Goran Vojnović: Figa

Glejte, ni Goran Vojnović kriv za to, da za vsak roman, ki ga napiše, dobi kresnika! 

In potem sproži na eni strani slavospeve, na drugi pa nesramne kritike svojih del. Tako ena kot druga mnenja o njegovih knjigah so ponavadi daleč preveč skrajna in pristranska.
Problem večine bralcev (ali pa samo prelistovalcev) njegovih romanov je ta, da Vojnovićeva dela ocenjujejo skozi svojo politično in slovensko razklano perspektivo. 

Je njegove romane res tako težko ocenjevati objektivno, nekoliko odmaknjeno in čustveno neprizadeto? Ne vem.

Kako je z mano in Vojnovićevimi romani?

Roman Čefurji raus sem brala kot podlistek v časopisu Delo. Prebrala sem le nekaj strani in potem roman odložila. Ne, to enostavno ni bilo zame.
Romana Jugoslavija, moja dežela sploh nisem začela brati. Od tega me je odvrnila pisateljeva reakcija ob prejemu kresnika - bil je iskreno presenečen, da je dobil nagrado:)
Tretji roman, za katerega je Goran Vojnović dobil tretjega kresnika, sem prebrala. Da sem knjigo prijela v roke, me je prepričal pisatelj sam. Ob razglasitvi peterice finalistov za letošnjega kresnika je namreč za Delo povedal naslednje:

Moja prva romana sta se zaradi obravnavanih tem, njunih naslovov in še marsičesa prelila čez meje literature, kar mi je bilo v veselje pa tudi v breme. V veselje, ker sta dosegla bralce, ki jih sicer ne bi, in v breme, ker se ju je pogosto bralo neliterarno, ali pa se je o njima razpravljalo, ne da bi se ju sploh prebralo. Celo v parlamentu. Figa je, pa ne le zaradi naslova, drugačen, tišji roman, ki ni in najbrž niti ne bo našel poti v širni svet onkraj literarnih kritik, večerov in nagrad. O njem se je zelo lepo pisalo, našel je zavidljivo, čeravno s svojima predhodnikoma neprimerljivo število bralcev, a vse v prijetni, literarni tišini, ki ni zmotila krjaveljskega tuljenja nepismenih. In upam, da ga niti v prihodnje ne bo. 

Goran Vojnović, Delo, 23.05.2017

Kako bi lahko ob tem ostala neprizadeta? Te besede so me izzvale precej bolj kot oba provokativna naslova njegovih prejšnjih dveh romanov. To knjigo je bilo enostavno treba prebrati.

Gre za družinsko sago treh generacij, prostorsko razprostrto od Novega Sada, preko Bosne in hrvaške Istre do Ljubljane. Časovni potek dogajanja je sicer le nekaj dni - od smrti pa do pogreba pripovedovalčevega dedka, a zgodba sama obsega daljše obdobje - od leta 1955 pa do današnjih dni. Prvoosebni pripovedovalec, Jadran Dizdar, v teh nekaj dneh obuja življenjske zgodbe svojih staršev in starih staršev, pa tudi svojo lastno intimno zgodbo.

Zgodba romana je sestavljena iz dogodkov, ki se dogajajo zdaj in tu, se pravi ob mrtvem dedku, in dogodkov iz preteklosti, ki so zasnovani na jasnih in splošno znanih dejstvih iz družinske kronike. A med temi točno določenimi in usodnimi točkami poteka družinske zgodbe, je še vedno veliko praznega prostora. Tega Jadran izpolni s svojimi lastnimi predvidevanji, razmišljanji in predstavami. Super. Natančno dramaturško zgrajena zgodba je izredno gladko prehajala iz enega dogajanja v drugega in vzbujala moje zanimanje za nadaljnje branje.

Roman se začne, ko pride Aleksandar Đorđević - pripovedovalčev dedek, kot mlad gozdni upravitelj iz Ljubljane na svoje novo delovno mesto v Buje. Komisar severne Istre pričakuje, da bo z njim dobil sorodno srbsko dušo, ki mu bo pomagala preganjati tesnobo, a na Aleksandru je srbsko samo njegove ime. In še to ni njegovo pravo. Že takoj preseneti - tako komisarja kot tudi bralca - ker ne želi stanovati v hiši, kjer so donedavnega živeli italijanski prebivalci, a so se morali hitro in na silo preseliti. Raje z lastnimi rokami zgradi svojo hišo in to skoraj v divjini, na robu vasi Momjan. Ta hiša ima potem za celotni roman in vse nastopajoče, predvsem pa za prvoosebnega pripovedovalca, pomembno vlogo. Figa na njenem dvorišču je romanu dala tudi naslov.

V tej hiši Jadran ob mrtvem dedku začne z razpletanjem zgodbe o svoji družini. Začetna zgodba, ki se tiče večinoma le Aleksandra in njegove žene Jane Benedejčič - o njej pa poleg Jadrana razmišlja tudi njegova mama Vesna - Aleksandrova in Janina hčerka - me je presunila do dna srca. Goran Vojnović piše z občutkom in mero, z ljubeznijo in predanostjo. Konec vsakega drugega odstavka sem bila na robu solz. Resno. Kdo bi si mislil! Ob Vojnovićevem romanu!

Ganljiva ni samo zgodba med Aleksandrom in Jano; ganljiva so občutja njunega vnuka Jadrana, ki se zdrzne ob možnosti, da dedek vendarle ni umrl naravne smrti, kakor so vsi predvidevali, in ganljive so besede njune hčerke Vesne, ki ne mara fotografij, ker nas le-te prisilijo, da se spomnimo tudi neprijetnih dogodkov iz preteklosti in ne samo tistih, ki jih precedi naš dobrohotni spomin, ki so mu pri srcu le prijetni spomini.

Roman sem navdušeno brala do konca tretjega poglavja - do približno tam, kjer se eden od stavkov Jadranovega razmišljanja - sicer poln globokih čustev in občutij, začne vleči preko več strani. Takrat me je prvič prešinilo, da to vendar ne bo tako odlična knjiga, kot sem pričakovala.
Oja, saj je v nadaljevanju romana še vedno veliko navdušujočih odlomkov, a tistega vsesplošno prevevajočega se bogastva misli in občutkov ter pisateljevega mojstrskega prenosa le-tega v črke in stavke romana, ni bilo več. Kot da bi pisatelju pošle moči in koncentracija.

Odlično je prikazan razvoj in tragika demence - skoraj tako dobro, kot lahko o tem preberete v kratkem romanu Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu.
Pozitivna stran romana sta tudi občasen humor in šaljivost. Srečanje med Vesno in njenim bodočim možem ter Jadranovim očetom Safetom je za nasmejat, tako prisrčna je. Tudi razni bosanski vrivki v besedilo, ki nastajajo v Safetovih možganih, so me zabavali. A ob teh stavkih v pristni "bosanščini" sem se tudi zamislila. Že jaz, ki sem odraščala v Jugoslaviji, sem včasih težko dojela "bogastvo" in "modrost", ki sta se skrivali v njih. Generacija mojih otrok tega sigurno ne bo več razumela. Je roman potemtakem napisan samo za ljudi starejše, recimo, od 40 let? In za tiste, ki imajo svoje družinske korenine razširjene po širšem področju kot je Slovenija.

Safetova zgodba mi je bila najtežje razumljiva. Njegova preobrazba iz dobrovoljnega in podjetnega v povsem zagrenjenega človeka, ki je bil zaradi politike pripravljen zapustiti celo svojo družino, ki jo je imel rad, se mi je zdela neverjetna. Nemogoča. Je pa zgodba s Safetom odlično napisana. Skrivnost, zakaj se je tako zelo spremenil in zapustil družino, pisatelj razkrije in potem proti koncu romana ponovno podvomi vanjo, češ ali je res pravi vzrok njegovega odhoda. To mi je bilo všeč.

V romanu več oseb - nekatere tudi večkrat, za kratek ali pa daljši čas izginejo. Dobesedno preko noči jih ni več. Zapustijo ljudi, ki jih imajo rade in pred tem pobegom (skoraj) ne rečejo besede. Nekatere gredo v Bosno, druge v Egipt, spet tretje v sobo nekega hotela ali pa le v mislih v hišo v Istri. Lahko se poigravajo z mislijo, da bi se ločile od svojih partnerjev.
Pred ljubeznijo bežijo v svobodo - kakor se to že čudno sliši.
Takole pravi Jadran:

Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli le ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.

Hmmmm... Nisem čisto prepričana, da to drži. V pravi ljubezni naj bi se ljudje vendarle počutili svobodne.
No, na koncu je ljubezen vseeno pomembnejša od svobode, kajti:

Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.

In roman se lahko optimistično konča... Z ubiranjem fige.

Roman Gorana Vojnovića, Figa je čisto solidna družinska pripoved o življenju na področju bivše Jugoslavije. Ima fenomenalna, enkratna in veličastna prva tri poglavja. Jasno osvetljuje travme ljudi, ki so bili zaradi političnih potez za marsikaj prikrajšani - mogoče celo za tako veliko stvar, kot je življenje z družino ali pa "samo" za sanje o srečnem življenju. Razumljivo je, da se zaradi tega počutijo jezne ali pa razklane in se zato nostalgično ozirajo v preteklost.
Goran Vojnović je dober pisatelj in obeta biti še boljši. A dobrih pisateljev je v Sloveniji še kar nekaj. Pišejo ravno tako dobro kot on in izdajajo ravno tako dobre ali pa še boljše knjige kot on. A ti pisatelji in pisateljice s svojimi knjigami dobijo občutno manj medijske pozornosti (in nagrad) kot Goran Vojnović. To se mi ne zdi prav.
A kot sem napisala že na začetku: To ni krivda Gorana Vojnovića.

Goran Vojnović
1980
(vir: Wikipedija)

Vojnović, Goran: Figa, 

Študentska založba 2016, Zbirka eBeletrina

403 strani

ISBN 978-961-284-183-6 (epub)