Graham Greene: Tretji človek

Tretji človek ni nastal zato, da bi ga ljudje brali, ampak da bi ga gledali.

To je napisal Graham Greene v uvodu k svojemu kratkemu romanu ali noveli Tretji človek. Seveda, istoimenski film iz leta 1949 z Orsonom Wellesom v eni izmed pomembnih vlog in nepozabno filmsko glasbo je klasika, ob kateri drobcen roman, ki je služil za predlogo, deluje skoraj zanikrno. A vedeti moramo, - čeprav je Graham Greene Tretjega človeka pisal z mislijo na film, knjiga nikakor ni neke vrste scenarij. Je več kot solidno literarno delo, ki se na določenih mestih celo bistveno razlikuje od filma - pa pri tem ne mislim na takšne malenkosti, kot so drugačna imena in druga nacionalnost nastopajočih. Drugačen je konec, recimo.

Graham Greene je v uvodu napisal tudi to, da naj bi bil film v resnici boljši kakor njegova zgodba. No, tukaj pa ne vem, če bi se strinjala z njim. Vedite, da mi je film Tretji človek zelo všeč, saj je precej drugačen od današnjih kriminalnih filmov, bolj nepredvidljiv - pa se mi ob tem vendarle zdi, da je knjiga Tretji človek še boljša.

Tisto, kar je najboljše tako pri filmu kot pri knjigi, je prikaz povojnega Dunaja in vzdušja, ki je tam vladalo. Nekoč imenitno, ob koncu 2. svetovne vojne pa v veliki meri porušeno mesto, je bilo razdeljeno na štiri cone, ki so jih nadzorovali - podobno kot v Berlinu - Angleži, Američani, Francozi in Rusi. Razlika je bila le v tem, da je bil na Dunaju tudi mednarodni del mesta, kjer so življenje prebivalcev nadzirali predstavniki vseh štirih zaveznikov skupaj. Mednaroden je bil najožji center Dunaja, se pravi tisti del mesta, ki leži znotraj Ringa.

To svojevrstno prizorišče, o katerem dandanes ni več sledu, je več kot zanimiv kraj dogajanja za kriminalno in tudi ljubezensko zgodbo. Lopovi prekupčujejo s penicilinom in se po kanalizacijskih kanalih gibljejo iz ene zavezniške cone v drugo. Ameriško spoznaš po številnih lokalih s sladoledom. V hotelu Sacher so nastavljeni izključno Britanci in v Josefstadt teatru že prirejajo gledališke igre. V Pratru, ki je v ruski coni, od zabaviščnih atrakcij deluje le Riesenrad in ta je prav lahko prizorišče umora. Ali pa tragične nezgode - kakor že pride in kolikor je policija pripravljena raziskovati.

Roman Tretji človek se večinoma ukvarja z resno tematiko. Neprecenljiva pa je tudi njegova zabavna plat, saj je bil napisan tudi zato, da ljudi, ki so ravno preživeli strahote druge svetovne vojne, razvedri in zabava. Zabaven ali skoraj satiričen je literarni vložek v romanu. Glavnega junaka romana - pisca vesternov, povabijo na literarni večer in mu tam - prepričani, da je nekdo drug, postavljajo vprašanja o sodobni angleški literaturi, on pa odgovarja, kakor se za pisca žanrskih del spodobi - ignorantsko, a vedno zabavno.

Zelo priporočam tako knjigo kot film. Če ste malce starokopitni, ne škoduje;)

Joseph Cotten in Orson Welles
v filmu Tretji človek (1949)