Dan Simmons: Endymion

Znanstveno-fantastični roman Endymion je tretja knjiga v seriji Hyperion Cantos, ameriškega pisatelja Dana Simmonsa. Ravno tako dobra je kot prvi dve: Hyperion in The Fall of Hyperion.

Roman Endymion sem brala kot izredno zanimivo vesoljsko pustolovsko zgodbo, ki se dogaja v daljni prihodnosti - a tudi kot preludij v čudovito in ganljivo ljubezensko zgodbo, ki se bo, predvidevam, razvila v četrti knjigi serije, The Rise of Endymion.

Zgodba romana Endymion se dogaja več kot 250 let po dogodkih, ki so se pripetili ob koncu druge knjige serije. Ljudje so se takrat odrekli umetni inteligenci in s tem mnogim prednostim, ki so jim bile do tedaj na voljo kot nekaj samoumevnega. Ena izmed teh je bila možnost potovanja preko farcasterjev - nekakšnih portalov, preko katerih so lahko potovali iz enega sončnega sistema v drugega, ne da bi bili podvrženi zakonom fizike, ki ne dovoljujejo hitrosti, ki bi bila večja od hitrosti svetlobe. Po velikem Fall-u, ki se pripeti ob koncu romana Tha Fall of Hyperion, so bili tako številni planeti, ki so bili naseljeni z ljudmi, prepuščeni sami sebi, saj so bile povezave z drugimi svetovi v Galaksiji zelo otežene. Planeti so preživeli le, če so bili samooskrbni in če so se uspeli primerno organizirati. Mnoge visoko razvite človeške naselbine so tako propadle, nekatere obrobne in nepomembne pa so se v svojem razvoju razcvetele. Tako to gre s človeškimi civilizacijami že vso zgodovino.

V času kaosa, pomanjkanja in trpljenja pa je vedno tako, da na svoji moči pridobijo najrazličnejše ideologije in religije. Tako je bilo tudi v tem primeru - v človeški civilizaciji 31. stoletja, ki jo opisuje roman Endymion.

Najmočnejši v Galaksiji sta tako katoliška Cerkev in njena oborožena sila Pax z visoko izurjenimi vojščaki Švicarske garde. Cerkev nadzira skoraj vse kotičke Galaksije, ki so naseljeni z ljudmi. Njena velika moč pa izhaja iz tega, da število njenih privržencev izjemno hitro narašča. Zakaj je tako? Zdaj vas bo to, kar bom napisala, presenetilo in pretreslo:)

Katoliška Cerkev zna oživljati mrtve. Dobesedno - v treh dneh; tako kot je v treh dneh tudi Jezus vstal od mrtvih. To je mogoče zaradi nekakšnih parazitov, ki so bili opisani že v prvi knjigi serije, in zaradi pomoči umetne inteligence, ki po velikem Fall-u vendarle ni povsem izginila. Vsi ljudje, ki "prevzamejo križ", se pravi, da prestopijo ali prevzamejo katoliško vero (in s tem tudi tistega parazita), po smrti ponovno oživijo. Te smrti in vstajenja si lahko sledijo poljubno dolgo, kar, seveda, vodi k temu, da število katolikov strmo narašča. 

Kako sprevrženo lahko to postane, je v romanu Endymion zelo lepo razloženo in bralec je ponovno zelo vesel (tako kot tudi že ob branju prejšnjih dveh delov serije), da živi v svetu, kjer entropija narašča, kjer se vsi staramo in vsi vemo, da imamo eno samo življenje, ki se bo nekoč - in to brez kakršnega koli dvoma, za vedno končalo.

Možnost vstajenja od mrtvih ima določene prednosti, na katere pravzaprav ne bi nikoli pomislili, če ne bi brali romana Endymion. Na primer, pomaga pri potovanju po vesolju. Človeštvo 31. stoletja iz romana za medzvezdna potovanja uporablja Hawking drive (poimenovan po znanem fiziku Stephenu Hawkingu), ki omogoča potovanje s hitrostjo blizu svetlobe. To je zelo hiter način potovanja, a vendar ne dovolj hiter za takšne razdalje, kot so v Naši galaksiji. Poleg tega imamo pri takšnem potovanju velike izgube časa zaradi pospeševanja in pojemanja hitrosti na začetku in na koncu potovanja. No, in tukaj lahko katoliški popotniki po Galaksiji pridobijo na času in potujejo hitreje, kot to omogoča Hawking drive. Lahko si privoščijo takšne pospeške in pojemke, da se jim telo spremeni v organsko goščo, pa to ni prav nič hudega, saj jih bodo po treh dneh kljub vsemu in brez velikih težav ponovno obudili od mrtvih.

Toliko, da boste imeli občutek v kakšnem svetu živita glavna junaka romana Endymion.

To sta 12-letna deklica Aenea in 26-letni Raul Endymion. Aenea je hči ene od glavnih junakinj prejšnjih dveh knjig serije, Browne Lamie, in cybrida s persono pesnika Johna Keatsa. Znana je kot mesija, oz. "tista, ki uči" - ampak zdaj še ne; zdaj je še otrok. Na željo pesnika Martina Silenusa - avtorja Hyprion Cantos - še enega od glavnih nastopajočih v prejšnjih dveh knjigah serije, za njeno varnost skrbi bivši vojak Raul Endymion. Aenea namreč pomeni grožnjo katoliški Cerkvi in njeni nadvladi v Galaksiji ter je zato ves čas v nevarnosti.

Aenea in Raul tako skupaj z androidom A. Bettikom potujeta po vesolju in bežita pred očetom kapitanom Fredericom de Soyo - izurjenim vojaškim poveljnikom katoliške vojske Pax, ki želi na vsak način ujeti otroka - nepoškodovanega, se ve, saj Cerkev spoštuje življenje - in ga pripeljati pred papeža Juliusa XIV. Ta je papež že 250 let; pred tem pa je bil tudi eden izmed romarjev, ki so bili glavni junaki prve in druge knjige serije.

Aenea, Raul in A.Bettik potujejo po reki Tethys. Ta reka je bila omenjena že v prejšnji knjigi, a si je do sedaj nekako nisem uspela predstavljati. V času človeške Hegemonije, se pravi pred velikim Fall-om, je povezovala najpomembnejše - tudi turistično najzanimivejše predele Galaksije, ki so bili poseljeni z ljudmi. Kako lahko reka povezuje različne planete? Kako lahko z ladjo (ne vesoljsko, ampak s tisto običajno, ki plove po reki ali morju) potuješ po vesolju? To sem se spraševala, ko sem brala roman The Fall of Hyperion in iskala hakeljc, ki sem ga spregledala in bi mi mogoče lahko razložil to nepredstavljivost.

No, zdaj vem, kako je s tem, in ideja je briljantna! Reka Tethys je namreč sestavljena iz različnih odsekov rek, ki tečejo po najraznovrstnejših planetih. Ti odseki rek so bili nekoč med seboj povezani s farcasterji. Ladja, ki je plula po reki na planetu X, je tako enostavno zaplula skozi portal farcasterja, ki je bil nekje na poti, in se v trenutku znašla v strugi neke druge reke na nekem drugem planetu. Lahko si predstavljate, kako raznoliki so bili ti odseki reke Tethys, kako različna je bila pokrajina, ki se je raztezala ob njej, in kako slikovito je bilo nebo nad reko - v različnih modrih odtenkih, z enim ali več sonci različnih velikosti in barv. Čudovito - še posebej zato, ker Dan Simmons takšne stvari zna še posebno lepo in nazorno opisati.

Ko glavni protagonisti romana s splavom potujejo po reki Tethys doživijo marsikaj. Namen potovanja pa ob vsem tem ni povsem jasen. Da bi potovanje služilo le temu, da se lahko razcveti izredno zanimiva pustolovska zgodba, bi bilo za tako čudovitega pisatelja, kot je Dan Simmons, preveč plehko.

To potovanje poteka zato, da Aenea vidi stvari, ki bodo vplivale na njeno poznejšo vloge mesije in se ob tem kaj nauči. 

Tako sta še posebej pomenljiva predvsem dva odseka potovanja: tisti po Hebronu in tisti po Qom-Riyadhu. Oba planeta sta zapuščena in brez ljudi. "Something terrible happened here," pravi Aenea, "I can feel it." Lahko uganete, kaj je bilo tisto grozno, kar se je zgodilo, saj imeni planetov nakazujeta, kakšne veroizpovedi so bili tamkajšnji prebivalci in da verjetno niso želeli "sprejeti križa". Zgodil se je genocid.

Aeneajina druščina svoje potovanje konča na Zemlji. Tukaj se bo Aenea naučila, kar se mora še naučiti in tukaj bo odrasla v žensko. Ker sem kot bralka knjige imela drobne vpoglede v prihodnost dogajanja, vem, da se bosta Aenea in Raul v naslednjih letih zaljubila - zametke te velike ljubezni pa je čutiti že v romanu Endymion. In ker vem, kako pretanjeno in ganljivo zna Dan Simmons popisovati tudi te plati svojih romanov, se že veselim naslednjega romana serije.

Zato, dragi bralci mojega bloga - posebno tisti, ki vam znanstvena fantastika ne pomeni kaj dosti, potrebno bo nekaj potrpežljivosti. Čaka me nov obsežen roman serije, The Rise of Endymion, ki ima preko 750 strani. In dokler ga ne preberem, ne vem če se bom lotila kakšne druge knjige in jo predstavila v tem blogu.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Dan Simmons: The Fall of Hyperion

Dan Simmons je eden mojih najljubših pisateljev in to zato, ker zna čudovito povezati dve moji veliki ljubezni, znanstveno fantastiko in literarno zgodovino. Z romanom The Fall of Hyperion, ki je druga knjiga v seriji romanov Hyperion Cantos, in se dogaja v 28. stoletju, je postavil enkraten spomenik angleškemu romantičnemu pesniku Johnu Keatsu.

John Keats je umrl zaradi posledic tuberkuloze, ko je bil star komaj 26 let. Na njegovem nagrobniku piše tisto, kar si je želel. Nobenega imena, nobenih datumov, samo naslednje: Here lies One Whose Name was writ in Water. John Keats seveda ni bil nekdo, ki bi bil pozabljen tako hitro, kot je pozabljeno vse, kar se poskuša zapisati v deročo ali pa tudi mirno vodo, saj so njegove pesmi cenjne in popularne še danes, več kot dvesto let po njihovem nastanku. Keatsovo ime je zapisano v kamen, bi lahko rekli, in to z laserskim peresom, kot se to zgodi v romanu The Fall of Hyperion. 

Dan Simmons je epitaf s pesnikovega groba spremenil v posvetilo svojega romana, ki se glasi: To John Keats. Whose Name Was Writ in Eternity.

John Keats
(1795-1821)

In res. V romanu The Fall of Hyperion je Keatsovo ime prav zares zapisano v večnost - ne samo kot prispodoba, češ njegove pesmi so nesmrtne, ampak dobesedno. Keatsove misli, spomini in razmišljanja krožijo v oblaku ogromne baze podatkov, imenovane Core, in se lahko, če je potrebno ali če se da, tudi utelesijo. Če ste brali roman Hyperion - prvo knjigo serije, potem veste, da lahko spočnejo tudi otroka. S Keatsovo DNK, se ve. 

V romanu The Fall of Hyperion lahko John Keats podoživlja tisto, kar v resničnem življenju zaradi prezgodnje smrti ni mogel. In še mnogo več. Tako je zelo zelo ganljivo, ko John Keats ponovno doživi ljubezen svojega življenja; in zelo žalostno, ker mora še enkrat umreti. To, kako je umiral v majhnem stanovanju ob Španskih stopnicah v Rimu, ko je dobesedno izkašljeval pljuča in kako nemočen je bil prijatelj, ki je bil ob njem, je po mojem mnenju najboljši odlomek knjige. Način, kako je pisatelj ta izredno tragični dogodek tako zelo prepričljivo uvrstil v znanstveno fantastiko, je nekaj najčudovitejšega, kar sem kadarkoli brala.

To je torej literarno zgodovinski vidik romana. Obstajata pa še najmanj dve drugi plati knjige.

Prva je znanstveno fantastična. Tudi ta je prava literarna poslastica. Enkratno so predstavljene gromozanske razsežnosti naše galaksije, ki pa postanejo banalno relativne, če ljudje poznajo dober način potovanja - ne samo po prostoru, včasih tudi po času. Potovanje med različnimi svetovi človeške Hegemonije je opisano izredno prepričljivo, tako, da sem se med branjem z neverjetno lahkoto in z velikim užitkom vživela v svet, tako zelo drugačen od našega. Ja, v svet tako zelo drugačen od našega... po tehnoloških dosežkih že, po miselnosti ljudi pa prav nič. 

Roman The Fall of Hyperion je namreč v prvi vrsti roman o vojni. Ta v 28. stoletju poteka drugače kot danes, vzroki in povodi zanjo pa so zelo podobni. Pogosto temeljijo na napačnih predpostavkah in na zgrešenih predvidevanjih.

V romanu imajo vojaki oblečeno skinsuit - nekakšno bojno oblačilo, ki prestreže projektile vse drugačne od naših, hladi ali segreva telo, zaustavlja krvavitve in celi opekline, injicira protibolečinska sredstva in nadomešča tekočino. Orožje, s katerimi razpolaga vojska, pa ima včasih domet, ki je večji od nekaj svetlobnih let. Toliko o bojevanju tako daleč v prihodnosti. Med seboj se bojujejo različne vrste ljudi in - kar je zelo zanimivo, med seboj se bojujejo tudi različne oblike umetne inteligence - tista, ki še naprej želi živeti v sožitju z ljudmi in tista bolj revolucionarne vrste. 

Dan Simmons v svojem romanu piše o temi, ki jo v znanstveno fantastičnih romanih opisujejo vedno znova. Piše o tem, kako nevarna lahko postane tehnologija - in skupaj z njo tudi umetna inteligenca, in kako ranljivi smo ljudje, če smo preveč odvisni od njiju. Čeprav je tema splošno znana in že neštetokrat predstavljena, jo je pisatelj vendarle prikazal enkratno in zelo zanimivo - tudi osupljivo prepričljivo in aktualno glede na to, da je roman izšel davnega leta 1990. Ko ljudem v romanu v nekem trenutku preprečijo dostop do nečesa takega, kar danes imenujemo internet in virtualna resničnost, se zmedejo do te mere, da ne znajo več uporabljati svojih čutil. V današnjem času si že lahko predstavljamo, kako je to.

Roman pa ima tudi filozofske razsežnosti. Te je v veliki meri zaslediti že v predhodnem romanu, Hyperion, in sicer v zgodbah, ki jih pripovedujejo romarji na poti k Shriku; v romanu The Fall of Hyperion pa postanejo še izrazitejše. Veliko je razpravljanja o etiki, morali in empatiji; veliko je religioznega razglabljanja. 

Osrednja in verjetno najpomembnejša tema s tega sklopa razmišljanj je naslikana kar na naslovnici romana. Tu je upodobljen oče, ki svojo novorojenko daruje Shriku - strašnemu božanstvu, ki ga imenujejo tudi Lord of  Pain. Podoba in razmišljanja v romanu namigujejo na starozavezno zgodbo o Abrahamu, ki Bogu daruje svojega sina Izaka. Žrtvovanje tistega, kar je imel najraje, naj bi bil preizkus Abrahamove vere v Boga. V romanu The Fall of Hyperion se pa oče, ki je upodobljen na naslovnici, filozof in učenjak po poklicu, na koncu prikoplje do povsem drugačnega zaključka. Prostovoljno žrtvovanje otroka božanstvu je test za to božanstvo in ne za tistega, ki daruje. Glede na to, kako se bo bog odzval na daritev, se bo namreč darujoči odločil, če je bog vreden tega, da varuje vanj.

Novorojenka na sliki boleha za Merlinovo boleznijo. Pri tej bolezni ljudje namesto, da bi se starali, postajajo vedno mlajši. Kako hudo je to in kako hudo fizično ter psihično trpljenje predstavlja staršem, je v romanu opisano, da bolje ne bi moglo biti. Bralec postane hvaležen zato, da se lahko stara, prav zares. V kakšni dilemi je bil oče deklice in kako hudo je trpel, pa nakazuje tudi dejstvo, da je svojo hčerko žrtvoval šele, ko je bila stara samo še nekaj sekund; ko ni bilo več nobene druge možnosti, da bi bolezen pozdravili.

Roman The Fall of Hyperion, Dana Simmonsa, lahko torej beremo na različnih nivojih, tako bogat in raznolik je, kar za znanstveno fantastične romane ni nekaj samoumevnega. Poleg tega so te raznovrstne plasti pripovedi še zelo slikovito zlepljene skupaj. Pri tem imajo pomembno vlogo opisi neba in pokrajine, pa tudi arhitekture na različnih planetih, ki so poseljeni z ljudmi. Najslikovitejši - lepi in elegantni, pa so Ousterji in njihova bivališča. Bili naj bi barbari, zaradi katerih se je vojna sploh začela, pa se izkaže, da so nekaj čisto drugega. A zdaj sem vam zaupala že skoraj preveč. Nočem pokvariti zadovoljstva vsem ljubiteljem znanstvene fantastike, ki prebirajo moj blog. Za njih je ta roman must-read - seveda potem, ko preberejo Hyperion. 

Jaz pa razmišljam o tem, ali naj se takoj lotim tretjega romana serije, ali pa naj še malo počakam.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Edward M. Forster: The Machine Stops

Začelo se je z ozvezdjem Orion.

Vashtijin sin Kuno je namreč med vožnjo z "air-ship"-om opazil skupino zvezd, ki bi jih prav lahko povezal v podobo vojščaka z bogato okrašenim pasom in mečem. Zaželel si je, da bi si ozvezdje ogledal tudi s površine Zemlje. 

A v času, v katerem se dogaja zgodba The Machine Stops, je to prav čudna želja, saj se nihče več ne zanima za zvezde in jih ne povezuje v ozvezdja. Ljudje živijo pod zemljo, vsak sam v svoji sobi - kjer je prijetna svetloba, čeprav ni ne oken ne luči, kjer se po prostoru širi glasba po želji poslušalca, kjer je čist zrak in kjer je edino pohištvo udoben naslanjač. No, še nekaj je: številni gumbi, s katerimi naročijo hrano, toplo ali hladno kopel, posteljo in vse ostalo, kar potrebujejo za udobno življenje.

Ljudje se v tem svetu dobro počutijo. Tudi osamljeni niso. Vashti, na primer, pozna več tisoč ljudi širom sveta in se z njimi vsak dan pogovarja in izmenjuje ideje. To ji omogoča "blue plate", nekakšna tablici podobna naprava, s katero lahko pokliče prijatelje in se z njimi pogovarja. Preko nje tudi redno predava o različnih temah, ki jih raziskuje in o njih premišljuje. Udeležuje pa se tudi predavanj, ki so jih pripravili drugi. Če ji je stikov z ostalimi ljudmi dovolj, se enostavno "izolira" in postane nedosegljiva za kakršnakoli sporočila in klice.

Vam zveni znano? Meni vsekakor. Tole o komunikaciji med ljudmi preko različnih digitalnih povezav in družbenih omrežij ter o zoom predavanjih je kot bi opisovali današnji čas. Tudi to, da ima večjo veljavo mnenje naključnega predavatelja kot pa resnična dejstva, podkrepljena z znanstvenimi metodami, grozljivo spominja na današnji čas.

Pa je bila zgodba The Machine Stops napisana že pred več kot stotimi leti - prvič je bila objavljena leta 1909. Napisal jo je Edward Morgan Forster, ki ga precej bolj kot po znanstveni fantastiki poznamo po romanih Soba z razgledom (tudi zaradi odličnega filma, ki je bil posnet po knjigi) in Potovanje v Indijo. 

S kratko znanstveno fantastično zgodbo pa se je izkazal za velikega preroka. Ker je tako strašljivo pravilno ugotovil, kako bomo živeli v 21. stoletju, se mu splača prisluhniti tudi pri nadaljnjih predvidevanjih - torej, kako bo šlo s takšnim načinom življenja dalje.

Stroj ali "Machine" je tisto, kar ljudem omogoča brezskrbno življenje, ki je opisano zgoraj. Preko stroja ljudje komunicirajo in stroj je tisti, ki poskrbi za vse njihove fizične in psihične potrebe. Ta stroj je, seveda, ustvaril človek in mu potem postopoma prepuščal vsa svoja dela. Ljudje so se ukvarjali samo še z idejami in verjeli, da postajajo vse bolj poduhovljeni. 

A v resnici ni bilo tako. Postajali so vse bolj površinski, niso bili več sposobni daljšega koncentriranega razmišljanja in bili so vse manj inteligentni.

Le redki med njimi so se zavedali, kakšna je pot, po kateri se giblje človeštvo in kako usodna je lahko popolna odvisnost od stroja. Eden izmed njih je Kuno, ki svojo mamo zato, da bi ji razložil svoje dvome in strahove, povabi na obisk.

Vashti je nad povabilom svojega sina skoraj zgrožena. Zakaj le bi hodila na obisk, ko se vendar enako dobro vidita in pogovorita preko blue-plate? Zakaj bi šla, ko je vendar povsod povsem enako? In potovanje na drugo stran planeta je naporno ter ne prinaša nobenih novih idej. Poleg tega pa nima časa, saj mora iti na to ali ono predavanje, sama pripraviti predavanje in ga posredovati drugim, se pogovoriti s tem in onim prijateljem. Kaj če se v tem času, ko bo odsotna - se pravi, ko bo na obisku pri svojem sinu, zgodi kaj pomembnega in bo to zamudila? 

Tako to gre v digitalnem svetu samozadostnosti.

Kratka zgodba se konča - kot že nakazuje naslov, s tem, da stroj preneha delovati - ne naenkrat, ampak postopoma in v začetku skoraj neopazno. Predvajanje glasbe, na primer, je rahlo moteno in voda za kopel začne nekoliko zaudarjati. Ljudje se zaradi tega razburjajo in pritožujejo na višje nivoje, tudi na centralni komite - ta pa obljubi, da bodo napake rešili v najkrajšem možnem času. Pa jih ne. Stvari gredo iz slabega na slabše in ljudje - pasivni kot so, se prilagodijo novim razmeram in živijo dalje. Do končne katastrofe.

Kratka znanstveno fantastična zgodba The Machine Stops, E.M. Forsterja je odlična in vredna branja vsaj zaradi dveh stvari. Prva je neverjetna točnost predvidevanja, kakšno bo življenje v prihodnosti, se pravi v našem času; druga je jasna in zelo plastična predstavitev tega, kako zelo občutljivi smo, če se preveč zanašamo na tehnologijo - v tem primeru na umetno inteligenco, ki nas lahko s svojimi sposobnostmi brez težav preraste in potem, ko nas več ne potrebuje, tudi zavrže.

Zgodbo sem prebrala na priporočilo Elona Muska. On podobno kot Kuno iz zgodbe prisega na človeka. "Man is the measure" - Človek je mera sveta, pravi Kuno.

Elon Musk pa s svojimi dejavnostmi želi pomagati pri ohranitvi človeške vrste tudi s tem, da bi nas naselil na drugih planetih. Sega po zvezdah, bi lahko rekli, kar je povsem nekaj drugega kot življenje pod zemljo, ki ga živijo junaki zgodbe The Machine Stops.

Če vas kratka zgodba zanima, jo zlahka najdete brezplačno na internetu. Brezplačna zvočnica pa je tudi na YouTube kanalu. Mene je kar precej pretresla. 

Stephen King: 22.11.1963

Stephen King postaja moj priljubljeni pisatelj.

Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Cujo in nato še Mačje pokopališče - oba sta mi bila zelo všeč, drugi še posebej, a ne toliko, da bi iskala njegove ostale knjige in brala dalje.

Potem pa je prišel The Stand, ki je zamajal moje mnenje, da je Stephen King spreten pisatelj grozljivk z veliko domišljije, več pa niti ne. Ne, pisatelja, ki tako spretno poveže številne, natančno zastavljene zgodbe, ne morem enostavno odpraviti kot žanrskega in tako manjvrednega pisatelja.

No, in zdaj še 22.11.1963 - knjiga, ki bi jo spet lahko označili kot - ne roman, ampak zbirko več romanov. V 22.11.1963 je namreč spet nekaj čudovito izpisanih zgodb, ki vsaka zase zadostujejo za lasten roman, in te zgodbe so med seboj tako enkratno povezane, da bi se po njih lahko zgledoval marsikateri literarno-zgodovinsko bolj cenjeni pisatelj. 

Poleg tega pa v romanu ostajajo tudi vse "klasične" značilnosti Kingovega pisanja - izredna domišljija, verodostojno predstavljene osebe in skrivnostna, težko razložljiva sila, ki vsaj do neke mere usodno vpliva na človeška življenja. Tudi groza in grozljivi dogodki, s katerimi se morajo nastopajoči vedno znova soočati, in je še ena od obveznih sestavin Kingovih romanov, je v tej knjigi navzoča, a ne tako izrazito. Kar mi je bilo všeč.

Roman 22.11.1963 opisuje potovanje v času in z njim povezano možnost spreminjanja zgodovine. Spremenjena zgodovina pa ima vedno nepredvidljiv vpliv na prihodnost.

Kako to poteka v tem romanu? Nekaj tehničnih podatkov:

Ko glavni junak romana prestopi nevidno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, se vedno znajde na istem kraju, le da je to v preteklosti - natančneje, v torek 9. septembra 1958, točno ob 11:58 uri. Ko potuje v času, se vedno znajde ravno v tem trenutku preteklosti. V preteklost gre lahko kadarkoli in kolikorkrat želi. Tam lahko ostane kolikor dolgo hoče. Vedeti mora samo to, da bosta ob njegovi vrnitvi - neglede na to, koliko časa je bil v preteklosti - v sedanjosti minili le dve minuti. On pa je seveda ob vrnitvi v sedanjost starejši za toliko časa, kolikor ga je preživel v preteklosti. 

Če se želi še enkrat napotiti v preteklost, se bo tam znašel spet 9. septembra 1958 nekaj pred poldnevom in vse bo tako, kot je bilo prvič.

Časovni popotnik lahko spreminja preteklost - prepreči, da bi lovec ponevedoma ustrelil deklico ali pa pijan moški s kladivom pobil svojo družino, na primer. A spreminjanje preteklosti ni lahko delo. "Harmonija" preteklosti se namreč spremembam upira in se z vsemi sredstvi, ki so naperjene proti časovnemu popotniku, trudi, da bi vse ostalo tako, kot je. Čim večji vpliv na prihodnost ima dogodek, tem težje ga je spremeniti. Dogajajo se prometne nesreče, pojavljajo se bolezni, spreminja se vreme - vse z namenom, da se preteklost ne bi spreminjala.

A želja, da bi svet spremenili na bolje, je vendar velika in glavni junak romana se kljub nevarnostim, ki mu grozijo, odpravi v preteklost, da bi spremenil ameriško zgodovino. Če 22. novembra 1963  v Dallasu ne bi umorili predsednika Johna F. Kannedyja, bi se Združene države Amerike prav gotovo razvijale v drugo, boljšo smer, kot so se, premišljuje glavni junak romana. Če ne drugega, bi se vsaj Vietnamska vojna prej končala in zahtevala manj žrtev, in že zaradi tega se splača tvegati in spraviti s poti Kennedyjevega atentatorja Leeja Oswalda. Če je bil on res tisti, ki je ubil Kennedyja.

A med 9. septembrom 1958 in 22. novembrom 1963 je pet let in ta leta mora Jake (kakor mu je ime v letu 2011), oziroma George (kakor se imenuje, kadar je v preteklosti) nekako preživeti. Denarja mu ne primanjkuje. Popotnikom v času ga nikoli ne primanjkuje, saj jim podatki o poteku različnih športnih dogodkov odlično služijo, ko stavijo.

V letih, ki jih George preživi v preteklosti, lahko bralci na simpatičen način spoznamo, kakšni so bili ljudje v zgodnjih 60ih letih in kako so živeli. Pravzaprav naj bi bilo takrat kar prijetno. Ljudje so bili bolj povezani med seboj, vljudnejši in prijetnejši. Veliko so plesali in na sploh optimistično gledali v prihodnost - po tistem, ko sta napetost glede Kube in nevarnost atomske vojne minili. Tudi hrana je bila okusnejša. Je pa bolj zaudarjalo kot danes. Smrdelo je iz tovarn, ki so neovirano onesnaževale okolje, in smrdelo je po cigaretah, saj so ljudje kadili v velikih količinah in vsepovsod. Tudi temnopoltim Američanom se v tistem času ni prav dobro godilo, saj je bil rasizem še vedno nekaj samoumevnega. Tudi o tem v romanu Stephena Kinga, 22.11.1963.

Roman pa ima še eno prav posebno odliko, zaradi katere ga je bilo prijetno brati, oziroma poslušati.  Vsebuje eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih poznam. 

Oba, Jake in Sadie, imata slabe izkušnje iz prejšnjih zakonov, potem pa najdeta drug  drugega ter zelo hitro ugotovita, da je to to - da sta našla svojo sanjsko žensko, oziroma moškega. Usklajena sta v vsem, podpirata drug drugega in uživata v skupnem življenju. Oba rada plešeta in veliko časa preživita v postelji - predvsem zato, ker je to Sadiejina želja. Zlobneži bi lahko pripomnili, da je njuna zveza uspešna samo zato, ker je Sadie "otrok šestdesetih let", kajti takrat je menda veljalo, da naj ženska sledi svojemu možu in naredi vse, kar on želi, vse dokler je ta z njo dober.  Pa mislim, da za Sadie in Jaka to ni veljalo. Enostavno sta ljubila drug drugega.

Roman 22.11.63 je pisan kot prvoosebno poročilo. Piše ga Jake, kar mu zelo dobro pristoji. Študiral je namreč ameriško literaturo in pisanje mu ni nekaj tujega. Kadar ne piše, dela kot srednješolski učitelj angleščine, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Deli romana, ki ga opisujejo, kako poučuje, so eni boljših v knjigi. Predanost delu, ki ga opravlja s srcem, je zlahka začutiti. Stephen King res ni samo pisatelj grozljivk.

Po romanu so leta 2016 posneli televizijsko serijo. Pri njej me je motilo ravno to, da Jaku kot srednješolskemu učitelju, niso posvetili veliko pozornosti. Serija se začne spodbudno, ravno s prizorom iz šolske učilnice, a šolskega življenja potem ni več veliko. Pa saj razumem. Tako obsežno knjigo, kot je roman 22.11.1963, je težko prenesti na filmski trak, pa čeprav v obliki serije, ki vendar lahko daje zgodbi več prostora kot film.

Pa še nekaj je v seriji, kar me je motilo. To je način, kako se preteklost s svojo harmonijo bori proti spremembam. V romanu je to precej bolj prefinjeno predstavljeno kot v seriji, kjer je boj zgodovine proti spremembah čisto preveč preprost in banalen.

Ampak James Franco kot Jake Epping je pa naravnost odličen! Sem se bala, da bo ravno glavni igralec tisto, kar me bo pri seriji najbolj motilo. Saj veste, med branjem se v glavi oblikujejo prav posebne predstave o nastopajočih osebah in filmski igralci, ki jih upodabljajo, potem ponavadi vsaj malo razočarajo. A James Franco v oblekah in klobukih iz 60ih let prav dobro izgleda in tudi v redu igra. Odlična je scenografija, ki pričara občutek 60ih let, kakor tudi glasba iz tistega časa - čeprav tista najpomembnejša pesem, okoli katere se v romanu vse vrti, na žalost manjka. Mislim na pesem Glena Millerja, In the Mood.

Televizijsko serijo, ki se sicer le ohlapno drži vsebine Kingovega romana, je potrebno dojemati kot samostojno umetniško delo. Šele ko sem to storila in med gledanjem serije zavestno pozabila na roman, sem začela uživati.

James Franco in Sarah Gadon
kot Jake in Sadie

Knjiga 22.11.1963 je prav fajn roman, ki pa zahteva, da mu posvetimo kar precej časa. Ob tem nam ne sme biti žal tudi napora, ki je potreben, da se poglobimo v vsako od zgodb in osebe, ki nastopajo. Razglabljanje o tem, zakaj je Lee Oswald ustrelil Johna F. Kennedyja - če ga sploh je, in kaj morebiti tiči v ozadju atentata, je bilo za moj okus nekoliko razvlečeno, pa čeprav imam Ameriko in njeno zgodovino zelo rada. Poleg tega sem prepričana, da ne-ameriškemu bralcu romana marsikateri zgodovinski utrinek ali njegova alternativna različica, ki jih navaja roman, neopazno spolzijo mimo, saj si z njimi vendarle ni tako domač kot Američani. Dojemanje romana je tako lahko osiromašeno. 

A nič hudega. V njem je vendarle še toliko dobrih stvari, da je knjigo vsekakor vredno prebrati. Če ne drugega lahko z branjem romana vsaj malce oklestimo naše narcistične poglede na svet - češ zakaj pa naj bi bili ravno mi tisti, ki naj bi najbolje vedeli, kakšen bi bil najboljši potek človeške zgodovine.

In potem še ta lepa ljubezenska zgodba...💗

Arkadij & Boris Strugacki: Težko je biti bog

To je kakor znanstveno-fantastični, a je bolj psihološki ali filozofski ali eksistencialni roman. Znanstvena fantastika - ali še bolje, fantastika, je le ozadje, na katerem se rešujejo vprašanja, o katerih ponavadi razpravljajo filozofi in psihologi.

Pravzaprav skoraj ni možnosti, da bi ljudje nekoč res postopali tako, kot je opisano v knjigi. Kako verjetno je namreč, da nekoč najdemo planet, ki bi bil poseljen z ljudmi, ki bi nam bili tako zelo podobni, da bi se lahko pomešali mednje in bi se od nas razlikovali samo po tem, da so obtičali na predindustrijski stopnji razvoja. Nikakršna. A v 60ih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je nastal roman bratov Strugacki, Težko je biti bog, so na naše vesolje in na človeško prihodnost gledali drugače, kot nanjo gledamo danes.

A to pravzaprav ni pomembno. Pomembne so dileme, ki mučijo glavnega junaka romana. Anton je ruski raziskovalec, zgodovinar, ki ga skupaj s še nekaterimi drugimi pošljejo na tuj planet, ki je poseljen z ljudmi na nekoliko nižji razvojni stopnji, kot je naša. Njegova naloga je opazovati. Pod krinko - kot don Rumata, predstavnik elite na tem planetu, se pomeša med ljudi in opazuje, kaj se dogaja. Spremlja razvoj družbe.

V dogajanje in v odnose med ljudmi naj se ne bi vmešaval. A to je lažje reči kot storiti, še posebno, če je družba tako nazadnjaška, prostaška in nehumana, kot je ta na tem planetu. Don Rumata težko ostane neprizadet, potem ko opazuje samovoljo vladarjev, njihovo krutost in brezobzirnost, a tudi neumnost in kratkovidnost preprostih ljudi. Mogoče bi bilo včasih vendarle pametno poseči vmes in rešiti kakšnega učenjaka ali umetnika - predstavnika tistih, ki so na tem planetu najhuje preganjeni; ali pa spraviti s poti kakšnega okrutnega diktatorja. Mogoče bi potem družba krenila na pravo pot - pot svobode in demokracije. Ali pa tudi ne. Marsičesa so se znanstveniki z Zemlje že polotili na tujih planetih in poskušali nazadnjaške družbe usmeriti na nove poti, a niso bili uspešni. Mogoče z vsakim svojim - sicer dobronamernim posegom, domačinom celo škodujejo. In kakšen pomen ima potem to, da so sploh prisotni na tem planetu? In zakaj bi sploh opazovali drugo civilizacijo in ji solili pamet? Ali ni najbolje vse skupaj pusti tako kot je, se ne vmešavati in se brigati le zase? Taka vprašanja se motajo po Antonovi glavi in ga mučijo. 

Težko je biti bog in ravnati pravilno. Naloga, ki ji človek ni dorasel.

Takole pravi eden od domačih učenjakov s planeta:

"Vedno bodo obstajali bolj ali manj kruti kralji, bolj ali manj divji baroni in vedno bo obstajalo neuko ljudstvo, ki bo občudovalo svoje zatiralce in sovražilo osvoboditelje. In vse to se dogaja, ker suženj bolje razume svojega, čeprav krutega gospodarja kakor svojega osvoboditelja in si lažje predstavlja samega sebe na mestu svojega gospodarja kakor pa na mestu nesebičnega osvoboditelja. Tak je svet, don Rumata, in taki smo ljudje."

Taki smo tudi ljudje na Zemlji. Seveda, saj je bila knjiga napisana za nas. Sploh ni treba, da se oziramo v preteklost, le okrog sebe lahko pogledamo, pa že vidimo despote in zaslepljeno ljudstvo. In tudi tiste, ki bi ljudi osvobajali ter jih usmerjali na nova pota.

Pisanje znanstveno-fantastičnih del je bilo v času socializma v državah Varšavskega pakta izredno priljubljeno opravilo. Pisatelji so lahko preko svojih del prikrito kritizirali oblast in režim, v katerem so živeli, in zaradi tega niso bili kaznovani. Saj je vendar vse izmišljeno, so rekli. Brata Strugacki pa sta v svoj roman, Težko je biti bog, na mestih, kjer so prikazani najtemačnejši tokovi družbe na neznanem planetu, zapisala še besedo fašizem, in zaradi tega knjigo kljub ostri kritiki stalinizma uspela v svoji domovini Sovjetski zvezi izdati brez velikih težav.

Kajti knjiga Težko je biti bog je v prvi vrsti roman o totalitaristični oblasti in pasivnemu, prestrašenemu ljudstvu, ki zatiranje potrpežljivo prenaša. Knjiga poskuša razložiti zakaj je tako in kako bi lahko krivično razmerje razrešili, a ob tem priznava, da gre za božje vprašanje brez enoznačnega odgovora. Poleg tega izpostavlja dilemo, ali ima nekdo, ki bolje razume - ali pravilneje, misli, da bolje razume položaj - pravico, da se vtika v življenje drugega in ga poučuje.

Mi je dalo kar misliti. 

★★★★☆

David Mitchell: Cloud Atlas

Najprej sem si ogledala film - in bolj malo razumela. A nekaj je bilo v njem, da me je vleklo in vleklo. Torej sem si ga - kljub temu, da je dolg skoraj tri ure, ogledala še enkrat. In tokrat bistveno več razumela. Vleči pa je začelo še bolj močno. Tako sem si nabavila še knjigo in začela brati. Spet enkrat se je pokazalo tisto, kar se ponavadi pokaže v razmerju knjiga - film. Knjiga je bila (še) boljša kot film. Požirala sem stran za stranjo in se že pred koncem odločila: Moja peterica najboljših knjig vseh časov se bo spremenila. Čarobni gori, Vojni in miru, Iskanju izgubljenega časa in trilogiji o Thomasu Cromwellu se bo pridružil roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Iz velike peterice bo izrinil Ime rože ali Pokoro ali Brate Karamazove - ne vem več točno.

Roman Cloud Atlas je sestavljen iz šestih zgodb. Tri se dogajajo v preteklosti, ena približno v sedanjosti in dve v prihodnosti. Med sabo so povezane - po eni strani le rahlo, po drugi izredno trdno. Zgradbo romana si najlažje predstavljamo s skladbo "Cloud Atlas Sextet", ki jo je napisal eden izmed junakov romana, kjer vsaka zgodba predstavlja solo enega izmed inštrumentov v skladbi. Takole piše Robert Frobisher o svojem delu Cloud Atlas Sextet: piano, clarinet, cello, flute, oboe, and violin, each in its own language of key, scale, and color. In the first set, each solo is interrupted by its successer; in the second, each interruption is recontinued, in order.

Prva zgodba - recimo, da je to solo piana, je dnevnik Adama Ewinga, ki potuje preko Pacifika. Smo v sredini 19. stoletja in  Adam - star nekaj čez trideset let, notar po poklicu - na svoji službeni poti pluje z ladjo Prophetess iz Sydneya proti domačemu San Francisku. Med potjo se ladja ustavi na večih pacifiških otokih, kjer živijo različni polinezijski domorodci, a tudi beli naseljenci.

Druga zgodba - recimo, da je to solo klarineta, prekine Adamove zapise, ko ti postanejo najbolj napeti, saj Adam zboli za nenavadno boleznijo, in vstopi z novo pripovedno tehniko. Drugo zgodbo romana predstavljajo pisma mladega skladatelja Roberta Frobisherja, ki jih leta 1931 piše svojemu prijatelju in ljubimcu Rufusu Sixsmithu. V njih opisuje svoja doživetja na dvorcu Zedelghem v Belgiji, kjer je zaposlen kot amanuensis oz. pomočnik slavnemu skladatelju Vyvyanu Ayrsu.

Tretja zgodba - smo že pri čelu, je triler. Dogaja se v sedemdesetih letih 20. stoletja. Opisuje zgodbo novinarke Luise Rey, ki raziskuje nepravilnosti, ki se dogajajo v nuklearki Hydra in jih vodstvo elektrarne poskuša skriti pred javnostjo. Ključno je obremenjujoče poročilo o nevarnem delovanju jedrskega reaktorja, ki ga Luise poskuša pridobiti, a ji to nepridipravi vedno znova preprečijo. Poročilo o jedrskem reaktorju je napisal Rufus Sixsmith, ki ni nihče drug kot prejemnik pisem, ki jih je pisal skladatelj Frobisher iz prejšnje zgodbe romana.

Ravno, ko se Luise Rey besno bori za svoje življenje, njeno solo čela prekine flavta, ki nastopi z novo pripovedno tehniko in v drugačnem ključu ter barvi melodije. S četrto zgodbo se preselimo v sedanjost in spremljamo nekaj čez šestdeset let starega literarnega založnika Timothyja Candisha, ki se po spletu okoliščin in proti svoji volji znajde v domu za starejše občane, ki ga nikakor ne more in ne sme zapustiti. Ta zgodba je pronicljiva in iskriva, polna (črnega) humorja; prepletena z literaturo in izreki o knjigah ter branju. Eden izmed njih se navezuje na splošno znano resnico, da knjige nudijo pobeg iz realnega sveta. No, ne ravno: Books don't offer real escape, but they can stop a mind scrathing itself raw. Fajn, a ne? Kaj pa naslednji: It's true, reading too many novels makes you blind.

Peta zgodba - solo oboe, nas ponese v prihodnost. Spremljamo intervju, ki ga je pred usmrtitvijo dala Sonmi-451. To je čas, ko je demokracijo nadomestila korpokracija. Svetu vladajo različne korporacije, kar se kaže tudi v tem, da obstajajo obvezne kvote denarja, ki ga morajo ljudje zapraviti v različnih trgovinah in restavracijah. Poleg tega ne smejo varčevati, obute pa imajo nike-ice, kadijo marborle in ne cigarete, pijejo sturbuckse in ne kavo, gledajo na svoje sonyje, vozijo forde in gledajo disneye, ne pa filme. Delijo se na purebloods in fabricants - prvi so rojeni, drugi so kloni, ki so jih vzredili za posebne potrebe. Sonmi-451 je klon, vzrejena za delo v strežbi ene izmed franšiz za hitro prehrano. Od ostalih njej podobnih klonov se razlikuje po tem, da je prva, pri kateri je živčni sistem stabilen in je tako sposobna dejanj, ki jih drugi njene vrste ne zmorejo. Ima pomembno vlogo v revoluciji, naperjeni proti korpokraciji.

Šesta zgodba - solo violine, je edina zgodba, ki ni prekinjena in razdeljena v dva dela. Je osrednja in predstavlja višek romana. Zelo težko jo je brati - pa ne zaradi vsebine, ampak zaradi načina pisanja. Dogajanje je postavljeno daleč v prihodnost, v čas po velikem padcu (The Fall), ko ljudje živijo v majhnih skupinah na redkih področjih, ki so še primerna za življenje in niso poplavljena ali radioaktivno onesnažena. Skoraj vse, kar so odkrili in spoznali rodovi pred njimi, so ti ljudje pozabili in ne poznajo več. Njihova govorica je postala preprosta in pogovorna; knjižnega izražanja ne zmorejo več. V takšni govorici je napisana šesta zgodba romana. Naj kot primer, kako to gre, navedem začetek zgodbe, ki jo pripoveduje Zachry - doma z enega izmed otokov otočja Ha-Why oz. po naše Havaji:

Adam, my bro, an' Pa'n'me was trekkin' back from Honokaa Market on miry roads with a busted cart axle in draggly clothesies. Evenin' catched us up early, so we tented on the southly bank o'Sloosha's Crossin', 'cos Waipio River was furyin' with days o'hard rain an' swollen by spring tide.

Zachrijev rod  predstavlja eno redkih še civiliziranih skupin ljudi na Zemlji. Živijo preprosto - kot kmetovalci in rejci koz, in so precej vraževerni. Verujejo v boginjo Sonmi (ja, točno tisto iz prejšnje zgodbe) in ves čas trepetajo pred napadi neciviliziranih divjakov, ki tudi naseljujejo otok.

Zahry se tekom zgodbe spoprijatelji z Meronym - žensko iz tehnološko razvitejšega plemena, ki je ohranilo več znanja kot Zahryjev rod, in skupaj z njo raziskuje otok in se zoperstavlja divjakom.

Po koncu osrednje zgodbe romana, ki se dogaja daleč v prihodnosti, sledijo drugi deli vseh ostalih petih zgodb v romanu, tokrat v obratnem kronološkem redu: iz prihodnosti, preko sedanjosti, nazaj v 19. stoletje. Takšna zgradba romana je enkratna, saj druge polovice ostalih petih zgodb čudovito zaokrožijo vsebino romana, razjasnijo stvari, ki so nas begale in poudarijo osrednje motive in idejo romana. Zgodbe so mojstrsko povezane med seboj z osebami iz prejšnjih zgodb, ki se jih ti iz prihodnosti spominjajo, berejo njihov dnevnik ali pisma, poslušajo njihovo skladbo, gledajo film (pardon, disney), ki je bil posnet po njihovem pričevanju ali pa jih celo po božje častijo. Res čudovito izpeljano. Nastopajoče iz različnih zgodb pogosto povezuje tudi isti kraj dogajanja (Havaji, San Francisko, Seul, na primer) in tudi čisto konkreten znak, ki ga imajo na telesu - materino znamenje v obliki kometa. To bi lahko nakazovalo, da gre pri junakih romana za neko obliko reinkarnacije - še posebno zato, ker se vedno znova pojavljajo fenomeni deja vu-ja in jamais vu-ja, a tako preprosto to vendarle ni.

Tekom knjige, iz zgodbe v zgodbo, se krepi osrednja ideja romana in postaja vse bolj jasna. Ta namreč, da smo judje v svoji lakoti (ali še bolje pohlepu) po bogastvu, dominantnosti in moči, pa tudi v lakoti po znanju, zgradili civilizacijo, ki pa jo bomo prav verjetno zaradi želje po teh istih stvareh tudi uničili in izgubili. "Human hunger birthed the Civ'lize, but human hunger killed it too," pravi Meronym. Kajti že celotno človeško zgodovino velja - enkrat sicer bolj, drugič manj odkrito - če si zatiskamo oči pred tem ali pa ne, surovo dejstvo: The weak are meat, the strong do eat. Eni so plenilci, drugi so plen. Eni vladajo, drugi so jim podrejeni ter prepuščeni na milost in nemilost - že celotno človeško zgodovino preko rasizma in kolonizma, različnih diktatur, do potrošništva in neusmiljenega kapitalizma. Rast in razcvet človeške civilizacije, še bolj pa njen zaton, so v knjigi Cloud Atlas prikazane tako, da bolje ne bi mogli biti.

Vsaka od šestih zgodb romana je mojstrsko napisana - vsaka na svoj enkraten način in v svojem stilu, vse so napete in zanimive. Že zaradi teh zgodb je roman več kot vredno prebrati. Pomenljiva pa so tudi premišljevanja junakov o preteklosti in prihodnosti ter našem odnosu do teh dveh pojmov. Kot razglablja eden izmed junakov romana, obstajata dejanska in namišljena preteklost. Kakšna je razlika med njima se najbolje pokaže na primeru kakega velikega zgodovinskega dogodka, n. pr. potopitvi Titanika. Dejanska resnica o Titaniku z leti začne bledeti in popolnoma izgine, ko umrejo vse priče dogodka in razbitin ladje na dnu Atlantskega oceana ni več. Z leti je dejanski zgodovinski dogodek vse težje rekonstruirati. Povsem obratno je z namišljeno zgodovino. Fikcijski zapisi in filmi o potopitvi Titanika, na novo obdelani spomini o dogodku pa s časom postajajo vse močnejši in vedno težje jih je ovreči. V naši zavesti namišljena dejstva zasedejo pomembnejše mesto od dejanskih. 

Takšen način dojemanja preteklosti je v romanu izredno natančno in pretanjeno orisan; mogoče še najbolj v povezavi zadnjih dve zgodb, ko Zahryjev rod za svojo boginjo izbere nepomembno klonirano dekletce in iz ostankov preteklih civilizacij - n. pr. ruševin astronomskega observatorija na najvišji gori na Havajih, skuje mite in legende.

V simetriji življenja pa poleg dejanske in namišljene preteklosti obstajata tudi dejanska in namišljena prihodnost. Namišljeno prihodnost gradijo predvidevanja in prerokbe. Za nas je zanimivejša od dejanske prihodnosti, saj je ta zadnja predaleč, da bi se nas lahko dovolj globoko dotaknila. Eno izmed namišljenih prihodnosti človeštva nam predstavlja roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Napisan je tako zelo pomenljivo, da bi si zaslužil večkratno branje.

Pri tem pa ne gre pozabiti tudi tega, da ima namišljena prihodnost - mogoče  tudi ta, ki je ujeta v romanu Cloud Atlas, veliko moč. Lahko vpliva na dejansko prihodnost. Lahko spremeni tok zgodovine, mogoče celo tako močno, da se izognemo nečemu, kar bi bilo podobno The Fall-u iz romana. Če nam ta res grozi...

Tom Hanks in Halle Barry
kot
Zachry in Meronym

In zdaj grem še tretjič pogledat film posnet po romanu:) Mojega navdušenja nad knjigo ne bo skalil. Edina škoda, ki mi jo je prizadel film, je bila že storjena - ta namreč, da imajo junaki iz romana obraze Toma Hanksa, Halle Barry, Hugha Granta, Susan Sarandon in še nekaterih. A to me pretirano ne moti - kakor tudi to ne, da so bile nekatere od zgodb za potrebe filma predelane, bolj srečno zaključene in bolj optimistične kot v romanu - s tisto osrednjo, ki gre tako daleč, da se Tom Hanks iz 16-letnega fanta spremeni v odraslega moškega, z enim samim namenom, da se odnos mati-sin, lahko spremeni v odnos ženska-moški. 

Čudovito bo še enkrat poslušati dialoge iz romana, se potopiti v zvok glasu Bae Doona in spremljati potek zgodb, ki v filmu sicer ne morejo teči tako premočrtno in kronološko urejeno kot v knjigi. Zaradi takšne zapletenejše zgradbe je za ogled filma potrebno nekaj več vztrajnosti in požrtvovalnosti. Če ste med tistmi, ki so si že kdaj poskušali ogledati film Cloud Atlas, pa se niso mogli prebiti do konca, zgodba pa vas vseeno privlači, nikar ne oklevajte - preberite knjigo, ki je ne morem prehvaliti.

Ja, in slovenski prevod romana bi bil zelo dobrodošel.

★★★★★

Stanislaw Lem: Solaris

Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih mej.

(Stanislaw Lem: Solaris)

======================================================

Solaris je planet, nekaj svetlobnih let oddaljen od Zemlje. Pozornost zemeljskih znanstvenikov je pritegnil zaradi svoje orbite. Ta bi morala biti kaotična in nestabilna, saj Solaris kroži okrog dveh sonc - modrega in rdečega, ki s svojo gravitacijo nenehno vplivata na planetovo kroženje in spreminjata njegovo orbito. Ker se je Solarisova orbita izkazala za stalno, si je planet "z mesta enega izmed več sto vsako leto na novo odkritih planetov, dvignil na rang telesa, ki zasluži posebno pozornost." Proti planetu so odletele prve raziskovalne odprave in v njegovi orbiti so zgradili raziskovalno postajo Solaris. Razvila se je nova raziskovalna veda imenovana solaristika, ki je raziskovala planet in ga poskušala razumeti. A solaristi v svojem raziskovanju in preskušanju hipotez niso prišli daleč. Vse njihovo znanje o Solarisu je bilo kljub večletnemu natančnemu raziskovanju bolj ali manj omejeno le na spoznanje, da stabilnost orbite planeta ohranja ogromen ocean, ki prekriva večino planeta in da je ta ocean živo bitje. Kakor je odkritje, da je na planetu Solaris eno samo bitje in da je to ocean želatinaste mase, ki zna razmišljati, nenavadno in na prvi pogled zanimivo, je veliko navdušenje, ki ga je planet vzbudil pri zemeljskih znanstvenikih, začelo z leti plahneti. Kajti Zemljanom kljub številnim poskusom s prebivalcem Solarisa ni uspelo vzpostaviti stika in zemeljske raziskave ter razlage dogajanja so obtičale na mrtvi točki.

Dogajanje v romanu Stanislawa Lema se začne približno sto let po tistem, ko so ta nenavadni planet odkrili. Na Solaris prispe psiholog in solarist dr. Kris Kelvin. Takoj ugotovi, da se na postaji dogajajo čudne stvari. Eden izmed raziskovalcev, dr. Gibarian, je mrtev in naj bi pred kratkim naredil samomor, ostala dva, dr. Snaut in dr. Sartorius, tičita v svojih sobah in tam nekaj skrivata. Nihče od njiju Kelvinu noče povedati, kaj se dogaja. Bo menda že sam videl in do takrat nima pomena karkoli razlagati, saj tako ali tako ne bi verjel.

Kaj se dogaja, izvemo že zelo hitro.

Na postaji Solaris vsak, potem ko prespi prvo noč, dobi svojega "gosta". To je materializirana oblika njegovih najglobljih in najizrazitejših občutij, misli in doživetij ali kot piše v romanu: To niso niti osebe niti kopije določenih oseb, ampak materializirane projekcije tega, kar o določeni osebi vedo naši možgani. 

Pri Krisu je to njegova pred desetimi leti umrla žena Harey. Umrla je zaradi samomora, ki ga je naredila, ker jo je Kris želel zapustiti. "Gostja" je dvojnica Krisove žene, a ji vendar ni povsem enaka. Določene stvari se spominja, drugih ne. Ve, da je nekaj narobe in nenormalno, ter je zaradi tega zmedena. Ves čas mora biti v Krisovi bližini - če ji kdo to želi preprečiti, postane nervozna in celo nasilna.

Vsebina romana ob "gostih" zajadra v psihološke vode. Kris se mora ob "novi" Harey soočiti s svojo podzavestjo in občutki krivde ob njenem samomoru. Zdaj razume, zakaj je eden izmed članov raziskovalne skupine na postaji naredil samomor in zakaj se ostala dva prestrašeno skrivata v sobah, skupaj s svojima "gostoma", ki ju nočeta nikomur pokazati.

Krisovo soočanje in sobivanje s Harey se razvija od zanikanja njenega obstoja, trenutka, ko se jo želi na vsak način znebiti (pa to ne gre), preko tega, da se mu začne smiliti in trpi skupaj z njo, do takrat, ko se vanjo zaljubi in je noče več izgubiti.

Ob prebiranju romana izvemo, kako so "gostje" nastali. Seveda ste že uganili, da je njihov obstoj povezan z živim oceanom planeta Solaris. A ob tem se vseeno postavlja obilica dodatnih vprašanj. Ali preko "gostov" ocean komunicira z ljudmi? Zakaj raziskovalce na postaji trpinči na tako prefinjen način? Zakaj šele po toliko letih? Odgovori na ta vprašanja so skriti v znanstvenih razlagah o tem, kako bi lahko potekalo naše srečanje z izvenzemeljskimi bitji, pa tudi v teoloških razsežnostih našega razmišljanja. Zelo fajn.

Po romanu Solaris poljskega pisatelja Stanislawa Lema je leta 1972 ruski režiser Andrej Tarkowski posnel film, ki velja za klasiko. Trideset let pozneje so v Hollywoodu naredili remake z Georgem Cloonyjem v vlogi Krisa Kelvina. Pri obeh filmih je dogajanje postavljeno tudi na Zemljo - kar za knjigo ne velja, saj se tam vse dogaja le na Solarisu - s čimer sta režiserja lažje razložila okvir zgodbe, se pravi razmerje med Krisom in Harey pred njeno smrtjo na Zemlji, pa tudi vse, kar so znanstveniki v zadnjih sto letih odkrili o Solarisu in njegovem edinem prebivalcu. Hollywoodski film je bistveno krajši od ruskega - jasno, povsem po okusu sodobnih filmskih gledalcev, ki so v teku let med obema filmoma izgubili nekaj svoje potrpežljivosti in zmožnosti koncentrirati se - tako v njem ni prostora za slike oceana, njegovo spreminjajočo se gladino, meglo, ki se dviga iznad njega in se barva v hladno modri ali toplo rdeči barvi, pač odvisno od tega, katero od sonc je nad obzorjem. Tudi razvoj odnosa med Krisom in Harey, ki sem ga omenila, je v starejšem filmu po mojem mnenju precej bolje prikazan kot v sodobni različici, pa čeprav George Clooney igra prepričljivo in zelo zelo gledljivo. Zanimivo je tudi to, da film iz leta 1972 -  iz časa, v katerem filmskim ustvarjalcem še ni bilo na voljo toliko možnosti za ustvarjanje spektakularnih in posebnih učinkov, uspe bolje graditi suspenz in celo horor kot v filmu iz leta 2002. 

S filmoma Solaris se je tako še enkrat potrdilo dejstvo, da so remaki ponavadi slabši od filmov, ki so jim bili v navdih. Se pa oba filma trudita preseči rasizem, ki je nenamerno zašel v roman. Tako so Gibarianovo "gostjo", ki je bog vedi zakaj debela črnka, oblečena le v slamnato krilce, v obeh filmih zamenjali z otrokom, Gibarianovim sinom. V filmu iz leta 2002 pa so naredili še korak naprej v boju proti rasizmu ter šovinizmu in dr. Sartoriusa nadomestili s temnopolto znanstvenico.

Stanislaw Lem (1921-2006) je doživel premieri obeh filmov. Ali sta mu bila všeč, ne vem; vem pa - iz dokumentarnega filma o njem - da je živel zapleteno življenje, kjer je za svojo varnost in pogosto celo samo za golo preživetje moral sprejemati sporne odločitve in sklepati neprijetne kompromise. Njegovi družini - čeprav so bili židje, je med nemško okupacijo uspelo čudežno preživeti holokavst, zaradi česar so bil sumljivi. Po 2. svetovni vojni je pisal članke, ki so bili kritični do nove oblasti, a tudi socialistična propagandna besedila. Zapriseženi ateist je redno objavljal kolumno v katoliškem časniku. Ko je padla železna zavesa, je bil zelo nezaupljiv in ni verjel, da bo kaj bolje. Ob terorističnih napadih na New York v začetku 21. stoletja pa je izgubil zaupanje v človeško civilizacijo. Umrl je kot pesimist, kar je glede na to, kaj vse je v svojih delih pravilno predvidel, zaskrbljujoče.

A mi smo vseeno veseli, da imamo njegove znanstveno-fantastične romane - Solaris je samo eden izmed njih, najbolj znan. Glede na daljnje leto, v katerem je izšel - to je leto 1961, se presenetljivo lepo bere.

★★★★☆

Stanislaw Lem
v svoji knjižnici
v Krakovem

Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)

Andy Weir: Project Hail Mary

Roman se začne podobno kot Netflixov film Oxygen. Glavni protagonist se zbudi neznano kje in se ničesar ne spominja. Tudi njemu je - tako kot igralki v filmu, edini sogovornik računalnik, ki pa je tokrat tiste ne preveč pametne vrste. Kakšen računalnik je to, če ne ve, da je kubični koren 8 lahko tudi "two times e to the two-i-pi over three" in ne samo "two"?

Nikakršen spojler ali pokvarek ni, če povem, da se naš glavni junak zbudi na vesoljski ladji. Na to namiguje že naslovna stran knjige; da pa bomo potovali po veselju, potrdi še skica na prvih straneh knjige, ki prikazuje prečni prerez vesoljske ladje in nas pouči, kako so na tem plovilu vzpostavili primerno težnost. Pomenljivo je to, da se glavni junak ne zbudi v nekakšni zamrzovalni komori, kakor smo navajeni v takšnih in podobnih primerih - ne, tako neznanstveni (beri fantastični) v romanu Project Hail Mary že ne bomo. Glavni junak se zbudi iz dolgotrajnega komi podobnega stanja in to je že nekaj bolj verjetnega in verodostojnega kot vsesplošno zmrzovanje in odmrzovanje človeških primerkov. 

Tretji - čisto svež roman pisatelja Andyja Weira je točno takšen, kot bi ga od tega pisatelja lahko pričakovali. Kdor je bral pisateljev prvenec z naslovom Marsovec ali pa si vsaj ogledal film, ki je bil posnet po romanu, ve o čem pišem.

Andy Weir piše strogo znanstveno. Izvaja fizikalne in kemijske poizkuse, raziskuje biološke procese in sledi logiki naravoslovno - matematične tehnologije. Da pa se ob tem kateri od bralcev romana ne bi po nepotrebnem prestrašil in izgubil veselja do branja, nam vse, kar njegovi romaneskni junaki razmišljajo in počnejo, preprosto in razumljivo razloži. Ni je naravoslovno - matematične zakonitosti, ki se je ne bi dalo preprosto razložiti. Zelo, zelo fajn. In zelo podobno romanu Marsovec. Enak način opisovanja in  podobna glavna junaka, ki sta enako optimistična in se oba rada šalita na svoj račun. Da sta izjemno dobro podkovana v naravoslovnem znanju mi, seveda, ni treba posebno poudarjati. 

Če vam je bil všeč Marsovec, vam bo všeč tudi Project Hail Mary - s to pripombo, da je razvoj zgodbe preko izbire načina pisanja pri tej zadnji Weirovi knjigi še bolj posrečen. Zgodba romana se namreč razvija v dveh štrenah - glavna je tista, ki se vije v vesolju in na vesoljski ladji, druga, ki se dogaja na Zemlji, se vpleta v prvo skupaj s spominom, ki se postopoma vrača v zavest glavnega junaka. Tako počasi zvemo, kdo je naš glavni junak, kako se je znašel na vesoljski ladji in kaj je njegova naloga. Nekatera odkritja so presenetljiva, druga predvidljiva, spet tretja nam jasno pokažejo, kako zelo smo se motili in kako zavedeni smo bili. Zelo zanimivo in dovolj napeto, da je knjigo težko odložiti.

V romanu ima pomembno vlogo Panspermijska hipoteza, ki trdi, da se življenje širi po vesolju s pomočjo kometov, asteroidov ali vesoljskega prahu. Tako lahko drzno predvidevamo, da imajo vse oblike  življenja v naši galaksiji (saj ni verjeti, da smo tako izjemni in enkratni, da bi bili edini) skupne prednike.

To je zapis o romanu Andyja Weira, Project Hail Mary, ki ne vsebuje niti enega POKVARKA ali SPOJLERJA. Če ste se odločili, da boste knjigo prebrali, na tem mestu prenehajte brati. Če pa veste, da se romana nikoli ne boste lotili, ali pa ste ga mogoče že prebrali, berite dalje. Vsebina romana je tako zanimiva, da si zelo zelo želim še dalje pisati o njej.

Po romanu Project Hail Mary
bodo menda posneli tudi film
z Ryanom Goslingom v glavni vlogi.
(slika je sicer iz filma First Man, kjer je bil Gosling Neil Armstrong)
(vir: Universal Pictures)

POKVARKI (SPOILERS) prvega reda!

Glavni junak, ki z vesoljsko ladjo sam potuje proti dvanajst svetlobnih let oddaljeni zvezdi, je dr. Grace. Preden se spomni, kako mu je ime, mine kar nekaj časa. V tem času simpatično raziskuje samega sebe in prostor, v katerem se je znašel. Iz tega, kaj vse mu prihaja na misel, kakšne podatke pozna, kako rad izvaja znanstvene preizkuse in tudi tega, da ima rad otroke, se spomni, da je po poklicu učitelj, ki v srednji šoli poučuje znanost. Le kaj naj bi učitelj počel v vesolju? Začudenje pa je kmalu še večje, saj se spomni tudi tega, da je na misiji, s katere ni vrnitve in da je od njega in njegovega dela odvisno ali bo Zemlja preživela katastrofo, ki se ji obeta v naslednjih desetletjih.

Energija, ki jo oddaja Sonce, se je namreč začela nenadoma in brez pravega vzroka zmanjševati. Če se bo to nadaljevalo, bo na Zemlji zavladala ledena doba, ki bo povzročila izumrtje večine živih bitij. Vzrok za pešanje Sončeve moči so astrofagi - nekakšni mikroorganizmi, ki preživijo v okolju z izjemno visokimi temperaturami in imajo to sposobnost, da energijo pretvarjajo v svojo maso - čisto gladko in brez izgub, po najslavnejši fizikalni formuli E = m x c2. Nevarnost, ki jo predstavljajo astrofagi, pa ni omejena samo na naše Osončje. Znanstveniki ugotovijo, da moč izgubljajo tudi mnoge druge zvezde naše Galaksije. Zdi se, kot da gre za nekakšno okužbo, ki se širi z zvezde na zvezdo. Ob teh opazovanjih pa znanstvenike preseneti ugotovitev, da ena izmed zvezd, ki bi morala biti po logiki širjenja tudi okužena, še vedno sije z nespremenjeno močjo. Kaj je tisto, kar na tej zvezdi astrofagom preprečuje njihovo uničujoče početje? To namerava odkriti dr. Grace. S svojo vesoljsko ladjo potuje točno proti tej zvezdi, ki se zna zoperstaviti astrofagom. To je zvezda Tau Ceti. Ko Grace pride do nje, sledi presenečenje. V njegovi bližini se pojavi še eno vesoljsko plovilo, ki jo nedvomno izvenzemeljskega izvora. Na njej je en sam potnik in tudi on ima točno takšno nalogo kot Grace.

Ni še prepozno;) Še vedno lahko prenehate brati tale zapis in posežete po knjigi. Ali pa počakate na film. Nič pomembnega še ni POKVARJENO - tisto najzanimivejše se zdaj šele začne. Če pa ostajate trdni in odločeni, da knjige ne boste brali in morebitnega filma ne gledali, berite dalje.

POKVARKI (SPOILERS) drugega reda!

Eridians like it hot.

Rocky prihaja iz 40 Eridiani zvezdnega sistema (kot smo ga poimenovali na Zemlji), ki je tudi okuženo z astrofagi. Na Rockyjevem planetu je vroče in atmosferski tlak je kar 29 krat večji od zemeljskega. Žlahtni plin ksenon, ki na Zemlji ne reagira z ničemer, je tam v trdnem stanju in Eridiani iz njega izdelujejo izredno trpežen material, iz katerega je zgrajena tudi Rockyjeva vesoljska ladja. Grace in Rocky začneta komunicirati. Je malce težko, a z računalnikom, ki posname Rockyjevo pojočo govorico in jo poveže z angleškimi besedami, pogovor steče. 

Zvemo, da smo Zemljani in Eridijanci na približno enaki stopnji razvoja. Da to ni naključje, je več ali manj jasno in se da logično razložiti. Civilizacije, ki bi bile manj razvite od nas, se namreč sploh ne bi zavedale, da njihovemu soncu preti nevarnost in rešitve sploh ne bi iskale; bolj razvite civilizacije pa bi težavo z astrofagi znale rešiti na drugačen način kot z raziskovanjem zvezde, ki se je okužbi znala izogniti. Tako ni prav nič presenetljivo, da sta se nekje na pol poti med njunima domačima osončjema srečala ravno Zemljan in Eridijanec. In ta dva postaneta velika prijatelja! Skupaj raziskujeta astrofage in iščeta rešitve, ki bi preprečile katastrofo na njunih planetih, zaideta v nevarne situacije, kjer gre za njuni življenji, vmes pa spoznavata eden drugega in civilizaciji, iz katerih prihajata. Grace je boljši znanstvenik, Rocky pa spretnejši inženir in to je idealna kombinacija pri nalogi, ki ju čaka.

Tekom dogajanja se izkaže, da so Eridijanci vendarle nekoliko manj razviti kot Zemljani. Niso še izumili tranzistorja in nimajo računalnikov. A ta manjko zlahka nadomestijo s svojim izrednim spominom (na Zemlji bi ga imenovali fotografski) in nadarjenostjo za matematiko. Niso pa še odkrili, da obstaja kozmično sevanje in ne poznajo Teorije relativnosti, kar ima usodne posledice. Kako lahko civilizacija, ki ne pozna zakonov relativnosti, pošlje vesoljsko ladjo na medzvezdno potovanje? Berite roman Project Hail Mary. Vse je razloženo. Dejstvo, da Eridijani ne poznajo Teorije relativnosti, pa bi lahko imelo ugodne posledice za Gracea. Ker Eridijani niso vedeli za "time dilation", so napačno izračunali čas potovanja do Tau Ceti in Rocky ima na krovu svoje vesoljske ladje več goriva, kot ga potrebuje. In s tem gorivom bi se lahko Grace po opravljeni nalogi vrnil na Zemljo. Njegovo potovanje v tuje osončje ne bi bilo samo enosmerno.

Obstajajo tudi POKVARKI (SPOILERS) tretjega reda, a o njih ne bom pisala. Take vrste pokvarek ni podatek, da Grace in Rocky uspešno rešita nalogo. Ugotovita namreč, da imajo v osončju Tau Ceti astrofagi svoje naravne sovražnike, ki so še eni od temperaturno visoko odpornih organizmov in da zaradi njih število nevarnih astrofagov ostaja pod kontrolo. Treba jih je le pobrati in poslati proti Zemlji oz. proti sistemu 40 Eridiani, pa do katastrofe, ki bo posledica zmanjševanja sončnega sevanja, ne bo prišlo.

Pokvarek tretjega reda bi bil, če bi vam zaupala, kako Rocky izgleda in mogoče tudi to, kako se prehranjuje. Da si želi, da ga med spanjem nekdo opazuje, da diha amonijak in da nima oči, pa že lahko napišem. Ja, Eridijani si tridimenzionalno predstavo sveta, ki jih obdaja, ustvarjajo s pomočjo svojega slušnega organa - nekaj podobnega kot najdemo pri netopirjih. Prav dobro funkcionira, čeprav... v zvezdnato nebo se pa vendarle ne morejo uzreti.

Roman Project Hail Mary je čudovit znanstveno-fantastični roman - s fantastičnim v oklepajih, kajti pri Andyju Weiru je vedno le znanost tista, na kateri je poudarek. Zdi se, kot da je Mark Watney po uspešni vrnitvi z Marsa, odšel na še eno vesoljsko pustolovščino, tako zelo podoben je dr. Graceu. Lahko bi rekla, da je ta podobnost med obema junakoma slabost romana, pa ne bom, kajti oba sta izredno simpatična in takšnih ljudi ni nikoli preveč.

Glavna vrednost knjige je ta, da na prepričljiv in znanstveno dobro podkovan način raziskuje možnosti razvoja različnih oblik življenja, ki so vsaka zase v različnih okoliščinah in pod različnimi pogoji sledile svoji edinstveni poti evolucije in naravnega izbora. Nekatere naj bi na tej poti dosegle tudi stopnjo zavesti in razuma. In tukaj velja ostati optimist. Sodelovanje in prizadevanje za dosego skupnih ciljev se namreč lahko razpotegne tudi v medzvezdni prostor. Če sta le volja in pamet. 

★★★★★

Ian McEwan: Machines like me

Velika Britanija, osemdeseta leta 20. stoletja. Premierka Margaret Thatcher je ravnokar napotila ladje kraljeve flote proti Falklandskem otočju in začela vojno z Argentino. 

Vse lepo in prav. Potem pa Ian McEwan v zgodbo svojega romana uvede Alana Turinga - še vedno čilega in zdravega, ostrega in prodornega uma. Tukaj se potem zasvetijo prve svarilne lučke, ki namigujejo, da s knjigo nekaj ne bo v redu. Leta 1982 - v času dogajanja romana Machines like me, bi moral biti namreč Alan Turing že 30 let mrtev.

Za tega velikega znanstvenika, matematika in kriptologa, očeta računalništva in umetne inteligence sem izvedela šele pred kratkim, potem ko sem si ogledala film The Imitation Game. Njegova življenjska zgodba je v filmu zelo lepo predstavljena; glavni poudarek pa je na njegovem najodmevnejšem delu, ki ga je opravil med drugo svetovno vojno. Takrat je namreč pod okriljem britanske obveščevalne službe v Bletchley Parku vodil skupino, ki je uspela razbiti nemški šifrirni sistem in tako razvozlati njihova vojna sporočila. Tudi Taddyjeva žena Nancy iz romana God in Ruins je delala tam;)

Njegova uspešna znanstvena pot pa se je po vojni hitro končala, ker je bil obsojen zaradi homoseksualnosti, ki je v tistem času v Veliki Britaniji veljala za kaznivo dejanje. Po priznanju krivde je imel dve možnosti: ali gre v zapor ali pa privoli v hormonsko zdravljenje. Odločil se je za drugo. Psihično dotolčen je leta 1954 naredil samomor. 

Kaj bi se zgodilo, če bi se Alan Turing v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločil drugače, kot se je, in namesto hormonske kastracije izbral zaporno kazen? No, na tej možnosti in predpostavki temelji roman Machines like me. Ian McEwan je s svojim romanom ustvaril alternativni svet, ki je tudi zato, ker je bilo Alanu Turingu omogočeno, da raziskuje in dela še naprej, tehnološko precej bolj razvit, kot je naš. 

V romanu Machines like me imajo tako že v 60-ih letih 20. stoletja samovozeče avtomobile; digitalna komunikacija preko interneta ter mobilnih telefonov je mogoča že v 70-ih; v 80-ih letih pa napoči čas za prve androide, ki jih je skoraj nemogoče ločiti od ljudi. Ravno leta 1982 petindvajset takšnih "umetnih ljudi" prvič pošljejo na trg - 13 je ženskih in 12 moških. Eve - tako se imenujejo ženske predstavnice, kljub visoki ceni pokupijo že v prvem tednu, a tudi Adamov - tistih, ki zgledajo kot moški, se kaj hitro ne more več dobiti.

Enega od Adamov kupi tudi glavni junak romana. Charlie Friend je nekaj čez trideset let star moški, ki se preživlja z nečem, kar bi lahko imenovali laično borzno posredništvo - sedi za računalnikom, kupuje in prodaja ter ob tem nekaj malega zasluži. Je prej reven kot bogat, denar za Adama pa je dobil s prodajo hiše, ki jo je podedoval od svojih staršev. Odločitev za nakup je bila drzna (kaj vse drugega bi si lahko privoščil s tem denarjem!), a Charlieja sta že od nekdaj zanimali elektronika in antropologijo - The child of the coupling was Adam. Tisto bistveno, kar ga je dokončno prepričalo v nakup androida, pa je bilo dejstvo, da si je enega od njih nabavil tudi Alan Turing - Charliejev veliki idol. 

Vsakega od Adamov in Ev je bilo potrebno po nakupu še nekoliko dodatno sprogramirati - mu določiti osebnostne lastnosti. To je lastnik naredil s tem, da je določil, kako močno bo pri njegovem androidu izraženih pet velikih dimenzij osebnosti (t.i. OCEAN - kot je te dimenzije predstavil tudi prof. Bloom v tečaju Introduction to Psycology, o katerem sem že pisala) kot so ekstra- oz. introvertiranost, stabilnost oz. nevrocizem, odprtost za nove izkušnje ali pa ne itd. Charlie se je ob tem upravičeno bal, da bo z Adamom ustvaril svojo lastno psihološko repliko in se je zato odločil, da bo sam določil le polovico Adamovih osebnostnih dimenzij; odločitev glede preostale polovice pa je prepustil svojemu dekletu Mirandi. Adam je tako na določen način postal njun skupni otrok. Kakor lahko berete v romanu, je bilo to prav lepo zamišljeno, a ne tako zelo uspešno izvedeno...

Adam je bil fascinanten že s svojim izgledom (temnolas, atletsko grajen lepotec), hojo, govorjenjem in vedenjem, a vendar je bilo tisto, kar je najbolj navduševalo, njegov briljanten razum, ki je bil bistveno boljši od človeškega. Adam se je zelo hitro učil po principu strojnega učenja in se je zavedal samega sebe. Znal je čustvovati in umetniško ustvarjati. Haikuji so bili tisto, v kar se je posebej poglobil, kajti v tej kratki pesniški obliki naj bi bila prihodnost. Vsa druga velika literatura - romani, n.pr., naj bi bili namreč po Adamovem mnenju zapisani koncu, saj njihova vsebina vedno izhaja iz kakšnega od nesporazumov ali napak, teh pa bo z razvojem umetne inteligence in umetnih ljudi vse manj. The lapidary haiku, the still, clear perception and celebration of things as they are, will be the only necessary form.

Lahko bi nas bilo strah, da se bodo Adami in Eve s svojo genialnostjo in sposobnostmi, ki na vseh nivojih presegajo človeške, obrnili proti ljudem in se do njih na kakršenkoli način sovražno vedli. Ne, to se ne zgodi. V teh umetnih ljudeh so bile namreč vgrajene zelo visoko zastavljene moralne norme - vedno so se odločili za pravičnost in nikoli niso lagali. 

Vendar pa je tukaj potem tičala tudi vsa njihova tragika - za naš nepopolni svet so bili namreč preveč idealni. Naš svet je bil za njih preveč kontradiktoren. Pomislite samo na to, kako polni nasprotij smo ljudje: dopuščamo, da milijoni umirajo zaradi bolezni, za katere poznamo zdravilo, radi imamo živa bitja, a dopuščamo, da številne vrste izumirajo, milijoni ljudi živijo v revščini, čeprav je na svetu toliko dobrin, da bi zadostovale za vse in tako dalje. Vsa ta nasprotja so Adame in Eve begale in jih silile v osebno stisko. Nič nenavadnega torej, da so nekateri od prvih 25-ih človeških robotov, ki so jih poslali na trg, naredili samomor - na njim specifičen način. Dve Evi, ki sta bili skupaj prodani nekomu v Riadu, sta bili prvi.

Tudi med Charliejem, Mirando in njunim Adamom se razvijejo trenja, ki vodijo do usodnih posledic. Včasih se odnosi med njimi zdijo naravnost smešni (glej, saj gre vendar samo za stroj!), a v osnovi je razmerje med njimi vendarle predvsem tragično. Ianu McEwanu je uspelo prikazati kar nekaj dilem - predvsem moralnih, ki nas mogoče čakajo ob nadaljnjem razvoju umetne inteligence in našem življenju z njo. Knjiga je napisana izredno zanimivo. Zgodba vleče.

Med branjem pa sem uživala tudi v primerjanju povsem konkretnih zgodovinskih in političnih dogodkov, ki so se pripetili v paralelnem svetu romana Machines like me s tistimi iz našega resničnega sveta. Podobni so si, a včasih tudi usodno drugačni. Če sem že na začetku omenila Falklandsko vojno - ta v romanu dobi vzdevek Falklandska katastrofa, in je Margaret Thatcher stala premierskega stolčka, tako hud poraz za Veliko Britanijo je pomenila. John Kennedy je v 60-ih letih skoraj umrl v atentatu in Jimmy Carter je na  predsedniških volitvah porazil Ronalda Reagana. Če bi se spoznala na angleško politiko, bi takšnih simpatičnih razlik opazila še mnogo več. Tako pa mi je v spominu ostala samo še ta, da so se Beatlesi (tudi John Lennon:) v času dogajanja romana še enkrat zbrali skupaj in izdali album Love and Lemons, ki je bil derided for its grandiosity, for failing to resist the lure and overreach of an eighty-strong symphony orchestra.They could not master such forces, was the general drift, with half a lifetime's store of guitar chords. Nor did we wish to be told again, the Times critic complained, that love was all we needed, even if it were true, which it was not.

Sicer pa so v McEwanovem paralelnem svetu tudi znani pisatelji ustvarili malce drugačna literarna dela, kot smo jih vajeni: Heller je napisal Catch-18, Fitzgerald The High-Bouncing Lover, Orwel The Last Man in Europe in Tolstoj All's Well that Ends Well. Pa si mislite, kateri romani so to;)

Knjige Iana McEwana rada berem - čeprav nekatere bolj kot druge. Nekatere so tudi precej boljše od drugih. Večino od njih imamo prevedene tudi v slovenski jezik.

Če bi tiste njegove knjige, ki sem jih prebrala, razporedila na nekakšno osebno lestvico kakovosti, bi bil na daleč najvišjem mestu roman Pokora, čisto spodaj, skoraj za brcniti stran, pa Amsterdam. Ostale njegove knjige bi bile nekje vmes. Verjetno še vedno velja, kot sem pred leti napisala na forumu Knjižni molji, da bi bila Sobota točno v sredini lestvice. V spodnjo polovico bi potem vtaknila Solar, v zgornjem delu pa bi bili romani Otrok o pravem času, Tujca v Benetkah in Na obali Chesil. 

Machines like me Pokore ne more zriniti z vrha seznama, ji je pa tako blizu, kot ji ni bila blizu še nobena od drugih McEwanovih knjig.

★★★★☆

Ian McEwan
(1948)
(vir: Wikipedia)