Aleksandra Kocmut: Prehajalec

(158 str.) 

Te kratke zgodbe sem se trudila počasi brati. Tako zelo večplastne so, da bi mi bilo žal karkoli zgrešiti ali spregledati; na primer kakšen nenavaden glas, čudno besedo, namig... Pa mi ni najbolje uspevalo. Napete zgodbe - zgodbe, ki vlečejo in so zanimive - je težko počasi brati. Potrebno je bilo nekaj samodiscipline: samo dve zgodbi na dan. Tako je ostalo nekaj več časa za miselno premljevanje vsebine ter globjega pomena posameznih nenavadnih dogajanj.

Besede Prehajalec v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni. Nič hudega. Takšni zaljubljenki v slovenski jezik kot je Aleksandra Kocmut, zlahka dovolimo tudi to, da ustvarja nove besede.
Prehajalec prehaja od nekod nekam - v tej knjigi iz realnega sveta v transcendenco, se pravi v tisto nekaj, kar je skrito našim očem in našemu razumu - stanje, za katerega ni dokazov, da ne obstaja. In iz transcendence potem spet nazaj v tostranskost.

Po naravi sem realist. V napovedovanje prihodnosti ne verjamem. Duhov umrlih oseb in ljudi, ki razumejo govorico živali ter predmetov, še nisem srečala ali občutila. Okultna dogajanja me ne ganejo preveč. Vsega tega je v zgodbah Aleksandre Kocmut precej, a vendar sem knjigo z zanimanjem brala. To pa zato, ker so zgodbe  - to je razložila tudi pisateljica sama - napisane tako, da se za razumevanje poteka dogajanja najde tudi logična razlaga. Nič ne de, če večinoma s pomočjo psihiatrične bolezni.

Verjetno mi je bila zaradi tega najbolj všeč prva zgodba - Rdeči čas. Nenavadno dogajanje v tej zgodbi je dokaj lahko razložiti s povsem verjetnimi, iz realnega sveta izvirajočimi vzroki in razlogi.
Zgodba pripoveduje o dekletu, ki zaradi snežnega meteža ostane sama v koči svoje prijateljice nekje v divjini. Da si krajša čas, piše dnevnik, v katerem se spominja tudi dogodkov iz preteklosti. Malo jo skrbi, a ne toliko zase kot za svojega fanta, ki je v tem neprimernem vremenu skupaj s prijateljem odšel v gore. Biti sam v koči, stran od civilizacije, predstavlja primerno (in pričakovano) izhodišče za slutnjo nečesa grozljivo-strašljivega. In dekletu se res začnejo dogajati nenavadne stvari. Nekdo se ji prikaže in z njim gre v sneg, a ne ve, če se ji to res dogaja ali pa mogoče le sanja. No, če drugega ne - njene nogavice so mokre.

Nobena od zgodb iz knjige Prehajalec nima jasnega in dorečenega konca. Dogajanje vedno obvisi v zraku. To sem dojemala kot velik plus knjige. Všeč mi je bilo, da mi je bila kot bralki dopuščena svoboda, da si sama sestavim svoje nadaljevanje zgodbe. Opornih točk za nadaljevanje lastne zgodbe je bilo več kot dovolj.

Ob nadaljevanju branja pa me je čakalo še eno prijetno presenečenje. Povsem potiho in nevsiljivo sem se ob prebiranju naslednjih zgodb začela zavedati, da so zgodbe med seboj povezane - lahko preko dogodkov, najpogosteje pa preko oseb.
Tako sem se zelo razveselila, ko sem ugotovila, da konec prve - meni najljubše zgodbe, ne bo ostal tako nedorečen, kot se je zdelo. V eni od naslednjih zgodb sem tako - čisto mimogrede, izvedela, kaj se je zgodilo z dekletom, ki je bilo samo v koči, in tudi usoda njenega, s hribolazenjem obsedenega fanta, se je dokončno potrdila. Do takrat se je sicer v moji glavi že oblikovala lastna verzija dogodkov in prav zanimivo jo je bilo primerjati s pisateljičino. 

POZOR (mogoče) SPOJLER! Psiček Poldi, zaradi katerega je dekle sploh zašlo v osamljeno kočo in potem nanj popolnoma pozabilo, je bil zame ključni pokazatelj pravih vzrokov za nenavadne dogodke. In ravno ta psiček je bil tisti, ki je prvi pokazal, da zgodbe ne bodo stale vsaka zase, ampak da jih bo poleg okultnosti povezovalo še marsikaj drugega. Super.

To, da lahko zgodbe bereš sproščeno in dokaj lahkotno kot mistične, fantazijske, ali pa jih bereš natančno in ves čas oprezaš za podatki, ki ti bodo omogočili realistično razlago nenavadnega dogajanja, se mi je zdel najboljši vidik teh kratkih zgodb. Poleg oseb, ki so dobro orisane in lepega sloga pisanja, kar pa sem pri Aleksandri Kocmut tako ali tako pričakovala.

Okultnost - ali pa metafizika, sta bili tisto, ob čemer sem se kremžila in premagovala, da ne podležem svojim predsodkom, in knjigo postavim ob stran. Neprijeten občutek ob tolikšni mističnosti je hočeš nočeš vplival tudi na moje sprejemanje in dojemanje ostalih zgodb.

Zadnja zgodba z naslovom Morda pes, ali sploh ne pes, mi je bila tako najmanj všeč, saj skoraj nima značilnosti realnega sveta, pa čeprav gre za zgodbo, ki povzema vse ostale in razlaga njihovo nadstvarnost. A ideja o zrcalni stekleni piramidi je vseeno odlična.
Zgodba Dan, ko je izginila mačka, me je spominjala na roman Carrie, Stephena Kinga - enaka mama in zelo podobna hčerka. A konec me je presenetil in mi bil všeč.
V zgodbi Profesor je odlično opisan tip človeka, obsedenega z močjo in pomembnostjo, v zgodbi Sprehajalec pa cirkuško življenje v predvojnem Parizu. V pariški zgodbi sta mi bili zelo simpatični tudi obe glavni nastopajoči Ami in Simona. Ter slutnja antisemitizma. 

V zgodbi 2012 imamo nimfomanko z jasno predstavljenimi razlogi, zakaj je to postala.
Obsedenost s spolnostjo in močjo, pedofilija, antisemitizem, brezposelnost so pomembne teme, ki zgodbam občutno dvigujejo vrednost.

Knjiga Aleksandre Kocmut Prehajalec je nenavadna zbirka kratkih zgodb. Nenavadna je zaradi okultne tematike, nekaj tudi zaradi svojevrstne povezanosti posameznih zgodb, predvsem pa zato, ker se pripovedi lahko bere na različne načine - realistično ali metafizično, lahkotno ali poglobljeno. Precejšna pisateljska spretnost je potrebna za kaj takega. Prepričana sem, da sem med branjem marsikatero (pomembno) dejstvo, ki bi mi pomagalo pri natančnejšem razumevanju, spregledala. Nikoli si ne bi mislila, da me bo knjiga z nadstvarno tematiko tako zelo vabila naj jo - po prvem branju opremljena z boljšim pregledom nad dogajanjem, še enkrat vzamem v roke in tako zapolnim prazne prostore v svojevrstno pisanem, a tudi grozljivem mozaiku z naslovom Prehajalec.

★★★★☆

Aleksandra Kocmut

P.S. Aleksandra Kocmut je napisala več knjig - med drugim tudi pesniško zbirko Zaskorjena in kratki roman o alzheimerjevi bolezni, Čisto sam na svetu. Odlični so tudi njeni Jedci rži.