Henry James: Kaj je vedela Maisie

Maisie je vedela veliko. Ne vsega, a veliko. To, kar je vedela, je sicer večinoma zadržala zase - z enim samim namenom, da bi sebi in drugim prihranila nekaj stresa in da bi zaradi tega potem vsi skupaj prijetneje ter udobneje živeli. Včasih se je pretvarjala, da ne razume, in se delala neumno.

Maisie je na začetku romana stara šest let, na koncu pa ravno vstopi v puberteto. Otrok, torej. A ta otrok je pronicljiv in prodoren. 

Roman, ki je nastal in se dogaja skoraj sto petdeset let nazaj, bi zlahka prenesli v današnji čas; tako univerzalna je zgodba, na kateri temelji.

Maisiena starša, premožen meščanski par, se namreč ločita in potem borita drug proti drugemu - z Maisie sredi med njima, nič krivo in vedno znova izrabljeno za potrebe enega ali drugega. Najprej bi jo oba rada imela ob sebi, bila njena skrbnika, potem bi se je rada znebila in njeno oskrbo naprtila drugemu. Ob teh prepirih in kazanju moči je veliko pretvarjanja, neiskrenosti in hinavščine. 

Že tolikokrat videno, da je prav gotovo dolgočasno, bi lahko rekli, - pa ni, verjemite mi.

Maisiejina starša sta tipična narcisoida. Ta osebnostna motnja je v zadnjih letih vedno bolj prepoznavna in vemo, kakšne hude posledice ima lahko na razvoj otroka. Maisiejina mati in oče sta posesivna, manipulirata s čustvi drugih, primanjkuje jima empatije, vzbujata krivdo, igrata žrtev in grozita. Sta vzvišena in arogantna, prepričana, da sta več vredna kot drugi, da imata vedno prav in ne preneseta kritike. Tako je bilo pred več kot stoletjem in tako je pogosto še danes. Henry James vse te medsebojne odnose razloži izredno natančno in s psihološko preciznostjo.

A to še ni vse. Kot da pisatelju ne bi bilo dovolj samo raziskovanje najmanjših podrobnosti na relaciji trikotnika mama-oče-hči, v roman vpelje še mačeho in očima. Mačeha je kar Maisiejina bivša guvernanta, očim pa simpatičen zabaven mlad moški, ki deluje izredno samozavestno in ljubeznivo - pa naj bodo to njegove resnične ali pa samo namišljene lastnosti. Vsekakor je on tisti, ki je od vseh najbolj dorasel starševski vlogi.

Odnosi okrog Maisie se še dodatno zapletejo, ker se kmalu izkaže, da mačeha in očim prav rada vidita drug drugega (če se izognem izrazu, da se zaljubita drug v drugega) in, seveda, ravno Maisie je ta, ki ju je pripeljala skupaj.

Vse te možnosti najraznovrstnejših medsebojnih odnosov in povezav med Maisie in njenima dvema paroma staršev pisatelj razišče in opiše do potankosti. To je to, kar je zanimivo tudi za današnjega bralca, pa čeprav je nekoliko začinjeno z viktorijanskim moraliziranjem, ki dandanes izpade kar precej smešno. To namreč, da mačeha in očim ne bi mogla biti dobra starša za Maisie že zato, ker sta prešuštnika.

Maisie je zapletena mlada oseba. Včasih se zdi, da je kar preveč zrela za svoja leta - tako pronicljiva vprašanja zastavlja in to ob ravno pravem času - da je že kar neverjetno. Po drugi strani pa je tudi zelo pasivna in neaktivna, kar od tako zrele osebe pač ne bi pričakovali. Mogoče je tako zato, da lahko potem v velikem finalu na koncu romana kar najbolj jasno in odločno razkrinka ostale nastopajoče; pomembna odločitev, ki jo sprejme in z njo vstopi med odrasle, pa pred bralcem zažari še izraziteje.

Kar me je pri Maisie motilo, je bilo tudi to, da je predstavljena izredno hladno in brezčutno. Zdi se, kot da bi bila ob vsem, kar se dogaja okrog nje, povsem ravnodušna in neprizadeta. O njenih čustvih v romanu skoraj ni besede; če pa je že, je ta zelo klišejska. Da je kaj takega mogoče, je ob tem, kako postopajo z njo, jo izrabljajo in manipulirajo z njeno navzočnostjo, težko predstavljivo in nerealno. Tudi zato, ker Maisie veliko ve, saj dobro pozna tako očetov kot tudi materin pogled na dogodke in je tista, ki ima nad celotnim dogajanjem najboljši pregled - glede na pisateljevo predpostavko pa ga tudi razume.

Slog pisanja je - kakor smo pri Henryju Jamesu vajeni, dokaj zapleten. Potrebno je veliko koncentracije, da iz kompleksnega besedila razberemo vsa diskretna namigovanja posameznih nastopajočih in njihova iskrena občutja ločimo od pretvarjanja. Teh zadnjih je bistveno več kot prvih - nekaj, kar me je pri branju precej motilo, saj mi je sprenevedanje kar zoprno, pa četudi je iz vljudnosti. A to je moj problem in ne slabost knjige.

Knjiga Henryja Jamesa, Kaj je vedela Maisie, je roman, ki ga ne moremo brati za sprostitev. Tako je zaradi vsebine in tako je zaradi sloga pisanja. Da dobimo vse, kar nam nudi, mu je potrebno posvetiti čas in zbranost. Izkupiček po branju se potem razlikuje od bralca do bralca. Pri meni je bil v primerjavi z drugimi knjigami rahlo nadpovprečen z blagim priokusom razočaranja. 

Pri Henryju Jamesu so pričakovanja vendarle vedno visoka.  

★★★★☆