ponedeljek, 09. marec 2015

Gillian Flynn: Ni je več

(594 str.) 
Zdaj vem, da trilerji niso zame. Vsaj v knjižni obliki ne. To se mi je dozdevalo že ob branju Inferna, Dana Browna.
Če si bom še kdaj zaželela ta žanr, si bom raje ogledala film. Saj ga posnamejo po vsakem, kolikor toliko uspešnem romanu na to temo.
Filma Ni je več nisem gledala, a če je povprečno dober, lahko povsem solidno nadomesti roman, po katerem so ga posneli.
Kot triler je roman Gillian Flynn verjetno čisto v redu, a česa globljega - tistega, kar sama iščem, in v odličnih knjigah tudi najdem, v tej svetovni uspešnici ni.

Začelo se je spodbudno.
Imamo moža in ženo - Nicka (34 let) in Amy (38 let), ki izmenično pripovedujeta svojo življenjsko zgodbo in razkrivata svoj pogled na potek njunega zakona. Nickova zgodba teče kronološko od "tistega dne" dalje. "Tisti dan" je dan, ko je Amy skrivnostno izginila. To je bil tudi dan njune pete obletnice poroke. Amy pa se oglaša v svojih dnevniških zapiskih, ki se začnejo nekaj let prej, z dnem, ko je spoznala Nicka, in niso povsem kronološko urejeni.
Amy deluje izredno simpatično; je lepa, duhovita in bistra mlada ženska - kul punca, ki je do ušes zaljubljena v svojega fanta in pozneje tudi moža; samo enkrat letno je malo sitna s svojo igro Lov na zaklad. Nick ni tako idealen - premalo je pozoren do svoje vdane žene, ne razume (povsem) njenih potreb, a vendar te njegove slabosti niso tako "hude", da bi ga obsojali. Ni idealen, ampak le resničen.
Ko sem brala njune pripovedi, primerjala drobne neskladnosti med njima in njune različne poglede na posamezne dogodke, se nisem postavljala na nobeno stran. Oba sta mi bila nekako všeč, obema sem dala svoj prav, se strinjala z njima in ju razumela. Če pisatelju uspe v bralcu vzbuditi takšne občutke, je to zame znak, da berem dobro knjigo.

V prvi del knjige je dobro vpeta tudi tema, zaradi katere je ta roman triler. Raziskovanje Amyjinega izginotja, policijska preiskava, ugibanja, sumničenja - vse je predstavljeno dovolj napeto in zanimivo, da je bilo prijetno brati. Tudi odziv medijev na dogodke, tistih iz knjige - predvsem paparacov in voditeljic pogovornih oddaj, se mi je zdel čisto v redu in verodostojno predstavljen. Ja, predstavljen je dobro. Sam odziv medijev na tragične dogodke v romanu je pa seveda pričakovano pokvarjen, neusmiljen in pristranski - zdaj do enega, zdaj do drugega udeleženca, kakor pač kaže in kakor je najprikladneje.

Na začetku drugega dela romana stoji ključni odlomek, ki poskuša odgovoriti na vprašanji: Zakaj le se je vse to moralo zgoditi? In kje je tisti glavni vzrok za tragične dogodke?
Govor je o kul puncah:
Če sem kul punca, sem privlačna, genialna, duhovita ženska, ki obožuje nogomet, poker, umazane vice in riganje, ki je nora na računalniške igrice....
Kul punce se nikdar ne razjezijo, le smehljajo se žalobno, ljubeče in svojim moškim dovolijo, da počnejo, kar se jim zahoče...
Moški dejansko verjamejo, da take punce obstajajo. Mogoče so v zmoti, ker se je toliko deklet pripravljenih sprenevedati, da so take...
[moški bi] rad kul punco, ki obožuje vse oslarije, ki so všeč njemu, in se nikoli ne pritožuje...
Vendar je mamljivo biti kul punca. Za tako, kot sem jaz, ki rada zmagujem, je mamljivo biti dekle, ki si jo želi vsak fant...
Si predstavljate, da zakoncu, sorodni duši, končno pokažete svoj pravi jaz, njemu pa taki niste všeč?
V tem poglavju so edine kolikor toliko pametne misli, ki jih najdete v knjigi, pa še te so malo za lase povlečene. Predvsem ne bi podcenjevala moških in jih takole klišejsko ocenjevala in trdila, da padajo samo na kul punce. Velika večina žensk tudi ne išče samozavesti v tem, da so kul. Ali pa sem mogoče prevelika optimistka?
Mi je pa zelo všeč zadnji stavek. Potrjuje dejstvo, da se pretvarjanje in hinavščina ne obneseta in da se vedno splača biti iskren:)

No, ko preberete o kul puncah - in malo premislite o napisanem, je po mojem mnenju čas, da knjigo odložite in greste v kino ali pa si sposodite DVD ter si ogledate film. S knjigo od tu dalje ne boste veliko pridobili. Prepričana sem, da film kakšno stvar celo nazorneje prikaže kot knjiga - mogoče tulipane, ki rastejo preko celega leta.
Kakorkoli že, od tod dalje dogajanje teče od enega (malo verjetnega) preobrata do drugega, brez napak, ki bi omogočale, da kriminalisti ali zasebni preiskovalci kaj naredijo za razjasnitev tragedije, do bridkega konca, ko "vse skupaj obvisi v zraku - kot orjaški gnojni mehur, o katerem se niti ne zdi, da se bo kdaj razpočil - le vse bolj bo smrdel." - Tukaj citiram Kerstin s Knjižnih moljev - bolje kot z gnojno bulo se konca romana ne bi dalo opisati. Mimogrede, Kerstin je bil roman všeč:)

Meni pa ne preveč.
Tudi zaradi moraliziranja. Nisem prepričana, da ljudje v današnjem času zakonsko varanje obsojajo tako hudo kot je to opisano v romanu. In nisem prepričana, da ima nerojen otrok takšno moč nad očetom, kot je tu prikazano. 

Moja ocena: ★★☆☆☆
eno zvezdico dobi prvi del romana, druga zvezdica se pa razdeli med kul punce in trilerske značilnosti romana.

Gillian Flynn

1 komentar:

  1. Hoj, Hermiona,

    nekul punca tukaj. :) Ja, meni je bil roman všeč tja do treh četrtin. O končnem delu pa ni vredno zgubljati besed, ker je docela beden.

    Film je vendarle slabši kot knjiga, vsaj po mojem mnenju, saj odvzame tvojo prvo zvezdico: razmerje prikaže enostransko, skoraj čisto nič ne oriše ozadja Amyjine patologije - in tudi Nickove ne, če smo že pri tem - skratka, zreducira najbolj prepričljiv del knjige na tretjerazredno dramo/triler. (Sama bi ji rekla bolj drama.)

    Kerstin

    OdgovoriIzbriši

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)