Karl Ove Knausgård: Moj boj. 1. knjiga

Norveški pisatelj Karl Ove Knausgård je velika literarna senzacija. Vsak deveti Norvežan ima doma eno od njegovih knjig. Njegova zloglasna slava pa se nezadržno širi tudi po svetu. Zadie Smith - znana britanska pisateljica (avtorica romana Beli zobje), je izjavila, da njegove knjige potrebuje "like crack".
Pred kratkim smo prvo od njegovih knjig dobili tudi v slovenščini. Takoj sem jo kupila. Knjigo nekoga, ki diši po Marcelu Proustu, je pač nujno potrebno imeti.

Karla Oveja Knausgårda namreč imenujejo tudi norveški Proust. To pa zato, ker se je lotil podobnega projekta kot stoletje pred njim Marcel Proust. V šestih knjigah (na skoraj 3600 straneh) je natančno opisal svoje življenje. Podobno kot Marcel Proust. Njuni megalomanski deli pa vseeno ne gre enačiti. Proustov opis francoske družbe v začetku 20. stoletja je kljub vsemu fikcijsko delo. Za Knausgårdov Moj boj tega ne moremo reči. Tudi stila pisanja se razlikujeta - Proustov je brez dvoma briljantnejši. Sta pa oba pisatelja otroka svojega časa - Proust uglajenega (ali pa snobovskega) meščansko aristokratskega sveta pred sto leti, Knausgård današnjega časa resničnostnih šovov in selfijev.

Karl Ove Knausgård se je leta 2008, v starosti 39 let, potem ko je ugotovil, da se je naveličal pisanja fikcije - se pravi izmišljevanja zgodb in oseb, odločil, da bo začel opisovati svoje življenje in sicer natančno tako, kot je v resnici potekalo. Povsem iskreno, s pravimi imeni oseb in vsemi banalnostmi, ki spremljajo običajno življenje bolj ali manj običajnih ljudi. V prvi knjigi - tej, ki jo imamo zdaj tudi v slovenščini, je osrednja tema pripovedi njegov problematični odnos z očetom.

Knjiga se začne fenomenalno - z opisom nastopa smrti:

Srce živi preprosto. Utripa, dokler gre, potem se ustavi. Prej ali slej, danes ali jutri, bitje premine in kri odteče v najnižjo telesno točko, tam se zbere v mlakico, od zunaj vidno kot temen, vlažen madež na vedno bolj beli koži, medtem ko temperatura pada, udi trdijo in se črevesje prazni. ... Rojev bakterij, ki se širijo po telesu, nič ne ustavi. Če bi se dela lotile le nekaj ur prej, bi takoj naletele na odpor, zdaj pa je vsenaokrog tišina, zato čedalje globje prodirajo v vlago in temo. Prodrejo v Haversove kanale, Lieberkühnove kripte, Langerhansove otočke. Prodrejo v Bowmanovo kapsulo v ledvicah, Clarkov steber v hrbtenjači...

K takšnemu razmišljanju ga je spodbudil pogled na očetovo truplo. Branje o procesu razpadanja človeškega telesa je za bralca lahko precej neprijetno. In v isti sapi - kot odziv na neprijetne občutke, ki se porodijo v bralcu, se Knausgård začne spraševati, zakaj nam je ob pogledu na truplo tako zelo nelagodno. Naše nelagodje je tako veliko, da trupla takoj spravimo izpred svojih oči.

V večjih bolnišnicah jih ne le skrivajo v posebne, nedostopne prostore, tudi poti do njih so skrite... Iz bolnišnice jih vozijo skozi poseben izhod, v avtomobilih z motnimi stekli,... med pogrebnim obredom ležijo v zaprti krsti... Klošarji, ki zmrznejo na klopci ali v veži, samomorilci, ki skačejo z visokih zgradb in mostov, ...mladenič, ki po veseljačenju v mestu pijan pade v vodo, dekletce, ki ga povozi avtobus, zakaj jih je treba treba tako hitro skriti? Zaradi dostojnosti?... Mesto, ki ne prenese pogleda na svoje mrtve, ki ležijo po cestah in uličicah, po parkih ali parkiriščih, ni mesto, ampak pekel.

Tisti, ki ste ob teh stavkih izgubili veselje do branja knjige, prosim, nikar ne obupajte! Vsa ta razmišljanja zavzemajo le prvih pet strani knjige in so najmorbidnejši stavki v celi knjigi. Za knjigo še zdaleč niso značilni, so pa zame vsekakor najboljši.

V nadaljevanju se pisatelj loti razčiščevanja svojega odnosa z avtoritativnim očetom. Začne v otroštvu, nadaljuje preko najstniškega obdobja in zaključi ob očetovi zgodnji smrti zaradi alkoholizma. Pripoved ne poteka kronološko. Veliko je časovnih preskokov, ki pa so mojstrsko urejeni. Pri pripovedovanju je pisatelj pretresljivo iskren. Ničesar ne zamolči. Še več, dogodke, ki so še posebno neprijetni in zanj obremenjujoči, dodatno poudari in razloži. Zaradi tega knjiga mestoma deluje kot dokumentarno gradivo, saj pisatelj samo natančno in neprizadeto navaja potek določenih dogodkov in jih ne komentira - kot bi gledali posnetek skrite kamere v kakšnem resničnostnem šovu. Sem spadajo tudi izredno natančni (in dolgi) opisi povsem običajnih dogodkov, kot je npr. opis priprave čaja in kave ali prižiganja cigarete.
Na drugem mestu se spet zdi, da beremo dnevniške zapiske, v katerih pisatelj razmišlja in razglablja o svojih najintimnejših občutkih.
Najpogosteje pa sem imela občutek, da berem besedila, ki so nastala po navodilu psihologa v procesu zdravljenja težavnostnega odnosa med očetom in sinom.
Ali pa ob zdravljenju sramežljivosti. Karl Ove Knausgård je namreč tudi zelo sramežljiv moški. To je ob tako intimni knjigi kot je Moj boj težko verjeti, pa je kar res. Preberite, pa boste videli.
Težko je razumeti tudi to, kar pisatelj pove o samem sebi. Tole namreč:

Nikoli ne povem, kaj zares mislim, nikoli, kaj zares menim, vedno se namreč prilagodim vsakokratnemu sogovorniku, delam se, da me njegove besede zanimajo, razen kadar pijem, takrat me namreč pogosto zanese v drugo skrajnost, prebudim se prestrašen, da sem šel čez mejo... Ne maram, da bi se mi kdo približal, ne maram, da bi me kdo videl, in tako se res dogaja: nihče se mi ne približa in nihče me ne vidi.

Knjiga bi bila torej lahko ventil, skozi katerega pisatelj spušča svoje misli in razmišljanja, ki bi sicer zaradi dostojnosti morala ostati za vedno skrita globoko v njegovi notranjosti in se s tem tudi zdravi. Terapevtska knjiga, torej.

Ob opisovanju svojega odnosa do očeta pripoveduje tudi o svojih otrocih in premišljuje o lastnem očetovstvu. Pri tem je spet izredno iskren in se ne boji priznati delikatnih dejstev. Pove, da ga družina ne zadovoljuje popolnoma. Da družina ni njegov cilj. Piše:

Oči se mi zasolzijo ob pogledu na lepo sliko, ne pa ob pogledu na svoje otroke. To ne pomeni, da jih nimam rad, ker jih imam, in to iz vsega srca, pomeni le, da otroci ne osmišljajo življenja. Vsaj meni ne.

Večina pisateljev bi se takšnemu pisanju izognila.

Ob prebiranju knjige sem imela mešane občutke. Začetne strani, s katerih je večina zgoraj navedenih stavkov, so me navdušile. Ob prebiranju najstniških pripetljajev nekaj strani naprej sem se pa neskončno dolgočasila. Resno sem se spraševala, kaj mi je tega treba brati. Intimne dnevnike najstnikov mi je namreč perverzno (ter dolgočasno) brati in resničnostnih šovov, ki so že sami po sebi višek neumnosti, z najstniki v glavni vlogi pa naravnost tragični, ne gledam. Takšne misli so me spremljale, ko sem brala o tihotapljenju pivskih steklenic, osvajanju deklet, poljubljanju in zgodnji ejakulaciji.
Drugi del knjige je spet boljši. V njem pisatelj opisuje, kako sta skupaj z bratom urejala pogreb za očeta in pospravljala hudo zanemarjeno hišo (to je izredno blag izraz za to, v kakršnem stanju je bila hiša!), v kateri je oče skupaj s svojo materjo - pisateljevo babico, živel ob koncu življenja.
Knjiga kot celota se na koncu vseeno izriše kot umetniški izdelek; Karl Ove Knausgård pa predstavi kot nadarjen pisatelj. Tega sem zelo vesela:)

Prva knjiga cikla Moj boj poleg vonja po Proustu nosi tudi sledi nečesa novega in svežega v literarnem svetu. Sumim, da bo neusmiljeno popisovanje povsem običajnega življenja brez fikcijskega izboljševanja, kjer niti spomin na pretekle dogodke ni zanesljiv, postalo pomembna prvina literarnih del 21. stoletja. V dobi resničnostnih šovov in selfijev je to pač pričakovati. Meni je prav. Samo, da te knjige še vedno ostanejo v domeni umetnosti.

A zavedati se je treba tudi tega, da je takšen način pisanja hudo nevaren. Primer za to je Karl Ove Knausgård sam. V enem od intervjuju je povedal, da je s tem, ko je napisal Moj boj, svojo dušo prodal hudiču - tako kot Faust. Ne dvomim, da je imel s knjigo dobre namene. Zlahka me je tudi prepričal, da verjamem vsemu, kar je napisal. Pa bi bila knjiga lahko le blef ali pa aroganca tipa glejte-kaj-vse-si-upam-napisati. Verjamem v njegovo iskrenost. Toda ali je ta odkritosrčnost njegovega pisanja res nekaj dobrega? Da ni hudičevo delo - če nadaljujem njegovo lastno misel glede pogodbe s hudičem? S svojo odkritosrčnostjo je namreč prizadel mnoge ljudi, ki so mu blizu.
Eden od stricev po očetovi strani je zaradi nedostojnih opisov inkontinentne in blago dementne babice, ki rada popije kozarček alkohola, želel preprečiti izdajo knjige. Knjiga je vseeno izšla, a polovica sorodstva od takrat dalje s Knausgårdom ne govori več.

Tragika povezana z Mojim bojem pa se tukaj še ne konča. Druga knjiga cikla, ki jo bomo v slovenščini dobili v naslednjem letu, je močno prizadela Knausgårdovo ženo. Jokala je, ko je brala rokopis, in zatrdila, da njun odnos po tej knjigi nikoli več ne bo takšen kot je bil.
So knjige vredne vsega tega? Karl Ove Knausgård pravi, da ne. Žal mu je. V svojem bistvu je vendarle dober človek, ki mu ni vseeno, če prizadene druge. To se da razbrati tudi iz njegove knjige. Strah ga je, kaj bodo o njem menili njegovi otroci, ko odrastejo.
A vendar in kljub vsemu -  Moj boj je moral napisati. Takšen pač je in tu se ne da veliko spremeniti.

★★★★☆

Karl Ove Knausgård
(1968)
(www.Guardian.com)

Knausgård, Karl Ove
Moj boj, Prva knjiga
iz norveščine prevedel Darko Čuden
prevod dela: Min kamp
Mladinska knjiga, 2015, (Zbirka Roman)

526 strani

ISBN  978-961-01-3677-4