Uwe Timm: Die Entdeckung der Currywurst

Najprej je treba povedati, da je knjiga nemškega pisatelja Uwa Timma novela in ne strokovna knjiga o odkritju klobase s curryjem.

Currywurst je sicer izredno priljubljena oblika fast fooda na severu Nemčije. Po legendi naj bi se prvič pojavila takoj po koncu druge svetovne vojne v Berlinu; za njen nastanek pa naj bi bil odgovoren neznan britanski vojak, ki se mu je običajna klobasa zdela prepusta, in ji je zato, da bi ji izboljšal okus, dodal nekaj kečapa in curry. Nastal je okusen, nekoliko eksotičen prigrizek, ki ga v Nemčiji še dandanes zelo radi uživajo - večinoma stoje in na hitro.

Glavni junak novele Die Entdeckung der Currywurst je bil prepričan, da je bila klobasa s curryjem odkrita - ne v Berlinu, ampak v mestu, kjer je preživljal otroštvo, v Hamburgu. Verjel je tudi to, da je currywurst prvič pripravila gospa Brücker, ki je na bližnjem trgu imela stojnico s hrano in je živela v isti stavbi kot njegova družina. Toda to so bila le predvidevanja. Da bi zbral dokaze za svoje trditve, se je - zdaj že odrasel mož, ponovno odpravil v Hamburg in obiskal ostarelo gospo Leno Brücker, da bi mu razkrila resnico o tej klobasi.

Ko se v domu starejših občanov potem začne pogovarjati s potencialno izumiteljico klobase s curryjem, se pred njim povsem nepričakovano začne oblikovati neka čisto druga, zanimivejša zgodba. Ali je gospa odkrila currywurst ali ne, postane povsem nepomembno - čeprav, za tiste, ki jih to zanima, ob koncu knjige dobimo odgovor tudi na to vprašanje. Zgodba, ki stopi v ospredje, je ljubezenska zgodba med Leno Brücker in Hermannom Bremerjem, ki se je dogajala ob koncu 2. svetovne vojne v Hamburgu. Ona je stara 43, on pa 24 let. Srečata se 29. aprila 1945 v eni izmed kino dvoran v Hamburgu in še isti večer postaneta ljubimca.

Obdobje ob koncu aprila in v začetku maja 1945 je bil v Hamburgu izredno nevaren čas. Hitler je bil še živ in Nemčija še ni kapitulirala. Hamburžani so sicer že čutili, da je vojna izgubljena in da bodo mesto prej ali slej zavzeli britanski vojaki (v noveli imenovani Tommyji), a vendar se ni vedelo, kako natančno bodo potekali poslednji dnevi vojne. Na nemški strani so se namreč še vedno našli skrajneži, ki so bili pripravljeni braniti mesto do zadnjega moža, ulico za ulico, in so verjeli v čudež, da bodo na takšen način spremenili potek zgodovine. Pripravljeni so bili na dodatne - z današnjega vidika povsem nepotrebne človeške žrtve.

V tem hamburškem vrtincu zadnjih nevarnih vzdihljajev druge svetovne vojne se znajde nemški marinec Hermann Bremer, ki je bil na kratkem dopustu pri svoji družini in bi se moral naslednji dan - po večeru preživetem v kinu, javiti pri svoji vojaški enoti, da se z njo potem odpravi na katero že koli bojišče. Pa se ne. Ker ostane pri Leni. Bremer dezertira in Lena ga skrije v svojem stanovanju.

In potem se začne najboljši del novele - Bremerjevi dvomi in njegov boj s slabo vestjo. Ko danes gledamo na to, kar je storil, lahko kaj hitro in dokaj brez težav ugotovimo, da je naredil prav. Takrat, konec aprila 1945 pa to ni bilo tako zelo jasno. Že res, da si je Bremer želel le to, da bi ostal živ. A ob tem se je dobro zavedal tudi tega, da to, da je dezertiral nikakor ni pomenilo tudi tega, da si bo rešil življenje. Nemška policija in ovaduhi so še vedno neutrudno delali - prav lahko bi ga našli in brez odlašanja ustrelili. 

Na drugi strani pa to, da bi s svojo enoto odšel na bojišče, samo po sebi še ne bi pomenilo, da bi tudi umrl. Lahko bi se skril v kakšnem grmovju in se predal Angležem. V tem primeru tudi ne bi imel slabe vesti, ki se je vedno znova oglašala, ker je svoje vojne tovariše pustil na cedilu. 

Poleg vsega pa takrat tudi še ni bilo jasno, kako dolgo bo vojna še trajala. Mnogi Nemci - tudi Bremer, so menili, da se bodo nemški vojaki pridružili Američanom in Angležem ter skupaj z njimi napredovali proti vzhodu in se borili proti Rusom ter jih tako nagnali nazaj v Sovjetsko Zvezo.

Vse to se je motalo po Bremerjevi glavi, ko je cele dneve sam preživljal v Leninem stanovanju. Bil je odrezan od zunanjega sveta. Samo skozi okno je lahko gledal in si na osnovi opazovanja mimoidočih ustvaril svojo predstavo zunanjega sveta.

Bremerjev edini stik s svetom je bila Lena. Ona mu je prinašala novice in pripovedovala, kaj se dogaja zunaj, kaj je videla in slišala. Tukaj potem nastopi še en pomemben trenutek v noveli. Lena mladega vojaka - milo rečeno, zlorabi. Tako zadovoljna je, ker ga ima v svojem stanovanju, da mu v dneh, ki sledijo, sploh ne pove, da se je vojna že končala in da se mu ni več potrebno skrivati. S polresnicami (ali pol lažmi) ga zadržuje ob sebi, mu kuha in spi z njim. Ob tem pa se tudi ona otepa s slabo vestjo, se prepričuje, da vendarle ne dela nekaj slabega in vedno znova trdno sklene, da mu bo naslednji dan čisto zares povedala, da je vojne že zdavnaj konec. Čas pa mineva.

Opisi Bremerjevih in Leninih dvomov, kakor tudi oddaljen pogled ostarele gospe Brücker na dogodke izpred tridesetih let, ki jih opisuje prvoosebnemu pripovedovalcu, so, kot že rečeno, najboljši del knjige. Branja vredni pa so tudi opisi življenja Hamburžanov nekaj dni pred koncem vojne in potem v prvih tednih po britanski zasedbi. Opisana so zadnja bombardiranja mesta, pomanjkanje hrane, življenje brez elektrike in delujočih vodovodov ter potem po koncu vojne različna tihotapljenja in preprodajanje najrazličnejših stvari na črnem trgu. Nekaj takega se je v tistem času prav gotovo dogajalo v številnih evropskih mestih - na Dunaju vsekakor, berite roman Tretji človek.

Slog pisanja ni najbolj preprost, saj pisatelj nenehno preskakuje iz sedanjosti v različna obdobja preteklosti, a zgodba je zgrajena do te mere zanimivo, da s sledenjem dogajanju ni težav.

Novela Die Entdeckung der Currywurst ni prevedena v slovenski jezik in verjetno tudi nikoli ne bo. Currywurst Slovencev pač ne more tako fascinirati kot Nemce - pa še te ne vse. Na jugu se za currywurst namreč ne zmenijo preveč; tam svoj primat ohranja bela klobasa. Kot pove gospa Brücker proti koncu knjige, se klobasa s curryjem nikoli ni razširila v južne kraje, kajti to je jed, ki s svojim eksotičnim okusom in pisanim izgledom naredi vtis in požene kri po telesu edino v sivem, vlažnem ter vetrovnem okolju severa.

Imamo pa nekaj drugih knjig Uwa Timma, ki so prevedene v slovenski jezik, in kakšno od njih bom vsekakor prebrala, saj me je pisatelj s svojim načinom pisanja in poglobljenim pogledom v duše protagonistov več kot prepričal, da ga je vredno brati.

Vi pa, - če se odpravljate na sever ali vzhod Nemčije, le poskusite slavno currywurst, ki ima tako očarljivo preteklost.

★★★★☆