torek, 7. marec 2023

Stephen King: 22.11.1963

Stephen King postaja moj priljubljeni pisatelj.
Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Cujo in nato še Mačje pokopališče - oba sta mi bila zelo všeč, drugi še posebej, a ne toliko, da bi iskala njegove ostale knjige in brala dalje.

Potem pa je prišel The Stand, ki je zamajal moje mnenje, da je Stephen King spreten pisatelj grozljivk z veliko domišljije, več pa niti ne. Ne, pisatelja, ki tako spretno poveže številne, natančno zastavljene zgodbe, ne morem enostavno odpraviti kot žanrskega in tako manjvrednega pisatelja.

No, in zdaj še 22.11.1963 - knjiga, ki bi jo spet lahko označili kot - ne roman, ampak zbirko več romanov. V 22.11.1963 je namreč spet nekaj čudovito izpisanih zgodb, ki vsaka zase zadostujejo za lasten roman, in te zgodbe so med seboj tako enkratno povezane, da bi se po njih lahko zgledoval marsikateri literarno-zgodovinsko bolj cenjeni pisatelj. 
Poleg tega pa v romanu ostajajo tudi vse "klasične" značilnosti Kingovega pisanja - izredna domišljija, verodostojno predstavljene osebe in skrivnostna, težko razložljiva sila, ki vsaj do neke mere usodno vpliva na človeška življenja. Tudi groza in grozljivi dogodki, s katerimi se morajo nastopajoči vedno znova soočati, in je še ena od obveznih sestavin Kingovih romanov, je v tej knjigi navzoča, a ne tako izrazito. Kar mi je bilo všeč.


Roman 22.11.1963 opisuje potovanje v času in z njim povezano možnost spreminjanja zgodovine. Spremenjena zgodovina pa ima vedno nepredvidljiv vpliv na prihodnost.

Kako to poteka v tem romanu? Nekaj tehničnih podatkov:
Ko glavni junak romana prestopi nevidno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, se vedno znajde na istem kraju, le da je to v preteklosti - natančneje, v torek 9. septembra 1958, točno ob 11:58 uri. Ko potuje v času, se vedno znajde ravno v tem trenutku preteklosti. V preteklost gre lahko kadarkoli in kolikorkrat želi. Tam lahko ostane kolikor dolgo hoče. Vedeti mora samo to, da bosta ob njegovi vrnitvi - neglede na to, koliko časa je bil v preteklosti - v sedanjosti minili le dve minuti. On pa je seveda ob vrnitvi v sedanjost starejši za toliko časa, kolikor ga je preživel v preteklosti. 
Če se želi še enkrat napotiti v preteklost, se bo tam znašel spet 9. septembra 1958 nekaj pred poldnevom in vse bo tako, kot je bilo prvič.

Časovni popotnik lahko spreminja preteklost - prepreči, da bi lovec ponevedoma ustrelil deklico ali pa pijan moški s kladivom pobil svojo družino, na primer. A spreminjanje preteklosti ni lahko delo. "Harmonija" preteklosti se namreč spremembam upira in se z vsemi sredstvi, ki so naperjene proti časovnemu popotniku, trudi, da bi vse ostalo tako, kot je. Čim večji vpliv na prihodnost ima dogodek, tem težje ga je spremeniti. Dogajajo se prometne nesreče, pojavljajo se bolezni, spreminja se vreme - vse z namenom, da se preteklost ne bi spreminjala.

A želja, da bi svet spremenili na bolje, je vendar velika in glavni junak romana se kljub nevarnostim, ki mu grozijo, odpravi v preteklost, da bi spremenil ameriško zgodovino. Če 22. novembra 1963  v Dallasu ne bi umorili predsednika Johna F. Kannedyja, bi se Združene države Amerike prav gotovo razvijale v drugo, boljšo smer, kot so se, premišljuje glavni junak romana. Če ne drugega, bi se vsaj Vietnamska vojna prej končala in zahtevala manj žrtev, in že zaradi tega se splača tvegati in spraviti s poti Kennedyjevega atentatorja Leeja Oswalda. Če je bil on res tisti, ki je ubil Kennedyja.

A med 9. septembrom 1958 in 22. novembrom 1963 je pet let in ta leta mora Jake (kakor mu je ime v letu 2011), oziroma George (kakor se imenuje, kadar je v preteklosti) nekako preživeti. Denarja mu ne primanjkuje. Popotnikom v času ga nikoli ne primanjkuje, saj jim podatki o poteku različnih športnih dogodkov odlično služijo, ko stavijo.

V letih, ki jih George preživi v preteklosti, lahko bralci na simpatičen način spoznamo, kakšni so bili ljudje v zgodnjih 60ih letih in kako so živeli. Pravzaprav naj bi bilo takrat kar prijetno. Ljudje so bili bolj povezani med seboj, vljudnejši in prijetnejši. Veliko so plesali in na sploh optimistično gledali v prihodnost - po tistem, ko sta napetost glede Kube in nevarnost atomske vojne minili. Tudi hrana je bila okusnejša. Je pa bolj zaudarjalo kot danes. Smrdelo je iz tovarn, ki so neovirano onesnaževale okolje, in smrdelo je po cigaretah, saj so ljudje kadili v velikih količinah in vsepovsod. Tudi temnopoltim Američanom se v tistem času ni prav dobro godilo, saj je bil rasizem še vedno nekaj samoumevnega. Tudi o tem v romanu Stephena Kinga, 22.11.1963.

Roman pa ima še eno prav posebno odliko, zaradi katere ga je bilo prijetno brati, oziroma poslušati.  Vsebuje eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih poznam. 
Oba, Jake in Sadie, imata slabe izkušnje iz prejšnjih zakonov, potem pa najdeta drug  drugega ter zelo hitro ugotovita, da je to to - da sta našla svojo sanjsko žensko, oziroma moškega. Usklajena sta v vsem, podpirata drug drugega in uživata v skupnem življenju. Oba rada plešeta in veliko časa preživita v postelji - predvsem zato, ker je to Sadiejina želja. Zlobneži bi lahko pripomnili, da je njuna zveza uspešna samo zato, ker je Sadie "otrok šestdesetih let", kajti takrat je menda veljalo, da naj ženska sledi svojemu možu in naredi vse, kar on želi, vse dokler je ta z njo dober.  Pa mislim, da za Sadie in Jaka to ni veljalo. Enostavno sta ljubila drug drugega.

Roman 22.11.63 je pisan kot prvoosebno poročilo. Piše ga Jake, kar mu zelo dobro pristoji. Študiral je namreč ameriško literaturo in pisanje mu ni nekaj tujega. Kadar ne piše, dela kot srednješolski učitelj angleščine, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Deli romana, ki ga opisujejo, kako poučuje, so eni boljših v knjigi. Predanost delu, ki ga opravlja s srcem, je zlahka začutiti. Stephen King res ni samo pisatelj grozljivk.

Po romanu so leta 2016 posneli televizijsko serijo. Pri njej me je motilo ravno to, da Jaku kot srednješolskemu učitelju, niso posvetili veliko pozornosti. Serija se začne spodbudno, ravno s prizorom iz šolske učilnice, a šolskega življenja potem ni več veliko. Pa saj razumem. Tako obsežno knjigo, kot je roman 22.11.1963, je težko prenesti na filmski trak, pa čeprav v obliki serije, ki vendar lahko daje zgodbi več prostora kot film.
Pa še nekaj je v seriji, kar me je motilo. To je način, kako se preteklost s svojo harmonijo bori proti spremembam. V romanu je to precej bolj prefinjeno predstavljeno kot v seriji, kjer je boj zgodovine proti spremembah čisto preveč preprost in banalen.

Ampak James Franco kot Jake Epping je pa naravnost odličen! Sem se bala, da bo ravno glavni igralec tisto, kar me bo pri seriji najbolj motilo. Saj veste, med branjem se v glavi oblikujejo prav posebne predstave o nastopajočih osebah in filmski igralci, ki jih upodabljajo, potem ponavadi vsaj malo razočarajo. A James Franco v oblekah in klobukih iz 60ih let prav dobro izgleda in tudi v redu igra. Odlična je scenografija, ki pričara občutek 60ih let, kakor tudi glasba iz tistega časa - čeprav tista najpomembnejša pesem, okoli katere se v romanu vse vrti, na žalost manjka. Mislim na pesem Glena Millerja, In the Mood.

Televizijsko serijo, ki se sicer le ohlapno drži vsebine Kingovega romana, je potrebno dojemati kot samostojno umetniško delo. Šele ko sem to storila in med gledanjem serije zavestno pozabila na roman, sem začela uživati.

James Franco in Sarah Gadon
kot Jake in Sadie

Knjiga 22.11.1963 je prav fajn roman, ki pa zahteva, da mu posvetimo kar precej časa. Ob tem nam ne sme biti žal tudi napora, ki je potreben, da se poglobimo v vsako od zgodb in osebe, ki nastopajo. Razglabljanje o tem, zakaj je Lee Oswald ustrelil Johna F. Kennedyja - če ga sploh je, in kaj morebiti tiči v ozadju atentata, je bilo za moj okus nekoliko razvlečeno, pa čeprav imam Ameriko in njeno zgodovino zelo rada. Poleg tega sem prepričana, da ne-ameriškemu bralcu romana marsikateri zgodovinski utrinek ali njegova alternativna različica, ki jih navaja roman, neopazno spolzijo mimo, saj si z njimi vendarle ni tako domač kot Američani. Dojemanje romana je tako lahko osiromašeno. 
A nič hudega. V njem je vendarle še toliko dobrih stvari, da je knjigo vsekakor vredno prebrati. Če ne drugega lahko z branjem romana vsaj malce oklestimo naše narcistične poglede na svet - češ zakaj pa naj bi bili ravno mi tisti, ki naj bi najbolje vedeli, kakšen bi bil najboljši potek človeške zgodovine.
In potem še ta lepa ljubezenska zgodba...💗

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)