Meike Winnemuth: Veliki dobitek

Obstajajo leposlovne knjige, ki ne nudijo kakšnega posebnega umetniškega užitka, a jih vseeno radi beremo. Radi jih imamo, ker nam je ob njihovem prebiranju prijetno ali ker vsebujejo zanimivo zgodbo in izvirno idejo. Včasih je zgodba celo tako zelo pomembna in vredna, da se je sliši daleč naokoli, da pripovedovalcu zlahka odpustimo prav vse nerodnosti pri pisanju in izražanju svojih misli. Takšna knjiga - z zgodbo, ki nosi zelo pomembno sporočilo, je na primer avtobiografsko delo Nihče, Mehmedalija Alića.

Nekaj čisto drugega, pa vendar prav tako brez značilnosti "Velike knjige" je tudi potopis nemške novinarke Meike Winnemuth Veliki dobitek. Pripoveduje o doživetju, ki me osebno vznemirja in mi buri duha. Tudi sama bi se mogoče rada polotila česa takega,
-če bi imela dovolj denarja,
-če bi mi služba to dovoljevala,
-če ne bi imela družine,
-če, če, če, če....

Meike Winnemuth, stara 50 let, neporočena in brez otrok (tako grobo in neusmiljeno jo je označil televizijski voditelj) si je v igri Milijonar prislužila 500 000 evrov. S pomočjo tega denarja je za eno leto odpotovala po svetu. Sama. Obiskala je 12 mest in v vsakem ostala en mesec. 1. januarja 2011 se je vkrcala v letalo za Sidney in svoje potovanje decembra končala v Havani, oziroma tik pred božičem s tovorno ladjo s Karibov odplula nazaj v domači Hamburg. Vmes je obiskala še Buenos Aires, Mumbaj, Šangaj, Honolulu, San Francisco, London, København, Barcelono, Tel Aviv in Adis Abebo. Iz vsakega mesta je enemu izmed svojih številnih prijateljev in prijateljic, bivšemu partnerju, staršem, mladeniču iz publike, ki ji je pomagal pri vprašanju za pol milijona evrov ali pa kar sama sebi, napisala nekaj strani dolgo pismo. V pismih je opisala posamezna mesta, svoja doživetja, pa tudi razmišljanja o sebi in o življenju na splošno. Na koncu vsakega poglavja, ki je posvečeno posameznemu mestu, je sestavila še spisek desetih stvari, ki se jih je v mestu naučila. Na primer:
Čajne vrečke ne potrebujejo listkov na vrvici. (London)
Vsak dan lahko ješ ananas, ne da bi se ti uprl. (Honolulu)
Ljubiti svoja leta. (Buenos Aires)
Nikoli ne verjemi, da že vse veš. (Sydney)
Ocvrte čebele so okusnejše od ocvrtih kačjih pastirjev. (Šanghaj)
Nekoč je bilo bolje? Ne. Jutri bo bolje. (København)
Moški po vsem svetu bolj težijo kot ne. (Havana)

Na potovanje se ni posebno pripravila. Na listek si je napisala le 12 mest, ki jih je želela obiskati, in si rezervirala bivališče za prva dva meseca. Kupila si je prenosni računalnik in kovček. Odprla je svoj popotniški blog Vor mir der Welt in se podala v svet.

Na potovanju je živela nemško skromno. Z letali je potovala v ekonomskem razredu. V mestih je živela v najetih stanovanjih, le redko - če le ni šlo drugače, v hotelih. Nadaljevala je s svojim delom novinarke in tako redno pisala kolumne za nemške časopise. Zaradi vsega tega se je kmalu izkazalo, da njena pustolovščina sploh ni draga in da bi si jo lahko privoščila tudi brez dobitka na Milijonarju.

Na potovanju je bila večinoma zelo zelo aktivna. Lotevala se je najrazličnejših stvari - ponavadi nenačrtovano in intuitivno. Učila se je igrati na ukulele, plesati tango (no, to je bila ene redkih stvari, ob kateri je trpela), učila se je španščino in kitajščino, naredila tečaj potapljanja in še in še. Znamenitosti mest si je le redko ogledovala in v muzeje skoraj ni zahajala.
Bralci njenega bloga so ji predlagali, kaj naj bi počela v posameznih mestih in jo včasih tudi prosili, da kaj postori zanje - npr. obišče kakšnega od njihovih znancev, prižge svečo na grobu, obišče to in to restavracijo. Rada jim je izpolnila želje in tako spoznala mnoge zanimive ljudi.
V nekaterih mestih se je počutila odlično, v drugih je komaj čakala, da jih zapusti. Nekajkrat je skoraj obupala in želela s potovanjem prekiniti, a vedno je prišlo nekaj, kar ji je pomagalo, da je vztrajala še naprej in svojo namero dokončala.

Meike Winnemuth se mi zdi kot sodobna Alma Karlin. Bila je sicer finančno precej bolj neodvisna kot Alma, pa tudi manj študijozna in bolj hedonistična, a v grobem sta se na potovanju obe soočali s podobnimi problemi  in ukvarjali z enakimi dvomi. Med potovanjem sta pisali članke za časopise in po koncu pustolovščine napisali knjigo (knjige). Obe je potovanje tudi spremenilo. Nobena ni mogla več nadaljevati od tam dalje, kjer je pred potovanjem prekinila. Zdaj tudi razumem, zakaj je Almo njeno dolgo potovanje po svetu psihično povsem uničilo. Ni lahko takole vedno znova menjavati svoja bivališča in se prilagajati novim življenjskim okoliščinam - pustolovščine je vsakomur enkrat zadosti. Meike Winnemuth je to prav dobro predstavila.

Potopis Veliki dobitek sem rada brala. Občudujem ženske kot sta Alma Karlin in Meike Winnemuth; občudujem tudi backpackerke, ki same z inter-railom potujejo po Evropi ali pa peš po Sloveniji. Drzne so in pogumne.

Meike Winnemuth se je na svojem enoletnem potovanju iz mesta v mesto veliko naučila, meni pa je s pomočjo njene knjige postalo kristalno jasno, kar sem sicer že slutila: Takšno potovanje - čeprav mi dela skomine - ne bi bilo zame. Četudi sem takšna, da sem pogosto sama sebi najboljša družba, bi bila prav gotovo že po dveh mesecih depresivna od osamljenosti in prestrašena zaradi resničnih in namišljenih nevarnosti na poti. Lahko pa bi bilo še slabše. Seveda pa bi bilo vse drugače, če ne bi potovala sama, ampak skupaj s sorodno moško dušo. A to bi bilo le eno od potovanj, o katerih ne pišejo knjig, saj niso prav nič izvirna in posebna, a prepričana sem, da so za žensko - manjši svobodi navkljub, vseeno prijetnejša.

Celo Meike Winnemuth - izrazito ekstrovertirana ženska, polna energije, ki nikoli ni imela težav s sklepanjem novih znanstev in prijateljstev, je bila v stiski. Mogoče se tega sama niti ni zavedala, a se čuti med vrsticami njenega potopisa.
Med potovanjem je ves čas tekala od ene do druge aktivnosti, pa čeprav je bil to pogosto le ples okoli prekleto praznega središča in se opravičevala pred samo sabo in ostalim svetom, če kakšen dan "ni ničesar delala" - vse z namenom, da se ne bi počutila osamljene in da potovanje v njenih očeh ali očeh spremljevalcev njenega bloga ne bi slučajno postalo preveč dolgočasno. Poleg tega se je vedno znova tako prisiljeno, da je bilo celo meni kot bralki neprijetno, trudila, da je delovala srečno in zadovoljno, da se mi je skoraj smilila. 

Mogoče pa konec koncev kljub vsemu spada v tisto skupino ljudi, ki ne znajo biti pomirjeni, kadar so le sami s sabo.

Meike Winnemuth
  (www.dw.com)

Winnemuth, Meike
Veliki dobitek: kako sem na Milijonarju priigrala pol milijona in odpotovala
Iz nemščine prevedla: Maruša Mugerli Lavrenčič
Originalni naslov: Das große Los
Tržič, Učila International, 2014
272 strani
ISBN 978-961-00-2081-3