petek, 14. avgust 2015

Laila Lalami: The Moor's Account

(320 str.)
To so zgodovinska dejstva, na osnovi katerih je napisan roman:

12. aprila 1528 je na zahodno obalo Floride prispelo pet ladij španske odprave, ki jo je vodil Panfilo de Narvaez. Odprava je imela nalogo, da na La Floridi poišče zlato, zgradi naselbine in ozemlje priključi Novi Španiji  - področju današnje Mehike in jugozahodnega dela ZDA, ki je že bilo pod špansko nadvlado.
Članom Narvaezove odprave ni uspelo doseči zastavljenih ciljev. To so jim preprečili Indijanci in bolezni; ogrožali pa so jih tudi vročina, viharji, lakota in žeja. Od 300 članov posadke so preživeli le štirje - trije kastiljanski plemiči in mavrski suženj. Ti štirje so po osmih letih in dogodkih, ki so jim za vedno spremenili življenja, 24. julija 1536 končno prispeli v Mexico-Tenochititlan, glavno mesto Nove Španije, današnji Ciudad de Mexico.
V naslednjih tednih so trije Kastilijanci napisali poročilo o poteku odprave. V njih so opisali svoja srečanja z različnimi indijanskimi plemeni, popisali nevarnosti, ki so jim pretile, bolezni, ki so jih zdesetkale in ocenjevali odgovornost vodje odprave za neuspeh ekspedicije.

Od sužnja Estevanica, enega od štirih preživelih - Mavra berberskega izvora, se seveda ni pričakovalo, da napiše svoje poročilo o poteku dogodkov. Njegov glas je skoraj 500 let po tragični odpravi obudila pisateljica Laila Lalami s svojim romanom The Moor's Account.

Roman Mavrovo pričevanje opisuje Estevanicov pogled na osemletno tavanje med različnimi indijanskimi plemeni. Če bi Estevanico res napisal svoje pričevanje, kot je to predpostavljeno s tem romanom, bi bile razlike med njegovim zapisom in pričevanji njegovih sopreživelih pričakovane. Od kastiljanskih plemičev se je namreč pričakovalo, da bo njihovo poročilo sprejemljivo tako za dvor, kot za cerkvene oblasti; tudi za družine in prijatelje, ki so jih imeli v Španiji. Tako je povsem verjetno, da njihovi zapisi niso povsem resnični. Prav gotovo so nekateri od (neprimernih) dogodkov zamolčani, drugi pa pretirano poudarjeni ali prirejeni. Estevanico, za mnenje katerega se španska oblast ni menila, bi lahko pisal brez samocenzure - samo iz lastnega veselja in po svoji želji. Lahko bi napisal nekaj takega kot je roman The Moor's Account. Nekaj zelo verjetnega.

Vseh doživetij, ki jih opisuje Estevanico, ne gre omenjati. Veliko jih je in zelo raznovrstni so. Zaradi njih je The Moor's Account čisto pravi pustolovski roman - zanimiv in napet. Vendar pa še zdaleč ne samo to.
Kar me je pri romanu najbolj navdušilo je to, kako spretno je pisateljica predstavila krhkost in spremenljivost medsebojnih človeških odnosov. Tudi minljivost moči, ki jo ima en človek nad drugim. Na začetku romana tako beremo o ponosnih konkvistadorjih, ki si vzamejo, kar si zaželijo in povsem mimogrede opravijo z vsakim odporom domačinov. A ti isti možje se že v naslednjih poglavjih - izgubljeni v divjini, ki je ne poznajo, borijo za golo preživetje in svojim sovražnikom nabirajo dračje in nosijo vodo iz potokov, da si prislužijo nekaj hrane in ne umrejo od lakote.
V tako drastičnih življenjskih razmerah se spremeni tudi odnos sužnja do gospodarja. In obratno. Ni več mogoče ohranjati moči nad sužnjem in gospodar mu ne more več ukazovati, če je sam na robu preživetja in nujno potrebuje njegovo pomoč. A ko se zunanje okoliščine nekoliko uredijo, se spet zlahka vzpostavijo stari medsebojni odnosi.

Odnos med svobodnim življenjem in suženjstvom je še posebno nazorno predstavljen v prvi polovici romana. Poglavja, ki se dogajajo na Floridi, se izmenjujejo s poglavji, ki potekajo v Maroku in Španiji. Estevanico namreč ne opisuje samo pripetljajev v Novem svetu, ampak se spominja tudi svojega preteklega življenja - življenja svobodnega Berbera iz mesta Azemmur v Maroku. Ta poglavja so po mojem mnenju najboljša. Zelo prepričljivo je opisano življenje muslimanov na severu Afrike. Ganili so me opisi družinskega življenja. Zgodbe, ki jih mati pripoveduje svojim otrokom so polne modrosti, a tudi zabavne in tako za poslušalce vedno zelo zanimive. V teh poglavjih je pisateljica izkoristila prednosti, ki jih ima zaradi svojih rodovnih korenin.
Laila Lalami

Laila Lalami je bila namreč tako kot Estevanico rojena v Maroku. Tam je preživela tudi svoje otroštvo in se šele pozneje preselila v Ameriko. Enako kot Estevanico. Iz svojih mladostnih izkušenj je črpala podatke, s pomočjo katerih je tako prepričljivo opisala doživetja in občutja svojega rojaka iz preteklosti.

A jedro dogajanja v romanu je vseeno postavljeno onkraj Oceana megle in teme, v Novi svet.
Na področju južnega in zahodnega dela današnjih ZDA so bili v 16. stoletju gospodarji ozemlja še vedno Indijanci - četudi so živeli še na prazgodovinski stopnji razvoja. Preživljali so se z lovom in nabiralništvom. Kovin skoraj niso poznali. Imeli so le leseno orožje in orodje. Ko so zorele borovnice ali pa hruške, so se prehranjevali samo z njimi. Lovili so ribe ter divje živali in nabirali orehe za zimsko zalogo. Le sem ter tja se je kakšno pleme po malem ukvarjalo s poljedelstvom.
To je bilo zelo preprosto in z naravo povezano življenje, ki je v knjigi enkratno opisano. Ko sem brala o tem, sem se spraševala, ali je možno, da bi Indijanci kar vedno takole živeli - če po čudnem spletu okoliščin nikoli ne bi prišli v stik z naprednejšimi Evropejci. Kakšno zadovoljstvo lahko nudi življenje, v katerem so vse sile usmerjene le v preživetje? In zakaj neki jim ni bilo do tega, da bi bili malo bolj razviti?;) Ali niso bili prav nič radovedni, inovativni in napredni?

Roman ima tudi nekaj slabosti. Njegova šibka točka so osebe, ki jih je kar preveč, da bi bile lahko vse verodostojno predstavljene. Še najboljši je - pričakovano, Estevanico, pa še on je malo preveč enostransko orisan. Kar preveč idealna osebnost je, s komaj kakšno napako. Daleč preveč strog je sam do sebe, saj se obremenjuje s pomisleki, ki običajnemu človeku ne bi prišli na misel - na primer, premišljuje o tem, da se je odprava zaradi njega tragično končala, kajti on je bil tisti, ki je našel sledi zlata v eni od indijanskih ribiških vasic, zaradi česar so se potem napotili na nevarno pot.
Kot bralko me je nekoliko - čisto malo, prepričal tudi Estevanicov lastnik, Andres Dorantes. Je mešanica dobrih in slabih lastnosti, ki se priložnostno izrazijo v eno ali drugo smer.
Vse ostale osebe pa sploh ne zaživijo kot resnični ljudje. Daleč najslabše so orisane Indijanke - ena je enaka drugi tako po vedenju kot razmišljanju. Vse so zveste in dobre in spretne in ponosne...
Sicer pa so Indijanci v romanu na splošno za kanček preveč "dobri" in španski zavojevalci za kanček preveč "slabi", da jih ne bi mogla označiti za klišejske.

Nikoli si ne bi mislila, da lahko takšen pustolovsko - zgodovinski roman kot je The Moor's Account, pride na seznam kandidatov za nagrado booker. Pa je prišel:) Mislim, da si je to uvrstitev tudi zaslužil. Gre za zanimivo delo, ki na zavzet in zgodovinsko verjetno dokaj korekten način opisuje prvo naseljevanje Evropejcev na ameriški celini. Osebe sicer niso preveč dobro orisane, a pri pustolovskem romanu zaradi te pomanjkljivosti ne bomo preveč slabe volje.
Dobre zgodovinske romane je težko napisati. Težko je s fikcijo verodostojno zapolniti praznino med zgodovinskimi dejstvi, ki jih pisatelji postavijo za osnovo svojih romanov. Laili Lalami je to čisto dobro uspelo.

Če radi berete o Indijancih, pa ste za Vinetouja in Karla Maya že malo prestari ter niste (več, tako kot jaz) zadovoljni s tistimi broširanimi uspešnicami, ki imajo na naslovnici postavnega mladeniča golih prsi, kože rdečkastega pridiha, zraven pa bledolično gospodično, se splača poskusiti s tem več kot zanimivim in odlično napisanim romanom.

★★★★☆

Zemljevid potovanja preživelih članov Narvaezove odprave na Florido 
(vir: Wikipedia + lastni dodatki)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)