Claire Keegan: Rejenka

Rejenka iz istoimenske novele ali povesti Claire Keegan pripoveduje v prvi osebi in v sedanjem času. Pravzaprav je to edino, kar me je pri tej drobni knjižici motilo. In seveda tudi to, da 7 ali 8 letna deklica preveč prefinjeno opazuje svet in ljudi okrog sebe - preveč odraslo dojema in razume tisto, kar se ji je pripetilo neko poletje.

Deklica ima tisto poletje priložnost, da spozna dva načina življenja. Dva svetova, ki sta si v marsičem podobna, a tudi zelo različna. Prvi je življenje, ki ga živi pri svojih starših, drugi je tisti, ki ga živi pri rejnikih. V obeh primerih je to življenje na kmetiji, na irskem podeželju - torej enako kmečko življenje, kjer je potrebno poskrbeti za živino, pokositi travo, nanositi vodo iz vodnjaka in postoriti po hiši. Pa vendar je nekje precej prijetneje kot drugje. Odnosi so nekje prisrčnejši kot drugod; nekje je ljudem bolj mar za drug drugega kot drugje. Ko poletje mine, se je tako težko posloviti od enih in se vrniti k drugim.

No, verjetno ste že ugotovili, kdo je kdo.

Dekličino doživljanje in razpetost med obema družinama je čudovito predstavljeno - tiho in nevsiljivo. Bralcu je prepuščeno veliko praznega prostora, ki ga lahko zapolni s svojimi predstavami in predvidevanji. Dokaj svobodno in brez pisateljičinega siljenja k odločitvi se lahko postavi na stran enih ali drugih staršev; sprejema in razume ali pa kritizira in obsoja.

Kot že rečeno, zgodbo pripoveduje deklica sama in v tem tiči nekaj nelagodja. Pripovedovalka je namreč prezrela za svoja leta. Med branjem se zaradi tega kar dolgo nisem mogla sprostiti. Vedno znova sem pričakovala, da se bo razjasnilo nekaj, kar se ne vidi na prvi pogled - mogoče vsaj to, da gre vendarle za pripoved odrasle ženske ne pa otroka. Ob takšnem dvomu sem potem predpostavljala, da je v pripovedi prav gotovo še marsikaj drugega, kar me lahko preseneti ter pretrese - in to neprijetno. Ali družini, v katerih deklica živi, skrivata še kakšne skrivnosti? So dobri pravzaprav slabi - in obratno?

A prav mogoče je, da je takšen stil in prvoosebno perspektivo pisanja pisateljica izbrala globoko premišljeno in s prav posebnim razlogom. S takšnim načinom pisanja sta napetost in dramatičnost zgodbe večji in knjiga zanimivejša. Pripoved se dvigne na neko višjo ravan.

K večji dramatičnosti pa pripomore tudi zaključek pripovedi. Po večih branjih in natančnem razmisleku še vedno ne vem, ali je konec ostal odprt ali pa je pač takšen, kot v takšnih primerih mora biti. Zelo zanimivo.

Dogajanje je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, a zgodba bi se prav lahko dogajala tudi 50 let prej ali pa celo v današnjem času - tako brezčasna je. Na nekaterih podeželjskih delih Irske se pač v tem času ni veliko spremenilo; odnosi med ljudmi, ki so v noveli orisani, pa so vedno aktualni.

Po noveli Claire Keegan, Rejenka, je bil leta 2022 posnet film, ki je bil nominiran za mednarodnega oskarja.

Jaz pa zaključujem s svojim najljubšim stavkom iz knjige:

Marsikdo je veliko izgubil preprosto zato, ker je zapravil popolno priložnost za molk.

Lepše in bolj jedrnato pač ni mogoče napisati. 

★★★★☆