Emmanuel: Zmagoslavje srca

Na našem potovanju po Bosni in Hercegovini smo se ustavili tudi v Medjugorju - nekoč neznani vasici, danes prepoznavnem romarskem in turističnem kraju. 

V Medjugorju se že od 24. junija 1981 več vidcem redno prikazuje Jezusova mati Marija - nekaterim redno vsak mesec, drugim enkrat letno, tretjim spet drugače. Marijinih sporočil je tako osupljivo veliko. Lahko jih preberete na različnih spletnih straneh.
Veliko romarjev je že obiskalo ta kraj. Mnogi od njih so tudi sami doživeli videnja, ki so jim za vedno spremenila življenje. Veliko je bilo osebnih spreobrnjenj.

Kar nekaj časa sem se upirala svojim občutkom ob obisku tega kraja, a si na koncu le upala priznati, da v Medjugorju nisem občutila nič posebnega. 

Presenetilo me je majhno število romarjev. Nikjer gneče, ki jo tako pogosto povezujejo s tem romarskim krajem. Že res, da je bil mogoč vzrok za to to, da smo v Medjugorje prispeli sredi dneva, ko je bila vročina največja ter sonce hudo pripekajoče in so se romarji verjetno zadrževali po s klimami opremljenih sobah. Pa vendar - tisti dan je bil tudi največji Marijin praznik.

Motile so me trgovinice, kjer prodajajo takšne in drugačne spominke. Saj razumem, da je na romarskih krajih potrebno tudi to, pa vendar... Toliko ene in iste šare v tako številnih trgovinah ... - je to res potrebno?

Edino zadoščenje ob našem obisku sem čutila le ob tem, da smo kljub hudi vročini in soncu zmogli zbrati voljo, pa tudi moč, da se povzpnemo na Goro prikazovanja - četudi obuti. Mnogi romarji se namreč na hrib povzpnejo bosi. Mesto, kjer naj bi se Marija prvič prikazala,  je na pobočju s številnimi ostrimi skalami in trnovim grmovjem ter le nekaj majhnimi drevesi, ki ne dajejo nobene sence. Takšno mesto prikazovanja vzbudi marsikatero razmišljanje. Kakšnih svetih občutkov pa kljub temu ni bilo.

Še najbolj so me ganili redki zamaknjeni in v molitev zatopljeni romarji.

(375 str.) 

Da bi svojemu - ja, lahko rečem - razočaranju nad Medjugorjem le preprečila, da se popolnoma razraste, sem posegla po knjigi Zmagoslavje srca, Medjugorje v devetdesetih letih. Sposodila sem si jo v knjižnici - prijetno presenečena, da jo imajo.

Knjigo je napisala redovnica sestra Emmanuel, Francozinja, ki že od konca leta 1989 živi v Medjugorju in spremlja prikazovanja. Vztrajno si prizadeva za prepoznavnost kraja, piše knjige in cerkvene dostojanstvenike prepričuje, da so Marijina prikazovanja v Medjugorju pristna. 

Knjiga sistematično navaja vsa Marijina sporočila in navodila vidcem iz časa od januarja 1990 do leta 2000. Večino teh sporočil spremljajo še konkretne zgodbe romarjev, ki so v Medjugorju doživeli nekaj izjemnega. Pričakovali bi, da so Marijina sporočila in pričevanja romarjev vsebinsko povezana, pa ni tako. Zdijo se naključna in kronološko neurejena. Za sporočilo, ki ga knjiga želi posredovati, je to verjetno nepomembno.

Knjiga obsega tudi tisto časovno obdobje, ko je v Bosni divjala vojna. Vendar pa prispevkov, ki bi se nanašali na vojno, v nasprotju z mojim pričakovanjem v knjigi skoraj ni.

Spoštujem pisateljičin trud pri pripravi knjige in tudi občutke številnih romarjev, ki jim je ta kraj svet, a name knjiga posebnega vpliva ni imela. Občutki so ostali približno takšni kot ob obisku Medjugorja.
Saj vem, lahko da moje srce ob branju knjige in pri obisku kraja ni bilo zadostno odprto, da bi doživelo zmagoslavje:) 

Možno pa je tudi to, da  Medjugorje ni tako zelo posebno, kot se ga želi prikazati, in da vse le ni tako sveto. Kot kažejo zadnji odzivi iz Vatikana, se k temu nagiba tudi papež in to daje mojemu zapisu nekaj več poguma.

Mesto prikazovanja
(h.arhiv)