Našla sem knjigo, s katero je lepo stopiti v novo leto in jo prijetno brati ravno v času, ko so noči najdaljše in mesec najsvetlejši, ko se v mraku dogajajo fantastične stvari - tudi tiste, ki jih predvidevajo najrazličnejši šege in običaji, značilni ravno za to obdobje leta. Magičnemu času okrog zimskega solsticija, času, ko leto preide v novo, se pesmi nemških romantikov zelo dobro prilegajo. Tudi času nekoliko zatem, ko so dnevi že toliko daljši, da se to opazi, in je nov začetek, ki ga prinese vsako novo leto, poln upanja, da bomo lahko začeli z nečem boljšim in tisto slabo, ki nas je spremljalo do sedaj, pustili za sabo.
V knjigi Tišji glasovi so izbrane pesmi nekaterih nemških romantičnih pesnikov. Naslov je takšen, ker so v knjigi pesmi ne tako znanih, se pravi bolj tihih nemških pesnikov 19.stoletja - vsaj s slovenskega zornega kota, saj jih pri nas skoraj ne poznamo.
A njihove pesmi so čudovite! Nekatere od njih so uglasbili slavni glasbeniki, ki so se v glasbeni zgodovini proslavili s tem, da so v svet ponesli nemško Lied - Franz Schubert, Robert Schumann, a tudi Gustav Mahler, Richard Strauss in Hugo Wolf.
Knjiga je dvojezična, saj so pesmi v originalnem nemškem jeziku in v odličnem slovenskem prevodu Braneta Senegačnika in Mateja Venierja.
Pesmi vsebujejo vse značilnosti romantike. Narava je zelo pomembna in ima fantastične ali celo božje značilnosti. Gozd je tisti, v katerem se dogajajo neverjetne stvari - večinoma ponoči, ko pridejo tudi sanje, in postane vse mogoče. Veliko je otožnosti in samotnega premišljevanja, a tudi optimizma, ki ga prineseta pomlad in ljubezen. Pesniki hrepenijo po neskončnosti in neznanem; iz objektivne zunanjosti se obračajo k subjektivni notranjosti.
Nastopajoči v pesmih veliko potujejo in njihovo popotovanje nima jasnega cilja. Ritem pesmi je vedno takšen, da se prilagaja hoji, kajti ko so romantični popotniki vandrali, so pogosto tudi prepevali.
V pesmih nemške romantike je marsikaj; tisto, kar pa v njih nikoli ne boste našli, so opisi dolgočasnega vsakdanjega meščanskega življenja in strmenja po materialnih dobrinah.
Za pokušino prilagam nekaj pesmi.
Prva je tista, ki se ji ne moremo izogniti, in je verjetno najznačilnejša v zbirki. Navdihnila je tudi izbor slike na naslovnici knjige.
Mesečna noč
Bilo je, kot da poljubilo
potihem zemljo bi nebo,
da v lesketanju rož edino
o njem bi sanjala lahko.
Drhtel je zrak čez polja in drhtelo
v valovih klasje je lahno,
v gozdovih komaj slišno zašumelo
pod zvezdnojasno je nočjo.
In moja duša krila je razpela
za pot v daljave brez bregov,
skoz pokrajine tihe je letela,
kot da letela bi domov.
Joseph Karl Benedikt von Eichendorff
(prevedel Brane Senegačnik)
Pesem je iz v cikla dvanajstih izvorno nepovezanih Eichendorffovih pesmi, ki jih je uglasbil Robert Schumann in povezal v cikel samospevov Liederkreis.
Druga govori o zatekanju v eskapizem, ki je vedno bolj značilno početje tudi v današnjem času. Poleg tega se pesnik, oz. nastopajoči v pesmi, prav nič ne ozira na mnenje drugih. Vseeno mu je, kaj si drugi mislijo o njegovi prostovoljni izključenosti iz družbe.
Prišlo je, da sem svetu pobegnil
Prišlo je, da sem svetu pobegnil;
poprej sem preveč z njim čas zapravljal!
Že dolgo je, kar sem se mu odtegnil,
da mrtev sem, si bo kdo predstavljal!
Saj me nikakor ne bi nič motilo,
če poreko, da sem mrtvak;
za to bi imel razlogov obilo,
ker za ves svet resnično sem tak.
Za hrup njegov sem tudi odsoten,
v spokojnem kraju počivam zdaj.
V nebesih svojih ždim samoten;
ljubezni in pesmi je poln moj raj!
Friedrich Rückert
(prevedel Matej Venier)
Pesem je iz cikla "Rückert-Lieder", ki jih je uglasbil Gustav Mahler in sam povezal v cikel.
Tretjo pesem prilagam kar v originalu. Ni je težko razumeti. Govori o tem, zakaj naj moški ljubi žensko - ne zaradi lepote ali mladosti, v tem primeru se sonce in pomlad bolje obneseta; ljubi naj jo zaradi ljubezni same.
Liebst du um Schönheit
Liebst du um Schönheit,
O nicht mich liebe!
Liebe die Sonne,
Sie trägt ein goldnes Haar.
Liebst du um Jugend,
O nicht mich liebe!
Liebe den Frühling,
Der jung ist jedes Jahr.
Liebst du um Schätze,
O nicht mich liebe!
Liebe die Meerfrau,
Sie hat viel Perlen klar.
Liebst du um Liebe,
O ja, mich liebe!
Liebe mich immer,
Dich lieb’ ich immerdar.
Friedrich Rückert
Pesem je uglasbila Clara Wieck Schumann, a tega ne ve veliko ljubiteljev glasbe in poezije. Ponavadi uglasbitev te pesmi (pa še katere druge) pripišejo kar njenemu možu Robertu Schumannu.
Romantične pesmi iz zbirke Tišji glasovi nagovarjajo iracionalno plat človeške biti - njeno čutnost in sentimentalnost - nekaj, za kar ne moremo reči, da ne obstaja. V našem racionalnem svetu in prepričanju (ali pa samo želji), da je človek v prvi vrsti in predvsem razumno bitje, bi si mogoče mislili, da takšnih pesmi ne potrebujemo. Pa ni tako.
Vzemite knjigo v roke, preberite nekaj pesmi in presodite.
Clara W. Schumann: Liebst du um Schönheit, poje Christiane Karg
P.S.
V knjigi so s svojimi pesmimi predstavljeni naslednji pesniki:
- Joseph Karl Benedikt von Eichendorff
- Friedrich Rückert
- Johann Christian Friedrich Hölderlin
- Karl Wilhelm Friedrich von Schlegel
- Clemens Wenzeslaus Brentano de La Roche
- Adelbert von Chamisso
- Nikolaus Lenau
- Eduard Friedrich Philip Mörike
- Johann Wolfgang Goethe
- Heinrich Heine
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)