Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

(342 str.) 

Mesto, ki se odseva v ogledalu, je Dubrovnik. To nakazuje že naslovnica knjige, saj je na njej upodobljena trdnjava Minčeta, ena najmarkantneješih utrdb dubrovniškega obzidja.

A glavno dogajanje v avtobiografskih zapisih hercegovskega pisatelja Mirka Kovača ne poteka v tem starodavnem mestu, pač pa v njegovem zaledju - v mestu Trebinje in njegovi okolici ter na črnogorskem primorju. Dubrovnik je večinoma le opredmetena pisateljeva želja po drugačnem in boljšem življenju.

Mesto v ogledalu ni tipičen roman; bolj zbirka kratkih zgodb, v katerih pisatelj obuja spomine na svoje otroštvo in mladost, opisuje odnose z materjo in očetom, strici in tetami, učiteljico, someščani. A te kratke, nekaj strani dolge zgodbe, so med seboj vseeno tesno povezane - prehajajo ena v drugo, se medsebojno navezujejo, a dopuščajo tudi obsežne stranpoti in razmišljanja, ki z dogajanjem nimajo neposredne povezave. Večinoma se dogajajo v letih takoj po 2. svetovni vojni z občasnimi časovnimi preskoki proti začetku in koncu 20. stoletja.

Mirko Kovač je knjigo pisal več kot 20 let. Besedilo je večkrat spreminjal in odstranjeval tisto, kar se mu je zdelo odveč. Na ženino željo je črtal (preveč) erotične zapise. Najbolj pa se je trudil za to, da knjiga ne bi bila preveč ganljiva in čustvena:

"...kajti vedno sem se bal, da bi s svojim pisanjem utegnil koga ganiti, in tako sem napravil vse in si na vso moč prizadeval, da bi prikril in odrinil vstran, kar je preveč nabito s čustvi, tako da sem precej časa zgubil s čiščenjem vseh primesi razčustvenosti."

Mogoče zaradi tega "čiščenja" celotna knjiga - predvsem pa prva polovica, deluje nekoliko robato, oglato, tudi brezbrižno in neobčutljivo. Mogoče so na mestih, kjer so bila v "neočiščeni" verziji čustva, zdaj cinizem in posmehljivost. A vendar - velika škoda kljub vsemu ni bila narejena:) Pisatelju so se še vedno "zapisali" mnogi ganljivi trenutki njegovega življenja. Po mojem mnenju so to daleč najboljši odlomki knjige.

Tako še dolgo ne bom pozabila zgodbe o tem, kako se je rodil pisateljev 12 let mlajši brat. Zgodilo se je na vlaku proti Črni Gori. Reakcije sopotnikov ob dogodku so bile zelo različne. Nekateri so se odzvali zelo prostaško in vulgarno, drugi so bili porodnici v veliko pomoč. Pri porodu je pomagala frančiškanska redovnica, ki se je slučajno znašla na istem vlaku. Po več letih se  je pisatelj - zdaj odrasel mož, želel ponovno srečati s to redovnico. Takrat je izvedel, da je bila to ena od slovenskih bolniških sester, ki so delale v Bolnišnici Golnik, a so jim po 2. svetovni vojni prepovedali opravljati svoje delo in so se preselile v Črno Goro. Bila je usposobljena za delo s pljučnimi bolniki, ne pa za porode, a je pisateljevemu bratu vseeno uspešno pomagala na svet. Njena smrt je imela pozneje nekaj svetniških značilnosti.

Dubrovnik

Enkratna je tudi zgodba, ki se dogaja v Dubrovniku. Pisatelj - takrat star 12 let, se je po materinem naročilu z vlakom odpeljal v Dubrovnik, da bi poiskal očeta, ki je svoje redne poslovne obiske v mestu vedno podaljšal še za nekaj dodatnih dni, ki jih je posvetil popivanju in veseljačenju. Očeta ni našel, je pa v tistem dnevu - v času med jutranjim in popoldanskim vlakom, v Dubrovniku marsikaj doživel. Med drugim si je z denarjem, ki mu ga je podarila učiteljica, privoščil pravo gosposko kosilo v luksuzni restavraciji. Pomislite, dvanajstletnik sam v nobel restavraciji naroči, pojé in plača kosilo! In po kosilu še malo posedi v pletenem stolu. Četudi ga vsi postrani gledajo:)

Še mnogo drugih zgodb iz svojega življenja nam zaupa pisatelj v knjigi Mesto v ogledalu. Po vsej verjetnosti vsi pripetljaji niso avtobiografski, oziroma so krepko začinjeni s fikcijo ali celo fantazijo - preveč naključni in malo verjetni so, vendar pa so predstavljeni tako simpatično in upodobljeni tako spretno, da to prav nič ne moti.

Pisatelj se ves čas izogiba temu, da bi koga užalil - pa naj gre za novo komunistično oblast, ki je družini nacionalizirala majhno trgovino, ali pa za predstavnike drugih ver (ki niso pravoslavne) in drugih narodnosti (ki niso srbske). O ideoloških, verskih in nacionalnih trenjih na področju, kjer je odraščal, je namenoma spregovoril le redko in skopo. Zadnjih spopadov na področju okolice Dubrovnika v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa sploh ni omenil, čeprav je knjiga izšla kar nekaj let po dogodkih. Prepričana sem, da ni želel netiti še vedno navzočih nesoglasij na tem področju bivše Jugoslavije.

Leta 1992 je bila namreč v mestu Trebinje nastanjena enota Jugoslovanske ljudske armade, ki je izvajala napade na mesto Dubrovnik. Od tukaj so usmerjali in vodili vse srbske napade na to mesto. Trenja so bila tudi med prebivalci Trebinja, saj je bila v tistem času uničena večina džamij v mestu.
Danes to mesto Bosne in Hercegovine spada pod okrilje Republike Srbske. Vožnja skozi mesto vzbuja nelagodje. Ne vem točno zaradi česa. Mogoče zaradi tega, ker je vse precej bolj zanemarjeno in zastarelo kot v bosanskem oz. hrvaškem delu Bosne in Hercegovine. Mogoče zaradi tega, ker so vsi javni napisi izključno v cirilici, pa čeprav v mestu živi več kot polovica prebivalcev, ki uporabljajo latinico. V latinici se lahko berejo le angleški prevodi nazivov pomembnih stavb. Mogoče pa smo se v Trebinju neprijetno počutili le zato, ker nas je nekaj kilometrov pred mestom ustavil policist in nas nagovoril v to, da ga podkupimo.

Trebinje, kot se vidijo z Arslanagovićevega mostu

A vrnimo se k knjigi. Z vožnjo po Trebinju in njegovi okolici sem se lažje vživela v občutke pisatelja in njegove družine. Zdaj vem, zakaj je bila pisateljeva mati tako navdušena, ko se je družina iz ene izmed okoliških vasi preselila v Trebinje. Razlika med življenjem na svetu, kjer je potrebno vsako ped rodovitne zemlje dobesedno iztrgati skalam ter raskavemu grmovju, in življenjem v sicer skromnem mestu, je velikanska. In kakšno se je tem ljudem zdelo šele življenje v mestu Dubrovnik - tako drugačnim in razkošnim s svojimi bleščeče tlakovanimi ulicami, Onofrijevo fontano, knežjo palačo in obzidjem! Razlike v načinu življenja v Trebinju in v le nekaj deset kilometrov oddaljenem Dubrovniku so bile skoraj nepredstavljive.

Kakor koli že, Trebinje tudi danes - in kljub vsemu - še vedno posedujejo bisere, ki so na tem področju že stoletja in jih opisuje tudi Mirko Kovač v svoji knjigi. Največja med njimi sta po mojem mnenju reka Trebišnjica, ki teče skozi mesto, in Arslanagićev most, ki ga je dal v 16. stoletju zgraditi Mehmed-Paša Sokolović in ga je stoletja upravljala družina Arslanagić.

Arslanagovićev most čez Trebišnjico

Knjiga Mesto v ogledalu je življenjska izpoved pisatelja Mirka Kovača, v kateri le-ta razčiščuje svoj odnos do najbližjih sorodnikov - predvsem do očeta, in drugih pomembnih ljudi svojega otroštva in mladosti. Zelo velik - skoraj erotičen vpliv nanj je imela tudi učiteljica.
Prva polovica knjige je ostrejša, nekoliko bolj groba, nepopustljiva do sorodnikov in someščanov. Drugo polovico knjige je pisatelj pisal več let pozneje in njegov odnos do ljudi se je v tem času spremenil. Postal je popustljivejši, dobrohotnejši in bolj razumevajoč. To se opazi predvsem pri opisih očeta. Leta so naredila svoje in ostri robovi zgodb so se obrusili, puščice posmeha in obsojanja pa razostrile. To mi je bilo všeč.
Sicer pa sem med branjem ves čas imela občutek, da je pisatelj  knjigo napisal predvsem zase - za lastno refleksijo življenja in mišljenja, da bi se pomiril s seboj in s svojimi bližnjimi. Bralci smo le drugotnega pomena. Smo le priče pisateljeve življenjske zgodbe, ki pa smo kljub vsemu vljudno povabljeni k branju, zelo dobrodošli, prijazno sprejeti in lepo postreženi.

★★★★☆

Mirko Kovač
(1938 - 2013)
(vir: www.novilist.hr)

P.S. Ravno danes mineva drugo leto od smrti Mirka Kovača. 

Velja omeniti, da je bil tudi pomemben in cenjen scenarist. Njegov je film Okupacija v 26 slikah - film, ki sem ga gledala že v otroštvu in potem še nekaj časa imela nočne more.