju zaradi svoje neizkušenosti skrenem s poti, ki ji je sicer nujno slediti, če hočeš napisati dober roman. A vendar ta, iz resničnosti vzeta zgodba, ne bo tako jasno začrtana in dosledna, da bi me omejevala pri moji lastni domišljiji in ustvarjalnosti. V njej bo še vedno dovolj praznega prostora - nejasnih in nerazloženih dogodkov, ki jih bom morala zapolniti s svojim lastnim ustvarjalnim delom.

Katharina Adler v svojem romanu Ida, opisuje življenjsko zgodbo svoje prababice. Ko ljudje izvedo, za kakšno zgodbo gre, zastrižejo z ušesi in povzdignejo obrvi. Začne jih zanimati. Da je zgodba res obetajoča, kaže tudi to, da je pisateljica z njo - še preden je bil roman napisan, uspela prepričati komisijo, ki na Bavarskem podeljuje literarne štipendije. 

Ida Bauer (pozneje Adler) - glavna in naslovna junakinja romana, je bila ena izmed bolnic Sigmunda Freuda - svetovno znanega dunajskega psihiatra in nevrologa, utemeljitelja psihoanalize, z začetka prejšnjega stoletja. Freud je o njej pisal v svojem delu o histeriji (Bruchstück einer Hysterie-Analyse), kjer je znana kot "primer Dora". In ta Freudov zapis je tista zgodba, ki je Katharini Adler predstavljala osnovo oz. trdno jedro romana.

Zgodba je zelo zanimiva, kot so zanimivi večinoma vsi klinični primeri Sigmunda Freuda, najbolj seveda zaradi njegove izvirne psihoanalitične razlage.

Ida se je zdravila pri Freudu zaradi nenadnih in zelo pogostih napadov kašlja ter izgube glasu. Zdravljenje je začela leta 1901, ko je bila stara 18 let. Predvideno je bilo enoletno zdravljenje, 6 seans tedensko, eno uro na dan. A Ida je že po treh mesecih prekinila s terapijo.
Ti trije meseci psihoanalize pa so vseeno zadostovali  Sigmundu Freudu, da je iz kliničnega primera izluščil zaključke in zanj tipične razlage Idinih težav, ki jih je pozneje objavil tudi v strokovnem delu. V ozadju Idinih zdravstvenih težav je bila po Freudu, seveda, spolnost. Izkaže se namreč, da je Ido že od 13. leta starosti dalje spolno nadlegoval eden od očetovih prijateljev. Da pa je bila zgodba še bolj zapletena, - žena tega prijatelja, je imela ljubezensko razmerje z Idinim očetom. Pa tudi to še ni vse. Oče je zdravljenje svoje hčerke zaupal Freudu, ker je imel sam dobre izkušnje z njegovim zdravljenjem, saj se je z njegovo pomočjo znebil sifilisa.

Ko Ida v romanu na lastno pest prekine zdravljenje pri Freudu, se kot bralka nisem mogla znebiti občutka, da je glavna junakinja dojemala svoje težave od vseh nastopajočih še najbolj pametno in racionalno. Hja, kaže, da je svoja kašelj in izgubo glasu razložila na najbolj preprost in najverjetnejši način - s prehladom. Ni iskala globljih psihosomatskih vzrokov, ki pri Freudu vedno prej ali slej trčijo ob spolnost. Kdo je imel bolj prav - Freud ali Ida, ne vemo.

Katherina Adler je to Freudovo zgodbo o svoji prababici primerno romaneskno predelala. Tu je bil prostor za pisateljičino domišljijo in ustvarjalnost. Na mestih, kjer je zgodba ohlapna in nedodelana, je dodala svoje videnje in razlago. Tako nismo dobili samo zgodbe o nekem kliničnem psihiatričnem primeru ali zgodbe o moralno vprašljivi družini, ampak mnogo več. Roman Ida je tako postal tudi zgodba o ženski emancipaciji - Ida se je namreč uprla očetu in Freudu ter začela - kakor bi to lahko označili, življenje moderne ženske. 

Potem je tukaj tudi zgodba o emigraciji, sa je morala Ida kot judinja pobegniti pred nacizmom v Avstriji; naselila se je v Združenih državah Amerike in živela v Chicagu ter New Yorku. 

Tretja zgodba, ki jo najdete v romanu, je zgodba o socialni demokraciji, saj je bil Idin brat Otto Bauer eden najbolj znanih utemeljiteljev tega političnega gibanja. 

Velik del pripovedi pa je posvečen tudi glasbi, saj sta bila tako Idin mož kot tudi njen sin glasbenika. Eden bolj, drugi manj nadarjen.

Roman je pisan nekronološko, preskakuje z enega dela Idine življenjske zgodbe na drugega, a je sledenje poteku dogajanja kljub vsemu gladko in ne predstavlja težav, saj je začetek vsakega poglavja opremljen tudi z letnico in krajem dogajanja. V romanu so tudi avtentični Freudovi zapisi o kliničnem "primeru Dora" in njegovo dopisovanje s kolegi zdravniki.

Katharina Adler je roman Ida pisala pet let. Glede na obsežnost romana, še bolj pa glede na široko tematiko, s katero se roman ukvarja, to ni prav nič presenetljivo. Izdajo romana so spremljala velika pričakovanja in tudi po izidu je bilo romanu posvečeno izredno veliko pozornosti. Ne morem se izogniti občutku, da zaradi zgodbe same - Freudove zgodbe o Dori, ne pa zaradi umetniškega prispevka pisateljice. 

A tudi z vidika tega, da zakrije svojo pisateljsko neizkušenost, je imela pisateljica z izbiro teme pisanja, še bolj pa z izbiro glavne junakinje romana, srečno roko. Če namreč pisatelj piše o življenju psihiatrične bolnice, si lahko privošči tudi kakšne napake ali pa nespretnosti pri opisu in predstavitvi osebe. Psihično bolne osebe namreč vsaj občasno delujejo zmedeno ter nekoherentno. Ida se tako marsikdaj kaže v malce nenavadni ali nepričakovani; lahko bi rekli tudi neverodostojni ali neživljenjski podobi - za kar pa (si lahko misli prizanesljivi bralec) ni nujno kriva pisateljičina neizkušenost, ampak bi bila prav lahko odraz  "histerične" narave glavne junakinje. 

To je začutiti že na samem začetku romana, ko Ida Adler leta 1940 prispe v New York. Tam jo pričaka sinov prijatelj in srečanje med mladim moškim in tedaj že 58 let staro Ido je izredno prisrčen. Ida deluje ljubeznivo in prijazno. Potem pa, le malo pozneje, ob skupnem življenju s sinom in snaho v Chicagu, je kot bi brali o neki povsem drugi ženski - zoprni in zajedljivi, nesramni in mogoče celo škodoželjni. 

Roman Ida, Katharine Adler je čisto soliden prvenec z dobro promovirano psihiatrično zgodbo z začetka prejšnjega stoletja, kjer pa slavna stranska oseba romana zasenči bledo in precej neverodostojno izrisano glavno junakinjo, ki po vrhu vsega še prav nič simpatična ni.

★★★☆☆

Katharina Adler
(foto. Christoph Adler, FAZ)

Adler, Katharina

Ida

2018, Rowohlt Verlag GmbH

509 strani

ISBN 978 3 498 00093 6

Connie Palmen: Ti si rekel

Sylvia Plath je prototip mučenice in svetnice; inteligentne mlade ženske in nadarjene umetnice, ki je svoje talente in sposobnosti žrtvovala v dobro svojega moža in družine. Njen mož - Ted Hughes, tudi pesnik, je tisti, ki je bil v največji meri kriv za njeno tragično usodo. Pošast in prešuštnik, celo morilec, ki je svojo ženo pustil na cedilu ravno takrat, ko ga je najbolj potrebovala. V noči, ko je Sylvia Plath delala samomor, je bil v postelji z drugo žensko; ona pa - preudarna in skrbna, je mašila špranje pod vrati, da strupeni plin iz kuhinje ne bi uhajal v spalnico, kjer sta spala otroka.

Malo sicer pretiravam, a takšna nekako je bolj ali manj uradna literarno-zgodovinska in feministična razlaga tragične usode Sylvie Plath. Da je vsaj nekoliko pretirana ali pa celo napačna, kaže že podatek, da so pesmi Sylvie Plath začeli resnično ceniti šele po njeni tragični smrti. Svetovno slavo je dosegla šele potem, ko je glavo "kolikor je mogla globoko potisnila v plinsko pečico". Roman Stekleni zvon je z veliko težavo uspela objaviti komaj en mesec pred smrtjo.

Arthur Miller je ob razmišljanju o samomoru svoje (bivše) žene Marilyn Monroe napisal: "Samomor ubije dvoje ljudi, Maggie, temu je namenjen."

To drži. Samomor Sylvie Plath Hughes je bilo namenjen tudi temu, da ubije Teda Hughsa.

Ljubezenska zveza med dvema pesnikoma je bila strastna, goreča in uničujoča. O njeni plati zgodbe je bilo že vse povedano. O njegovi skoraj nič. Ted Hughes je molčal. Kajti - takole pravi v knjigi Ti si rekel: 

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona.

Ali pa: 

Ko je bila še živa, sem molčal, da bi jo zaščitil pred predsodki in nerazumevanjem svojih znancev, po njeni smrti sem molčal, da bi pred predsodki in nerazumevanjem njenih obsedenih občudovalcev zaščitil sebe. 

Kajti: 

Dolga leta je mojo javno usmrtitev spremljala množica rjovečih žensk, ki so nad glavami mahale s transparenti, na katerih je pisalo "Morilec!". Vernice so romale na Golgoto v Heptonstall, zatikale svojo jezo kot meče v njen grob in vedno znova uničevale nagrobnik, ko so skušale moj del njenega priimka spraskati proč.

Nagrobnik, Heptonstall
(vir: pinterest; thenikonkid)

Nizozemska pisateljica in filozofinja Connie Palmen je poskušala popraviti (morebitno) krivico, ki se dela njenemu možu, in je Tedu Hughsu dala besedo, da pove tudi svojo plat zgodbe. Seveda je to drugo plat zgodbe napisala sama, v romanizirani biografiji Ti si rekel. Knjiga pa vseeno ni čista fikcija. Pisateljico so pri pisanju vodila številna besedila Teda Hughsa - pesmi, eseji in komentarji, tudi uvodniki za ženine pesmi; največ njegovih razmišljanj in občutkov v zvezi s Sylvio Plath pa je spoznala ob preučevanju 88 pesmi, ki so izšle deset mesecev pred njegovo smrtjo v knjigi z naslovom Birthday Letters.

Roman je en sam monolog. Ted Hughes začne pripoved z opisom njunega prvega srečanja, ki je bilo strastno in boleče. Nisva se objela, drug na drugega sva planila. Ob prvem srečanju ga je kot razdražena kobila do krvi ugriznila v lice. Nato opisuje vse vzpone in padce njunega sedem let dolgega razmerja. Zvemo za njene hude psihične težave - nagnjenost k depresiji in nevrozi, ugotovimo, kako patološko posesivna je bila in bolestno ljubosumna ter s kakšno lahkoto je z vsebino svojih pesmi in romana prizadela ljudi, ki so ji bili najbližje in so jo imeli najraje - ne samo svojega moža. 

Način pisanja je pogosto izredno poetičen in čustven, kar bi ob pripovedovanju pesnika tudi pričakovali. Ko se knjiga približuje koncu, je veliko prostora namenjeno zadnjim tednom Sylvijinega življenja, njenim stiskam - kot jih je videl njen mož in kakor je o njih izvedel iz pripovedovanja znancev.

Prav na koncu pa postane jasen tudi naslov romana. Ti si rekel, reče Jezus izdajalcu Judu Iškarijotu, ko ga ta ob zadnji večerji vpraša, če je on tisti, ki ga bo izdal.

Jaz sem to rekel, jaz, zaključi Ted Hughes ob koncu pripovedovanja, v očeh mnogih prav tako okruten izdajalec kot Juda. Svoje žene in vsega, kar ji je bilo sveto.

Knjiga Connie Palmen me je prepričala. Ted Hughes se mi je zasmilil in mnoga njegova dejanja zdaj precej bolje razumem, kot sem jih. Vsekakor se mu je leta dolgo - pravzaprav do smrti, delala krivica. Zaradi nje pa sta trpela tudi njuna otroka - ob samomoru matere še tako majhna, da nista imela nobenega spomina nanjo, a sta vse življenje živela v senci njenega samomora. Oba sta se mučni zgodbi staršev poskušala čimbolj izogniti - hčerka je živela v Avstraliji, sin na Aljaski. Sin je leta 2009 naredil samomor.

Roman Connie Palmen,
novost tudi na knjižnih policah
nemških knjigarn

Ob koncu romana sem se spraševala, kje tiči prava resnica medsebojnega odnosa med Sylvio in Tedom Hughsom. Je Tedova plat zgodbe verodostojnejša od Sylvijine, oz. splošno priznane različice njune ljubezenske zgodbe? Verjetno je tako, kot je ponavadi v takšnih primerih. Resnica je nekje vmes. Če bi jo resnično radi spoznali, moramo brati  njune pesmi. Tako Sylvijine kot tudi Tedove imamo prevedene tudi v slovenski jezik. To sta pesniški zbirki: Sylvia Plath: Ariel in Ted Hughes: Pisma za rojstni dan. Verjetno jih bom prebrala - a izključno in samo kot pesmi; kot poezijo, ki jo je vredno prebrati.

O pikantnostih njunega medsebojnega odnosa ne bom več razglabljala. To je stvar, ki se me pravzaprav prav nič ne tiče. Kot se ne tiče tudi tistih, ki se fanatično postavljajo na stran enega ali drugega.

Connie Palmen
(vir: Wikipedia)

Palmen, Connie

Ti si rekel

Ljubljana, 2018, Modrijan, Zbirka Bralec

iz nizozemščine prevedla: Mateja Seliškar Kenda

naslov originala: Jij zegt het

260 strani

ISBN 978-961-287-072-0

Thomas Mann: Lotte v Weimarju

(368 str.) 

Ta biografski roman o Goetheju in Charlotte je izključno za tiste, ki so prebrali roman Trpljenje mladega Wertherja. Pa še to ne za vse. Da se uspete prebiti do konca romana, vam mora biti Goethejev Werther tudi zeeelooo, zeeelooo všeč. In koliko je dandanašnji takšnih bralcev? Prepričana sem, da ne prav veliko.
Glede na to je še posebno presenetljivo in lepo obenem, da imamo roman preveden tudi v slovenščino. Pred približno petdesetimi leti, ko je bila knjiga izdana, so založbe izdajale tudi knjige, za katere se je vedelo, da ne bodo pretirano brane (in kupovane), a so veljale za kakovostne. V današnjem času si ne predstavljam slovenske založbe, ki bi si upala prevesti in izdati roman kot je Lotte v Weimarju - knjige, ki jo ima celo večina knjižnic samo v skladiščih.

Lotte, ki pride v Weimar, je tista ženska, ki jo je mladi Goethe tako goreče ljubil, da je o njej in njuni ljubezni napisal vseevropsko uspešnico Trpljenje mladega Wertherja.
Lotte pride v Weimar - Goethejevo domače mesto, štiriinštirideset let potem, ko je zadnjič videla svojega mladostnega prijatelja. Zdaj sta že oba - Goethe in  Charlotte, stara preko šestdeset let in vdovca.
Roman je izredno statičen. Lotte se takoj po prihodu v mesto nastani v gostišču Elefant in nato dve tretjini romana - se pravi 244 strani, presedi v svoji sobi. To je tisti del romana, ki ga uspejo prebrati le občudovalci Wertherja in Goetheja. 

Gospa svetnikova Charlotte Kestner v svoji gostilniški sobi sprejme štiri obiske: mlado popotno risarko, ki jo želi portretirati, prof. dr. Riemerja - dolgoletnega Goethejevega tajnika, mlado Adelo Schopenhauer - njena prijateljica se bo vsak čas nesrečno poročila z Goethejevim sinom, in na koncu še Goethejevega sina samega - Augusta von Goetheja. Ob nekaterih obiskovalcih je nestrpna in živčna, druge posluša z velikim zanimanjem. Bralci iz vseh teh pogovorov - pogosto tudi monologov, izvemo marsikatero podrobnost o Goethejevem in Charlottinem življenju. Branje ni lahko. Za sledenje rdeči niti romana je zelo dobrodošlo nekaj predznanja o Goetheju. Kar tako, mimogrede, se namreč pojavi kakšen stavek, ki ima veliko težo, a se nepozornemu bralcu njegov pomen zlahka izmakne.

Ko Charlotte opravi z obiski in se napoti k sorodnikom, kar naj bi bil tudi namen njenega obiska v Weimarju (ha, če ji verjamemo, vendar ji pravzaprav ne:), se zgodba premakne h Goetheju. Spremljamo delovni dan ostarelega Goetheja in se skupaj z njim selimo iz realnega sveta v svet njegovega razmišljanja. Njegova genialnost ni več tako samo po sebi umevna kot je bila v preteklosti. Bolj razdražljiv je, kot je bil včasih. Staranje že zahteva svoj davek, a pred sabo imamo še vedno velikega moža. To poglavje sem najtežje brala in močno me je mikalo, da bi kakšen odstavek ali pa tudi stran preskočila. 

Zadnji dve poglavji romana sta tisti, v katerih sem resnično uživala. Tukaj sem se šele jasno zavedala, da berem roman, ki ga je napisal Thomas Mann:)
Ko Goethe svojo mladostno ljubezen Lotte in še nekaj njenih sorodnikov ter svojih prijateljev povabi na kosilo, se pričakovanja gostijo in napetost stopnjuje. Kako bo, ko se bosta po toliko letih in po čustveno tako globokem odnosu, ponovno srečala, se sprašuje bralec.
No, pa se ne zgodi nič posebnega. Tako je, kot je ponavadi v takšnih primerih: vljudna sta in prijazna drug do drugega, zadržana, opazujeta in ocenjujeta drug drugega. Strastnih čustev pa ni več. Celo bela obleka z manjkajočo pentljo ne naredi vtisa, ki ga je bilo pričakovati. Kako velik pomen ima manjkajoča rožnata pentlja na Lottijini obleki, vedo samo bralci Wertherja.

Sprejemnica v Goethejevi hiši
(Preveč vsega, kajne?)

Kosilo je bilo v Goethejevi hiši na Frauenplan. Izredno zanimivo se je bilo skupaj z gosti sprehajati
skozi sobe, ki sem jih tudi sama pred kratkim obiskala. Sprejemnica z Junoninim doprsnim kipom in sliko zakrito z zaveso, Rumena soba, kjer so pogrnili mizo, razkošno stopnišče z bronastimi kipi...

A roman se kljub neusmiljeni realnosti in minljivosti tudi najglobljih občutij vendarle ne more končati tako medlo in neizrazito, kot to napoveduje dogajanje na kosilu. Thomas Mann ne bi bil Thomas Mann, če ne bi romana zaključil tako, kot se šika. Zadnje poglavje je višek knjige. V njem razmerje med Goethejem in Lotte dobi dokončno obliko in pomen, ki je vreden svoje literarno-zgodovinske vrednosti.
Po vsem tem, kar sem napisala, bi se mogoče kateri od bralcev, da bi se izognil dolgočasnim prvim trem četrtinam knjige, odločil prebrati samo zadnji dve poglavji. Lahko poskusi, a bo razočaran. Zadnje poglavje zažari v svoji briljantnosti samo, če preberemo tudi vse ostale dele knjige. Brez napetosti, ki se gradi do takrat, ni nič - mogoče samo še en dolgočasen in na videz nepomemben pogovor med dvema osebama.

Biografski roman Thomasa Manna, Lotte v Weimarju je odlično delo, napisano izključno za oboževalce Goetheja in njegovega Wertherja. Roman je še en pokazatelj tega, kako zelo je Thomas Mann cenil tega velikega umetnika. Največji dokaz za njegovo občudovanje Goetheja pa je knjiga, ki jo je napisal nekaj let pozneje in sicer na isto temo kot pred njim Goethe - roman Doktor Faustus.

★★★★☆

Johann Wolfgang von Goethe
1749-1832
(vir: Wikipedia)