John Banville: Newtonovo pismo

V septembru 1693 je Isaac Newton svojemu prijatelju, filozofu Johnu Locku, napisal pismo, ki buri duhove še dandanes. Newtonovi biografi so ob njem zmedeni in ne vedo, kaj naj si mislijo. Se je Newtonu zmešalo? Vsaj za kratek čas? Se je ob svojih alkimističnih poskusih zastrupil s svincem in začel halucinirati? Je tako mislil, ker se je ravno začel intenzivno ukvarjati s Svetim pismom?  Takole piše 50-letni Newton nekaj let starejšemu prijatelju:

"SIR, - Being of opinion that you endeavoured to embroil me with women, and by other

means, I was so much affected with it, as that when one told me you were sickly and would

not live, I answered, 'twere better if you were dead. I desire you to forgive me this

uncharitableness; for I am now satisfied that what you have done is just, and I beg beg your

pardon for my having hard thoughts of you for it, and for representing that you

struck at the root of morality, in a principle you laid in your book of ideas, and designed to

pursue in another book, and that I took you for a Hobbist. I beg your pardon also for

saying or thinking that there was a design to sell me an office, or to embroil me. - Iam

your most humble and unfortunate servant,

Is. NEWTON."

Torej, Newton - ves ogorčen in razburjen, v pismu Locka obtožuje, da je nemoralnež in hobbist in da ga je - njega, Newtona - skušal zaplesti z ženskami. Za kaj natančno je šlo, ne vemo. O Newtonovem spolnem življenju ne vemo prav veliko. Vsekakor ga spolnost ni preveč zanimala. Menda je na smrtni postelji priznal, da je devičnik.

Verjetno se še najmanj motimo, če ostanemo pri ugotovitvi, da je svoje življenje posvetil znanosti in se za običajno zakonsko (ali partnersko) življenje, ki ga je živela večina njegovih prijateljev in znancev, ni odločil, oz. ga ni zanimalo.

Irski pisatelj John Banville z naslovom svojega kratkega romana namiguje ravno na to Newtonovo pismo. A če mislite, da boste potem, ko roman preberete, vedeli kaj več o Newtonovih "temnih dneh" konec poletja leta 1693 in da boste lažje razumeli njegovo ogorčenje nad tem, da so ga hoteli "zaplesti z ženskami", naj kar takoj povem, da to ne bo tako. Boste pa bogatejši za podobno sodobno zgodbo, kjer so ženske prav tako sukubi. (Sem morala poguglati, da sem zvedela, kaj je to.)

V romanu Newtonovo pismo imamo univerzitetnega profesorja, ki svoji prijateljici ali znanki piše pismo, in v njem opisuje, kaj je doživel, ko se je preko poletja umaknil na podeželje, da bi v miru dokončal svojo knjigo o Newtonu. Vse, kar se mu pripeti, je povezano z družino, pri kateri je najel hiško, in ki stanuje čisto blizu njega, tako da se lahko medsebojno opazujejo in obiskujejo. To družino sestavljata dve ženski - teta in nečakinja - en moški in en otrok. Prvoosebni pripovedovalec si kar hitro ustvari svojo predstavo o družinskih članih in njihovih medsebojnih odnosih, a se - kot je pričakovati, v veliki meri moti. Tekom zgodbe odkriva vedno nove podrobnosti, ki omajejo njegovo samozavestno prepričanje, dokler se le-to ob koncu romana popolnoma ne zruši samo vase. Vse skupaj pa se še dodatno zaplete s tem, da se v eno od žensk zaljubi, z drugo pa deli posteljo.

Slog pisanja je nekoliko zapleten. Pri branju knjige potrebujete nekaj potrpežljivosti in koncentracije. Če ste ju pripravljeni vložiti, boste poplačani s številnimi čudovitimi detajli in premišljenimi besednimi zvezami, ki počasi, a vztrajno sledijo druga drugi in jih nikoli ne zmanjka.

Moj najljubši stavek iz romana je naslednji:

V sebi je imel nasilje, ki ga ne bo nikoli spustil na plan, vendar je bilo na ta način samo še bolj moteče, sklenjeno v njem kot pest.

Roman Newtonovo pismo, Johna Banvillea, je ena izmed tistih knjig, ki jo potem, ko jo preberete, želite takoj še enkrat prebrati. Kajti sedaj veste za stvari, ki jih ob prvem branju niste poznali in ste tako lahko pozornejši na marsikatere podrobnosti in namigovanja, ki jih prej niste zapazili. Takšno drugo branje je pri Newtonovem pismu tudi praktično povsem lahko izvedljivo, saj je roman res kratek - za en dan na plaži, če spadate med tiste, ki se ne strinjajo s tem, da na spiske in priporočila za poletno branje sodi le "lahkotna literatura".

Če pisatelja Johna Banville še ne poznate, je roman Newtonovo pismo tudi idealna priložnost, da se z njim seznanite. Kajti - kakor se je o svojem romanu izrekel pisatelj sam: "It's pretty well all there. And it's short."

Fajn so tele tanke Modrijanove knjigice. Vse je vredno prebrati.