Don DeLillo: Kozmopolis

Zakaj so vsi romani, ki si za svojo osrednjo temo izberejo kritiko kapitalizma, tako zelo predvidljivi, dolgočasni in celo klišejski? Mora biti glavni junak - multimilijonar, res vedno neobziren, pokvarjen in izkoriščevalski? Kajti v resničnem življenju to ni ravno tako samo po sebi umevno. Poglejte si samo Billa Gatesa in njegovo fundacijo, kako se trudi pri izkoreninjanju bolezni, ki morijo predvsem po tretjem svetu in kakšne uspehe ima njegova žena Melinda pri uvajanju kontracepcije med afriškimi in azijskimi ženskami. Poglejte si Elona Muska, ki gradi rakete in uvaja novo tehnologijo, ki omogoča boljše življenje veliki množici ljudi po svetu.

Ti bogataši, ki služijo za navdih romanesknim junakom v antikapitalističnih ali distopičnih romanih, bi si enkrat - vsaj enkrat, zaslužili drugačno podobo, kot jo imajo v Ericu Packeru, glavnemu protagonistu futurističnega romana ameriškega pisatelja Dona DeLillo, Kozmopolis.

Erik je prefinjena pokvarjenost in razčlovečenost na najvišjem možnem nivoju. S svojim bogastvom skrbi za to, da se svet giblje po njegovih pravilih. Špekulira z valutami. Nekaj sreče mu prinaša le še zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, saj se baše s hrano in seksa z vsako žensko, ki mu križa pot. 

A za vse to bo ob koncu romana, seveda, kaznovan. To je bolj sigurno kot sonce na nebu. Predvidljivo in dolgooočasno. Če pa se bralec vseeno pretvarja, da bere nekaj izvirnega in posebnega, ga na klišejski potek zgodbe in njen konec opozarjajo antikapitalistični protesti, ki jih mora Eric hočeš nočeš opaziti, ko se neko jutro v svoji tehnološko visoko opremljeni limuzini, obdan s stražarji in sodelavci, pelje z enega konca Manhattna na drugega, da bi se ustrigel.

Sorry, not my cup of tea.

Nekoč bi rada prebrala roman s kritičnim pogledom na kapitalizem, ki bi upošteval tako pozitivne kot negativne vidike te družbene ureditve, in ne bi bil tako prozaičen in poenostavljen, kot je to roman Kozmopolis.