Heinrich Mann: Podložnik

Tako zoprnega glavnega junaka pa še ne! Ne spomnim se, da bi kdaj brala knjigo s tako neprijetnim glavnim protagonistom. Vendar pa - roman je pisan kot satira in s tega vidika se knjiga potem nekako bere in tudi prebere - predvsem zato, ker gre pravzaprav za kritiko te vrste neprijetnih ljudi, ki jih predstavlja glavni junak. No, mestoma je bilo branje celo zelo zanimivo in kratkočasno.

Heinrich Mann - starejši brat bolj znanega nemškega pisatelja Thomasa Manna, je roman Podložnik ali Der Untertan, napisal tik pred prvo svetovno vojno. Knjiga je izšla leta 1918 in doživela velikanski uspeh. Vsi so jo brali in vsi so o njej razpravljali. Roman je ostal najpomembnejša knjiga, ki jo je napisal, in dandanes velja za klasično literarno delo. V slovenskem jeziku je izšla leta 1952 v prevodu Janka Modra.

Toda klasika gor ali dol. Težko si predstavljam sodobnega slovenskega bralca, ki bi še posegel po tej knjigi. Enako težko bi, se mi zdi, našli sodobnega nemškega bralca, ki bi jo prostovoljno vzel v roke. Gimnazijci, ki jih silijo brati ta roman, so seveda nekaj drugega.

Dogajanje romana je postavljeno ob konec 19. stoletja v čas vladanja zadnjega nemškega cesarja Willhelma II. Kako je bilo takrat z nemško politiko, katere stranke so se borile za oblast in na kakšen način - ta vprašanja tudi za dandanašnjega nemškega bralca niso več tako zelo zanimiva. Pa bi pravzaprav morala biti, saj so se ravno v tem času sprejemale odločitve, ki so imele usodne in tragične posledice za vso Evropo. Ravno zaradi nespretnega vladanje Willhelma II. je namreč Evropa zašla v prvo svetovno vojno, ki je imela potem usodne posledice za dogajanje v celotnem 20. stoletju. 

Večkrat premišljujem o tem, kako drugače, precej lepše bi bilo brez prve svetovne vojne. Brez te vojne verjetno tudi nacizma in druge svetovne vojne ne bi bilo, in umetnost, ki je bila v tistem času v takšnem zaletu, revolucionarna in kreativna, bi lahko dosegla nivo, ki si ga z današnjega zornega kota sploh ne moremo predstavljati. 

Da je svet leta 1914 tako zelo skrenil s poti, so bili krivi tudi nemški ljudje, kot je bil Diedrich Heßling, glavni junak romana Podložnik.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je dvojni pomen besede podložnik razložen takole.

Podložnik je lahko:

1. pripadnik podrejenega nižjega sloja glede dolžnosti in pravic, ali
2. kdor je v podrejenem odnosu, položaju in zvesto sledi nekim ukazom, smernicam.

Diedrich Heßling je bil prepričan, da je podložnik prvega tipa - podrejen sicer najvišji državni avtoriteti cesarja, a kot takšen v svoji podrejenosti tudi nepogrešljiv kolešček mehanizma Velike Nemčije in njenih ciljev. 

V resnici pa je bil podložnik drugega tipa. Ta druga vrsta podrejenosti je veliko bolj bedna od prve. Diedrich namreč slepo sledi cesarjevim kapricam, ne misli z lastno glavo, fanatično sledi vsemu, kar reče ali stori njegov voditelj, brani vsako njegovo besedo ter dejanje in takšno postopanje zahteva tudi od ostalih.

V romanu Podložnik je opisana celotna življenjska zgodba Diedricha Heßlinga in s tem tudi to, kako se lahko iz občutljivega in nesigurnega otroka ter mladostnika, razvije fanatičen podpornik oblasti. 

Med študijem v Berlinu je bil Diedrich član neke študentske združbe, in tam je prvič začutil, da lahko svojo nemoč, ki jo ima kot posameznik, ki ne izstopa z nobeno veščino ali znanjem, zamenja z močjo, ki jo ima kot predstavnik neke inštitucije. To prepričanje se je dodatno utrdilo še med vojaščino in ko se Diedrich po končanem študiju kot doktor kemije vrne v domače mestece, da prevzame očetovo tovarno papirja, je povsem drug človek, kot je bil, ko je zapustil rojstno mesto. Pokaže se tista zoprna lastnost njegove vrste ljudi - hlapčevski odnos do vseh, ki so na družbeni lestvici nad njim, in brezobzirna krutost ter pomanjkanje empatije do vseh ostalih - ki se potem vleče preko celotne knjige in Diedricha oblikuje v najbolj zoprnega literarnega junaka, kar jih poznam. 

Za povrh vsega pa bralec ob koncu knjige - potem ko je uspel tako dolgo zdržati skupaj z Diedrichom in mu posvetiti toliko dragocenega časa, ne doživi prav nobene katarze ali moralnega zadoščenja. Takšna vrsta ljudi je pač ob koncu vladavine Willhelma II. beležila uspeh in Heinrich Mann ni mogel drugače, kot da v svoji knjigi to tragično dejstvo jasno prikaže in v njegovem slogu roman tudi zaključi.

Je pa pisatelj med pisanjem romana do Diedricha in njegove življenjske zgodbe ohranil nekakšno distanco, ki mi je pomagala, da sem knjigo uspela prebrati do konca. Na glavnega junaka gleda ironično in o njem piše satirično. Tako se lahko nasmihamo, ko beremo, kako Diedrich reši cesarja pred potencialnim atentatorjem, ki ima "bombo", v kateri je zobna pasta (z okusom minta:) ali pa ob skoraj paparacovskem zasledovanju svojega idola pade v blato in tako končno le vzbudi cesarjevo pozornost, pa čeprav je ta v obliki posmeha.

V romanu se veliko dogaja in leta ter različni pomembni življenjski dogodki si sledijo z veliko naglico. Nastopajo številne osebe, v katerih se odseva čas konca 19. stoletja na Nemškem. Razen Diedricha ni drugih neprijetnih oseb, a tudi tistih, ki bi me ganile in s katerimi bi se lahko na kakršen koli način poistovetila ali pa bi mi bilo mar zanje, ni. Satira - kakor je ugodno vplivala na dojemanje Diedricha, je pač močno škodovala ostalim nastopajočim v romanu.

Naj na koncu napišem, da je roman Heinricha Manna, Podložnik, še vedno vredno brati, kajti ljudi, kot je bil Diedrich Heßling, srečamo še danes. Tudi v Sloveniji. Preberite spodnji odlomek s konca prvega poglavja romana, kjer je opisan odnos ljudi do oblasti, oz. do nekoga, ki so mu pripravljeni hlapčevati, in se zamislite, kot sem se zamislila tudi jaz. Mogoče boste našli idejo, kako se je najprimerneje zoperstaviti takšnim ljudem. Kaj takšnega je namreč mogoče samo takrat, ko nam taka vrsta ljudi ni tuja in ko se tudi mi osvobodimo svojih predsodkov.

V knjigi je oblast učlovečena v Willhelmu II, ki jaha na konju skozi Brandenburška vrata v Berlinu. Za naše potrebe pa si lahko zamislimo blago drugačno različico, ki pa se v svojem bistvu pravzaprav ne razlikuje od te iz knjige.

"Hura!" je zaklical Diedrich, kajti vsi so to vpili; in sredi mogočnega vala ljudi, ki je kričal, je mahoma prišel pod Brandenburška vrata. Dva koraka pred njim je jahal skoznje cesar. Diedrich mu je lahko pogledal v obraz, v okamenelo resnobo in bliskanje; toda zmeglilo se mu je pred očmi, tako zelo je kričal. Pijanost, vzvišenejša od tiste, ki jo posreduje pivo, ga je vzdigovala na prste, ga nosila po zraku. Vihtel je klobuk visoko nad vsemi glavami, v območju omamljene blaznosti, po nebu, kjer krožijo naši najbolj skrajni občutki.

Tam na konju, pod vrati zmagoslavnih vhodov in z okamnelimi potezami in bliskajočimi očmi je jezdila oblast! Oblast, ki gre preko nas in ji poljubljamo podkve! Ki gre preko lakote, upornosti in posmeha! Zoper katero nič ne moremo, ker jo imamo vsi radi! Ki jo imamo v krvi, ker imamo v njej podrejenost! Mi smo njen atom, izgubljajoča se molekula nečesa, kar je ta izpljunila! Vsak posameznik smo ničla, v urejenih množicah pa prodiramo kot novotevtoni, kot vojska, uradništvo, cerkev in znanost, kot gospodarske organizacije in zveze oblasti stožčasto navzgor, do tam gori, kjer stoji ona sama, kamnita in bliskajoča! Živimo v njej, del nje smo, neizprosni zoper te, ki so oddaljeni od nje, in triumfiramo, še celo, če nas tepta: kajti tako opravičuje našo ljubezen!

 ★★★★☆