Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller

Se spomnite enega od začetnih prizorov iz romana Tracy Chevalier, Dekle z bisernim uhanom, ko Griet (ali pa Scarlett Johansson, če ste gledali film, ki je bil posnet po romanu) seklja zelenjavo in jo glede na barvo lično ločuje drugo od druge?

Čeprav mi ne roman ali film, pa tudi holandski slikar Wermeer niso preveč pri srcu, se mi je ta prizor pred kratkim nepričakovano in zelo jasno prikradel iz spomina. In sicer ob pogledu na prostrano nebo nad Vzhodno Frizijo. 

Ostfriesland ali Vzhodna Frizija je pokrajina v severozahodnem delu Nemčije, čisto na meji z Nizozemsko.

V romanu Dekle z bisernim uhanom slikar Wermeer sprašuje družinsko služkinjo - medtem, ko le-ta seklja zelenjavo, kakšne barve so oblaki. Odgovori mu tako, kot bi odgovorila večina vprašanih: bele. Ker slikar z odgovorom ni preveč zadovoljen, Griet doda: in sive, saj bo snežilo. A kot se kmalu izkaže - in kot pravzaprav vesta oba nastopajoča, saj imata občutek za barvne nianse, se v belini oblakov skrivajo še razne druge barve - v nekaterih je nekaj zelene ali pa rumene in celo modre. Popolnoma belih oblakov je prav malo.

Wermeerjeva najbolj znana slika, kjer so upodobljeni oblaki, ima naslov Pogled na Delft. To je bila tudi najljubša slika Marcela Prousta (pisala sem o tem). Na njej nebo z oblaki prekriva več kot polovico platna.

Nebo nad Vermeerjevim domačim mestom Delft ni bistveno drugačno od tistega nad Vzhodno Frizijo, ki me je pred kratkim tako zelo prevzelo. Nemška dežela in nizozemsko mesto namreč nista daleč drug od drugega. Oba ležita ob Nordsee ali Severnem morju, zaradi česar imata veliko skupnih značilnosti. Ena glavnih je ta, da se nad njima pne nebo, na katerem se oblikujejo oblaki najrazličnejših oblik in barv. Pogosto lahko celo istočasno opazujemo tako sive nevihtne oblake, kot tudi oblake, ki so obsijani z zahajajočim soncem - tiste bele, s primesjo rumene barve, kot bi rekel Wermeer. Vse to je mogoče, ker zaradi ravne pokrajine in širnega Severnega morja vidimo zelo daleč.

Slikovito nebo, a tudi pokrajina Vzhodne Frizije sta odlično ozadje za serijo regionalnih kriminalnih romanov vzhodnofrizijskega pisatelja Klaus-Petra Wolfa. Kar osemnajst jih je in skoraj vsi so bili kmalu po izidu na seznamu najbolj prodanih knjig v Nemčiji; po mnogih pa so posneli tudi filme. Kriminalistične zaplete rešuje glavna policijska komisarka Ann Kathrin Klaasen, pomagata pa ji kolega Weller in Rupert.

Ostfriesenkiller ali Morilec iz Vzhodne Frizije je prvi roman v seriji. V tem prvem delu imamo, kakor se za take vrste romanov spodobi, poleg zanimivega kriminalističnega primera tudi možnost, da spoznamo privatno življenje glavne komisarke. 

Ann Kathrin na prvih straneh romana ravno spozna, da jo mož - po poklicu psiholog, vara z eno od svojih klientk. Ko ga sooči s tem, se mož preseli k svoji ljubici; s seboj pa vzame tudi njunega 13 letnega sina. Pravzaprav ga ne odpelje s seboj, ampak se sin sam odloči, da bo šel raje z očetom, kot pa da bi ostal pri vedno prezaposleni mami. To je za Ann Kathrin hud udarec, ki ima pomemben vpliv tudi na njeno policijsko delo in raziskovanje umorov; za potek romaneskne zgodbe pa je to zelo hvaležna tema, ki omogoča takšna in drugačna razmišljanja in ugibanja.

Plaža Norddeich
z značilnimi Strandkorb-ami
(prizorišče 2. umora)

Sicer pa se roman Ostfriesenkiller začne s še eno značilnostjo, ki jo nudi obala Severnega morja. Eden od nastopajočih, za katerega že v prvem stavku romana zvemo, da so mu ostale samo še štiri ure življenja, se namreč skupaj s priložnostno ljubimko sprehaja po morskem blatu. Wattwanderung - kot se imenuje ta izredno priljubljena oblika sprehajanja, je ob obali Severnega morja mogoča, ker sta plima in oseka precej bolj izraziti kot na primer ob Baltskem ali pa tudi Jadranskem in Sredozemskem morju. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem morske gladine doseže vrednosti do dveh metrov. Zaradi tega se morje ob oseki tudi za več kilometrov odmakne stran od obale in za sabo pusti obsežna območja blata, po katerem se turisti prav radi sprehajajo. V Vzhodni Friziji tako lahko ob oseki pridete peš do nekaj kilometrov oddaljenih otokov. Paziti morate samo na to, da ne padete v kakšno brezno in da vas ne ujame plima vračajočega se morja. Kajti Nordsee je lahko tudi Mordsee.

Wattwanderung

A Ulf Speicher, ki se sprehaja po morskem blatu na obali Severnega morja, ne umre zaradi moči morja in posledične utopitve; njega kar lepo ustrelijo na njegovem domu v mestu Norden. Po prvem umoru si v veliki naglici sledijo še drugi. Dokaj hitro se izkaže, da je vsem žrtvam skupno to, da so zaposleni v dobrodelni organizaciji Mavrica, ki se ukvarja s tem, da skrbi za umsko prizadete otroke in odrasle, jim zagotavlja varstvo, skrbništvo in delovna mesta ter njim in njihovim sorodnikom omogoča počitnikovanje ob Severnem morju.

Vpletenost invalidov - se pravi, pomoči in obzirnosti potrebne manjšine, daje zgodbi posebno širino. Pisatelj je imel zaradi tega veliko možnosti, da piše o tem, kdo vse in kako se lahko z umsko prizadetimi okorišča in do kakšnih nepredvidljivih zapletov lahko to vodi. Na drugi strani pa si upa napisati tudi to, da obzirnost do drugačnih ni nekaj samoumevnega in vedno upravičljivega. Predstavljena je pogosto nejasna meja med razumnostjo in umsko prizadetostjo, pa tudi med prostodušno zaupljivostjo in preračunljivostjo, dobronamernostjo in grabežljivostjo.

Romanu daje poseben čar tudi to, da bralci pogosto vemo več kot glavna komisarka Ann Kathrin Klaasen, ki umore raziskuje. Podatek, koliko ur življenja je nekomu še preostalo, oziroma kdo je naslednji na spisku tistih, ki bodo umorjeni, ustvarja posebno vzdušje. V začetku nisem bila povsem prepričana, če je dobro, da vem, kdo bo naslednja žrtev morilca in kdaj bo ta umrl, komisarka mora pa to šele ugotoviti, a od poglavja do poglavja so mi bili ti podatki vse bolj všeč in zaradi njih sem v branju dodatno uživala.

Kdo je morilec iz Vzhodne Frizije, sem uganila še preden se je to razjasnilo tudi v romanu. Preko zgodbe je nanizanih kar precej indicev, ki bralca vodijo k pravilnemu zaključku. Mogoče je namigov celo preveč - kajti glejte!- celo jaz sem uganila, kdo mori:) Vsekakor pa to ni kriminalni roman Deus ex machina, kjer bi bil pisatelj zaradi svoje nespretnosti prisiljen izmišljevati si neverjetne dogodke in vpeljevati nove osebe, da bi svojo pripoved lahko uspešno pripeljal do konca. In to je dobro.

Film, ki je posnet po romanu, dogajanje v knjigi precej poenostavlja. Izpuščen je cel odlomek, v katerem glavna komisarka zaradi dogodkov iz preteklosti, ki se tičejo njenega očeta, deluje povsem neracionalno. A to ni nič slabega. 

Tisto, kar se mi pa ne zdi v redu, je to, da so ustvarjalci filma zelo poenostavljeno predstavili odnos med umsko prizadetim, izredno lepim mladim dekletom, ki je - da je zaplet še bolj dramatičen - tudi bogata in njenimi skrbniki ter ljubimci. Ti odnosi so v kriminalnem romanu precej bolj globoko in večplastno predstavljeni kot v filmu.

No, pokrajina Vzhodne Frizije, Severno morje, sprehajanje po morskem blatu in seveda nebo z oblaki, so pa tudi v filmu čudovito prikazani. 

★★★★☆

Trajekt Frisia,
ki pluje v pristanišče Norddeich
(eden od osumljencev ga je popisal z grafitom
Nordsee ist Mordsee)

Ulf Speicher med Wattwanderung-om svoji spremljevalki - da bi jo očaral, pripoveduje različne zgodbe. Med drugim pove tudi to, da sprehajalci po morskem blatu lahko kakšno nedeljo zaslišijo pridušno zvonjenje. To naj bi se širilo iz cerkvenega zvonika ene izmed vasi, ki so pogreznjene v morsko blato.

Kakor imata vsaka legenda ali mit nekaj povezave z resničnostjo, jo ima tudi ta. 

Morje na zgornji sliki - posneti z nasipa pri Ostbense-ju, resnično prekriva ostanke kar nekaj vasi. Prebivalci so jih zapustili šele po velikih poplavah leta 1570 in se potem zatekli na območje za novozgrajenim nasipom. Ta pokrajino za njim varuje pred nevarnim Severnim morjem še danes.

Carsten Henn: Sprehajalec knjig

Prevzetnost in pristranost, Effi Briest, Otok zakladov, Buddenbrookovi, Vojna in mir, Iskanje izgubljenega časa, vesterni Karla Maya, Pika Nogavička, Spomini na Afriko, Neskončna zgodba, Northangerska opatija, Ronja razbojniška hči, Emil in detektivi, Trpljenje mladega Wertherja, Bralec, Robinson Crusoe, Don Kihot...

Komu zaigra srce, ko prebere vse te naslove? Ja, tistim, ki imajo radi knjige: bralcem, a tudi knjižničarjem in knjigotržcem - vsem, ki te knjige poznajo in jim je toplo pri srcu, ko pomislijo nanje. Vsa zgoraj našteta literarna dela so v romanu Carstena Henna, Sprehajalec knjig, vsaj omenjena, če ne celo natančneje opisana in predstavljena. Pravi balzam za dušo vsakega ljubitelja knjig! 

A to še ni vse. Crkljanje bralcev - pardon bralk, gre še dalje. V romanu namreč poleg najrazličnejših knjig nastopajo tudi knjižni junaki, ki jih tisti, ki beremo ali pa prodajamo ali pa urejamo ali pa priporočamo knjige, prav dobro poznamo. Niso sicer točno taki kot v knjigah, a so svojim knjižnim vzornikom več kot samo podobni - pravzaprav naj bi bili kar njihova različica iz resničnega sveta.

V romanu Sprehajalec knjig, na primer, nastopa gospod Darcy. Kdo ga ne pozna! Takole piše o svojem Darcyju Carsten Henn:

Bil je lep temnolas moški, visokorasel, s plemenitimi ličnicami in izrazito brado - vse to pa je kot siv puder prekrivala žalost. Kot vedno je nosil temno moder dvoredni suknjič s svežim belim cvetom orhideje na zavihku in črne usnjene čevlje, zloščene do sijaja, kot da se odpravlja na operni ples....Štel je komaj sedemintrideset let. In bil je silno bogat - pravzaprav je bil najbogatejši meščan - a tega niti sam ni vedel, saj se nikdar ni primerjal z drugimi.

Ah! A kot da za uboge ženske duše, ki rade berejo, to še ne bi bilo dovolj, postane pisatelj še drznejši. Darcyju dovoli, da kar sam pove, kaj je njegova velika želja. Takole pravi gospod Darcy iz knjige Sprehajalec knjig:

"Zame ni nič lepšega... Prosim, nikar se mi ne smejte, a zame ni lepšega od ženske, ki bere. Ko se zares zatopi v knjigo in pozabi na svet okoli sebe, ker je nekje povsem drugje. Ko se ji razširijo zenice, ko ob napetih prizorih globoko zajame sapo, ob zabavnih pa se smehlja. Nadvse rad bi imel ob sebi žensko, ki bi jo ves dan opazoval pri branju."

Ah in ah - ali je kaj lepšega, kar bi lahko položili na srce romantični ženski, ki rada bere? Mislim, da ne. In zaradi tega me ne čudi niti dejstvo, da je bila knjiga v Nemčiji velika uspešnica, ki kar nekaj tednov ni zapustila seznama Spieglovih bestselerjev. To je knjiga, ki igra na čustva in čute tistih, ki radi beremo, draži in naslaja. 

A takšna knjiga je v svojem jedru na žalost bolj ali manj prazna. Je kot sladkorček, ki se raztopi na jeziku, in telo prepoji z zadovoljstvom, nima pa prav nobene hranilne vrednosti. Še tisto nekaj grenkobe, ki jo tu ali pa tam začutimo, je v bombončku samo zato, da je sladkobnost potem še izrazitejša.

A brez sladkorja človeštvo ne bi preživelo - ali pa precej težje, in zato so tudi takšne vrste knjig dobrodošle. Kajti, kakor pravi Sprehajalec knjig iz romana Sprehajalec knjig: "Raznašam tudi knjige, ki mi niso všeč. Ali pa me ne nagovorijo. Veš, knjiga ne nagovori vsakogar. Poleg tega pa se tudi ob neumni knjigi lahko porodi kakšna pametna misel. Malce neumnosti ni še nikomur škodilo. Paziti je treba le, da ne prevzame vajeti in se razmnoži."

O.K. to je pametno povedano, nič ne rečem.

O vsebini romana Carstena Henna, Sprehajalec knjig, ne bom pisala. O tem si preberite kje drugje. Ne želim pisati o klišejih, ki so z vseh možnih strani silili v moje možgane. Kajti kako v primeru, da je besedilo zanič, človeku to povedati, ne da bi ga prizadel? - še en citat iz romana.

Pozornost je vredno posvetiti drugim stvarem, ki jih najdete v romanu: toplini, ki lahko seva le iz iskrenih medsebojnih odnosov; prijateljstvu, pogumu, da začneš nekaj novega, uporu proti brezupu in seveda, ljubezni do knjig in veselju do branja.

Frankovski silvanec

Carl se je odločil, da si kupi steklenico vina in z alkoholom pomiri razrvane živce. Starodobnike podmazujejo z mazivnim oljem, njegovo mazivo pa je bilo vino, frankovski silvanec, ker ima poseben okus po hruškah in kutinah, pa tudi zato, ker prsti s takim veseljem drsijo po čudovito zaobljeni steklenici, v kakršne točijo vino skoraj samo v tej vinorodni pokrajini.

P.S.

Carsten Henn ima svoj lasten vinograd in se menda spozna na dobra vina;)

Heinrich Mann: Podložnik

Tako zoprnega glavnega junaka pa še ne! Ne spomnim se, da bi kdaj brala knjigo s tako neprijetnim glavnim protagonistom. Vendar pa - roman je pisan kot satira in s tega vidika se knjiga potem nekako bere in tudi prebere - predvsem zato, ker gre pravzaprav za kritiko te vrste neprijetnih ljudi, ki jih predstavlja glavni junak. No, mestoma je bilo branje celo zelo zanimivo in kratkočasno.

Heinrich Mann - starejši brat bolj znanega nemškega pisatelja Thomasa Manna, je roman Podložnik ali Der Untertan, napisal tik pred prvo svetovno vojno. Knjiga je izšla leta 1918 in doživela velikanski uspeh. Vsi so jo brali in vsi so o njej razpravljali. Roman je ostal najpomembnejša knjiga, ki jo je napisal, in dandanes velja za klasično literarno delo. V slovenskem jeziku je izšla leta 1952 v prevodu Janka Modra.

Toda klasika gor ali dol. Težko si predstavljam sodobnega slovenskega bralca, ki bi še posegel po tej knjigi. Enako težko bi, se mi zdi, našli sodobnega nemškega bralca, ki bi jo prostovoljno vzel v roke. Gimnazijci, ki jih silijo brati ta roman, so seveda nekaj drugega.

Dogajanje romana je postavljeno ob konec 19. stoletja v čas vladanja zadnjega nemškega cesarja Willhelma II. Kako je bilo takrat z nemško politiko, katere stranke so se borile za oblast in na kakšen način - ta vprašanja tudi za dandanašnjega nemškega bralca niso več tako zelo zanimiva. Pa bi pravzaprav morala biti, saj so se ravno v tem času sprejemale odločitve, ki so imele usodne in tragične posledice za vso Evropo. Ravno zaradi nespretnega vladanje Willhelma II. je namreč Evropa zašla v prvo svetovno vojno, ki je imela potem usodne posledice za dogajanje v celotnem 20. stoletju. 

Večkrat premišljujem o tem, kako drugače, precej lepše bi bilo brez prve svetovne vojne. Brez te vojne verjetno tudi nacizma in druge svetovne vojne ne bi bilo, in umetnost, ki je bila v tistem času v takšnem zaletu, revolucionarna in kreativna, bi lahko dosegla nivo, ki si ga z današnjega zornega kota sploh ne moremo predstavljati. 

Da je svet leta 1914 tako zelo skrenil s poti, so bili krivi tudi nemški ljudje, kot je bil Diedrich Heßling, glavni junak romana Podložnik.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je dvojni pomen besede podložnik razložen takole.

Podložnik je lahko:

1. pripadnik podrejenega nižjega sloja glede dolžnosti in pravic, ali
2. kdor je v podrejenem odnosu, položaju in zvesto sledi nekim ukazom, smernicam.

Diedrich Heßling je bil prepričan, da je podložnik prvega tipa - podrejen sicer najvišji državni avtoriteti cesarja, a kot takšen v svoji podrejenosti tudi nepogrešljiv kolešček mehanizma Velike Nemčije in njenih ciljev. 

V resnici pa je bil podložnik drugega tipa. Ta druga vrsta podrejenosti je veliko bolj bedna od prve. Diedrich namreč slepo sledi cesarjevim kapricam, ne misli z lastno glavo, fanatično sledi vsemu, kar reče ali stori njegov voditelj, brani vsako njegovo besedo ter dejanje in takšno postopanje zahteva tudi od ostalih.

V romanu Podložnik je opisana celotna življenjska zgodba Diedricha Heßlinga in s tem tudi to, kako se lahko iz občutljivega in nesigurnega otroka ter mladostnika, razvije fanatičen podpornik oblasti. 

Med študijem v Berlinu je bil Diedrich član neke študentske združbe, in tam je prvič začutil, da lahko svojo nemoč, ki jo ima kot posameznik, ki ne izstopa z nobeno veščino ali znanjem, zamenja z močjo, ki jo ima kot predstavnik neke inštitucije. To prepričanje se je dodatno utrdilo še med vojaščino in ko se Diedrich po končanem študiju kot doktor kemije vrne v domače mestece, da prevzame očetovo tovarno papirja, je povsem drug človek, kot je bil, ko je zapustil rojstno mesto. Pokaže se tista zoprna lastnost njegove vrste ljudi - hlapčevski odnos do vseh, ki so na družbeni lestvici nad njim, in brezobzirna krutost ter pomanjkanje empatije do vseh ostalih - ki se potem vleče preko celotne knjige in Diedricha oblikuje v najbolj zoprnega literarnega junaka, kar jih poznam. 

Za povrh vsega pa bralec ob koncu knjige - potem ko je uspel tako dolgo zdržati skupaj z Diedrichom in mu posvetiti toliko dragocenega časa, ne doživi prav nobene katarze ali moralnega zadoščenja. Takšna vrsta ljudi je pač ob koncu vladavine Willhelma II. beležila uspeh in Heinrich Mann ni mogel drugače, kot da v svoji knjigi to tragično dejstvo jasno prikaže in v njegovem slogu roman tudi zaključi.

Je pa pisatelj med pisanjem romana do Diedricha in njegove življenjske zgodbe ohranil nekakšno distanco, ki mi je pomagala, da sem knjigo uspela prebrati do konca. Na glavnega junaka gleda ironično in o njem piše satirično. Tako se lahko nasmihamo, ko beremo, kako Diedrich reši cesarja pred potencialnim atentatorjem, ki ima "bombo", v kateri je zobna pasta (z okusom minta:) ali pa ob skoraj paparacovskem zasledovanju svojega idola pade v blato in tako končno le vzbudi cesarjevo pozornost, pa čeprav je ta v obliki posmeha.

V romanu se veliko dogaja in leta ter različni pomembni življenjski dogodki si sledijo z veliko naglico. Nastopajo številne osebe, v katerih se odseva čas konca 19. stoletja na Nemškem. Razen Diedricha ni drugih neprijetnih oseb, a tudi tistih, ki bi me ganile in s katerimi bi se lahko na kakršen koli način poistovetila ali pa bi mi bilo mar zanje, ni. Satira - kakor je ugodno vplivala na dojemanje Diedricha, je pač močno škodovala ostalim nastopajočim v romanu.

Naj na koncu napišem, da je roman Heinricha Manna, Podložnik, še vedno vredno brati, kajti ljudi, kot je bil Diedrich Heßling, srečamo še danes. Tudi v Sloveniji. Preberite spodnji odlomek s konca prvega poglavja romana, kjer je opisan odnos ljudi do oblasti, oz. do nekoga, ki so mu pripravljeni hlapčevati, in se zamislite, kot sem se zamislila tudi jaz. Mogoče boste našli idejo, kako se je najprimerneje zoperstaviti takšnim ljudem. Kaj takšnega je namreč mogoče samo takrat, ko nam taka vrsta ljudi ni tuja in ko se tudi mi osvobodimo svojih predsodkov.

V knjigi je oblast učlovečena v Willhelmu II, ki jaha na konju skozi Brandenburška vrata v Berlinu. Za naše potrebe pa si lahko zamislimo blago drugačno različico, ki pa se v svojem bistvu pravzaprav ne razlikuje od te iz knjige.

"Hura!" je zaklical Diedrich, kajti vsi so to vpili; in sredi mogočnega vala ljudi, ki je kričal, je mahoma prišel pod Brandenburška vrata. Dva koraka pred njim je jahal skoznje cesar. Diedrich mu je lahko pogledal v obraz, v okamenelo resnobo in bliskanje; toda zmeglilo se mu je pred očmi, tako zelo je kričal. Pijanost, vzvišenejša od tiste, ki jo posreduje pivo, ga je vzdigovala na prste, ga nosila po zraku. Vihtel je klobuk visoko nad vsemi glavami, v območju omamljene blaznosti, po nebu, kjer krožijo naši najbolj skrajni občutki.

Tam na konju, pod vrati zmagoslavnih vhodov in z okamnelimi potezami in bliskajočimi očmi je jezdila oblast! Oblast, ki gre preko nas in ji poljubljamo podkve! Ki gre preko lakote, upornosti in posmeha! Zoper katero nič ne moremo, ker jo imamo vsi radi! Ki jo imamo v krvi, ker imamo v njej podrejenost! Mi smo njen atom, izgubljajoča se molekula nečesa, kar je ta izpljunila! Vsak posameznik smo ničla, v urejenih množicah pa prodiramo kot novotevtoni, kot vojska, uradništvo, cerkev in znanost, kot gospodarske organizacije in zveze oblasti stožčasto navzgor, do tam gori, kjer stoji ona sama, kamnita in bliskajoča! Živimo v njej, del nje smo, neizprosni zoper te, ki so oddaljeni od nje, in triumfiramo, še celo, če nas tepta: kajti tako opravičuje našo ljubezen!

 ★★★★☆ 

Wolf Serno: Große Elbstraße 7, Das Schicksal einer Familie

Hamburg, konec 19. stoletja.

Roman Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, usoda neke družine, je prvi roman serije knjig o družini zur Haiden. Ta  živi v vili na Große Elbstraße v Hamburgu, njeni družinski člani pa so tesno povezani z najpomembnejšo bolnišnico v okolici - bolnišnico Eppendorf. V času dogajanja prvega od romanov, je bila to čisto nova splošna bolnica, danes je to Univerzitetna klinika Hamburg- Eppendorf. 

Tudi Große Elbstraße še vedno obstaja. Vije se ob obali Elbe in je bila tako ob koncu 19. stoletja, kot je tudi še danes, povezana z bližnjo ribjo tržnico.

Gospa zur Haiden se konec 19. stoletja zgraža nad smradom in hrupom, ki se širita od tam, dandanes pa mimoidoče to preveč ne moti, še posebno zato ne, ker se lahko ustavijo v kakšni od številnih ribjih restavracij tam okoli in se okrepčajo - če z drugim ne, pa s hamburškim ribjim kruhkom.

Ne hamburger ampak Fischbrötchen
 je značilen prigrizek iz Hamburga.
Tale se imenuje Bismarck.

Profesor Carl-Heinrich zur Heiden je kirurg in predstojnik kirurškega oddelka v Splošni bolnici Eppendorf. Toda ni on tisti, ki je glavna oseba romana. Glavna je njegova hči Viktoria ali na kratko Vicki, ki želi postati zdravnica, a je to v tistem času še nemogoče. Zato po številnih pregovarjanjih in težavah, ki jih ima zaradi svoje odločitve z očetom, postane medicinska sestra. Že na samem začetku knjige se zaljubi v mladega zdravnika, doktorja Johannesa Dreyerja ali na kratko Hannesa, ki je v nemilosti pri svojih predstojnikih in je na začetku romana ravno izgubil svojo zaposlitev v bolnišnici Eppendorf.

Malo diši po Doktor romanih, kajne? No, malo se res zdi, da bo šlo po utečenih tirnicah posladkanih ljubezenski zgodbic med zdravniki in medicinskimi sestrami, a če iščete takšne vrste roman, ta knjiga ne bo za vas. Romantične ljubezenske zgodbe med Vicki in Hannesom je namreč bore malo - samo v začetnih poglavjih romana, ko se vse razvija nepričakovano hitro, in potem na koncu, seveda, ko se vse srečno konča. Vmes je obilo prostora in številne strani knjige, ki so zapolnjene s čisto drugimi stvarmi. In te so sila zanimive.

Kolera, na primer. V letu 1892 je v Hamburgu izbruhnila kolera in ko je bila bolezen na vrhuncu, je na dan zbolelo preko tisoč ljudi, umrlo pa jih je preko štiristo. Bolnice so bile preobremenjene in niso mogle sprejeti vseh bolnikov, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo, in ponekod, predvsem v revnih predelih, so pomrle cele družine. Toliko, da lahko primerjate z našo korona pandemijo. V romanu je to, zakaj je do bolezni prišlo, kako se je širila in kako so se proti njej borili, zelo natančno in nazorno predstavljeno. Tudi zanimivo in verodostojno. V Hamburgu so malo oklevali s tem, da bi mesto razglasili za okuženo in uvedli karanteno, saj je to pomenilo, da nobena ladja ne bi smela več pripluti v hamburško pristanišče ali iz njega, kar bi pomenilo veliko izgubo zaslužka. Zaradi tega se je bolezen še hitreje širila in jo je bilo še težje nadzorovati.

Da bi pomagal zajeziti bolezen, je iz Berlina v mesto prispel sam Robert Koch. Njegovo ime smo v Nemčiji med korona pandemijo poslušali dan za dnem, saj je bil Inštitut Roberta Kocha v času pandemije osrednja ustanova, kjer so se zbirali vsi podatki o obolelih s korono, se obdelovali; iz inštituta pa so prihajale tudi vse smernice za postopanje v pandemiji in vsi certifikati o cepljenju. No, v romanu je Robert Koch odločen in spoštovan strokovnjak - povsem primeren, da se po njem nekoč poimenuje inštitut za nadzorovanje infekcijskih obolenj. Kako navdušen infektolog je bil, pa je v knjigi simpatično predstavljeno s tem, kaj reče, ko z mikroskopom opazuje povzročitelja kolere, Vibrio cholerae. Takole pravi: "Das Bild, das sich unter einem Mikroskop auftut, will mir manchmal schöner erscheinen als die ganze neumodische Malerei: Pointilismus, Post-Impressionismus, Impressionismus, Sie wissen schon, was ich meine..." Bakterije - kakor se vidijo z mikroskopom, se mu zdijo lepše kot vsa nova umetnost; pointilizem, post-impresionizem in impresionizem:)

Spomenik žrtvam kolere iz leta 1892
na pokopališču Ohlsdorf v Hamburgu

Ali pa rentgenski žarki. Takrat, v času dogajanja romana, jih še niso tako imenovali, saj so jih šele ravnokar odkrili, profesor fizike Röntgen pa še živ in še kako aktiven okrog 400 km južneje v Würzburgu. V Hamburgu pa so se že zavedali prednosti, ki jih prinaša slikanje s to vrsto žarkov. Zaradi x-žarkov se Vickijin oče lažje odloča ali bo nekoga operiral ali ne. Najdejo pa se tudi takšni, ki že sumijo, da s temi žarki ne bo vse v redu in da so lahko celo škodljivi.

V romanu poleg Roberta Kocha nastopa še nekaj resničnih oseb. Najzanimivejša je verjetno Hedwig von Schlichting, ustanoviteljica medicinskih sester Erika, ki je dodobra spremenila organizacijo nege bolnikov v bolnišnici Eppendorf. Do tedaj so za bolnice in bolnike skrbeli  izključno moški strežniki, s prihodom sester Erika, pa se je vse bistveno spremenilo.

Da pa ne bom pisala samo o medicini. Z romanom dobi bralec tudi dober vpogled v težko delavsko življenje, v to, kako je potekala stavka pristaniških delavcev in kakšno vlogo so imeli stavkokazi. Z Vickinim bratom Bennom, ki je umetnik, pa spoznamo tudi bohemsko življenje v grešnem predelu mesta Hamburg, v St. Pauli.

Knjiga Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, je prav prikupen ljubezenski roman z medicinci v glavni vlogi - ravno prav klišejski in ravno prav poglobljen, da se ga prijetno bere in uživa v njegovi vsebini. Da ne berem tipičnega chick-lita pa me je dokončno prepričala krčmarica mati Ohloff, ena od pomembnih oseb v knjigi. Vicki je od nje dobila nasvet, kakršnega takšne starejše in izkušene ženske v taki vrsti romanov ponavadi ne dajejo. 

Vicki je krčmarico vprašala ali naj se poroči z mladim, lepim, pametnim in bogatim fantom, ki jo snubi, čeprav ga ne ljubi. In mati Ohloff ji pove, da obstajajo trije pravilni odgovori na to vprašanje. Odvisni so od starosti potencialne neveste. Dvajsetletna ženska bo brez oklevanja rekla ne, saj je prepričana, da brez ljubezni ni sreče in da je ljubezen večna. Tridesetletna ženska bo odgovorila mogoče, štiridesetletnica pa bi odgovorila da. Ta zadnja je pač že toliko modra, da ve, da ljubezen z leti bledi in da jo postopoma zamenjujejo druge vrline, ki pa so za dobro zakonsko zvezo ravno tako pomembne kot ljubezen. 

No, kako se je Vicki na koncu odločila, seveda vemo;), četudi je najprej oklevala in poskušala postopati bolj modro, kot ji gre.

★★★★☆

Bivša avkcijska hiša za prodajo rib

na ulici Große Elbstraße.

Zgradili so jo v času dogajanja romana in stoji čez cesto vile družine zur Heaiden.

Stavba je primer industrijske arhitekture, ki so ji na prelomu 19. v 20. stoletje povsod po svetu posvečali veliko pozornosti.

Klaus E. Spieldenner: Elbtod

Hamburg, januar 2017.

V Hamburgu so ravnokar odprli vrata glavne znamenitosti mesta - Elbphilharmonie. Ta koncertna hiša je za Hamburg nekaj takega, kot je opera za Sydney - enako pomembna, enako znamenita, enak magnet za turiste. Vsak, ki kaj pomeni, mora vsaj občasno sedeti v njeni veliki dvorani in poslušati koncerte - najbolje kaj od Brahmsa, ki je bil Hamburžan. 

Elbphilharmonie je sydnejski operi v marsičem podobna. Obe stavbi stojita na obrežju in s svojim videzom spominjata ali na ladjo ali na valove, vsekakor pa na nekaj, kar je povezano z morjem in svobodo potovanja. V teh dveh hišah se potuje po glasbenem svetu.

11.januarja 2017 je bilo tako daleč, da so po letih gradnje in desetkrat večjih stroških, kot je bilo načrtovano, Elbphiharmonie končno odprli. Zelo slavnostno - tako v romanu kot tudi v resnici. Med tistimi, ki so prireditvi prisostvovali na najbolj častnem mestu, je bil tudi Olaf Scholz - zdajšnji nemški kancler, leta 2017 pa župan Hamburga - v resnici, ne v romanu. 

V kriminalističnem romanu Klausa E. Spieldennerja, Elbtod, ob slavnostni otvoritvi s strehe Elbphilharmonie skoči padalec, ki ima na svojem padalu napis MORILCI. Padalo pa se mu med poletom ne odpre pravilno. 

Potem pa so tu še drugi sumljivi dogodki, ki so povezani z Elbphilharmonie. Štirje romunski delavci, ki so montirali tekoče stopnice koncertne hiše - poimenovane THE TUBE, so izginili. In potem v Elbi - reki, ki teče skozi mesto in po kateri že stoletja plujejo ladje v mesto, najdejo še truplo gradbene inženirke, ki je vodila dela na enem od projektov v Elbphiharmonie. 

THE TUBE
slavne tekoče stopnice,
ki v romanu igrajo zelo pomembno vlogo.

Smrti raziskujeta policijska komisarka Sandra Holz in privatni detektiv Carsten-Oliver Lutteroth. Čeprav sta oba šele v tridesetih, oz. zgodnjih štiridesetih letih svojega življenja, sta že marsikaj doživela - tako na poklicnem kot na osebnem nivoju. Jasno, saj je Klaus E. Spieldenner napisal že celo serijo kriminalističnih romanov s Sandro Holz in njenimi sodelavci v glavni vlogi. 

Lutteroth je bil tako nekoč policijski komisar na podobnem položaju, kot je zdaj Holz, a so ga odpustili, ker je zlorabil svoje poklicne pristojnosti in se maščeval dvema hrvaškima(!) kriminalcema, ki sta umorila njegovo ženo. Sandra Holz pa je bila v preteklosti že ugrabljena, skoraj posiljena, premeščena z druge policijske postaje in še in še. 

Kakorkoli, Sandra Holz in Caro - kot prijatelji kličejo privatnega detektiva, sta dober par, ki uspešno raziskuje primer. Vsak od njiju ima svoje prednosti in specifične sposobnosti, ki pomagajo pri razrešitvi primera. Z njima se sprehajamo po znanih in manj znanih delih Hamburga ter obiskujemo restavracije in kavarne, ki so - predvidevam - všeč pisatelju. Branje regionalnega krimija je idealen način, kako na simpatičen in nekonvencionalen način spoznati neko mesto.

Roman je pisan na dva načina: v poševnem tisku je napisana prvoosebna pripoved detektiva Cara, v normalnem tisku pa potem v tretji osebi pripetljaji komisarke Holz, pa še koga drugega - na primer članov skrivnostne druščine, ki se prepoznajo po zlatem prstanu z vgravirano levjo glavo. Niso iz "Lionsov", so pa veliki patrioti, ki bi za svoje mesto Hamburg naredili vse in bi njegovo slavo radi ponesli po vsem svetu.

Kriminalna zgodba je bila dovolj zanimiva, da me je ohranjala budno tudi takrat, ko sem bila utrujena od napornega dne in bi šla najraje kar spat. Težko delo in velik plus za knjigo:) Določene stvari so sicer nekoliko za lase povlečene, težko verjetne in se kar preveč lepo poklopijo, a kaj takega je od take vrste knjig pač pričakovati.

Pisatelj je v zapisu na koncu romana napisal, da s tem svojim romanom ni imel velikih literarnih ambicij in da bo zelo zadovoljen že s tem, če bo knjiga bralce zabavala in jih ponesla stran od vsakdana. No, pri meni mu je to vsekakor uspelo.

★★★★☆

========================================================

Kaj vse o Elbphilharmonie sem izvedela iz romana:

• gigantska stavba je težka 78 000 ton, kar je toliko kot 722 Airbusov A-380
• gradnja naj bi trajala 3 leta, pa se je podaljšala na 10 let
• stala naj bi 77 milijonov evrov, a se je cena povišala na 789 milijonov
• tekoče stopnice obiskovalce ponesejo na plazo, ki nudi čudovit razgled na hamburško pristanišče in mesto samo
• v Elbphiharmonie sta velika in mala koncertna dvorana, prva z 2500, druga s 550 sedeži
• v stavbi je tudi hotel s 5 zvezdicami, The Westin Hamburg z 244 sobami
• tam je tudi 44 luksuznih stanovanj, vse z razgledom na Elbo
• v stavbi sta še restavracija in bar "Störtebeker", poimenovan po piratu, ki je bil obglavljen v hamburškem pristanišču - da lažje počakate na koncert

Karen Duve: Taxi

Hamburg, osemdeseta leta 20. stoletja.

Karen Duve (roj.1961) je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delala kot voznica taksija v Hamburgu. Takrat to še ni bilo nekaj tako zelo običajnega, kot je danes. Okoli dvajset let pozneje - ko je bila že prepoznavna pisateljica, ki je izdala že nekaj romanov, je svoja doživetja iz tistih časov opisala v romanu Taxi. Pisanja se je lotila na leposlovni način, preko prvoosebne pripovedovalke - svojega alter ega, petindvajsetletne Alexandre.

Ko je Alex iskala zaposlitev, je v časopisu naletela na prav poseben oglas. Hm, poseben za tisti čas. V oglasu je pisalo, da neko hamburško podjetje išče voznike in voznice taksijev. Danes se nam zdi nekaj običajnega, da so oglasi za delovno mesto naslovljeni tako na moške kot na ženske, na kar kaže oznaka m/ž ob imenu poklica (v Nemčiji smo naredili še korak dalje in imamo oznako m/w/d, ob čemer d pomeni divers in predstavlja vse ostale spole), pred nekaj desetletji pa to še ni bilo tako samo po sebi umevno. Če so v osemdesetih letih v oglasu za delovno mesto napisali, da zaposlujejo voznike in voznice taksijev, so hoteli poudariti, da bodo še posebej veseli žensk, ki bi opravljale to delo.

Alex je tako z nekaj protekcije pridobila dovoljenje za vožnjo taksija - opravila izpit, kjer je morala večinoma naštevati ulice, po katerih bi peljala, če bi hotela svojo stranko prepeljati iz enega na drug kraj Hamburga. Pomoči v obliki GPS-a takrat pač še ni bilo in poznavanje ulic in najkrajših poti po mestu je bilo za voznike taksijev zelo pomembno. 

Potem je začela delati. Vozila je izključno v nočni izmeni in ob tem doživela marsikaj.

Roman je v prvi vrsti zbirka najrazličnejših pripetljajev, ki jih je doživela atraktivna mlada voznica taksija na nočnih ulicah velemesta. Prevažala je najrazličnejše ljudi - zvodnike in prostitutke, stare dame in turiste. Včasih je bilo nevarno, a večinoma je vse gladko teklo. S časom je razvila dobrodošlo sposobnost, da je znala svoje potencialne stranke zelo dobro oceniti in celo predvidevati, s katero bo več zaslužila; npr. debel preznojen moški z oguljeno torbo je ponavadi prinesel večji zaslužek kot urejena dama z majhnim kovčkom. Zakaj je tako, je v knjigi natančno razloženo. Kakor je razloženo še marsikaj drugega, to na primer, ob kateri uri se na določenih mestih splača čakati na stranke, da se ujame kakšnega nenaročenega ali naključnega potnika in se skupaj z njim pobere celoten zaslužek za vožnjo, ki ga v takšnih primerih ni potrebno deliti s podjetjem, kjer je zaposlena; kdaj je najbolj pametno narediti odmor in tako dalje.

Ker pa je knjiga Taxi vendarle roman, je skoraj nujno, da vsebuje tudi rdečo nit, se pravi vsaj nekaj romaneskne zgodbe, in poleg glavne protagonistke vsaj še nekaj oseb, ki niso stranke, ki jih Alex prevaža po Hamburgu. Tako imajo v romanu vsaj do neke mere pomembno vlogo še Alexini sodelavci - mladi fantje, ki prav tako kot ona vozijo svoje taksije v nočni izmeni. Dietrich je umetnik - slikar, če smo bolj natančni, a ne preveč uspešen. S časom postane Alexin fant, a že na samem začetku razmerja je jasno, da njuna zveza ne bo preveč uspešna. Potem imamo Rüdrigerja, Dietrichovega dolgoletnega prijatelja - samooklicanega filozofa, vedno s strokovno knjigo v rokah, ki sovraži ženske - tudi Alex, in imamo Taximörder-ja, ki si je svoj vzdevek prislužil s tem, da je nekoč nekoga nevede peljal nekam, kjer je le-ta potem naredil samomor.

Poleg sodelavcev pa je v Alexinin taksi zgodbi pomemben še en fant. To je njen sošolec iz srednje šole, Marco, ki je pritlikavec. Ta je od vseh nastopajočih v knjigi - vključno z Alex, daleč najbolje orisan in predstavljen. Zelo verodostojno deluje s svojim vedenjem in razmišljanjem. Med branjem sem jasno čutila njegovo dilemo - razklanost med privilegijem, da se lahko druži s tako lepo žensko, kot je Alex, in njegovim ponosom, zaradi katerega se vendarle ne pusti, da bi ga izkoriščala. Marco me je spominjal na Tyrona iz Game of Thrones in je od vseh nastopajočih v knjigi najboljši.

Zgodba romana se potem razvija iz odnosov, ki jih ima Alex s temi moškimi - in še z enim, ki ga nisem omenila, ker je tako klišejski, da omembe niti ne zasluži - in ta površna zgodba potem služi za ozadje pripovedi, ki je bila pisateljičin resnični namen, ta namreč, da opiše svoje spomine na čas, ko je vozila taksi.

V začetku je bilo pri vožnji taksija veliko stvari, ki so ji bile všeč: to, na primer, da je bila celo noč pokonci in je poslušala divjo glasbo, ki so jo predvajali na radiu v poznem nočnem programu; to, da je lahko uporabljala cestne pasove za avtobuse, ko so vsi drugi avtomobili v gneči čakali na običajnih pasovih; pa tudi to, da je takoj za tem, ko je peljala stranke iz bordela, v svoj taksi naložila gospode in gospe v svečanih oblekah, ki so se vračali s predstave v operi ali od večerje v nobel restavraciji.

Po petih letih dela pa potem ni bilo več tako zelo zanimivo. Ljudje, ki jih je vozila, so si ji zdeli vedno bolj umazani in zoprni, vedno težje je prenašala ena in ista vprašanja, ki so ji jih zastavljali potniki: "A vas ni nič strah?" , "Povejte no, ali vas res ni prav nič strah?" Najhujše od vsega pa ji je postalo čakanje - čakanje v vrsti s taksiji, čakanje na potnike, čakanje pred semaforji, čakanje, da stranke izstopijo iz avta.

Alexino delo taksistke se leta 1990 tako konča - na zelo dramatičen način, in z njim tudi roman Karen Duve, Taxi. Knjigo je bilo kljub njeni površnosti zanimivo brati, saj mi je odstrla pogled na področje, ki ga ne poznam. Do neke mere je bila tudi zabavna. Vseeno pa knjiga predstavlja le še enega od mnogih kamenčkov v mozaiku številnih podobnih knjig in filmov, ki se ukvarjajo s pripetljaji taksistov na različnih koncih sveta in v različnih okoliščinah. 

No, ampak mogoče pa tale kamenček vseeno nekoliko izstopa iz povprečja.

★★★★☆

Siegfried Lenz: Der Mann im Strom

Hamburg, kmalu po drugi svetovni vojni.

Potapljače so v hamburškem pristanišču vedno potrebovali, še posebno nujno pa takoj po drugi svetovni vojni. Na dnu reke Elbe, ki teče skozi mesto, so bile takrat številne razbitine najrazličnejših ladij, parnikov in celo podmornic, ki so jih ob koncu vojne uničili in potopili Nemci sami ali pa zavezniki z bombardiranjem. Te razbitine je bilo treba dvigniti na površje - nekaj zaradi varnosti, saj so mnoge od njih še vedno vsebovale razstrelivo, nekaj zaradi novogradnje pristanišča, predvsem pa zaradi še uporabnih delov. 

Pri vsem tem je bilo delo potapljačev nepogrešljivo. Potapljači so si ogledali razbitino, predlagali, kaj z njo storiti, jo razstrelili, če je bilo to potrebno, in nadzorovali dvig na površje. Njihovo delo je bilo težko in nevarno.

Jan Hinrichs je eden izmed izučenih potapljačev, ki delajo v hamburškem pristanišču. Star je 55 let in je oče samohranilec 19-letni noseči hčeri Leni in okrog deset let staremu sinu Timmu. Čeprav so potapljači iskani, pa Hinrichs ne more najti dela. Vzrok je njegova starost. Tako starega potapljača namreč nihče več noče zaposliti, saj je zelo verjetno, da bo z njim vse preveč težav - premalo učinkovit naj bi bil in preveč lahko naj bi se poškodoval. 

Hinrichs pa ob tem takole razmišlja:

Ich habe sie kennengelernt, als ich unterwegs war, und ich habe sie auch reden hören, Leute aus allen Berufen. Sie haben alle noch ihre Wünsche, sie wollen alle noch eine Menge tun, aber die meisten von ihnen bekommen keine Gelegenheit dazu.

Hinrichs je - kot pravi - poznal ljudi z različnimi poklici, ki so v starosti še vedno želeli delati, a zato niso dobili priložnosti, saj jih enostavno niso več želeli zaposliti. 

In ker se je to dogajalo tudi njemu, si je sam ustvaril priložnost za to, da bi lahko še naprej delal. Ponaredil je dokument - svojo potapljaško knjižico, in v njej spremenil letnico rojstva. "Pomladil" se je za deset let. Prevara je delovala in Hinrichs je ponovno dobil delo, ki ga je odlično opravljal. Zaradi njegove iznajdljivosti in izkušenosti je delo na različnih potopljenih ladjah potekalo bolj gladko, hitreje in celo ceneje, kot bi sicer.

Vendar pa...ja, seveda se je zapletlo in Hinrichs se ob koncu knjige počuti kot razbitina ladje, ki jo je pri svojem delu na reki Elbi kot zadnjo pomagal dvigniti na površje. Tako razbitina ladje kot on sam sta sicer še enkrat zaplavala po reki, a vendar nobeden od njiju ni več veliko vreden, pravzaprav samo še toliko, kot je vredno staro železo. Oba morata izginiti z gladine reke, da naredita prostor novemu - modernim ladjam in mladim potapljačem. 

Dogajanje romana poteka skoraj izključno v hamburškem pristanišču in skoraj izključno med delavci. Kot protiutež temu - a samo toliko, da se zavemo kontrasta med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo moč in tistimi, ki v življenju nimajo veliko možnosti in izbire - se v zgodbo kdaj pa kdaj zapelje še kakšna moderna barkasa s turisti, ki so na vodenem ogledu pristanišča, dvakrat pa celo neimenovani monarh iz Afrike, ki je na uradnem obisku v Hamburgu, pa se prav tako na zelo slovesen način ogleduje pristanišče. 

Skoraj posmehljivo pa deluje tudi reklamna akcija ene od časopisnih hiš v mestu, ki poteka pod sloganom Sei gut zu deinem Nächsten (Bodi dober do svojega bližnjega) in Denk jeden Abend etwas Schönes (Vsak večer misli kaj lepega), vse z namenom, da se bralec še izraziteje zave težkega položaja nastopajočih v romanu.

Knjiga me je spominjala na Hemingwayevega Starca in morje ali pa na Smrt trgovskega potnika, Arthurja Millerja - navedek iz tega zadnjega najdete tudi na začetku Lenzove knjige. V vseh treh delih je čutiti enako melanholijo in brezizhodnost. Glavni junak je moder in izkušen; točno ve, za kaj se v življenju gre in kako se vrti svet, a mu to pravzaprav ne pomaga veliko. To je potem tisto, kar sproža sočutje in je največja tragika romana. Da pa je brezup še večji, imajo tragično usodo tudi mnogi drugi nastopajoči - na primer mladi Manfred, moški, s katerim je zanosila Hinrihsova hči Lena, ki je predrzen in neučakan pridanič, Hinrichsovo popolno nasprotje, tako po starosti kot po značaju in obnašanju - fant, ki se mora v življenju še veliko naučiti, a se tega, seveda, ne zaveda.

Roman Der Mann im Strom je Siegfried Lenz napisal leta 1957. Knjiga je eno izmed najpomembnejših nemških literarnih del iz časa po drugi svetovni vojni. Po romanu je bil dvakrat posnet tudi film.

V današnjem času so starejši ljudje na trgu delovne sile izpostavljeni drugačnim pritiskom, kot so bili pred osemdesetimi leti. Danes jim ponavadi ne preprečujejo, da bi delali, tako kot so to počeli Hinrichsu, nasprotno, silijo jih, da delajo še globoko v starost, čeprav fizično ali psihično tega več ne zmorejo. Oboje je enako hudo in nesprejemljivo. Za obema oblikama pritiska pa stoji ena in ista izkoriščevalska sila in zato je knjigo Der Mann im Strom še vedno vredno brati. 

★★★★☆

iz filma po romanu
(1958)
(vir: Pidax)

Hans Pleschinski: Königsallee

Konec avgusta leta 1954 je Thomas Mann obiskal Düsseldorf, da bi pred ljubitelji literature bral iz svojega najnovejšega romana - velike uspešnice, Izpovedi bleferja Felixa Krulla. V istem času naj bi se v tem mestu nahajal tudi Klaus Heuser. Ti dve drobni zgodovinski dejstvi sta tisto, na čemer je Hans Pleschinski zgradil svoj, leta 2013 izdani roman, Königsallee.

Knjiga je poklon Thomasu Mannu. 

Hans Pleschinski v romanu Königsallee piše o Thomasu Mannu na takšen način, kot je Thomas Mann pisal o Goetheju v romanu Lotte v Weimarju. Tam se po mnogih letih srečata mladostna ljubimca Goethe in Charlotte, pri Pleschinskem se pa po več kot dvajsetih letih ponovno najdeta Thomas Mann in Klaus Heuser. Tudi onadva sta bila nekoč zaljubljena drug v drugega. 

Z načinom pisanja in z zgradbo romana posnemati takšnega mojstra kot je Thomas Mann je sila tvegano dejanje. Ob primerjanju dveh na enak način in z istimi sestavinami spečenima hlebcema kruha je namreč izdelek vajenca v primerjavi z mojstrovim ponavadi še bornejši, kot bi bil sicer, če ga ne bi z ničemer primerjali. Pa je vajencu peka kruha kar dobro uspela. Napisal je knjigo, ki je must-read za ljubitelje Thomasa Manna. Za vse ostale bralce pa bo roman verjetno nekaj zelo dolgočasnega in nezanimivega.

Oba torej prideta v tistem povojnem poletju leta 1954 v Düsseldorf. Za Klausa Heuerja je to mesto, kjer živita njegova starša, mesto, kjer se je rodil in odraščal, živel do svoje selitve v Indonezijo. Star je 45 let.

Thomas Mann pride v Düsseldorf v spremstvu svoje žene Katie in hčerke Erike, da bi bral iz svoje knjige. Star je 79 let. 

Oba prenočujeta v najbolj luksuznem düsseldorfskem hotelu Breidenbacher Hof, ki stoji na najznamenitejši mestni ulici, Königsalle.

V Düsseldorfu se v tem času še vedno vidijo posledice 2. svetovne vojne, saj je bilo mesto ob Renu še posebno pogosto tarča bombnih napadov. Vendar pa so bila petdeseta leta prejšnjega stoletja v Zvezni republiki Nemčiji tudi že čas izjemnega gospodarskega vzpona in ta se je kazal tudi z obnovo in ponovnim razcvetom med vojno porušenih obrenskih mest. Düsseldorf tako v času srečanja med glavnima junakoma že kaže na to, da bo prav kmalu spet postal modeno mesto in nesporna prestolnica zahodnega dela Nemčije. 

Do srečanja med Thomasom Mannom in Klausom Heuserjem pride po maniri Lotte v Weimerju šele v zadnjem poglavju romana. Napetost, ki se gradi preko cele knjige in vodi k temu srečanju, ni tako visokovoltažna, kot je pri Thomasu Mannu. Če sem za roman Lotte v Weimarju napisala, da jo je nemogoče dobro podoživeti, če se poslužimo prevare, preskočimo dolgočasna, dolgovezna poglavja in preberemo samo konec - ker nas pravzaprav zanima samo to, kako se je izšlo srečanje med Goethejem in Charlotte - pri Königsallee lahko mirno trdim, da takšna majhna prevara ne bi imela prevelikega negativnega vpliva na dojemanje romana. V Königsallee srečanje med glavnima protagonistoma kljub velikim in gorečim besedam ostane enako medlo, pa če pred tem preberemo vsa poglavja ali pa samo konec romana.

Roman je vredno prebrati zaradi drugih stvari. S prebiranjem knjige sem na prijeten način izvedela veliko novega o Thomasu Mannu in njegovi družini. Podoba Katie Mann je jasno zaživela pred mano in celo odgovorila na določena vprašanja, ki se vedno znova porajajo v zvezi z njo - kako je živela v zakonu s homoseksualnim možem in kako je usmerjala tako posebno, z umetnostjo prepojeno družino, kjer je vsak nekaj pisal, kjer so bili nekateri od otrok privilegirani, drugi pa ne, nekateri ljubljeni, drugi pa ne, vsi pa usodno zaznamovani s senco slavnega očeta. Preko hčerke, Erike Mann, ki je bila ena od ljubljenih, spoznamo revolucionaren, socialističen pogled na svet; preko sina, Golema Manna - nepriljubljenega, bolj umirjen in spraven zgodovinski vpogled.

Tekom romana pisatelj načenja tudi spornejše teme v zvezi s Thomasom Mannom in njegovim življenjem. Tako se sprašuje, ali je bilo moralno sprejemljivo, da je v času nacizma zapustil Nemčijo in se s tem elegantno izognil usodi ostalih Nemcev. Zaradi te dileme Thomasa Manna v Düsseldorfu sprejmejo tudi demonstracije in ne samo slavospevov polni govori na različnih sprejemih.

Knjiga je tudi precej zabavna. To pa zato, ker v njej nastopajo stranske osebe, ki spominjajo na protagoniste iz različnih Mannovih romanov. Tako imamo gospo, ki loputa z vrati - zelo podobno Madame Chauchat iz Čarobne gore in imamo liftboya z imenom Armand, ki bi rad potoval v Lizbono, če ne celo preko Atlantika v južno Ameriko, ki je pravzaprav Felix Krull. Takšnih in podobnih namigov na literarne osebe je še kar nekaj, a se odkrijejo samo velikim ljubiteljem tega nemškega pisatelja. In jim pripravijo obilo veselja:)

Roman Hansa Pleschinskega, Königsallee, je roman o ljubezni, ki bi lahko navdihnila velika literarna dela. Pripoveduje o srečanju, za katerega ne vemo, če se je zgodilo, a si želimo, da bi se. Knjiga je pisana v stilu, ki ga je uporabljal glavni protagonist romana v svojem resničnem življenju in v svojem resničnem literarnem delu. Dogajanje je postavljeno v čudovito okolje mesta Düsseldorf, poimenovanega tudi "mesto zelenja in parkov". Knjiga slavi literaturo in Thomasa Manna in Düsseldorf. 

Zahtevno branje, v katerem bodo uživali le redki, a ti toliko bolj. 

★★★★☆

Helga Schubert: Vom Aufstehen

Kaj bi si mislili o materi, ki na svoji smrtni postelji - stara že preko sto let, zaupa svoji hčerki - tudi že preko sedemdeset let stari, naslednje: (moj prosti prevod iz nemščine)

V svojem življenju sem naredila tri junaška dejanja, ki se tičejo tebe.

Prvič: nisem te splavila, čeprav je tvoj oče tako želel in si bila tudi zame pravzaprav nezaželen otrok. Zaradi tebe sva se s tvojim očetom sploh poročila.

Drugič: med begom iz Hinterpommerna v Greifswald sem te celo pot potiskala v otroškem vozičku in ob tem skoraj umrla od izčrpanosti.

In tretjič: ko so v Greifswald vkorakali Rusi, te nisem zastrupila ali ustrelila, kot je to terjal tvoj stari oče. Predme je položil pištolo in rekel naj se ustrelim. "Potem moram ubiti tudi lastnega otroka," sem vzkliknila, "tega pač ne morem storiti."

V življenju si imela srečo. Celo življenje si bila Sonntagskind.

Žensko, ki tako razmišlja in iskreno verjame, da je v teh treh primerih postopala junaško ter da za to zasluži celo zahvalo, je težko imeti za svojo mater.

To je bila mama Helge Schubert.

Helga Schubert, rojena leta 1940, je bila otrok vojne, begunski otrok in otrok razdeljene Nemčije. Imela je samo mamo, saj je oče padel že kmalu po začetku druge svetovne vojne, in z njo je imela sila težaven odnos.

Nekoč, ko je bila stara že enainsedemdeset let, se je prijavila za pogovor pri evangeličanski pastorici, saj se je o svojem težavnem odnosu z materjo želela z nekom pogovoriti. Potožila ji je, da ima težave s četrto Božjo zapovedjo - nikakor ne prenese svoje matere, saj jo ta prizadene vsakič, ko se srečata. Mama ji je tuja in ne more je imeti rada. Kakor tudi mama nima rada nje, svoje hčerke. In to ni v redu. Pastorica, ki je zgledala mlajša od pisateljičinega sina, ji je po kratkem premisleku odgovorila: "Ampak četrta zapoved od vas ne zahteva, da svoje starše ljubite, dovolj je, da jih spoštujete. In to že počnete." Tako se je pisateljica tudi s pomočjo tega pogovora pobotala z materjo, razumela, da tudi njej v življenju ni bilo lahko in se preko tega pomirila sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Ni bila pa samo pastorica tista, ki ji je pomagala, da je dosegla notranji mir, veliko si je pomagala tudi sama - pa ne zato, ker je bila po poklicu psihologinja in psihoterapevtka, ampak preko pisanja zgodb. 

Helga Schubert piše že vse svoje življenje. 

Piše o svojih poletnih počitnicah v otroštvu, ki jih je vse - od prvega do zadnjega dne, preživela pri svoji stari mami po očetovi strani. Torej mama le ni mogla biti tako slaba, premišljuje nekje v knjigi Helga Schubert, saj mi je vendar dovolila, da počitnice preživljam pri ženski, ki jo je sama sovražila. 

Piše o življenju v Nemški demokratični republiki - o tem, kakšne kompromise je morala sklepati s komunistično oblastjo, da je preživela, a tudi o privilegiranosti, ki jo je uživala zaradi poklicev, ki jih je opravljala - pisateljice in psihologinje. 

Piše o padcu Berlinskega zidu - tistega dne je bila prav tam, na mestu, kjer se je dogajala zgodovina, in piše o umirjenem življenju v zadnjih letih, v njenem najljubšem kraju, na severu Nemčije, blizu Baltskega morja, v babičini hiši, kjer skrbi za svojega bolnega in onemoglega moža.

Vsako leto v začetku junija potekajo v Celovcu Dnevi nemške literature, kjer podelijo prestižno nagrado, ki je poimenovana po pisateljici Ingeborg Bachmann. Pisatelji berejo odlomke iz svojih del, ki še niso bila objavljena, žirija natančno posluša, prebrano oceni in medsebojno predebatira. Pred leti je to 25 000 evrov vredno nagrado dobila na Koroškem živeča slovenska pisateljica Maja Haderlap in sicer za odlomek iz svojega romana Angel pozabe. 

Tudi na letošnji prireditvi je bila ena od udeleženk koroška Slovenka. To je bila Verena Gotthardt (Je v sorodu z letošnjim nominirancem za kresnika, Vincencem Gotthardtom?). Kritike njenega dela niso bile slabe, a tudi preveč navdušujoče ne, medle bi rekla, tako da Verena Gotthardt s svojim branjem ni prišla med finaliste za nagrado. Nič hudega. Pisateljica je še mlada in še bodo priložnosti, da se dokaže. Prepričana pa sem, da je bila izkušnja iz Celovca  zanjo vseeno zelo dobrodošla. Dobronamerna kritika ji bo pomagala na nadaljnji pisateljski poti.

Prebiranja v Celovcu se ponavadi udeležujejo še neuveljavljeni mladi pisatelji, ki na ta način pritegnejo pozornost različnih nemških založb in lažje izdajo svojo knjigo, ki jo s pomočjo mnenj žirije pred izidom še nekoliko izboljšajo. V letu 2020 je bilo tako dokaj nenavadno, da je na Dnevih nemške literatura nastopala osemdesetletna Helga Schubert. Pisateljica, ki v zadnjih dvajset in več letih ni izdala nobene nove knjige, je pometla s konkurenco in zmagala z zgodbo Vom Aufstehen ali - če prevedem v slovenščino, O vstajanju. Zgodba, ki je čisto na koncu knjige, o kateri pišem, pripoveduje o tem, kaj pisateljica razmišlja in se spominja, ko si zjutraj, sicer že budna, privošči še nekaj minut v postelji. Preden vstane, razmišlja o svoji materi, a tudi o svojem možu, ki ji pripravlja zajtrk - dokler ne zadiši kava, ji še ni potrebno vstati - in ga bo čez nekaj trenutkov lahko objela in pritisnila lice k njegovi rami, vdihnila njegov vonj. To je nekaj, česar njena mama ni bila deležna, saj po moževi smrti v njenem življenju ni bilo nobenega moškega več - za Helgo Schubert pa še eno od dejstev, ki ji je pomagalo, da je svojo mamo bolje razumela in se z njo pobotala.

Lanskoletna nagrada Ingeborg Bachmann je bila za Helgo Schubert še posebno pomenljiva. Nekako je zaokrožila njen pisateljski krog in pomenila uteho za dogodek pred petintridesetimi leti, ko je bila tudi povabljena na Dneve nemške literature v Celovcu, a se prireditve ni mogla udeležiti, ker ji organi oblasti v vzhodni Nemčiji tega niso dovolili.

Knjiga Vom Aufstehen, Helge Schubert, ima podnaslov Ein Leben in Geschichten - Življenje v zgodbah. Nekateri knjigo označujejo kot zbirko kratkih zgodb, a pisateljica se s takšnim poimenovanjem ne strinja. Odlomki knjige so res kakor kratke zgodbe, ki so se rodile iz dogodkov iz njenega več kot osemdeset let dolgega življenja, njenih premišljevanj in opazovanj, a pisateljica je te zgodbe vendarle skrbno povezala med seboj in se potrudila, da se zgradita dramatičnost in primeren pripovedni lok. 

Stil pisanja je umirjen, včasih celo liričen, enak preko cele knjige - čisto v skladu z vsebino in v sozvočju z iskanjem miru in sprave. To pomirjenost pa na vsakih nekaj odstavkov - zdi se kot samo slučajno, prekine kakšno grobo in tragično dejstvo, ki pade kot toča z jasnega in je eno tistih, ob katerih je Helga Schubert trpela, z njimi hočeš nočeš morala živeti, se z njimi soočati in jih globoko v sebi predelati. Knjiga je tako bolj kot zbirka zgodb avtobiografski roman, v katerem pisateljica išče in najde pomiritev same s seboj in s svetom, ki jo obdaja. Obenem pa na svojevrsten način osvetli še zgodovino povojne Nemčije z vsemi njenimi nekoliko manj znanimi, predvsem pa zelo intimnimi, vzponi in padci. 

★★★★☆

Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla

Knjiga Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla je izšla leta 1954, manj kot leto dni pred pisateljevo smrtjo. Thomas Mann je bil takrat star skoraj 80 let in Feliks Krull je njegov zadnji roman. Precej se razlikuje od njegovih ostalih knjig, a vendar je tudi tipično "njegov". Vsi njegovi romani in kratke zgodbe (razen Smrt v Benetkah) vsebujejo humor in ironijo - nekateri več, drugi manj, Izpovedi Feliksa Krulla so pa ena sama parodija, se pravi smeh in šaljivost na kvadrat. 

Thomas Mann se posmehuje hohštaplerstvu in narcisoidnosti, konzervativnim oblastnikom in naprednim kulturnikom, zapeljanim ženskam in zaljubljenim gejem, pisateljem in znanstvenikom. A to še ni vse. Thomas Mann gre dalje. Njegov zadnji roman je tudi parodija na temo razvojnih romanov (ki jih je pisal tudi sam, spomnite se na Čarobno goro:) in memoarov - v tem primeru povsem konkretno: spominov, ki jih je v svojem pompoznem slogu pisal Johann Wolfgang von Goethe, Dichtung und Wahrheit. Ko je nekdo star 80 let in je tako slaven ter cenjen, kot je bil sredi prejšnjega stoletja Thomas Mann, si to lahko privošči. 

Občudovala sem njegov slog pisanja in jasnost izražanja, ki sta bili leto pred smrtjo, v visoki starosti, še vedno precizni in ostri kot nož. In smejala sem se ob njegovi inteligentni hudomušnosti, ki še nikoli ni bila tako čista in brezkompromisna.

Feliksa Krulla bi, če bi živel v današnjem času, označili za tistega, "ki se znajde". Saj veste, kaj to pomeni. V osnovi nekaj slabega, ne pa povsem neprimernega. Opisovali bi ga z vsaj nekaj občudovanja, kančkom nevoščljivosti, a tudi z nepogrešljivo merico zgražanja. 

Feliks Krull ponavadi ne postopa tako, kot bi bilo po črki zakona, morale ali pa splošno priznanih pravil obnašanja potrebno ali pa pričakovano, ampak vedno znova izrablja to ali ono slabost tega in onega ter jo izkoristi v svojo korist. Ne moremo reči, da njegova dejanja izhajajo iz hudobije ali pokvarjenosti, a vendar so vedno znova tako naravnane, da se obrnejo njemu v prid. Ljudje, ki jih srečuje, mu, ne da bi jih v to posebno silil, sami padajo v naročje, ponujajo dragocenosti in se na splošno ravnajo po njegovih željah. Ob tem se celo smehljajo od zadovoljstva. S pomočjo takšnega ravnanja Felks Krull žanje uspehe, kjerkoli se pojavi in se hitro ter odločno vzpenja po družbeni lestvici.

Kar pa je ob vsem tem najbolj čudno, a tudi čudovito obenem, je to, da s svojo prikupnostjo in ljubeznivostjo začara tudi bralca knjige in ga zlahka pridobi na svojo stran. Vzljubila sem ga, pa čeprav sem vedela za vse njegove prevare in blefiranja. Nastopajoči v knjigi, moški in ženske, bogati in revni, učeni in neuki, ki vsi po vrsti naivno drug za drugim podlegajo njegovim čarom, tako nikakor ne zaslužijo pomilovanja in obsojanja.

Na začetku knjige je Feliks Krull star okrog 40 let in se malce utrujen od vseh doživetij spominja svojega dotedanjega življenja. Rojen je bil v 70-ih letih 19. stoletja v majhnem mestu ob Renu, v družini, ki se je preživljala z izdelavo šampanjca. Že kot otrok je kazal posebne sposobnosti, ki jih je do potankosti razvil in uporabil v svojem nadaljnjem življenju. Že zgodaj je znal ponarejati pisavo drugih, simulirati bolezen, zapeljevati in se pretvarjati. Ostali otroci so se ga izogibali, a to ga ni prav nič prizadelo, saj je bil vedno prepričan, da je nekaj več od njih - da je izrezljan iz boljšega lesa. 

Ko je očetovo podjetje v času, ko je postal polnoleten, zaradi slabe kakovosti šampanjca, ki ga je pridobivalo, bankrotiralo, je moral sam zaslužiti za svoje življenje. Boter mu je priskrbel službo v luksuznem hotelu v Parizu. A še preden je Feliks odpotoval v Francijo, se je moral nekako izogniti služenju vojaškega roka v Nemčiji. To je naredil izredno prepričljivo s svojo sposobnostjo pretvarjati se in simulirati. Eden najboljših odlomkov v romanu je to.

V pariškem hotelu ga najprej zaposlijo kot liftboya, a s svojo prikupnostjo (s svetlimi lasmi, modrimi očmi in temno poltjo, telesom, ki ga primerjajo s telesom grškega boga Hermesa), predvsem pa s svojim prijetnim govorjenjem, hitro napreduje do glavnega natakarja. V tej službi se sreča z ljudmi iz visoke družbe, ki jih občuduje in na vsak način tudi sam želi postati eden izmed njih. To mu prav hitro tudi uspe. Njegovo spretno občevanje z ljudmi pa tudi to in ono srečno naključje ga pripeljejo do tega, da se kot mlad bogataš odpravi na enoletno luksuzno potovanje okoli sveta. Lizbona je njegova prva postaja in zdi se, da ga bo tukaj vsaj ena od žensk, ki si jo je namenil zapeljati, spregledala in razkrinkala...

Ko je Feliks Krull začel s svojim študijskim potovanjem, sem začela brati s še dodatnim zanimanjem in veseljem. Kajti mladi blefer se je čisto iskreno začel zanimati tudi za paleontologijo, razvoj živalskih vrst in človeka. Poleg tega so bila vsa  njegova doživetja tako lepo zastavljena in so obetala toliko novih zanimivih pripetljajev ter razmišljanj, da sem eno od karantenskih nedelj brala skoraj neprekinjeno od jutra do večera. Takrat se je zgodilo tudi to, da me je od nelagodja začelo stiskati v trebuhu, kajti zadnji strani knjige sem se približevala vse preveč hitro. 

Nelagoden občutek pa ni bil kar tako. Na zadnji strani knjige me je čisto zares čakalo grenko spoznanje in ja, tudi presenečenje. Roman se namreč v trenutku, ko se je Feliks Krull pripravljal, da se vkrca na luksuzno ladjo, ki ga bo odpeljala proti Buenos Airesu, konča. Tako enostavno je to. Nekaj trenutkov sem se še hrabrila z mislijo, da so mi mogoče v antikvariatu, kjer sem knjigo našla, prodali le prvi del romana, a je lažno upanje hitro splahnelo. Thomas Mann romana Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla ni nikoli dokončal. Med bralce je poslal le prvi del Feliksovih memoarov. Škoda. Še danes ni popolnoma jasno ali mu je pri pisanju enostavno zmanjkalo časa ali pa je bilo pomanjkanje volje - v pozni starosti je tudi to mogoče - vzrok, da romana ni dokončal. 

Feliks Krull je bil rojen pod srečno zvezdo - na to namiguje že njegovo ime. Prav gotovo je bil tudi hohštapler - kakor je poimenovan v originalnem naslovu romana (Die Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull) in nekaj malega pustolovec. V veliki meri pa je bil prav gotovo predvsem blefer, kakor so ga posrečeno označili v naslovu nove izdaje slovenskega prevoda romana, ki bo zdaj zdaj izšel pri založbi Beletrina. Ja, Feliks Krull je aktualen tudi danes in njegove Izpovedi je vredno predstaviti tudi novi generaciji bralcev. Ne zamudite tega klasičnega umetniškega zalogajčka mojega najljubšega, v vseh pogledih genialnega pisatelja, Thomasa Manna.

★★★★★

Bernhard Schlink: Olga

Leipziški knjižni sejem so letos odpovedali. Bila je to pametna odločitev, ki pa sredi februarja, ko smo izvedeli zanjo, še ni zgledala tako zelo primerna in nujna. Veliko razstavljavcev, pa tudi prireditelji sami, so se nad odločitvijo pritoževali. Potencialni obiskovalci smo bili žalostni. A zdaj je že več kot jasno, da bi poleg knjižnega sejma morali odpovedali tudi karnevale in nogometne tekme. Tako število okuženih s covid-19 v Nemčiji v tem trenutku ne bi tako strmo naraščalo in sejalo strah celo med tistimi, ki se sicer tako radi pohvalijo, da imamo drugo največje število intenzivnih postelj na število prebivalcev na svetu in se nam torej ni potrebno ničesar bati.

Pred dvema letoma je bilo drugače. Z Lepiziškim knjižnim sejmom, mislim. Takrat je na modri sofi sedel Bernhard Schlink in predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Olga. Bila sem navdušena tako nad njim kot nad knjigo, ki sem jo takoj uvrstila na svoj seznam must-read. A vendar je knjiga morala počakati še nekaj časa, da sem jo res prebrala. Morala se je zgoditi letošnja Fabula, na kateri je bil eden najpomembnejših gostov (tudi eden redkih povabljenih, ki se ni ustrašil covid-19 in obiskal Ljubljano) prav Bernhard Schlink. Ko sem preko podcasta poslušala intervju z njim, sem se ponovno spomnila na to, kako zelo simpatičen je ta gospod, kako umirjeno in prijazno se zna pogovarjati, kako lucidno odgovarja na vprašanja in kako fajn bi bil lahko njegov, ravnokar v slovenščino preveden roman Olga. In sem si knjigo naložila na kindla in prebrala:)

Roman Olga je sestavljen iz treh delov.

V prvem delu spoznamo večino Olgine življenjske zgodbe in sicer od njenega zgodnjega otroštva nekje ob prelomu 19. v 20. stoletje pa do njene smrti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav ima slovansko ime, je Olga Nemka. Pametno dekle je bila, ki se je rada učila in če bi živela v današnjem času, bi šla študirat, tako pa je dosegla maksimum, ki je bil v tistem času mogoč za žensko, in postala učiteljica. Zaljubila se je v fanta, ki je bil povsem drugačen od nje. Ne samo da je izhajal iz bogatejše in pomembnejše družine kot ona, tudi po značaju in mišljenju se je zelo razlikoval od nje. Olga je stala in opazovala, Herbert pa ni zdržal pri miru. Kot otrok je neprestano tekel, pozneje, ko je odrasel pa potoval in iskal nove in nove, pogosto življenjsko nevarne pustolovščine.

Ta prvi del romana je površen in luknjast. Dejanja oseb so težko razumljiva, če ne celo neverjetna; njihovo obnašanje pogosto klišejsko in predvidljivo. Pojavijo se stranske osebe, za katere ni jasno, kakšno povezavo imajo s potekom zgodbe in z Olgo samo. 

V nadaljevanju romana se sicer razjasni, zakaj je pisatelj pisal tako površinsko. To je storil povsem namerno, saj je na takšen način sam sebi pripravil priložnost, da nam v drugem in tretjem delu romana, kaj dodatno razloži - pokaže na drugačen način in skozi druge oči. Čisto zanimiv način pisanja, ki pa po mojem mnenju ni najbolje uspel. Prvi del romana kljub vsemu ostane plitek in dolgočasen. Dolg je 110 strani.

V drugem delu nastopi prvoosebni pripovedovalec Ferdinand. Z Olgo se je srečal, ko je bil še otrok, saj je prihajala k njegovi družini, kadar so potrebovali, da jim kdo kaj zašije ali sešije. Pripovedovala mu je zgodbe in ob tem tudi o svojem življenju in življenju njenega Herberta. Ta del romana je najboljši. V tem delu Olga skozi Ferdinandove oči zažari v povsem drugačni luči, veliko bolj polno. Postane človeško bitje, ki bi bilo lahko resnično. Človeško topla je in modra. Nekatere luknje pripovedi iz prvega dela romana se lepo zapolnijo, nekatera vprašanja dobijo odgovore. A še zdaleč ne vsa. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da se niti globoka ljubezen med Olgo in Herbertom, ki naj bi bila vendarle glavno gonilo pripovedi in njeno središče, sploh ne začuti. Vsaj jaz je nisem. Ostane nekako neverjetna in nejasno je odkod črpa svojo moč, ki je vendarle velikanska, kot  nas pisatelj prepričuje v skoraj vsakem poglavju svoje knjige.

No, tukaj je potem še tretji del. Mogoče bo tretji del le prinesel nekakšen vrhunec pripovedi in zapolnil pomanjkljivosti dosedanjega poteka zgodbe, sem premišljevala in upala do zadnjega. No, saj ni bilo slabo. V tretjem delu marsikaj iz preteklega dogajanja dobi primeren poudarek in se razjasni. Celo eno presenečenje nas čaka, ki pa konec koncev mogoče sploh ni presenečenje, saj ga je dokaj lahko predvideti. Pisatelj ga je tako jasno skrival, da postane zelo očiten. 

Ta zadnji del knjige sestavljajo pisma, ki jih je Olga leta dolgo pošiljala Herbertu. Polna so močnih čustev s tako ene kot z druge skrajnosti in skoraj bi morala zapolniti Olgino lukenj polno življenjsko zgodbo, ki smo jo spremljali do sedaj, ji dati globino in človeško verodostojnost. Pa ni ravno tako. Meni so pisma delovala kanček patetično in - kar je še bolj obžalovanja vredno - ne skladajo se z osebo Olge, ki sem jo spoznala do takrat. 

Poleg tega je način, kako je Ferdinand prišel do teh pisem, tako malo verjeten in vse preveč naključen ter prisiljen. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem brala o tem. Kakor mi je bilo neprijetno tudi ob svetlobni hitrosti poteka Ferdinandove življenjske zgodbe, ko le-ta na le nekaj straneh knjige odraste, se zaposli, poroči, dobi otroke, postane vdovec, se upokoji in na novo zaljubi. Spet preveč površno za moj okus. Pametneje bi bilo o tem molčati, kot pa takole pisati, saj za potek glavne zgodbe nima posebnega pomena.

Ne, Olga ni nekaj, kar bi se dalo primerjati z Bralcem - pa čeprav knjiga na določenih mestih spominja na Schlinkovo svetovno uspešnico, ali pa celo vzbuja občutek, da je pisatelj poskušal napisati nekaj podobnega, kot je bil njegov roman Bralec.

Roman Olga je zgodba o ženski, ki ji v življenju ni bilo dano izživeti vseh svojih ambicij - tako poklicnih kot osebnih. Kriv je bil čas in prostor, v katerih je živela, in kriva je bila tudi sama.
Njena življenjska zgodba teče vzporedno z zgodbo Nemčije od časa vladanja Bismarcka, preko prve svetovne vojne in nato nacizma do časa moderne Nemčije. Dotakne se tudi manj znanih plati nemške zgodovine kot so nemške kolonije v Afriki in raziskovalne ekspedicije nemških pustolovcev. A tudi v tej štreni romana pisatelj ostane zvest sam sebi in celotno zgodovinsko dogajanje preleti hitro in površno, tako da bralec nima časa, da bi se ga posamezni dogodki posebej dotaknili, vznemirili in napeljali h globljemu razmišljanju.

A roman Olga se vseeno splača prebrati. Že zato, da se lovi redke žarke kakovostne literature, pa čeprav se večinoma zdi, da ne prihajajo iz romana samega, ampak so le bledi odsev druge, precej bolj kakovostne in globoko presunljive Schlinkove knjige Bralec.

★★★☆☆

Bernhard Schlink
(1944)
(vir: Wikipedia)