Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Prepričana sem, da je knjiga, Ne bom se več drsal na bajerju, Ladu Kralju polepšala zadnje dni življenja in da se je zaradi nje lažje poslovil s tega sveta. Nemogoče je namreč prezreti, da imamo pred sabo memoare - četudi je knjiga pravzaprav roman. Takole ob koncu življenja še enkrat podoživeti svoje otroštvo, ga premisliti in popisati, je verjetno nekaj zelo pomirjajočega. Še posebno, če pisanje uspe.

Zgodba je fajn, a tisto, kar izstopa in roman spreminja v nekaj dobrega, je slog pisanja. Lado Kralj piše šaljivo in duhovito. Prav lahko bi zašel v posmeh in sarkazem, kar bi bilo za roman, ki opisuje dogajanje v ljubljanski Šiški v obdobju italijanske okupacije in v občutljivih prvih letih po osvoboditvi, katastrofalno. Ne, če je pisatelj vešč svojega poklica, lahko tudi o skrajno resnih temah piše hudomušno, pa ob tem tematika ne izgubi prav nič na svoji pomembnosti - in v tem primeru tudi pretresljivosti.

Italijanski okupatorji Ljubljane veljajo v ljudski zavesti in skoraj že pregovorno v primerjavi z Nemci za manj kruto in milejšo različico zatiranja slovenskih ljudi. Napačno. Ne drži. V romanu je jasno predstavljeno, kakšna strahovlada je bila takrat v Ljubljani in za kakšne malenkosti so bili ljudje ob življenje. Včasih je bilo dovolj že to, da so bili Ljubljančani ob ne pravem času na napačnem kraju, pa so jih ujeli, zaprli, deportirali ali pa celo ustrelili kot talce.

Roman se začne kot must-read za vse Ljubljančane, še posebno za tiste iz Šiške. Pisatelj namreč izredno zanimivo ter natančno - in kakopak šaljivo, opisuje, kako je nekoč izgledala Šiška. Znane stavbe, ki so preživele čas, zažarijo v novih barvah; med zgornjo in spodnjo Šiško pa se potegne ostra meja, ki ji danes ni več sledu in o kateri nisem imela pojma.

Šiška je potem prizorišče za zgodbo mladega Ivana, ki je VOS-ovski kurir, pa potem partizan in osvoboditelj Ljubljane, na koncu pa nad novo ljudsko oblastjo razočaran državljan. V besedilo so vtkani pisateljevi otroški spomini o različnih dogodkih iz okupirane Ljubljane. Ko Ivan odrašča, je vedno več fikcije in domišljije - memoari pa se spreminjajo v roman.

Pisatelj je imel z romanom veliko veselja - sem jasno občutila, in za njegove potrebe je natančno raziskal tudi ljubljansko zgodovino. Pri tem ga ni zanimalo samo dogajanje med drugo svetovno vojno, ampak je pogosto segal še globje v preteklost. Vse te zanimive zgodovinske informacije o Ljubljani bralcem posreduje glavna ženska protagonistka. To je Eva, posebno nadarjena gojenka v samostanski šoli v gradu Jama, ki rada prebira Valvasorjevo Vojvodino Kranjsko - nedvomno tudi Ladu Kralju zelo ljubo knjigo.

Eva pa je v romanu tudi zato, da roman ni samo vojni in povojni, ampak tudi ljubezenski.

Knjiga Lada Kralja, Ne bom se več drsal na bajerju, je roman spominskih utrinkov iz pisateljevega otroštva, ki so polni nostalgije in z obilico zgodovinskih dejstev skrbno povezani v celoto. Nudijo še en zanimiv pogled na medvojno Ljubljano. Odlični stil pisanja uspe bralca prepričati, da vztraja pri branju, četudi ga tematika ne zanima preveč, oziroma je prepričan, da o vojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji že dovolj - če ne vse, ve.