Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures

(189 str.)

Patrick Modiano je dobitnik lanske Nobelove nagrade za literaturo. Izbira nagrajenca je bila majhno presenečenje, saj gre za pisatelja, ki ga izven mej Francije do sedaj skoraj niso poznali. Ob podelitvi nagrade je bila Modianiju podeljena laskava oznaka "modernega Prousta". To je bil dovolj velik razlog, da sem se lotila njegove najbolj cenjene knjige, Ulica Boutiques obscures.

No, Patrick Modiano nikakor ni novi Proust. Ni ga junaka, ki bi znal pisati kot Marcel Proust. Vendar pa - potem, ko sem knjigo prebrala, razumem tudi predsednika žirije in vem, zakaj bi bil Modiani lahko podoben Proustu.

Tako Proust kot Modiani iščeta izgubljeni čas. Nostalgično se ozirata v preteklost, raziskujeta meje človeškega spomina in opisujeta minljivost človeškega življenja. Pot oživljanja izgubljenega časa je pa pri obeh pisateljih različna.

Marcelu Proustu oz. pripovedovalcu iz njegovega romana V Swannovem svetu se vsi spomini na otroštvo povrnejo v trenutku, ko ponovno okusi in vonja magdalenico pomočeno v lipov čaj. Povrnitev spomina je nenadna in silovita. V trenutku se z veliko natančnostjo ponovno spominja vseh dogodkov svojega otroštva in mladosti, ki jih potem opiše v sedmih knjigah ciklusa Iskanje izgubljenega časa.
Pri Modianiju je vračanje spominov postopnejše in počasnejše. Spomin se vrača v drobcih in z velikim naporom. Glavni junak romana, Guy Roland, se podobno kot Proust zdrzne ob znanem vonju (v tem primeru ob parfumu s poprovo noto), a spomini se ob tem ne sprostijo s takšno lahkoto kot pri Proustu. Recimo, ob gledanju skozi okno, ga prevzamejo tesnobni občutki, vse skupaj se mu zdi znano, a spominov, ki bi mu te občutke potrdili ali razložili, ni. Takšno vračanje spomina in igra človeških možganov se mi zdi bolj verjetna kot tista, ki jo opisuje Proust.

Zgodba romana je pravzaprav detektivska.
Glavni junak je proti koncu 2. svetovne vojne, še v času nemške okupacije precejšnega dela Francije, doživel popolno amnezijo. Iz preteklega življenja mu ni ostal niti najmanjši spomin. Njegove ime - Guy Roland, ni pravo. Priskrbel mu ga je prijatelj, ki se je zavzel zanj, mu pomagal in ga  zaposlil kot detektiva v svoji pisarni v Parizu. Deset let po nenadni izgubi spomina se je Guy odločil poiskati svojo preteklost.
Začne se pravo detektivsko raziskovanje. Glavni junak potuje od enega namiga glede svoje preteklosti do drugega,  iz enega v drug kraj. Kar nekajkrat je na napačni sledi in odlomki o tem so se mi zdeli najboljši.

Ko se je Guyu zazdelo, da je našel svojo identiteto in pravo ime, je na osnovi odkritij vedno znova sanjaril o tem, kaj vse je v preteklosti že doživel - kot otrok bi šel lahko z babico čakat dedka na železniško postajo, igral bi se v vrtu pred hišo, poslikal stene v svoji sobi. A vsa ta sanjarjenja se hitro razblinijo, ko ugotovi, da je na napačni sledi in da pravzaprav ni človek, za katerega je bil prepričan, da je njegov pravi jaz. 

Iluzije se razpršijo, kakor se razpršijo tudi naša življenja. "Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?" piše na koncu romana in "pesek (zgodovine) le nekaj sekund zadrži odtise naših korakov".

Ob koncu romana se glavnemu junaku spomin povrne v tolikšni meri, da je naša radovednost potešena in da v grobih potezam vemo, kaj se je dogajalo. Nič pa ni narobe, če se vrnemo h kakšnemu že prebranemu poglavju - določene podrobnosti so nam potem bolj jasne.

Dogajanje in zaključek sta dokaj tragična. Tragične so tudi osebe v romanu - vse po vrsti (ne samo glavni junak) in vsaka na svoj način.

Roman je pisan v modernistični maniri. Poglavja so kratka - lahko tako zelo, da kakšno vsebuje samo naslov bivališča ene izmed oseb. Precej je prepisov iz uradnih datotek in iz telefonskih imenikov. Navedena so cela pisma, ki si jih pošiljajo nastopajoči. Veliko je dialogov. Knjigo zaradi takšnega načina pisanja in zaradi detektivske zgodbe preberete na horuk.

Roman Patricka Modiana, Ulica Boutiques obscures, je melanholična pripoved o iskanju izgubljene preteklosti in identitete. Preteklost in identiteta glavnega junaka se vračata počasi, v drobcih spomina in budita zavest o tem, kako minljiva in pravzaprav tudi nepomembna so naša življenja.
Če bi bili radi malo nostalgični, zasanjani in žalobni, je to knjiga za vas;)

Patrick Modiano (1945)