Lauren Groff: Matrix

Ne, knjiga nima prav nič skupnega z znanim sci-fi filmom. Tudi ne namiguje na matematične matrike. Pravzaprav ni povsem jasno zakaj takšen naslov. Mogoče moramo izhajati iz povsem izvirnega pomena latinske besede matrix - izraza za tisto, iz česar vse nastane; besede za trebuh, ali bolj natančno, besede za maternico. 

Maternic je v romanu Matrix veliko. Pravzaprav imajo maternico prav vse nastopajoče; tisti redki, ki je nimajo, pa skoraj niso vredni, da jih omenimo. Kajti oni samo posiljujejo ali pa kako drugače grenijo življenje junakinj romana.

Matrix je feministični roman, ki se dogaja v 12. stoletju. Je tudi utopični roman, saj pripoveduje o tem, kako skupina žensk ustvari majhno utopično skupnost, kjer živi varno in zadovoljno, izolirano od krutega in nepravičnega zunanjega sveta, za katerega se zdi - kot že mnogokrat v človeški zgodovini - da drvi proti svojemu koncu.

Glavna junakinja je Marie de France - resnična zgodovinska osebnost, o kateri pa ne vemo veliko; bolj ali manj le to, da je bila rojena v Franciji, a je živela v Angliji in da je pesnila. To pomanjkanje zgodovinsko preverljivih dejstev je Lauren Groff izkoristila za ozadje svojega romana, Marie de France pa opremila s prav posebno življenjsko zgodbo.

V romanu je Marie "royal bastard", ki jo zato, da se je elegantno znebijo, pošljejo v odročni samostan nekje v Angliji, kjer naj bi postala opatinja. No, saj bi jo lahko tudi ugodno poročili - konec koncev se v njej pretaka kraljevska kri, a za kaj takega Marie ni primerna. Prevelika je in premočna. Preveč dobro jaha in vihti meč. Preveč pametna je. Tako Marie kot 17 letno dekle pristane v revnem samostanu, kjer je vse sivo in razpada, kjer nune umirajo zaradi lakote in bolezni.

V romaneskni zgodbi, ki se vije več kot petdeset let dolgo, potem izvemo, kako je Marie v tem samostanu uspelo ustvariti zaprto, samozadostno in bogato skupnost žensk, ki živijo po pravilih, ki si jih same postavijo. Izolirajo se od zunanjega sveta - dobesedno, z labirintom, ki ga same zgradijo - in ob tem razvijejo tudi povsem svojevrsten način verovanja v Boga in uredijo tudi svoje spolno življenje. Glavna pobudnica sprememb in oseba, okoli katere se vse vrti in razvija, je Marie. Pri pomembnih odločitvah ji pomagajo vizije, v katerih se ji prikazuje Devica Marija in ji svetuje.

Prav zanimivo, nič ne rečem - če ne bi vse teklo tako zelo gladko. V takšni skupnosti žensk namreč hočeš nočeš pride do trenj. Ja, saj so v romanu opisane, ali bolj natančno, so nakazane: nevoščljivost, prevzetnost, zavist, ljubosumnost med sestrami in celo zametki upora, a vse se nekako kar samo od sebe uredi. Marie pravzaprav ni potrebno veliko postoriti. Kakor da bi bilo zato, da se težave razrešijo, dovolj že njena prisotnost. Tako maloverjeten način razreševanja problemov, mi ni bil najbolj všeč.

Najboljši del knjige je tisti, ki osvetljuje odnos med Marie in kraljico Eleanor of Aquitaine, - še eno resnično zgodovinsko osebnostjo, o kateri pa vemo precej več kot o Marie de France. Eleanor je bila francoska in pozneje angleška kraljica, mati Riharda Levjesrčnega ter ena najmočnejših in najpomembnejših žensk v srednjem veku. Ona je tista, ki v romanu Marie pošlje v samostan, in ona je tista, v katero je Marie zaljubljena in ji piše pesmi. V začetku je Eleanor za Marie skoraj kot sonce, v katerega je nemogoče zreti, z leti pa postaja kraljica vse bolj človeška.

How human the queen has become in her age; or perhaps only in intimacy to Marie. Once she was radiant as the face of the sun, impossible to see; now Marie can see through her face and into her. She had sought Eleanor that she might feel her way towerd her and find her; but Eleanor is actually not far from Marie.

Način pisanja je poetičen in spominja na valovanje. To o valovanju ni moja iznajdba - pogosto ga omenja pisateljica sama, kadar jo sprašujejo o njenem romanu Matrix. Valovanje navzgor in potem spet navzdol se v romanu zelo lepo opazi. V dolgem Marienem življenju so bila namreč obdobja zatišja, ki jih pisateljica brez slabe vesti enostavno preskoči, in bila so obdobja, ko se je lotevala velikih projektov, ob katerih se je njena duša dvigala k nebesom. Lauren Groff je nalašč pisala na takšen način in tako posnemala valovanje ženskega orgazma. V romanu ni moške zgradbe klasičnih dram z zasnovo, zapletom in vrhom, pač pa žensko valovanje. Na žalost pa je to valovanje dokaj plitko in površno.

Sem bolj tradicionalen - ali če hočete, starokopiten človek. Prepričana sem namreč, da je bil ta svet narejen tako za moške kot za ženske in da se na njem najbolje in najlepše živi, če moški in ženske medsebojno sodelujemo in si pomagamo. Tako ne verjamem, da bi kakršna koli ženska utopija kdajkoli v človeški zgodovini lahko uspela. Kakor ni in nikoli ne bo tista, ki je utemeljena samo na moških. Glede na to me roman Lauren Groff, Matrix, ni mogel ne vem kako navdušiti. 

Pa vendar sta način pisanja in tematika, ki ju je pisateljica izbrala, takšna, da omogočata, da se o ženskah in dilemah, s katerimi se srečujemo, piše na prav poseben način. Omogoča poglobljen in iskren pogled na ženskost - v vseh njenih intimnostih in posebnostih. To pa je tudi nekaj.

Je bilo pač potrebno odstraniti vse moške, da si je ta ženskost upala pogledati na plan.

★★★☆☆

Eleonora Akvitanska
(1122-1204)
nagrobnik