Richard Flanagan: First Person

V romanu Richarda Flanagana, First person, prvoosebni pripovedovalec - sodobni avstralski pisatelj, pripoveduje o tem, kar se mu je zgodilo v 90-ih letih prejšnjega stoletja in kako so ti dogodki potem usodno vplivali na njegovo nadaljnje življenje.

Richard Flanagan mi je ljub - vse od kar sem pred leti prebrala njegov zgodnji roman Plosk ene dlani - roman, ki je bil v Avstraliji velika uspešnica in pripoveduje o slovenskem izseljencu na Tasmaniji in njegovi hčerki. Navdih za glavni osebi tega roman sta bila Flanaganova žena Majda in njen oče.

Leta 2014 - kmalu potem ko sem začela pisati tale blog - sem bila vesela, ker je Richard Flanagan dobil man booker prize za roman Ozka pot globoko do severa. Navdih zanj je dobil od svojega očeta, ki je bil med drugo svetovno vojni ujetnik v japonskem delovnem taborišču v Burmi.

Richard Flanagan vedno piše vsaj v določeni meri avtobiografsko. Kateri veliki pisatelj pa ne! Ali povedano drugače - svoja lastna doživetja ali doživetja svojih bližnjih vzame za osnovo svojega romana -  to pa potem zelo domišljeno obogati z izmišljenim, ki pa je vedno zelo verjetno. Nastanejo čudoviti romani, ki se lotevajo različnih tem in se tudi slogovno razlikujejo, a jih je vedno veselje brati. Kar nekaj jih je prevedenih tudi v slovenski jezik.

Vse to velja tudi za njegov sedmi - in do sedaj predzadnji roman, First person.

Še neuveljavljen mlad pisatelj iz romana, Kif Kehlamann, ki ga najamejo, da bi kot ghost-writer napisal spomine zloglasnega avstralskega kriminalca, tako zelo spominja na Richarda Flanagana. Tudi on je namreč nekoč pod tujim imenom pisal spomine enega najbolj znanih avstralskih zločincev in tudi ta kriminalec je - tako kot tisti v romanu, sredi pisanja in preden so ga obsodili, umrl nasilne smrti. Ne ve se, ali zaradi samomora ali umora - dvom ostaja v resničnosti in dvom se vleče preko celotnega romana First person.

Prvoosebni pripovedovalec iz romana pa je Richardu Flanaganu podoben tudi v drugih stvareh.

Star je nekaj čez dvajset let, brez stalne službe in rednih dohodkov - točno tako kot Flanagan na začetku svoje pisateljske kariere; z le 250 dolarji bančnem računu. Poročen je in ima triletno hčerko; žena pa je ponovno noseča in pričakuje dvojčke. Piše svoj prvi roman, ki pa ne napreduje najbolje.

Za roman First person bi lahko rekli, da je kriminalka ali pa celo triler. A je seveda veliko več. Mene je zaradi teme, ki jo opisuje, spominjal na Goethejevega Fausta. Tudi v tem romanu umetnik - v tem primeru pisatelj, na nek način prodaja svojo dušo, oziroma svojo pisateljsko čast hudiču.

Kif ima namreč hude pomisleke in je v veliki moralni dilemi, ali naj sprejeme nespodobno povabilo, da piše kot ghost-writer ali ne. Ali se za pisatelja, ki je vreden svojega poklica, to sploh spodobi? In kakšne posledice bo takšna knjiga imela za njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero. Vse to se mota v mladi pisateljski glavi, a premetenost založnika in hudo pomanjkanje denarja, Kifa prepričajo, da delo sprejme.

In potem se med znanim, bogatim in vplivnim človekom, za katerega vsi v Avstraliji vedo, da je kriminalec, a na svoje sojenje še čaka, in med njegovim piscem spominov začne razvijati nenavaden odnos. Ta obira nenavadne poti in pripelje do čudnih ciljev; mlademu pisatelju pa za vedno spremeni življenje. Na bolje ali na slabše? Odvisno s katere perspektive gledate in kaj vam je v življenju pomembno.

Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala, čeprav sem zlahka vlekla vzporednice tudi z dandanašnjimi gospodarskimi kriminalci velikega kalibra doma in v tujini, in to bi bilo lahko zanimivo, če ne bi bilo preveč žalostno. Žalostno zato, ker se iz knjige jasno vidi, kako smo še ob koncu prejšnjega stoletja burno reagirali na takšne zločine in obsojali takšne vrste ljudi, ter kako samoumevni so v naslednjih desetletjih postali ti zločini in kako tolerantni smo postali do te vrste zločincev.

Zanimala me je življenjska zgodba glavnega junaka, njegova pisateljska kariera in težave, ki jih imajo pisatelji preden se uveljavijo. Zanimalo me je mnenje starajočega se pisatelja o sodobnih romanih.

Potem pa, seveda, še Kifov odnos do žene in njunih treh otrok ter odnos do prijatelja, ki je bil pravzaprav tisti, ki mu je priskrbel delo pisanja memoarov. In vsega tega je bilo v romanu First person več kot dovolj. Določeni odtenki medsebojnih odnosov so prikazani tako čudovito, da sem bila h knjigi kot prikovana in razvoj pisateljske kariere z vsemi njenimi možnimi zapleti in stranpotmi je enkratno opisana. Do zadnje potankosti.

Pa vendar me je knjiga nekako razočarala. Ne vem točno zakaj. Mogoče so bila moja pričakovanja enostavna previsoka, ali pa mogoče roman First person vendarle ni ena od tistih knjig, ki bi bile vredne Richarda Flanagana. Rada imam počasno in natančno opisovanje, obsežne pasaže zapolnjene z razmišljanji in občutenji protagonistov, njihove dvome in strahove - a v tem romanu je bila hitrost, s katero so se premikali preko strani knjig le prepočasna in določena ponavljanja so bila čisto prenaporna. Tudi na koncu, ko se že vse nekako zaključi, se roman še kar nadaljuje. Vsaka oseba, ki nastopa v romanu, dobi svoje zaključno poglavje, kar sploh ne bi bilo potrebno; pisatelj pa čisto na koncu celo vpelje nove nastopajoče. Če potem dodam še kriminalno zgodbo, ki me je pustila hladno, saj me pravzaprav sploh ni zanimalo, kdo - če sploh kdo - je ubil zločinca, ki je želel izdati svoje spomine, je rezultat branja bolj klavrn. Še najbolj zanimivo je bilo iskanje vzporednic iz privatnega življenja Kifa Kehlamanna z Richardom Flanaganom.

Richard Flanagan ponavadi piše, kakor so pisali pisatelji velikih romanov iz 19. in začetka 20. stoletja. Njegove knjige imajo zgodbo, ki navduši, in protagoniste, ki bralcu zlezejo pod kožo. 

Roman First person pač ni uspel najbolje. Se zgodi tudi najboljšim. 

★★★☆☆