Mira Mihelič: Tujec v Emoni

(295 str.)

Ljubljana praznuje dvatisočo obletnico nastanka svoje predhodnice, rimskega mesta Emona. V Mestnem muzeju si lahko ogledate razstavo Emona - mesto v imperiju. Letošnji osmo- in devetošolci se ravno danes na področnem tekmovanju iz zgodovine merijo v znanju o Emoni.
Primeren trenutek torej, da se tudi sama pridružim slavju in, recimo, preberem slovenski roman, ki se dogaja v Emoni.

Zgodovinski roman Tujec v Emoni je postavljen v 4. stoletje. To je bil čas, ko so se že jasno kazali znaki razpadanja in notranjega razkroja Rimskega cesarstva, uradna vera v cesarstvu pa je bilo krščanstvo. Ti dve dejstvi sta za razvoj romana zelo pomembni.

Tujec, ki pride v Emono, je Strubilo - German iz okolice današnjega Dunaja, a vzgojen po rimskih običajih in državljan Rimskega cesarstva. Radovednim Emončanom pove, da je v njihovo mesto prišel zaradi kupčije, kar pa ni res. Prišel je zato, da bi poiskal svojo mater, ki so jo pred leti kot sužnjo prodali enemu izmed pomembnih prebivalcev mesta. Pa tudi ta razlog je morda le krinka za resnični vzrok njegovega obiska, ki ga izvemo ob koncu romana in je za prebivalce Emone pomemben in usoden.

Strubilo - postaven moški na višku svojih moči, se zaplete z mlado in lepo Marcello - ženo drugega najpomembnejšega človeka v Emoni. Nastopajo še Marcellina stara mati Aurelia Valentina, njena osvobojena sužnja Ennina ter mnogi Emončani - od filozofov in pesnikov do mestnih stražarjev, zdravnika in oskrbnice gostišča "Pri slonu".
Zgodba je zanimiva in dovolj napeta, da sem jo z veseljem brala. Sploh ne gre za običajno (in mogoče pričakovano) romantično ljubezensko zgodbo.

Pisateljica je s pomočjo zgodbe in solidno izrisanih oseb uspela oživeti svojevrsten duh časa v provincialnem rimskem mestu, kakršno je bilo verjetno Emona. To je bil čas, ko je staro umiralo, novo se je rojevalo, a še ni bilo jasno, v kaj se bo to novo razvilo. (Kakšne asociacije na današnji čas?)

Rimsko cesarstvo je počasi, a neustavljivo propadalo, kar se je odražalo tudi v življenju Emončanov. Korupcija je bila prisotna na vsakem vogalu, pohlep za materialnimi dobrinami je bil gromozanski, moralna načela nikakršna. Prijatelj je bil za nekaj denarja pripravljen izdati prijatelja.
Pisateljica je v to dogajanje vključila tudi novo državno vero - krščanstvo. Poleg mestnih veljakov so namreč enako pokvarjeni tudi verski dostojanstveniki - iskanje krivovercev pa primeren razlog za to, da se koga pahne v ječo in zapleni njegovo premoženje.

Protiutež pokvarjeni emonski eliti predstavlja tujec, ki je predstavnik sveže in nove zgodovinske sile - ljudstev, ki bodo že čez nekaj deset let zavzele Rim in povzročile dokončen razpad cesarstva. Je odločen, pokončen in prav nič mehkužen kot so to Emončani; a tudi hladen, nasilen, preračunljiv in neusmiljen - z eno besedo barbarski, v dobrem in slabem smislu.

Njegova narava se še najbolj pokaže v odnosu, ki ga ima z Marcello. V začetku jo je preziral, ker se mu je vdala s takšno lahkoto oz. si ga je vzela, kot si ga je sama želela. Potem jo je vzljubil in jo kljub nespametnosti njene želje (tega se je dobro zavedal), nameraval odpeljati s seboj na sever. Na koncu se je pa svoji ženski spet zlahka odrekel in se ni več pretirano obremenjeval z njeno usodo. Prav nič romantično, a zelo življenjsko. In zelo v skladu s Strubilovo naravo.
Zlahka si predstavljam, da so takšni kot je bil Strubilo v času preseljevanja narodov vihrali preko našega ozemlja in sejali strah med staroselci, ki so se, da bi v nemirnih časih preživeli, umikali na višje ležeče predele. A kakor so bili ti barbari uničujoča in razdiralna sila, so bili tudi nosilci novih idej, ki so vodile v nove čase.

Zgradba romana je odlična. Ne spomnim se, da bi že kdaj naletela na tako tesno povezavo konca z začetkom romana. Ko sem obrnila zadnjo stran romana, sem čutila skoraj neubranljivo željo, da knjigo začnem ponovno brati. Pa ne gre za kakšno krožno potekajočo zgodbo ali kaj podobnega; samo konec in začetek romana sta tako posrečeno postavljena, da bi kar nadaljevala z branjem. Poleg tega se v prvem poglavju zgodba iz prihodnosti izredno elegantno obrne v preteklost.
Sicer pa je roman pisan tako, da je vsako poglavje prvoosebna pripoved enega izmed nastopajočih. Nekateri pripovedujejo večkrat, drugi samo enkrat. Z njihovimi pripovedmi dobimo vpogled v različne človeške nravi in razmišljanja.

Od oseb sta mi bila poleg Strubila všeč še Marcellina babica Aurelia Valentina in suženj, ki je opravljal zdravniško delo, Firmidius. Oba sta bila že precej v letih, a vendar še vedno polna življenjske energije in trdne volje.
Aurelia je bila ponosna in kar precej ohola ženska, pogosto precej sebična, a vendar v ključnih trenutkih ženska na mestu, ki ni obupavala.
Firmidus je bil pa največji filozof in modrec, najbolj zanesljiva in dostojanstvena oseba v knjigi. Lahko bi bil že svoboden mož, a je raje ostal suženj, kajti  "... kdo ni suženj? Suženj svojih strasti, svoje veličine, svoje lakomnosti, svoje častihlepnosti, svojih zmot? Še najbolje se lahko počutiš kot suženj vladarja, ki se ne zaveda, da je suženj lastne oblasti nad drugimi. Nihče se ne rodi svoboden - svoboda je največja utvara človeštva."

Roman Mire Mihelič, Tujec v mestu me je prijetno presenetil. Pričakovala sem nekaj ala Pod svobodnim soncem, mogoče Bobre, še najbolj pa nekaj takega kot je roman V Sibilinem vetru, ki se tudi dogaja v času Rimskega cesarstva. No, pa sem dobila večplasten, kritičen in prav nič idealističen ali domoljuben zgodovinski roman. Lahko bi napisala, da je roman preroški - ali pa večen, saj obravnava teme, ki so nam zelo blizu in nas tarejo tudi v današnjem času. Mogoče tudi zaradi tega roman ni dosegel tolikšnega uspeha kot so ga nekateri zgoraj našteti slovenski zgodovinski romani. Je preveč realističen in nastavlja preostro ogledalo današnji družbi, da bi ga z lahkim srcem vzljubili.

Mira Mihelič
1912-1985
(Barbara Ravnikar, mozaik)