Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih

Pravzaprav glavni junak romana, 83 letni Eddie, teh pet oseb ne sreča v nebesih, ampak v vicah. Ali kakor koli že imenujemo kraj, kjer se zadržujejo duše umrlih, ki še niso povsem zrele za nebesa, a so na poti tja. Ta kraj bi lahko imenovali tudi bardo (berite knjigo Georgea Saundersa, Lincoln v bardu). Vsekakor je to mesto, kjer umrli poračunajo s svojim življenjem - obžalujejo, če so kdaj koga ranili in se kesajo; dogodki iz časa njihovega življenja pa se jim pokažejo v povsem novi luči.

Droben roman je napisan izredno sistematično. Zgrajen je matematično natančno, ali - da se izrazim bolj literarno, harmonično. Vsak od petih ljudi, ki jih Eddie sreča, zapolni en odlomek romana in ti odlomki so zgrajeni povsem enako. Najprej izvemo zgodbo ene od teh petih oseb in to kako je le-ta povezana z Eddijevim življenjem. Nato sledi lekcija, ki Eddiju razjasni posamezne dogodke iz njegovega življenja, razčisti dilemo in ga potolaži. V vsakem odlomku je tudi vsaj en opis Eddijevega praznovanja rojstnega dne - tistega, ki je najtesneje povezan z zgodbo in osebo, s katero se Eddie sreča. Na takšen način počasi in sistematično spoznamo Eddijevo celotno življenjsko zgodbo, počasi se razkrijejo vse skrivnosti.

Eddie je celo življenje delal kot vzdrževalec v zabaviščnem parku. Med drugo svetovno vojno se je bojeval na Filipinih in doživel marsikaj hudega. Na to ga je vse življenje spominjalo poškodovano koleno.

Osebe, ki jih Eddie sreča na poti v nebesa, so večinoma tiste, ki jih pozna - četudi ga srečanje z nekaterimi od njih izredno preseneti, druge pa vidi prvič.  Za vse, ki jih sreča, se izkaže, da so imeli pomemben vpliv na potek njegovega življenja. Ta vpliv je včasih pričakovan, spet drugič pa je za Eddija veliko presenečenje.

S simetrično zgradbo romana je označena harmonija človeških življenj. Vse na tem svetu je namreč medsebojno povezano. Če je nekje nečesa več, je tega drugje manj. Nekdo umre, da drugi lahko živi. Če zadnji stavek romana prosto prevedem iz angleščine, je bistvo v tem, da vsaka zgodba vpliva na drugo in svet je poln človeških zgodb, ki so pravzaprav ena sama zgodba.

Človeške zgodbe, ki so opisane v romanu, so tragične, a obenem tudi vesele. Vedno so navdihujoče in sprožajo tisto mešanica čustev, ki izvabi solze v oči, pa naj bodo to solze sreče ali žalosti. Tudi bralcu prinašajo pomembne življenjske lekcije.

Roman Mitcha Alboma, Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih, je zgodba o človeku, ki je menil, da je živel neuspešno in nepomembno življenje. Osebe, ki jih sreča po smrti, mu pokažejo, kako zelo se je motil. Njegovo življenje je bilo dragoceno, čeprav je delal napake in čeprav je pogosto trpel. Sploh se ni zavedal, kako zelo so ga ljudje imeli radi. In to je tisto, kar šteje.

Mitch Albom je knjigo posvetil svojemu stricu, ki je služil tudi za navdih glavnemu junaku romana, Eddiju. Jaz pa sem jo brala, ker je bila sinovo domače branje pri pouku angleščine. Ni mi bilo žal.