torek, 10. februar 2015

Dan Simmons: Hyperion

Na vsake toliko časa - recimo enkrat letno, moram nujno prebrati kakšen znanstveno-fantastičen roman. Včasih potrebujem popoln odmik iz realnosti in znanstveno-fantastični svetovi so za kaj takega najprimernejši.
Lani sem brala Ubika.
Letos je moje zanimanje vzbudil prvenec ameriške pisateljice Ann Leckie z naslovom Ancillary Justice. Knjiga je izjemna že zato, ker je v lanskem letu dobila vse tri najpomembnejše nagrade za znanstveno-fantastične romane: nagrade Hugo, Nebula in Arthur C. Clark. Do sedaj se še ni zgodilo, da bi en sam roman dobil vse tri nagrade.

Pa sem se potem vseeno odločila, da preberem nekaj drugega. Za to je bil kriv intervju v reviji Bukla.
V tem intervjuju so legendarnega profesorja MA-FI-je s Fakultete za matematiko in fiziko, Alojza Kodreta - tudi prevajalca Štoparskega vodnika v slovenščino, povprašali, katero znanstveno-fantastično delo bi, če bi lahko izbiral, še želel prevesti. Odgovoril je, da zelo ceni pisatelja Dana Simmonsa in da bi rad zbral pogum in prevedel njegov, s Hugom nagrajen roman Hyperion.
Glej, no glej, Simmonsa pa poznam! sem bila takoj navdušena - obenem pa tudi presenečena, saj nisem vedela, da dotični pisatelj piše tudi znanstveno-fantastiko. Pred časom sem namreč prebrala njegov roman Drood, ki pripoveduje o obsedenosti Charlesa Dickensa s skrivnostnim bitjem s tem imenom. Delo še zdaleč ni znanstvena-fantastika, vendar pa tudi običajni zgodovinsko biografski roman ni. No, Drood mi je bil všeč in kmalu za tem, ko sem odložila Buklo, je bil Hyperion s pomočjo gumba 1-Click Buy, že na mojem Kindlu:)

(481 str.)
28. stoletje. Zemlje ni več. Uničila jo je črna luknja, ki je nastala tam okrog Kijeva. Ljudje so katastrofo, za katero so bili sami krivi, preživeli, ker so že pred tem začeli z osvajanjem drugih osončij in z naseljevanjem drugih planetov.
Zveza svetov, ki jih naseljuje človek, se imenuje Hegemonia. Za potovanje po vesolju ljudje uporabljajo t.i. Hawking drive - po Stephanu Hawkingu, ki omogoča potovanje s hitrostjo blizu svetlobne.
AI (artificial intelligence) ali umetna inteligenca se je ločila od človeške rase, se osamosvojila, a z ljudmi še vedno živi v nekakšnem sožitju. AI-ji so ljudem omogočili še hitrejše potovanje po vesolju kot ga omogoča Hawking drive - potovanje s farcasterji, ki so nekakšna vrata, skozi katera enostavno vstopiš in si že svetlobna leta daleč. Pri takšnem načinu potovanja ni nobenih časovnih zamikov (time-debt) - čas teče enako hitro za tistega, ki vstopi na farcaster kot za tistega, ki ne potuje. Pri potovanju s Hawking drive je pa relativnost časa jasno izražena in tako povod za številne težko predstavljive in že kar bizarne dogodke, ki jih Simmons v knjigi prav rad opiše. Zaradi time-debt, ki ga povzroči potovanje s Hawking drive,  je lahko oče mlajši od svojega sina.

V tem svetu prihodnosti se sedem oseb napoti na romanje na planet Hyperion. Namenjeni so k Shriku - ki je nekakšno božanstvo, bitje iz kovine (glej naslovnico knjige). Ne ve se točno, zakaj gredo tja in kaj jih tam čaka. Ve se samo to, da ima Hyperion pomembno vlogo v religiji čaščenja Shrika in da so tam skrivnostni Time Tombs, ki jih obdaja anti-entropijsko polje. V preteklosti so bila že romanja k Shriku, a le malo romarjev se je od tam tudi vrnilo. Poleg tega v času romanja planet Hyperion ogrožajo Ousterji - vrsta človeških bitij, ki se je prilagodila na življenje izven običajnih, za življenje primernih planetov.
A vse to je le okvirna zgodba romana in kot taka manj pomembna. Srž romana so zgodbe, ki jih romarji pripovedujejo drug drugemu med svojim potovanjem. Z njimi počasi - delček za delčkom, spoznavamo kdo so ti ljudje in zakaj so jih poklicali na romanje. Začnemo spoznavati, kako grozen je Shrike. Enkratno razkrivanje drobnih podrobnosti.

Nekatere zgodbe so zanimivejše od drugih.
Tisti dve, v katerih je veliko vesoljskega bojevanja, sem brala hitro in površno.

V drugih dveh zgodbah, ki ju pripovedujeta pesnik in zasebna detektivka, ima pomembno vlogo angleški pesnik romantične dobe John Keats. Sama sem zanj prvič slišala v filmu Društvo mrtvih pesnikov, tisti, ki pa se  bolj spoznate na literarno zgodovino, boste vedeli, da je John Keats v začetku 19. stoletja pisal pesem z naslovom Hyperion, ki je ni nikoli dokončal. Pesem je nerazrešena uganka tudi za današnje literarne raziskovalce. Knjiga Dana Simmonsa nudi odgovor na to uganko:)
V knjigi je tudi sicer veliko asociacij na pesnika in njegovo delo. Glavno mesto na Hyperionu se imenuje Keats. Detektivki je ime Browne Lamia (Browne je bil priimek Keatsove zaročenke Fanny; Lamia je naslov ene izmed njegovih pesmi). John Keats v knjigi celo oživi, mogoče z namenom, da dokonča svojo pesnitev. Ni kaj, Dan Simmons ima rad poezijo.

Čeprav je bilo razmišljanje o umetniškem ustvarjanju, o iskanju navdiha in pravih besed, zelo zanimivo, sem vseeno še raje kot o tem brala o temah, ki sta jih odpirali preostali dve zgodbi.

Prvo zgodbo pripoveduje katoliški duhovnik (predstavnik religije, ki je v 28. stoletju na pragu izumrtja) o svojem mentorju, ki je na Hyperionu kot nekakšen misijonar raziskoval pleme Bikura. Ob mnogih osupljivih odkritjih je ugotovil tudi to, da se je na Hyperionu krščanstvo razvilo prej kot na Zemlji. To je bilo skoraj bogokletno odkritje. Glavna poanta zgodbe pa je na koncu ta, da neumrljivost, ki si jo človeštvo tako zelo želi, nikakor ni nekaj dobrega.

Druga zgodba je zgodba ostarelega učenjaka, ki je s seboj na romanje prinesel tudi svojo nekaj dni staro hčerko. Pripoveduje o tem, kakšno trpljenje lahko doleti človeka in njegove bližnje, če se kolo entropije obrne, in smo namesto, da bi bili z vsakim dnem starejši, vsak dan mlajši. Kakor si ni dobro želeti večnega življenja, si ni dobro želeti tudi tega, da se ne bi starali.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo romarji, so odlične. Motilo me je le to, da se pripovedovalci o vsebini zgodb niso pogovarjali ali o njih razpravljali. Bolj ali manj so bili le poslušalci drug drugega, pogosto sicer presunjeni ob povedanem, a kakšnega razgovora o temi ali kresanja mnenj o slišanem, ni bilo. Diskusijo o zgodbah so sicer ves čas obljubljali, a do nje pravzaprav ni prišlo. Dopuščam možnost, da je natančnejša analiza zgodb zapisana v naslednjih romanih iz ciklusa Hyperion. Prav mogoče pa je tudi to, da je bralcu prepuščeno, da posamezne pripovedi sam poveže v smiselno celoto, ki ima neki višji pomen.

Knjiga Dana Simmonsa Hyperion je dobro opravila svoje delo. Z njeno pomočjo sem se - točno tako kot sem si želela, učinkovito in temeljito prestavila v povsem drug svet - svet, kjer pravila našega načina življenja ne veljajo več. Tako drugačen svet omogoča, da se na splošne, večno aktualne teme človeškega življenja pogleda s povsem drugačnih zornih kotov kot običajno. Mogoče zaradi tega postanejo bolj jasne in razumljive.
Ob pripovedi kot je ta roman, se naše zdajšnje življenje, ki je omejeno le na planet Zemljo, zazdi ujeto in skoraj klavstrofobično. A vendar - kot bi lahko zaključili iz dogajanja v romanu, je kar prav, da je tako. Človeška rasa je preveč arogantna in neodgovorna - tako do okolja kot do drugih živih bitij, da bi si zaslužila še več moči kot jo že ima. Za arogantneže kakršni smo, je najbolje, da ostanemo lepo na Zemlji in ne delamo škode drugod po Galaksiji.
Dan Simmons (1948)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)