Halldor Laxness: Islandski zvon

Ob začetku druge svetovne vojne je bila Islandija najrevnejša evropska država; ko se je vojna končala, je bila najbogatejša. Kako je prišlo do tega, mogoče v enem naslednjih prispevkov. Zdaj gremo globje v zgodovino - v čas, ko Islandija ni stopala po poti napredka, v čas, ko je bilo življenje na Islandiji najtežje.

Roman Islandski zvon se dogaja v najtemačnejšem obdobju islandske zgodovine - v 18. stoletju.

Slavno obdobje, ko so Islandci kolonizirali Grenlandijo, odkrili Ameriko in je Evropejka - Islandka, seveda - na ameriških tleh rodila prvega imigrantskega otroka, je že davno minilo. Minil je tudi srednji vek, v katerem so se Islandci izkazali za velike pesnike, zapisovalce sag in razlagalce nordijske mitologije (pisala sem že o Snorrijevi Eddi).

V 18. stoletju je večina prebivalcev Islandije potrebovala vse svoje moči samo za to, da je preživela. Pa še to pogosto ni zadostovalo. Umirali so zaradi lakote in bolezni; pa še zatirani so bili s strani Dancev, ki so jim vladali, a se za deželo daleč stran na severo-zahodu niso preveč brigali, oziroma so njene prebivalce celo zaničevali.

Roman se začne simbolično. Po ukazu danskega kralja namreč pridejo na kraj, ki je za Islandce skoraj svet, snamejo zvon, ki ima za narod prav poseben pomen, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko, ker tam po vojni s Švedsko potrebujejo baker in bron. Pisatelj bi dansko nadvlado težko prikazal bolj jasno in presunljivo.

Pripoved, ki sledi temu dogodku, je razdeljena v tri dele in vsak od njih je posvečen enemu od glavnih nastopajočih. Če smem tako napisati. Roman ima namreč številne nastopajoče, in za te tri, kakor glavne, lahko samo pogojno rečemo, da so nekoliko pomembnejši od ostalih. Tudi zato, ker se njihove zgodbe prepletajo, uberejo nepričakovane poti in dosežejo čudne konce. 

Veliko stvari ostane tudi zakritih. Zdi se, da imajo nastopajoči skrivnosti, ki jih bralcem knjige ne zaupajo, kar ustvarja prav posebno vzdušje. Ne vemo čisto točno, kaj jih žene v določena dejanja, zakaj nekaj naredijo in drugo ne, kaj si ob tem mislijo. Roman tako pogosto izpade nekoliko čudno ali celo čudaško.

Na primer:

Ko Jona Hreggvidssona bičajo zaradi tega, ker je ukradel ribiško vrvico in nemarno govoril o danskem kralju, ta prosi svojega mučitelja naj na biču naredi vozle, da bo kazen še hujša. Zakaj je to naredil in kaj si je ob tem mislil, ne zvemo.

Ker se Snaefridur Eydalin ne more poročiti z najboljšim moškim Islandije, za svojega moža izbere najslabšega možnega - pijanca, ki ne samo zapije posestvo, ampak svojo ženo celo proda za pijačo. Kajti: Rajši najslabšega, kakor prvega, ki je pri roki, je rekla. Kaj je hotela s tem dokazati in zakaj je to storila? Ni povedala. Vse skupaj pa je še dodatno čudno, ker se na koncu vseeno odloči, da poroči prvega, ki je pri roki.

Tako Jon kot Snaefridur sta odločna, trmasta in nepopustljiva. Podobna sta si, čeprav sta povsem drugačna drug od drugega. Jon je reven, neizobražen, surov kmet s samega dna socialne lestvice, ki pretepa svojo družino; ona je privilegirana sodnikova hči, izobražena in lepa. A oba se nekako podobno odzivata na stvari, ki ju doletijo, in zaradi tega je njuno življenje težje, kot bi lahko bilo. Takšna pač sta - verjetno nekako tipična za neizprosno Islandijo.

Še najbolj predvidljivo in logično - da ne rečem normalno, postopa tretji od glavnih nastopajočih. To je Arnas Arnaeus, ki ga je pisatelj Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po Arniju Magnussonu, ki se je v 18. stoletju trudil, da bi svojim rojakom izboljšal pogoje za življenje in pripeljal pravico na otok. Svoje življenje je posvetil knjigam in iskanju izgubljenih srednjeveških rokopisov sag - vse z namenom, da bi svoji deželi vrnil čast in slavo, ki jo je ta v preteklosti že imela. Za svoj cilj je bil pripravljen žrtvovati tudi ljubezen. A s svojim plemenitim ciljem je naredil več škode kot koristi. Tisti, ki jim je prinesel več pravic, tega niso razumeli in niso znali ceniti; tisti, ki so zaradi njega izgubili nekaj svojih privilegijev, so mu zamerili. Vsi njegovi napori in odrekanja se na koncu izkažejo za nepomembne in povsem odveč. Pa še rokopisi, ki jih je celo življenje zbiral, pogorijo v velikem požaru v Kopenhagnu.

Vsebina romana Islandski zvon je tragična. A ta tragika je prav posebna, ker je zavita v posmeh in čudaštvo, ki sem ju razumela kot edini možni obliki upora, ki so jo Islandci lahko izrazili proti tuji nadvladi in tudi krutim življenjskim pogojem, ki so jim bili izpostavljeni. Kot da jim kaj drugega kot sarkazem in ironija na pustem in surovem otoku sredi severnega Atlantika ne preostane. 

Trije glavni protagonisti romana izgubijo veliko, na koncu tudi odnehajo v svojih prizadevanjih in se vdajo v usodo, a to storijo na ponosen in dostojanstven način. 

Kot v kakšni stari islandski sagi.

★★★★☆

===================================================

Če želite nekoliko natančnejši vpogled v dogajanje romana Islandski zvon in v zgodovinsko ter naravno ozadje pripovedi, pa lahko sledite mojim literarnim potem po Islandiji.

Dogajanje v romanu večinoma poteka na dveh krajih na Islandiji: v Þingvelirju in v Skalholtu. Reykjavika, kjer danes živi večina Islandcev - natančneje dva od treh, v 18. stoletju še ni bilo.

Þingvellir
Razpoke med
evrazijsko in severno-ameriško tektonsko ploščo.
Najširša razpoka predstavlja
sotesko Almannagja.

Þingvellir ima za Islandce prav poseben pomen. Leži na prelomnici med evropsko in ameriško tektonsko ploščo, ki se oddeljujeta druga od druge, zaradi česar je pokrajina zelo slikovita. Razpoke med ploščama se kažejo z globokimi brezni, ostrimi prelomi, strmimi previsi, slapovi in vijugastimi rečnimi rokavi. Najveličastnejša je soteska Almannagja.

V Þingvellirju je od leta 930 dalje vsako poletje dva tedna dolgo zasedal Alþingi - islandski parlament, ki velja za najstarejši dalj časa delujoči parlament na svetu. Na njem so se zbrali predstavniki z vseh koncev Islandije. Odločali so predvsem o pravnih zadevah - uvajali in razlagali so nove zakone, in izvajali sodno oblast - reševali pritožbe z nižjih sodišč ter izvajali smrtne kazni. 

Čarovnike so sežigali na grmadah, moške so obešali ali obglavljali, ženske so utapljali.

Þingvellir

V romanu Islandski zvon je tako zelo pomenljivo, da ravno tukaj, v Þingvellirju, središču islandske samostojnosti in demokracije, iz hiše postave in pravice vzamejo zvon, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko. 

Stavbe, na kateri je visel ta zvon, danes ni več; je pa na tem, skoraj svetem mestu, cerkvica in nekaj dodatnih hišic. 

Celotno področje pa je razglašeno za nacionalni park, ki je tudi na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Þingvellir
mesto, kjer je bila
hiša postave in pravice z islandskim zvonom

V Þingvellirju ob reki Öxar je Jon Hreggvdisson čakal na svojo usmrtitev in najstnica Snaefridur se je neki večer ravno tukaj - po soteski Almanngja, sprehajala s svojim očetom sodnikom ter mu zastavljala neprijetna vprašanja; češ "oče ali bi me dal usmrtiti, če bi nekoga umorila" , "ali če bi se vlačila", on pa ji je nemočno odgovarjal "sodnikove hčere tega ne počnejo." 

O pač, vedno znova. Snaefridur ve to iz zgodovine in iz lastnih izkušenj.

Reka Öxar
mesto, kjer so utapljali hudodelke

Drugi kraj, kjer poteka precejšen del pripovedi, je Skalholt. Tudi ta kraj je tako kot Þingvellir na področju Golden Circle - poti, ki jo oberejo prav vsi turisti, ki pridejo na Islandijo. Pa vendar je Skalholt precej slabše obiskan od ostalih znamenitosti na Zletem krogu. Na prvi pogled to ni prav nič čudno, saj je na tem mestu dandanes le cerkev z nekaj okoliškimi stavbami in nekaj arheološkimi izkopaninami. 

Bogastvo Skalholta ni v njegovem izgledu, njegov pomen je zgodovinski. Skalholt je bil namareč od leta 1050 pa do 1800 sedež islandskih škofov, ki so bili edini, ki so tudi v času danske nadvlade ohranili nekaj samostojnosti in moči, da vplivajo na razvoj in življenje Islandcev. 

V okviru škofovskega sedeža je delovala tudi šola, kjer so se mladi talentirani Islandci pripravljali na svoj nadaljnji študij na Danskem, Norveškem ali v Nemčiji. Primerno znanje so lahko pridobili samo na tej šoli.

Skalholt
že deseta cerkev na tem mestu

Šolo v Skalholtu je obiskovala tudi sodnikova hči Snaefridur iz romana Islandski zvon. Učila se je latinščine, historije, zvezdoznanstva in druge učenosti, ki daleč presega vse, kar je v navadi in običajno pri bitjih ženskega spola.

V Skalholtu je bil nastanjen Arnas Arnaeus, ko je bil na Islandiji in je raziskoval stare srednjeveške rokopise. Tukaj so potekala njegova skrivna nočna srečanja s Snaefridur.

V Skalholt je priromala ostarela mati Jona Hreggvidssona, da bi prosila milosti za svojega na smrt obsojenega sina. Čudila se je nad stotinami koč iz šotnih ruš in nad leseno stolno cerkvijo z zvoniki in visokimi okni v zlomljenih lokih. Želela je govoriti s škofovo ženo ali škofovko, kot jo naslavljajo v romanu, Snaefridurjevo starejšo sestro Jorunn, ki pa je ni bilo doma. Odpotovala je proti zahodu, da bi se opomogla po tej strašni pomladi. Pomlad je bila namreč na Islandiji najtežji čas, saj je bilo pomanjkanje hrane ob koncu zime največje. Ljudje so umirali bolj kot običajno in na kamnitih tleh škofofske hiše v Skalhaltu so pogosto ležali mrliči - trupla ljudi v stiski, ki so pri škofu iskali pomoč. Tako kot je to počela mati Jona Hreggvidssona.

V romanu Islandski zvon pisatelj imena takratnega skalholtskega škofa, moža Snaefridurjeve sestre, ne omeni, a tudi njega je Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po škofu Jonu Vidalinu. To je bil visoko izobražen mož in pesnik, ki je veliko pomagal tudi Arniju Magnussonu pri zbiranju starih islandskih rokopisov, zavzemal pa naj bi se tudi za revne.

No, v romanu nista bila škof ali njegova žena tista, ki bi preprečila usmrtitev Jona Hreggvidsona, kakor se je nadejala njegova mati. Pomagala sta Snaefridur - četudi njeni motivi za to ostajajo skrivnostni, in plemeniti Arnas Arnaeus.

Vatnajökull
največji evropski ledenik

Ko je Jon Hreggvidsson bežal iz Þingvellirja se je povzpel tudi na ledenik - v romanu imenovan le Jökull (ali ledenik), da bi se ohladil in da bi ugotovil, v katero smer naj gre, zakaj z ledenikovega vrha je bilo mogoče pregledati vso pot proti severu.

Sicer pa je večinoma potoval le po pušči - bolj ali manj stari lavi, predvidevam.

Začela sem z drugo svetovno vojno, pa naj z njo tudi zaključim.

Halldor Laxness je roman Islandski zvon pisal med drugo svetovno vojno, ko je bila Islandija okupirana s strani Američanov, Dansko - državo, ki je stoletja vladala Islandiji, pa so zasedli Nemci. Boj proti Nemcem je tako na nek način postal tudi boj proti Dancem in boj za neodvisnost Islandije, ki so jo prebivalci otoka ob koncu vojne tudi dosegli. Takšno vrsto razmišljanja zlahka zaslutimo tudi v romanu.

Na sliki je hiša, v kateri je od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti živel Halldor Laxness z družino. Danes je to njegovo prebivališče muzej. Stoji nedaleč stran od glavne ceste, ki vodi v nacionalni park Þingvellir in je za turiste, ki potujejo po Golden Circle in si ogledujejo najbolj znane islandske naravne znamenitosti, tako rekoč na poti.