Drago Jančar: Ob nastanku sveta

France Prešeren je največji slovenski pesnik. A tesno za njegovimi petami so mnogi, ki so živeli pozneje in so skoraj tako dobri kot on. Srečko Kosovel, Dane Zajc, Janez Menart, Lili Novy.

Drago Jančar je največji slovenski pisatelj. Tesno za njim pa ni nobenega - ne enega tistih, ki so živeli pred njim, ne sodobnika. Tako je to.

A z romani, ki jih piše, so težave. 

Sodobni bralec namreč pričakuje in si želi, da bi romaneskne zgodbe pripovedovali bolj ali manj takole - jasno in elegantno, čim bolj minimalistično in nikakor ne nabuhlo:

No, mogoče lahko tudi takole - z rahlim valovanjem navzgor in navzdol:

Jančarjev način pripovedovanja pa je takšen:

V teh zavojih, ki se vedno znova sučejo levo, proti začetku, se skrivajo ponavljanja, ki jih tako rad uporablja, in so pravzaprav značilnost njegovega pisanja. Lahko bi rekli, da s tem, ko nenehno uporablja iste besedne zveze in vedno znova ponavlja že znana dejstva, svoje bralce podcenjuje - meni, da njihov spomin ne zmore zadržati minimalne količine podatkov in da bralčeve živčne povezave ne znajo izpeljati najpreprostejših zaključkov. Pa je potem potrebno ponavljati in ponovno razlagati, da se zapomnimo. 

Lahko bi rekli, da je njegov način pisanja zastarel in da kot pisatelj ne sodi v današnji čas. Lahko bi rekli, da je dolgočasen.

Pa bi se seveda motili. Kajti ravno v teh zavojih njegovega pisanja se skrivajo svojevrstni vzorci lepote. Pri romanu Ob nastanku sveta so mogoče v obliki čipk.

A to je samo en vidik njegovega pisanja. Drago Jančar je najboljši slovenski pisatelj še zaradi mnogih drugih stvari - recimo zgodb, ki jih pripoveduje. V romanu Ob nastanku sveta jih je mnogo in med seboj se čudovito prepletajo. 

Osrednja zgodba romana Ob nastanku sveta je zgodba o klasičnem ljubezenskem trikotniku - o ženski in njenih dveh moških. Tokrat to - v romanih že tolikokrat opisano razmerje, opazujemo skozi oči otroka, dogajanje pa je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni. Mesto dogajanja je Maribor - ali, če sem manj natančna, mesto M. v guberniji S.. Skupaj s pisateljem namreč namigujem na slavna ruska književna dela, ki imajo v knjigi tudi pomembno vlogo.

A zgodba o mladi, lepi ženski in njenih dveh ljubimcih še zdaleč ni edina zgodba romana. Tukaj se potem skriva bogastvo Jančarjevega pisanja in njegovo mojstrstvo, ki ni omejeno samo na zavoje proti levi, proti začetku.

Imamo okvirno zgodbo, saj Daniel pripoveduje o tem, kako je kot otrok doživljal Lenino zgodbo, mnogo let pozneje, ko je že odrasel in več razume. To zgodbi o Leni in njenih dveh moških daje dodatno širino.

Potem je tu izredno pomembna svetopisemska zgodba o Davidu in Goljatu, kakor tudi o Davidu in lepi Batšebi ter njenem nesrečnem možu. Pisatelj med to zgodbo in osrednjo romaneskno zgodbo vleče enkratne vzporednice in povezave, ki pa nikakor niso preproste ali enoznačne. Osebe so pomešane. Ni čisto jasno, kdo je kdo - kdo je David in kdo je Goljat. Pepi - Lenin ženin, je takšen hrust, kot je bil Goljat, a vendar nenavdno spretno hodi po strehah, kot je hodil David. A najbolj je podoben Uriju - Batšebinemu kruto zlorabljenemu možu. Samo za Leno se ve, da je Batšeba, a ne čisto prava in značilna, to bi bilo preveč preprosto.

Z zgodbami pa s tem še ni konec. Imamo družinsko zgodbo mladega Daniela, kjer ima majhno vlogo tudi njegov brat - mornar jugoslovanske ratne mornarice, ki bi bil prav lahko še eden od Davidov, pa ni. 

Sicer pa je v Danielovi družinski zgodbi glavna vloga podeljena njegovemu očetu - borcu narodno-osvobodilne borbe in taboriščnemu internirancu. Pričakovali bi, da bo po osvoboditvi, ki jo je pričakal kot zmagovalec, njegovo življenje srečno in zadovoljno, pa nikakor ni tako. Drago Jančar to zgodbo pripoveduje natančno in doživeto, s kančkom ironije. Pri tem pa je pomembna tudi Danielova osebna zgodba - zgodba otroka, ki je razpet med socialistično doktrino nove Jugoslavije, ki jo pooseblja učiteljica tovarišica Benedičič, in krščanstvom, ki ga zastopa pater Alojzij.

Še so zgodbe, ki se vijejo skozi roman. Mogoče so manj pomembne od zgornjih, a romanu prinesejo še kakšno dodatno dimenzijo in ga bogatijo. Takšna je zgodba o Ivanki Požar, - zgodba, ki jo Danielova prijateljica Vasilka prebere v starem časopisu, in je podobna osrednji ljubezenski zgodbi - a spet ne povsem. 

Ne manjkajo pa niti sanjska doživetja - še ena značilnost Jančarjevega pisanja, in veličastni finale, ki poskuša preko še enkrat povzetega romanesknega dogajanja osvetliti nekatere od človeških dilem, ki nas spremljajo že od nastanka sveta.

Roman Draga Jančarja, Ob nastanku sveta je veličasten. Večplasten in umetelno prepleten je, kakor so prepletene čipke v Leninem ovratniku in na zavesah v njeni kuhinji, skozi katere mladi Daniel - kot še eden od Davidov, zalezuje Leno Batšebo. 

Lahko ga beremo kot zgodbo o treh mladih ljudeh, ki jih ljubezen in strast, pa tudi osamljenost, usodno povežejo, lahko pa kopljemo še globje. 

Roman bo kljuboval času. Ko bo čez sto let nekdo želel brati o tem, kar se je po veliki moriji 20. stoletja dogajalo na krajih, kjer je Slovenija, in ne bo več obremenjen s to ali ono ideologijo, bo bral Jančarjeve knjige - morda še posebno roman Ob nastanku sveta, kajti ta roman je tako oseben in zaupen, tako zelo človeški, da bralca še posebno gane.

Zdaj pa roman hitro ponuditi eni izmed nemških založb, da bo v naslednjem letu zvezda na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenija kot častna gostja tega sejma potrebuje takšne knjige.

★★★★★