John Williams: Klavčev Prehod

Roman Johna Williamsa, Klavčev Prehod, je vestern. In to zelo dober. Ima vse značilnosti te vrste romanov, a ob tem ni prav nič kičast. Nikoli ne zaide v klišeje in Divjega zahoda ne idealizira. Čudovito lovi ravnotežje med poveličevanjem neokrnjene narave in grobo, vulgarno brezbrižnostjo njene resničnosti.

Glavni junak romana je 23-letni Will Andrews, študent s Harvarda in navdušen bralec Emersonovih del. Navdihnjen od Emersonovega opevanja neokrnjene narave pristane v mestu imenovanem Klavčev Prehod daleč na Divjem zahodu. Tam se začne njegova pustolovščina, ki mu odkrije tako eno kot drugo stran življenja stran od civiliziranega sveta; pustolovščina pa postane tudi pot iskanja njegovega lastnega bistva.

John Williams piše počasi in natančno. Zanimajo ga najmanjše podrobnosti iz narave, pa tudi najdrobnejši pripetljaji iz življenja prebivalcev Divjega zahoda. Mestece Klavčev Prehod zažari pred bralcem bolje kot najboljša kulisa najbolj cenjenih filmskih vesternov. 

Nastopajoči so iz krvi in mesa. Podobni so sicer osebam, kakršne smo vajeni iz knjižnih ali filmskih vesternov - večinoma grobi, trpežni in neizprosni so, a v tem romanu precej globje zasnovani in bogatejše razviti, kot smo jih navajeni.

Imamo prekaljenega lovca na bizone, ki se odlično znajde v divjini in je prototip moža z Divjega zahoda, ki s svojim vedenjem in znanjem vzbuja zaupanje ljudi okrog sebe. Imamo surovega nergača, ki s svojo neposrednostjo in brutalnostjo poudarja neprijetne in krute značilnosti življenja v divjini, ki pa je v svojem bistvu vseeno ganljivo človeški. In imamo moža, ki ga je surovo življenje na Divjem zahodu fizično in psihično strlo.

Osebe so orisane kompleksno in tako ne čudi niti to, da glavni junak, Will Andrews, sploh ni tak greenhorn, kot bi lahko pričakovali. Divji zahod doživlja sicer drugače, kot je pričakoval, a z vsako stranjo knjige je možnost, da je vendarle iz pravega testa - tistega, ki je potrebno za preživetje na Zahodu - vse večja.

Prostrana narava - pokrajina, kamor razen (mogoče) indijanske, človeška noga še ni stopila - je v romanu tako vznemirljivo orisana, da knjige nisem mogla spustiti iz rok. Popolnoma sem razumela občutja mladega Andrewsa, ki ga je gnalo v divjino, in zlahka sem se poistovetila z njim. Razumela sem celo lovce na bizone in njihova prvinska čustva, ki so bila povezana z ubijanjem živali.

Ja, v romanu je ogromno krvi in neusmiljeno pobitih bizonov. Njihova zaudarjajoča trupla, ki jim je bila odvzeta le koža, vse ostalo pa prepuščeno mrhovinarjem in razpadu, predstavljajo kruto nasprotje idlični naravi, ki bralce globoko pretrese. V romanu je kritika takšnega postopanja diskretno, a zelo jasno predstavljena, kakor tudi nestrinjanje s kapitalistično miselnostjo in željo po vedno večjem dobičku.

Roman Johna Williamsa, Klavčev prehod, je vestern kot se šika. Razkrije, da se za vsakim zapuščenim mestom na Divjem zahodu skrivajo tragične usode mnogih ljudi. Razloži, kako pomembna je bila železnica, ki je vodila z vzhoda na zahod, saj je imela nepredstavljive posledice za množico ljudi. Razkrije, s kakšnim tveganjem je bilo povezano preseljevanje na zahod in kakšni junaki so bili ljudje - preprosti kmetje ali lovci, ki so se namenili, da bodo živeli v divjini.  Pomenljivo je tudi to, da pisatelj za zanimiv potek zgodbe in za razglabljanje o značilnih temah z Divjega zahoda ne potrebuje Indijancev. Roman Klavčev prehod je vestern brez Indijancev in zato še zanimivejši, saj se zaradi tega lahko bolj poglobi v dileme poseljevanja ameriškega Zahoda v 19. stoletju.

Moj najboljši vestern vseh časov. Vsekakor in nedvomno.

★★★★★