Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega

(157. str.) 

Seveda je že po prvih dveh straneh jasno, zakaj je knjiga leta 1933 gorela na grmadi v Berlinu. Njena vsebina je preveč protivojno naravnana, da bi jo lahko nacisti mirno prebavili. Pisatelju so zamerili tudi francosko različico priimka. Namesto Remarque, bi moral uporabljati kleni nemški priimek Remark.
Nacisti na splošno niso imeli občutka za umetnost. Sanjalo se jim ni, kaj je prava umetnost. Svoj izrojen pogled na umetnost so prignali do te skrajnosti, da so umetniška dela, ki so jih preganjali, vsa po vrsti stoletje po nastanku priznana za večne spomenike človeškega talenta; dela, ki so jih cenili, so pa že dolgo popolnoma pozabljena.

V takšno logiko razmišljanja se vklaplja tudi roman Na Zahodu nič novega. Nemški pisatelj Erich Maria Remarque namreč velja za enega največjih pisateljev izgubljene generacije, njegova knjiga, ki je gorela na grmadi, pa je priznana za klasiko. Sežiganju svojega romana pisatelj ni prisostvoval. Pogum, da gleda, kako gori njegova knjiga, je premogel le Erich Kästner, ko so sežigali njegovega Emila.

Na zahodni fronti nič novega, so jeseni 1918 pisali vojni poročevalci. Prva svetovna vojna je bila tik pred koncem in vsi so čakali le še na premirje. Nobenih premikov fronte ni bilo več. Zmagovalec je bil znan. A vendar je na enega tistih dni umrl še en vojak. Še ena smrt, ki ni odločala o ničemer. Povsem nepomembna in nepotrebna. Zaradi tega še toliko bolj tragična.

Tako se roman konča. Pred tem nam pa pisatelj izredno natančno in realistično predstavi  še vse ostale grozote in nesmisle prve svetovne vojne. Opisano je bojevanje na frontni črti: strelski jarki, uporaba bojnih plinov, borno prehranjevanje, trpljenje umirajočih... Zvemo, kako je bilo v zaledju: nekaj več varnosti, vojaški dril, malo boljša hrana in včasih tudi ženske. Pa tudi ruski vojni ujetniki, ki so zaradi lakote izgubili vse svoje dostojanstvo.
Nesmiselnost prve svetovne vojne je razpotegnjena na nesmiselnost kakršnega koli vojskovanja.
V takšnem življenju samo medsebojna solidarnost med vojaki nekaj pomeni in lajša položaj, da je življenje znosno in da je preživetje nekoliko bolj verjetno.

Slog pisanja je preprost in jasen. Stavki so kratki. Ni prostora za okolišenje, kot ni prostora za sprenevedanje na frontnem polju.

V tem romanu je jasno prikazano tudi to, zakaj se je generacija mladih fantov - dijakov in študentov, ki so bili poslani na fronto, imenovala izgubljena. Razlikovala se je od ostalih vojakov. Starejši vojaki so imeli nekaj, na kar so se lahko oprli. Imeli so svoje poklice, delo, družino. Po vojni so se lahko vrnili v svoje staro življenje. Mladeniči, ki so šli na vojno naravnost s šolskih klopi, tega niso imeli. Star način življenja zanje po vsem, kar so doživeli na vojnem polju, ni bil več mogoč, novega si niso znali zgraditi.
To je zelo lepo predstavljeno v odlomku, ko se glavni junak - dvajsetleten fant, za dopust vrne v domače mesto. Poseda v svoji sobi, v roke prijema študijske knjige in čaka, da bi se kaj zgodilo. Da bi se vrnili stari občutki.

Mahoma vstane v meni strahoten občutek odtujenosti. Ne najdem poti nazaj, izključen sem iz tistega sveta; naj še toliko prosim in se napenjam, nič se ne gane, ravnodušno in žalostno sedim kakor obsojenec in preteklost mi obrača hrbet.

Tudi vse ostalo - mesto in ljudje, se mu zdijo kot prekriti s tančico, neresnični.

V odlomku z dopusta sta zelo ganljivo opisani tudi materina ljubezen in zaskrbljenost za sina. Mati se je še najbolj zavedala vseh strahot, ki so grozile sinu, a še ona ni vsega razumela. Ti odlomki z materjo so tako ganljivi, da zvabijo solze v oči. Hujši so kot vsi prizori s fronte, kjer so telesa vojakov zmaličena, slečena, krvava, pomodrela.

Pisatelj v knjigi neusmiljeno razkrinka tiste najvišje v vojni hierarhiji - tiste, ki vodijo vojne operacije in za katere so vojaki samo številke in njihove smrti le "izgube" - ne izgube povsem konkretnih mladih življenj, ampak izgube v vojni moči njihovih armad.

Pisatelj raziskuje vse možne stiske, v katere so bili potisnjeni vojaki. Najhujša med njimi je mogoče tista, ko se nemški vojak znajde iz oči v oči skupaj s svojim sovražnikom. Francoskega vojaka, ki skoči v jamo, kjer se je sam skrival, smrtno rani in je potem - ujet skupaj z njim, prisiljen opazovati, kako ta počasi umira. Ob tem trpi in ima slabo vest, po glavi se mu podijo najraznovrstnejše misli, saj dokončno spozna, kar je sicer že slutil - da med njima ni razlike. Svojega sovražnika ogovarja in mu pripoveduje:

"Tovariš, nisem te hotel ubiti. Če bi še enkrat skočil k meni, bi tega ne storil več, če bi bil tudi ti pameten. Poprej pa si mi bil samo misel, samo kombinacija, ki mi je živela v možganih in mi sprožila odločitev, - to kombinacijo sem zabodel. Šele zdaj vidim, da si človek kakor jaz. Mislil sem na tvoje ročne bombe, na bajonet in na tvoje orožje; - zdaj pa vidim tvojo ženo in tvoj obraz in kar imava skupnega. Odpusti mi, tovariš! Zmeraj se prepozno vidimo. Zakaj nam venomer znova ne ponavljajo, da ste ravno tako uboge pare kakor mi..."

Knjiga Ericha Marie Ramarqueja Na Zahodu nič novega bi morala biti obvezno branje vseh evropskih srednješolcev. Da se v možganih ljudi utrdi misel o nesmiselnosti kakršne koli vojne in vojskovanja. Kaj veš, mogoče bi se pa - če bi ob svojem času ta roman prebralo dovolj Nemcev - lahko celo izognili drugi svetovni vojni:)
Knjiga je zelo poučna.
V tem mogoče tiči tudi njena edina slabost - če lahko tako napišem. Roman je malo preveč poučen in vzgojen. Tudi predvidljiv. Za današnjega bralca nič več tako zelo zanimiv. A vendar vse to ne zmanjša pomena tega velikega romana, katerega glavna odlika je ta, da obsoja nasilje in krepi miroljubnost.
★★★★☆

Erich Maria Remarque
 (1898-1970)
(vir: Wikipedia)