Carsten Henn: Sprehajalec knjig

Prevzetnost in pristranost, Effi Briest, Otok zakladov, Buddenbrookovi, Vojna in mir, Iskanje izgubljenega časa, vesterni Karla Maya, Pika Nogavička, Spomini na Afriko, Neskončna zgodba, Northangerska opatija, Ronja razbojniška hči, Emil in detektivi, Trpljenje mladega Wertherja, Bralec, Robinson Crusoe, Don Kihot...

Komu zaigra srce, ko prebere vse te naslove? Ja, tistim, ki imajo radi knjige: bralcem, a tudi knjižničarjem in knjigotržcem - vsem, ki te knjige poznajo in jim je toplo pri srcu, ko pomislijo nanje. Vsa zgoraj našteta literarna dela so v romanu Carstena Henna, Sprehajalec knjig, vsaj omenjena, če ne celo natančneje opisana in predstavljena. Pravi balzam za dušo vsakega ljubitelja knjig! 

A to še ni vse. Crkljanje bralcev - pardon bralk, gre še dalje. V romanu namreč poleg najrazličnejših knjig nastopajo tudi knjižni junaki, ki jih tisti, ki beremo ali pa prodajamo ali pa urejamo ali pa priporočamo knjige, prav dobro poznamo. Niso sicer točno taki kot v knjigah, a so svojim knjižnim vzornikom več kot samo podobni - pravzaprav naj bi bili kar njihova različica iz resničnega sveta.

V romanu Sprehajalec knjig, na primer, nastopa gospod Darcy. Kdo ga ne pozna! Takole piše o svojem Darcyju Carsten Henn:

Bil je lep temnolas moški, visokorasel, s plemenitimi ličnicami in izrazito brado - vse to pa je kot siv puder prekrivala žalost. Kot vedno je nosil temno moder dvoredni suknjič s svežim belim cvetom orhideje na zavihku in črne usnjene čevlje, zloščene do sijaja, kot da se odpravlja na operni ples....Štel je komaj sedemintrideset let. In bil je silno bogat - pravzaprav je bil najbogatejši meščan - a tega niti sam ni vedel, saj se nikdar ni primerjal z drugimi.

Ah! A kot da za uboge ženske duše, ki rade berejo, to še ne bi bilo dovolj, postane pisatelj še drznejši. Darcyju dovoli, da kar sam pove, kaj je njegova velika želja. Takole pravi gospod Darcy iz knjige Sprehajalec knjig:

"Zame ni nič lepšega... Prosim, nikar se mi ne smejte, a zame ni lepšega od ženske, ki bere. Ko se zares zatopi v knjigo in pozabi na svet okoli sebe, ker je nekje povsem drugje. Ko se ji razširijo zenice, ko ob napetih prizorih globoko zajame sapo, ob zabavnih pa se smehlja. Nadvse rad bi imel ob sebi žensko, ki bi jo ves dan opazoval pri branju."

Ah in ah - ali je kaj lepšega, kar bi lahko položili na srce romantični ženski, ki rada bere? Mislim, da ne. In zaradi tega me ne čudi niti dejstvo, da je bila knjiga v Nemčiji velika uspešnica, ki kar nekaj tednov ni zapustila seznama Spieglovih bestselerjev. To je knjiga, ki igra na čustva in čute tistih, ki radi beremo, draži in naslaja. 

A takšna knjiga je v svojem jedru na žalost bolj ali manj prazna. Je kot sladkorček, ki se raztopi na jeziku, in telo prepoji z zadovoljstvom, nima pa prav nobene hranilne vrednosti. Še tisto nekaj grenkobe, ki jo tu ali pa tam začutimo, je v bombončku samo zato, da je sladkobnost potem še izrazitejša.

A brez sladkorja človeštvo ne bi preživelo - ali pa precej težje, in zato so tudi takšne vrste knjig dobrodošle. Kajti, kakor pravi Sprehajalec knjig iz romana Sprehajalec knjig: "Raznašam tudi knjige, ki mi niso všeč. Ali pa me ne nagovorijo. Veš, knjiga ne nagovori vsakogar. Poleg tega pa se tudi ob neumni knjigi lahko porodi kakšna pametna misel. Malce neumnosti ni še nikomur škodilo. Paziti je treba le, da ne prevzame vajeti in se razmnoži."

O.K. to je pametno povedano, nič ne rečem.

O vsebini romana Carstena Henna, Sprehajalec knjig, ne bom pisala. O tem si preberite kje drugje. Ne želim pisati o klišejih, ki so z vseh možnih strani silili v moje možgane. Kajti kako v primeru, da je besedilo zanič, človeku to povedati, ne da bi ga prizadel? - še en citat iz romana.

Pozornost je vredno posvetiti drugim stvarem, ki jih najdete v romanu: toplini, ki lahko seva le iz iskrenih medsebojnih odnosov; prijateljstvu, pogumu, da začneš nekaj novega, uporu proti brezupu in seveda, ljubezni do knjig in veselju do branja.

Frankovski silvanec

Carl se je odločil, da si kupi steklenico vina in z alkoholom pomiri razrvane živce. Starodobnike podmazujejo z mazivnim oljem, njegovo mazivo pa je bilo vino, frankovski silvanec, ker ima poseben okus po hruškah in kutinah, pa tudi zato, ker prsti s takim veseljem drsijo po čudovito zaobljeni steklenici, v kakršne točijo vino skoraj samo v tej vinorodni pokrajini.

P.S.

Carsten Henn ima svoj lasten vinograd in se menda spozna na dobra vina;)