Friedrich Dürrenmatt: Fiziki

Nekatere knjige je najprimerneje prebrati v točno določenem trenutku. Tudi nekatere gledališke igre si je najbolje ogledati ob prav posebnih in neponovljivih okoliščinah. Tako sem pred kratkim prav načrtno iskala gledališče, kjer trenutno igrajo Dürrenmattove Fizike. V času, ko moj sin po maturi še zna analizirati dramska besedila in preden se zakoplje v študij fizike ter mogoče popolnoma izgubi veselje do gledaliških predstav, je pač treba izkoristiti.

Gledališče sem našla - kar pravzaprav ne bi smelo biti nekaj težkega, saj so Dürrenmattovi Fiziki klasika, ki nikoli ne zastara. V današnjem času je to gledališko delo enako pomenljivo, kot je bilo v 60-ih leti prejšnjega stoletja, ko je bilo napisano in prvič predstavljeno švicarskim gledališkim gledalcem. Igrali so jo tudi že na slovenskih odrih.

Grenko, premisleka vredno komedijo sem najprej prebrala; potem pa sem si jo še ogledala.

Kraj dogajanja je luksuzni zasebni sanatorij - ali če hočemo biti neposrednejši, psihiatrična ustanova, ali - če nočemo okolišiti, norišnica. V njej se zdravijo trije fiziki. No, pravi fizik je samo eden - znanstvenik, ki je bil na sledi velikih odkritij, potem se mu je pa zmešalo. Druga dva sta, kot kaže, običajna shizofrenika, od katerih je eden prepričan, da je Einstein, drugi pa misli, da je Newton.

Igra se začne, ko se v sanatoriju že drugič v kratkem času zgodi umor. Eden izmed fizikov je spet ubil eno od bolniških sester. Točno se ve, kdo je morilec, saj Dürrenmattova igra nikakor ni nekakšna gledališka različica who-do-it kriminalke. Je nekaj čisto drugega - globljega in pomembnejšega.

Izkaže se namreč, da trije fiziki niso to, kar se zdi, da so in za kar jih imajo ostali. Morda niti duševno bolni niso in mogoče so v norišnici zaradi prav posebnih razlogov. Kriminalna zgodba tako postane le ozadje ali pa okvir za razpravljanje o moči znanosti, ki poleg dobrih stvari človeštvu lahko prinese tudi veliko slabega in o tem, kako zlahka so znanstveni dosežki zlorabljeni, saj lahko - če pridejo v napačne roke - vodijo celo v uničenje človeštva. 

Ja, igra se dogaja in je bila napisana v 60-ih letih prejšnjega stoletja - v času hladne vojne, ko so ljudje živeli v stalnem strahu pred atomskimi bombami. In kako pomenljivo: nekaj tega strahu občutimo tudi danes. Spet.

Ob obisku gledališča sem se bala, da bo igra "moderno preurejena" - se pravi, da bo režiser namesto, da bi sledil originalnemu delu, igro preoblikoval v nekaj, kar naj bi bilo primerno za današnji čas in današnjo svetovno ideologijo. Vsaj eno temnopolto medicinsko sestro in vsaj malo homoerotičnega pridiha med fiziki, če ne še kaj bolj drznega, sem pričakovala. Mogoče to, da bi šefico sanatorija, gospodično dr. von Zahnd zamenjal moški Chefarzt.

Pa je neprijetna napetost kaj hitro popustila, saj sem že ob prvi sceni vedela, da se bomo gibali po jasnih in domišljenih Dürrenmattovih poteh in ne bomo ubirali sodobnih stranpoti, ki nikamor ne vodijo. Režiser in igralci so namreč natančno sledili dramatikovim navodilom.

V svojem dramskem delu si Dürrenmatt vzame kar nekaj strani časa, da opiše, kako naj bi prva scena zgledala. Pove celo, kaj naj bi se videlo skozi okno. Ob tem pa razloži tudi vse ostalo, kar je pomembno, da režiser in igralci (pa tudi bralec dramskega dela) ve, da pravilno razume začetek igre. Komedija ima zelo obsežen prolog, ki ni nekaj zelo običajnega.

Igra se začne kot kriminalka - dovolj zanimivo, da priklene gledalčevo pozornost in brez tveganja, da bi se igra ponesrečila, kajti Friedrich Dürrenmatt je znal pisati tudi kriminalne romane. Še bolj kot dramatik je bil namreč znan kot pisec kriminalnih zgodb. Berite eno njegovih najbolj znanih - Sodnik in njegov rabelj.

Kriminalki se potem pridružijo prvine komedije; s potekom igre pa vse bolj in vedno intenzivneje še tragika. Najprej je ta omejena na osebno življenje glavnih protagonistov, potem pa se začne razvijati proti najbolj katastrofalni možni obliki za vse človeštvo.

Dramska igra Fiziki bi se lahko končala optimistično. To bi lahko dosegli s tem, da bi enostavno črtali zadnji prizor.  A ker igro ne žene neka teza (čeprav je tudi ta zelo pomembna), ampak zgodba, je zgodbo potrebno domisliti do konca. In zgodba je napisana in dokončana šele takrat, pravi Friedrich Dürrenmatt, ko doseže svoj najslabši možni konec. Tega pa ni mogoče predvideti, ker pride po naključju. In če naključje doleti ljudi, ki svoje življenje načrtujejo do najmanjše podrobnosti, je njegov učinek še usodnejši. Vse to je v komediji Fiziki jasno prikazano.

Meni pa je ob Dürrenmattovih Fizikih postalo jasno, kar mnogi, seveda, že dolgo vedo, da je dramska dela treba gledati in ne brati. Ali pa brati kvečjemu kot pomoč za ogled v gledališču. Konec igre z veličastno sceno, ki udoben salon za elitne psihiatrične bolnike spreminja v zapor, me je pretresel do te mere, da sem se že spraševala, če nisem mogoče brala eno drugo verzijo Dürrenmattovih Fizikov, kot so jo igrali. Seveda je nisem. Sem preverila. Samo pri branju so nekatere stvari neopazno spolzele mimo mene, v gledališču pa so jih režiser in igralci znali primerno poudariti, da so se zasidrale v mojih možganih - na ravno pravih mestih, da so imele največji učinek.

Friedrich Dürrenmatt je bil genij. Ne morem sicer napisati, da bi se lahko primerjal z Newtonom ali Einsteinom, a prav daleč za njima pa tudi ni bil.

★★★★★