Thomas Mann: Lotte v Weimarju

(368 str.) 

Ta biografski roman o Goetheju in Charlotte je izključno za tiste, ki so prebrali roman Trpljenje mladega Wertherja. Pa še to ne za vse. Da se uspete prebiti do konca romana, vam mora biti Goethejev Werther tudi zeeelooo, zeeelooo všeč. In koliko je dandanašnji takšnih bralcev? Prepričana sem, da ne prav veliko.
Glede na to je še posebno presenetljivo in lepo obenem, da imamo roman preveden tudi v slovenščino. Pred približno petdesetimi leti, ko je bila knjiga izdana, so založbe izdajale tudi knjige, za katere se je vedelo, da ne bodo pretirano brane (in kupovane), a so veljale za kakovostne. V današnjem času si ne predstavljam slovenske založbe, ki bi si upala prevesti in izdati roman kot je Lotte v Weimarju - knjige, ki jo ima celo večina knjižnic samo v skladiščih.

Lotte, ki pride v Weimar, je tista ženska, ki jo je mladi Goethe tako goreče ljubil, da je o njej in njuni ljubezni napisal vseevropsko uspešnico Trpljenje mladega Wertherja.
Lotte pride v Weimar - Goethejevo domače mesto, štiriinštirideset let potem, ko je zadnjič videla svojega mladostnega prijatelja. Zdaj sta že oba - Goethe in  Charlotte, stara preko šestdeset let in vdovca.
Roman je izredno statičen. Lotte se takoj po prihodu v mesto nastani v gostišču Elefant in nato dve tretjini romana - se pravi 244 strani, presedi v svoji sobi. To je tisti del romana, ki ga uspejo prebrati le občudovalci Wertherja in Goetheja. 

Gospa svetnikova Charlotte Kestner v svoji gostilniški sobi sprejme štiri obiske: mlado popotno risarko, ki jo želi portretirati, prof. dr. Riemerja - dolgoletnega Goethejevega tajnika, mlado Adelo Schopenhauer - njena prijateljica se bo vsak čas nesrečno poročila z Goethejevim sinom, in na koncu še Goethejevega sina samega - Augusta von Goetheja. Ob nekaterih obiskovalcih je nestrpna in živčna, druge posluša z velikim zanimanjem. Bralci iz vseh teh pogovorov - pogosto tudi monologov, izvemo marsikatero podrobnost o Goethejevem in Charlottinem življenju. Branje ni lahko. Za sledenje rdeči niti romana je zelo dobrodošlo nekaj predznanja o Goetheju. Kar tako, mimogrede, se namreč pojavi kakšen stavek, ki ima veliko težo, a se nepozornemu bralcu njegov pomen zlahka izmakne.

Ko Charlotte opravi z obiski in se napoti k sorodnikom, kar naj bi bil tudi namen njenega obiska v Weimarju (ha, če ji verjamemo, vendar ji pravzaprav ne:), se zgodba premakne h Goetheju. Spremljamo delovni dan ostarelega Goetheja in se skupaj z njim selimo iz realnega sveta v svet njegovega razmišljanja. Njegova genialnost ni več tako samo po sebi umevna kot je bila v preteklosti. Bolj razdražljiv je, kot je bil včasih. Staranje že zahteva svoj davek, a pred sabo imamo še vedno velikega moža. To poglavje sem najtežje brala in močno me je mikalo, da bi kakšen odstavek ali pa tudi stran preskočila. 

Zadnji dve poglavji romana sta tisti, v katerih sem resnično uživala. Tukaj sem se šele jasno zavedala, da berem roman, ki ga je napisal Thomas Mann:)
Ko Goethe svojo mladostno ljubezen Lotte in še nekaj njenih sorodnikov ter svojih prijateljev povabi na kosilo, se pričakovanja gostijo in napetost stopnjuje. Kako bo, ko se bosta po toliko letih in po čustveno tako globokem odnosu, ponovno srečala, se sprašuje bralec.
No, pa se ne zgodi nič posebnega. Tako je, kot je ponavadi v takšnih primerih: vljudna sta in prijazna drug do drugega, zadržana, opazujeta in ocenjujeta drug drugega. Strastnih čustev pa ni več. Celo bela obleka z manjkajočo pentljo ne naredi vtisa, ki ga je bilo pričakovati. Kako velik pomen ima manjkajoča rožnata pentlja na Lottijini obleki, vedo samo bralci Wertherja.

Sprejemnica v Goethejevi hiši
(Preveč vsega, kajne?)

Kosilo je bilo v Goethejevi hiši na Frauenplan. Izredno zanimivo se je bilo skupaj z gosti sprehajati
skozi sobe, ki sem jih tudi sama pred kratkim obiskala. Sprejemnica z Junoninim doprsnim kipom in sliko zakrito z zaveso, Rumena soba, kjer so pogrnili mizo, razkošno stopnišče z bronastimi kipi...

A roman se kljub neusmiljeni realnosti in minljivosti tudi najglobljih občutij vendarle ne more končati tako medlo in neizrazito, kot to napoveduje dogajanje na kosilu. Thomas Mann ne bi bil Thomas Mann, če ne bi romana zaključil tako, kot se šika. Zadnje poglavje je višek knjige. V njem razmerje med Goethejem in Lotte dobi dokončno obliko in pomen, ki je vreden svoje literarno-zgodovinske vrednosti.
Po vsem tem, kar sem napisala, bi se mogoče kateri od bralcev, da bi se izognil dolgočasnim prvim trem četrtinam knjige, odločil prebrati samo zadnji dve poglavji. Lahko poskusi, a bo razočaran. Zadnje poglavje zažari v svoji briljantnosti samo, če preberemo tudi vse ostale dele knjige. Brez napetosti, ki se gradi do takrat, ni nič - mogoče samo še en dolgočasen in na videz nepomemben pogovor med dvema osebama.

Biografski roman Thomasa Manna, Lotte v Weimarju je odlično delo, napisano izključno za oboževalce Goetheja in njegovega Wertherja. Roman je še en pokazatelj tega, kako zelo je Thomas Mann cenil tega velikega umetnika. Največji dokaz za njegovo občudovanje Goetheja pa je knjiga, ki jo je napisal nekaj let pozneje in sicer na isto temo kot pred njim Goethe - roman Doktor Faustus.

★★★★☆

Johann Wolfgang von Goethe
1749-1832
(vir: Wikipedia)