sreda, 08. april 2015

Neil MacGregor: Germany - Memories of a Nation

Sem velika občudovalka Neila MacGregorja. Gospod je direktor British Museuma. Nanj sem postala pozorna ob razstavi, ki jo je postavil; radijski oddaji, ki jo je pripravil in knjigi, ki jo je napisal - vse z naslovom A History of the World in 100 Objects. Lotil se je enkratnega in zelo izvirnega projekta.
Izbral je sto predmetov iz zbirke Britanskega muzeja in z njihovo pomočjo predstavil celotno človeško zgodovino. Najstarejši predmet je star blizu dveh milijonov let in je eno prvih človeških orodij - pestnjak, ki se skoraj ne loči od običajnega, neobdelanega kamna, zadnji predmet je svetilka na sončno energijo, vmes pa polno drugih predmetov s celega sveta.
Pregledi svetovne zgodovine so običajno sila dolgočasni - polni letnic, naštevanja dejstev, opisovanja posameznih zgodovinskih obdobij. Pri Neilu MacGregorju ni tako. Za osnovo svoje razlage je vzel en predmet in potem razsvetlil delček svetovne zgodovine, ki se tiče tega predmeta - nekako je prisilil zgodovino, da se zavije oz. ovije okrog tega predmeta in od bralcev ni zahteval, pogosto neprijetnega in dolgočasnega prilagajanja togi kronološki strugi zgodovinske reke.

Radijska oddaja in knjiga sta doživeli ogromen uspeh. Če imate radi zgodovino in vas pot zanese v London, obiščite British Museum in si oglejte teh 100 predmetov, ki so gradili svetovno zgodovino - še vedno so jasno označeni in opremljeni z dodatno razlago. Priporočam. Pa da ne bi mislili, da so to vedno sila dragoceni in slavni premeti. Eden izmed teh predmetov so tudi črepinje krožnikov, ki so jih prebivalci vzhodne obale Afrike v 10. stoletju zavrgli. A Nail MacGregor zna tudi okoli navidez  tako nepomembnih predmetov splesti zelo zanimive zgodbe.

(598 str.)
In Neil MacGregor se je odločil, da bo na podoben način kot svetovno predstavil še nemško zgodovino. Vau, Anglež bo raziskoval zgodovino Nemčije! - to konfuzno stvar, ki je nikoli nisem razumela in zmogla zaobjeti, saj se je vedno znova zgoščevala bolj ali manj le okrog nacizma.
Po vseh urah šolske zgodovine (ki jih zaradi usmerjenega srednješolskega izobraževanja res ni bilo veliko) mi, na primer, nikoli ni bilo jasno, za kaj gre pri Svetem rimskem cesarstvu, ki se je razprostiralo na področju današnje Nemčije in še čez (vse do naših krajev) ter se kljub svoji zapletenosti obdržalo več kot 1000 let. Kakšna je vloga Karla Velikega, enega mojih najljubših zgodovinskih osebnosti v zgodovini Nemčije? Pa Tilmana Riemenschneiderja, srednjeveškega kiparja, ki sem ga pred kratkim odkrila? In eden mojih najljubših slikarjev Caspar David Friedrich - kje je njegovo mesto v nemškem zgodovinskem kolažu? Same fascinantne stvari. Je vse to mogoče zaobjeti v laiku razumljivi in zanimivi celoti v obliki knjige? Ja je, če je pisatelj te knjige Neil MacGregor:)

Za potrebe knjige Germany - Memories of a Nation je pisatelj izbral 30 predmetov, ki so tokrat le izjemoma iz British Museuma. Predmeti so razdeljeni v 6 tematskih sklopov in so zelo raznoliki - od Brandeburških vrat, preko doma narejene plavalne obleke, ki naj bi pobegle iz Vzhodne Nemčije varovala pred mrzlim Baltskim morjem, do Gutenbergove biblije in avtoportreta vase zagledanega velikega umetnika Albrechta Dürerja. Vsak predmet ima svoje poglavje, ki je bogato opremljeno tudi s slikami. V vsakem poglavju je citiran tudi strokovnjak, ki se na dotični predmet še posebno dobro spozna.
Razlika glede na prejšnjo knjigo je v tem, da si predmeti tokrat ne sledijo v strogem kronološkem redu. S tem se je pisatelju uspelo izogniti dolgočasnosti in narazumljivosti.

V tem zapisu je nemogoče opisati vse predmete, ki so predstavljeni v knjigi in s katerimi je res enkratno ter zelo pregledno predstavljenih zadnjih 500 let zgodovine Nemčije, z občasnimi pogledi še dalj v preteklost. Zanimiv mi je bil vsak predmet posebej, nekateri pa seveda še bolj kot drugi.

Zanimiv je prvi sklop predmetov, s katerimi je pisatelj želel pokazati, kako nestalne meje je imela Nemčija v svoji zgodovini. Šele po 2. svetovni vojni so meje Nemčije jasno začrtane, pred tem so se stalno spreminjale.
Današnji Kaliningrad, ki je zdaj mesto v Rusiji, je bil dolga stoletja pomembno nemško mesto, občasno celo prestolnica Prusije. V Königsbergu (nemško ime za Kaliningrad) je vse življenje živel slavni nemški filozof Immanuel Kant. Danes je to mesto brez Nemcev - po vojni so jih prisilno izselili; na nemško zgodovino mesta pa spominjajo samo še - smešno, pokrovi na kanalizacijskih jaških, na katerih še vedno piše Königsberg.
Nemški je bil tudi Strasbourg. V Pragi pa je bila ustanovljena prva nemška univerza; kratko - kulturno zelo napredno obdobje, pa je bila Praga tudi prestolnica Svetega rimskega cesarstva.

Sveto Rimsko cesarstvo je idealen pokazatelj tega, kako zelo je bil nemški narod večino svoje zgodovine razdrobljen in kako omejeni in razčlenjeni sta bili tudi oblast in moč na različnih ozemljih osrednje Evrope. Sveto rimsko cesarstvo je bilo zelo heterogeno sestavljeno - imeli smo področja, ki so jih vodili posvetni knezi, bila so ozemlja, ki so bila pod cerkveno oblastjo in so jih vodili škofje in nadškofje, obstajala so svobodna mesta, ki so si lahko povsem po svoje organizirale vse svoje delovanje. Vsaka od teh malih državic je bila samostojna, lahko je kovala svoj denar in imela svojo vojsko. Nad vsemi lokalnimi voditelji je bil sicer cesar, ki so ga volili (cesarska krona ni bila dedna) in je bil vrhovna avtoriteta, a vendar ni imel toliko moči, kot bi mogoče pričakovali iz njegovega naziva. Kljub izredni raznolikosti in razdrobljenosti je cesarstvo presenetljivo dobro funkcioniralo.

Odličen primer tega, da cesar ni imel absolutne oblasti, je Luther. Ko je Martin Luther izdal svoje teze in povzročil zahodni razkol krščanstva, ga je tudi cesar prepoznal za krivoverca in sovražnika cesarstva. Če bi se to zgodilo v Angliji ali pa v Franciji, bi zagotovo končal na grmadi. V Svetem rimskem cesarstvu se je pa tolerirala tudi neposlušnost cesarju in Luther je dobil zatočišče na gradu Wartburg. Tam je prevedel Novo zavezo ter postavil temelje sodobnemu in enotnemu nemškemu jeziku, ki je postal jezik tako velikima pisateljema kot sta bila Johann Wolfgang Goethe in Thomas Mann.

Odsotnost močne centralne oblasti v Svetem rimskem cesarstvu je mogoče razlog, da se Nemčija danes tako dobro znajde v Evropski zvezi - precej bolje kot Francija in Anglija, ki nimata več kot 1000 letnih izkušenj vodenja skupnosti zelo različnih držav in državic.
za primerjavo:
Hitlerju všečna slika
(Germanisches Museum
Nürnberg)
Ernst Kirchner -
slika razglašena za
entartete Kunst

Knjiga Germany - Memories of a Nation se zelo natančno loti tudi najtemnejšega in najobčutljivejšega obdobja v zgodovini Nemčije - nacizma in 2. svetovne  vojne.

Ob tem je Neil MacGregor izpostavil malo manj znano, a zelo tragično zgodbo umetnikov tiste dobe - tistih, katerih dela so bila razglašena za "entartete Kunst" ali "degenerirano umetnost". Čeprav tem slikarjem in kiparjem praviloma niso stregli po življenju in niso doživljali fizičnega nasilja, so vseeno hudo trpeli, saj so doživljali huda ponižanja in sramotenja, ki so vodila v velike osebne stiske in celo samomore (primer: Ernst Kirchner).

Nacistična oblast je že maja leta 1933, samo nekaj mesecev potem ko je prišla na oblast, začela tudi javno sežigati knjige, ki niso bile v skladu z njihovo ideologijo. Gorele so knjige Bertolta Brechta, Karla Marxa, Alberta Einsteina, pa tudi roman Na zahodu nič novega, Ericha Marie Remarqueja in celo otroške detektivke o Emilu, Ericha Kästnerja. O tem zločinu proti kulturi se premalo sliši. Večinoma se nam zdi, da je ta zločin manj pomemben od ostalih nacističnih zločinov.

Vsakemu svoje
(koncentracijsko taborišče Buchenwald)
Seveda pa tudi pisanja in razglabljanja o dogodkih v nacističnih taboriščih ni nikoli preveč. Za osvetlitev te plati nemške zgodovine je Neil MacGregor izbral zgodbo, ki se vrti okrog koncentracijskega taborišča Buchenwald, natančneje - okrog napisa na vhodnih vratih v taborišče. Tam piše Jedem das Seine ali Vsakemu svoje. Napis je obrnjen tako, da se bere od znotraj. Ni napis nad vhodom, ki bi nagovoril le prihajajoče v taborišče (takšen je bil napis Arbeit macht frei, nad vhodom v taborišče Auschwitz), ta napis nagovarja zapornike, ki so se vsak dan zbirali na prostoru za vhodom. Napis Vsakemu svoje je bil narejen s premišljenim namenom, da bi konstantno in vsakodnevno poniževal tiste, ki so bili v taborišču in so dobili to, kar so si zaslužili. Bil je tudi živo pobarvan, da je bil dobro viden, a tudi samo od znotraj. Pretresljivo.

A vendar je v teh treh besedah tudi nekaj upora proti nacizmu:) Črke napisa so umetniško oblikovane in so značilne za ustvarjanje umetniške skupine Bauhaus.
Skupina Bauhaus je nastala takoj po koncu 1. svetovne vojne v Weimarju in je bila znana po svoji avantgardnosti. Združevala je umetnike in rokodelce različnih zvrsti, ki so imeli skupen cilj ustvariti lepe, na osnovnih oblikah in barvah temelječe predmete, ki bi bili splošno uporabni in funkcionalni. Pomembna člana te skupine sta bila tudi Paul Klee in Vasilij Kandinski. Vaze, stoli, čajniki, ki so jih oblikovali umetniki skupine Bauhaus, še dandanes delujejo izredno moderno in lepo. Za nekakšen simbol Bauhausa velja zibka, ki jo oblikoval Peter Keler in jo še vedno izdelujejo ter prodajajo. Tudi ta zibka je eden izmed predmetov iz knjige Germany - Memories of a Nation.

Zibka Petra Kelerja
(Bauhaus Museum, Weimar)

Nacisti so prezirali umetnost Bauhausa. A igra usode je hotela, da je napis Jedem das Seine izdelal ravno umetnik skupine Bauhaus, ki je bil zapornik v Buchenwaldu. Tako je vsaj simbolično, na eleganten in pretanjen način z umetnostjo, ki je niso marali, ponižal naciste, ob tem pa mogoče nekoliko okrepil voljo in upanje zapornikov, ki so bili dan za dnem prisiljeni gledati ta napis.

Knjiga Neila MacGregorja, Germany - Memories of a Nation, se konča s sklopom predmetov, ki označujejo obdobje povojne Nemčije - od Stunde Null (kakor Nemci imenujejo leto 1945) dalje. Tukaj so se me najbolj dotaknile Trümmerfrauen. Tako so imenovali ženske, ki so z golimi rokami (in brez rokavic) odstranjevale ruševine, ki so ostale po bombandiranju nemških mest s strani zaveznikov v pomladi leta 1945. Moških, ki bi opravljali to težko delo, enostavno ni bilo - ali so padli v vojni ali pa so bili ranjeni in nezmožni takšnega dela. Tudi zaradi teh žensk (ali pa predvsem zaradi teh žensk) se je Nemčija  po vojni tako hitro opomogla in začela svojo pot do današnjega uspeha.

Neil MacGregor je s pričujočo knjigo ponovno dokazal, da je odličen! Germany - Memories of a Nation sem brala počasi in natančno, največ eno poglavje na dan - bila mi je všeč in ničesar nisem želela spregledati.
Knjiga je verjetno všeč tudi nemški kanclerki Angeli Merkel, saj je Neila MacGregorja menda že povabila, da postane direktor Humboldt-Foruma - obsežne zbirke umetnin svetovne zgodovine, ki bo v naslednjih letih dobila svoje mesto v Stadtschloßu v Berlinu.
Ob tem povabilu, ki odraža simpatijo do knjige, bi si lahko mislili, da je Neil MacGregor napisal preveč germanofilsko oz. Nemcem všečno knjigo. Sama se s tem nikakor ne bi strinjala. Knjiga Germany - Memories of a Nation predstavlja nemško zgodovino objektivno in ni prav nič pristranska. Predstavljeni so tako svetli kot temni odlomki zgodovine Nemčije. Vsak predmet, ki ga je pisatelj izbral za svojo knjigo je imel vedno vsaj dve plati in obe sta bili enako dobro predstavljeni.
Bralec pa si lahko na osnovi te knjige sam ustvari svoje lastno mnenje o Nemčiji  nekoč in danes.
Neil MacGregor (1946)
(vir:BBC)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)