Sonja in Alexander sta se srečala med študijem arhitekture na univerzi v Münchnu. Po diplomi sta se poročila, odprla svoj arhitekturni biro, si zgradila hišo ob jezeru, dobila otroka in tako dalje - utečeno, pričakovano in na določen način načrtovano. Na zunaj izgleda vse več kot čudovito, celo idealno, a v resnici to seveda ni.
Čudovita je tudi Sonja: inteligentna, delovna, zanesljiva, vztrajna in skrbna; poleg tega pa še družabna, napredna in zelo lepa. A vse te pozitivne lastnosti - kakorkoli so že dobrodošle, tudi omejujejo in kratijo svobodo - nekaj malega njej sami, mnogo več pa njenemu partnerju.
Tako Alexandra nezadržno vleče še k eni ženski, ki je Sonjino popolno nasprotje. Iwona je ilegalna priseljenka s Poljske, ki se preživlja kot prodajalka v katoliški trgovini, v prostem času pa bere pogrošne ljubezenske romane. Je nerazgledana, redkobesedna, nedružabna, zadržana, okorna, religiozna in neatraktivna; poleg tega pa še trmasta in naivna, brez prave predstave o resničnem svetu. A vendar se edino ob njej Alexander počuti svobodnega in neomejenega. Lahko se kaže takšen, kot je v resnici, lahko počne tisto, kar si želi - Iwona mu je brezpogojno vdana, ničesar mu ne očita, ničesar ne zahteva. Dejstvo, da je drugega človeka mogoče tako globoko in popolno posedovati, Alexandra vzburja in mu preprečuje, da bi se ločil od nje, pa čeprav se mu njuno razmerje zdi bizarno. Odnos z Iwono ga jezi, razmerja z njo (kakor tudi nje same) pa se sramuje.
Tekom romana se gibamo od enega do drugega oglišča trikotnika, po tej ali oni stranici. Zdi se, da so povezave med glavnimi junaki trdne in nezlomljive. A tako se le zdi. Trikotnik lahko namreč prav hitro razpade in to tako temeljito, da ne ostane cela niti ena stranica. Razlog za takšno nestabilnost je na dlani - pomanjkanje ljubezni, pa naj se sliši še tako banalno. Sonja in Alexander se drug z drugim nista poročila iz ljubezni - a tudi iz preračunljivosti ne - nekako se je tako napletlo, da je bila poroka med njima tisto najbolj primerno, kar se jima lahko zgodi.
Tudi na stranici Iwona in Alexander je zaslediti vse kaj drugega kot ljubezen. Da Alexandra k Iwoni vleče le neka primitivna podzavestna sila, ki z ljubeznijo in naklonjenostjo do drugega bitja nima veliko skupnega, je jasno. A tudi Iwonin odnos do Alexandra je daleč od prave ljubezni, kajti Iwona v svoji omejenosti in pomanjkanju izkušenj pravzaprav nima pojma, kaj pomeni nekoga resnično ljubiti. To bi nas lahko presenetilo, saj je Iwona vdana in zvesta ter sprejema moškega svojega življenja brezpogojno, vedno in povsod, kadarkoli in kakorkoli. A to ni ljubezen, ki jo človeško bitje čuti do drugega. To je vdanost psa svojemu gospodarju.
Pripoved romana je pisana v kratkih jedrnatih stavkih in je vpeta v dobro okvirno zgodbo. Alexander namreč o svoji razpetosti med dve ženski pripoveduje prijateljici Antje. Ta je ravno toliko vključena v razmerja med glavnimi protagonisti, da so ji odnosi med njimi v osnovi jasni, a vendar osebno ni tako zelo vpletena, da ne bi mogla sem ter tja podati kakšnega objektivnega komentarja ter natrositi nekaj moralnih resnic in modrih pripomb, ki potem celotno pripoved še dodatno osvetlijo.
Roman Petra Stamma, Sedem let, je psihološka študija medčloveških odnosov - spet enkrat med moškim in dvema ženskama - ki so na skrajnih robovih normalnosti (poglejte samo, kako ekstremni sta obe ženski). Alexander, Sonja in Iwona delujejo do neke mere hladno in brezčutno, otopelo, tudi egoistično. Ujeti so v določene življenjske vzorce, za katere so se sami odločili ali pa so jih vanje vzgojili, v vseh primerih pa jih je težko preseči.
Melanholičen roman o napačnih odločitvah in temnih silah, ki zaradi sledenja napačnim ciljem in pomanjkanju (prave) ljubezni še posebno usodno in tragično vplivajo na človeško življenje, ki tako postane ujeto in omejeno.
A še je upanje:) Svobodo je prav lahko doseči, a samo, če ima človek pogum, da se odloči zanjo.
★★★★☆
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)