četrtek, 06. avgust 2015

Marcel Proust: Svet Guermantskih

(336 str. + 315 str.) 
Težko pišem o Proustovem Iskanju izgubljenega časa. Nikoli nisem zadovoljna s tem, kar napišem. S svojim pisanjem niti približno ne morem pokazati - ali pa vsaj namigniti na to, kakšno bogastvo se skriva v teh knjigah. Vedno ko preberem kakšno od knjig tega ciklusa, me nekaj sili, da bi pisala kot piše Proust - podobne besede in primeri mi prihajajo na um, a to seveda ne gre. Kot bi otrok, ki je ravno začel izgovarjati prve besede, želel razpravljati o resni filozofski temi. To me kot blogerko malo jezi, a vendar zaradi tega Marcela Prousta in njegovo delo še bolj spoštujem in občudujem.

V tretjem delu ciklusa Iskanje izgubljenega časa se je glavni nastopajoči (ali pripovedovalec; verjetno pa kar Marcel Proust sam) razvil v mladega moža, ki si utira svojo pot v najelitnejše sloje pariškega družabnega življenja konca 19. in začetka 20. stoletja. V knjigi so skupaj z njegovim vzpenjanjem po lestvici družbene hierarhije natančno opisane vse oblike medsebojnega druženja ljudi različnega družbenega položaja, razmišljanja in prepričanja. Obilo možnosti je, da se razjasni vse možne vidike takšnega ali drugačnega snobizma.

Za marsikaterega bralca knjige Svet Guermantskih je vsekakor dolgočasno brati o različnih francoskih plemiških družinah, njihovih rodbinskih povezavah in iz tega izhajajoče družbene pomembnosti, ki so jo imele. Precej potrpežljivosti je potrebno tudi pri spremljanju pogovorov Parižanov, ki ob svojih druženjih razpravljajo o - z današnjega vidika in z našega geografskega konca - povsem nepomembni temi, kot je bila npr. Dreyfusova afera - afera, ki je v tistem času politično razdelila Francijo.

Pa vendar, ljudje ostajamo enaki. Enako kot Parižani iz knjige si tudi mi želimo vstopa v zaprte elitne družbe, ki veljajo za pomembne, ker si bomo z vezami in poznanstvi olajšali svoje življenje. Na enak način se sprenevedamo, dobrikamo in pretvarjamo, prazno govoričimo, kot so to počeli ljudje v začetku 20. stoletja. Tudi nas lahko politična afera popolnoma razdvoji. Tudi mi na osnovi mnenja, ki ga imajo o aferi, ocenjujemo ljudi, s katerimi prihajamo v stik. Polni smo predsodkov in že izdelanih mnenj o ljudeh, ki jih sploh ne poznamo.
Zaradi tega je roman Svet Guermantskih še vedno vredno brati. S to knjigo se o medsebojnih človeških odnosih in njihovem obvladovanju naučimo več kot iz vseh sodobnih kvazi priročnikov za samopomoč in življenjsko rast.

Mladi pripovedovalec je v vsaki od knjig ciklusa na nekoga močno čustveno navezan, dobesedno obseden je z njim. V prvem delu sta bila to zakonca Swann, v drugem mladi dekleti - Gilberte in Albertine. V teh dveh delih ga je zelo vznemirjala tudi igralka Berma. Njegovo občutja do teh ljudi pa vedno sledijo eni in isti krivulji. Začetnemu navdušenju in občudovanju sledi grenko razočaranje, ki pa ga na koncu vseeno nadomesti neko realistično, na razumu zasnovano čustvo, ki ne vznemirja več tako zelo.

V tretjem delu je mladi pripovedovalec obseden z vojvodinjo Oriane Guermantes. Gospa je sodila v najvišji sloj Saint-Germainske pariške aristokracije. Rodovno deblo njenih prednikov je segalo tisoč let v preteklost. Spoznati se z vojvodinjo Guermantsko in se udeležiti njene večerje je bila izredna čast, ki so jo bili deležni le redki.
Pripovedovalec je neizmerno hrepenel po srečanju in pogovoru z njo. Zasledoval jo je in oprezal za njo. Ni bil zaljubljen vanjo, sploh ne. Vznemirjale so ga druge stvari. V imenu Guermantes je videl vso zgodovino njenih odličnih prednikov. V izgledu gospe Guermantes je iskal sledi velikih plemičev preteklosti, ki so krojili zgodovino Evrope in ko je našel kakšno povezavo s slavnimi dogodki iz preteklosti, je bil še posebno srečen.

To Proustovo navdušenje si zlahka predstavljam. Podobni občutki včasih preplavljajo tudi mene - ne ob pogledu na ljudi, pač pa ob obisku zgodovinsko pomembnih krajev. Kadar stojim na kakšnem s preteklostjo bogatem kraju (na primer v starem mestnem jedru kakšnega srednjeveškega mesta), razmišljam o tem, kdo vse in s kakšnimi opravki je že stopal po istih poteh kot zdaj jaz, sedel v isti katedrali kot jaz, in počutim se skoraj omamljeno pod težo zgodovine, ki napolnjuje te kraje. Kraj je lahko tudi povsem preprost in po izgledu nič kaj posebnega. Lahko je na primer le grbina oz. rahla izboklina na sicer ravnih gozdnih tleh, ki jo le redko kdo opazi, a podatek, da so to ostanki obzidja keltske naselbine, mi že vzbudi misli na ljudi, ki so nekoč davno tukaj živeli - kuhali in spali ter po poti, po kateri hodim tudi sama, iz bližnjega jezera prinašali vodo.
Z gozdom poraščeno keltsko obzidje
(na Schwanbergu)
Nekaj podobnega je verjetno občutil pripovedovalec, ko je gledal in razmišljal o vojvodinji Guermantski. A nad ljudmi smo lažje razočarani kot nad kraji.
Ko je pripovedovalcu proti koncu knjige le uspelo, da se je formalno seznanil z vojvodinjo Guermantsko, bil povabljen tudi na njeno večerjo, je spoznal, da ženska, ki jo je tako zelo občudoval, ni prav nič posebnega. Ni se razlikovala, od ostalih žensk, ki so vodile svoje družabne salone na občutno nižjem nivoju družbene hierarhije. Enako lahkomiselna in domišljava je bila. In pogovor z njo se je (večinoma) vrtel okrog enako praznih tem. Pripovedovalčevo razočaranje je šlo tako daleč, da je verjel, da je gospa Guermantes ravno zaradi njega - vsiljivca, spremenila običajen potek večerje in so se povabljenci zaradi njegove prisotnosti namesto o zanimivih temah, kakor naj bi se običajno, tokrat pogovarjali le o banalnih stvareh - tako zelo značilnih za pogovore v družbah na nižjem nivoju pariškega družabnega življenja. A resnica o salonih in druženju pariške elite je bila kar takšna kot je izgledala.

Pripovedovalčev odnos do gospe Guermantes sledi vsem trem običajnim stopnjam razvoja, ki sem jih prej opisala. Navdušenju in občudovanju sledi razočaranje, tega pa nadomesti neko racionalno čustvo, ki še najbolje odseva resničnost. Na zadnjih straneh romana je pripovedovalec tako ugotovil, da gospa Guermantes ni ženska, ki bi posedovala izključno plemenite lastnosti, a tudi ni tako plehka in površna kot se mu je zdela pozneje. Ugotovil je, da je vendarle inteligentna in razgledana, zelo duhovita ženska, lepotica z izbranim okusom in občutkom za eleganco. Te prijetne lastnosti gospe Guermantes se razkrijejo ob srečanju z gospodom Swannom, ki mu prisostvuje tudi pripovedovalec.

Gospod Swann v knjigi Svet Guermantskih nastopa le v tem zadnjem prizoru. Precej bolan je že in kaže, da mu ni več ostalo veliko življenja. A to je še vedno človek velike modrosti in dobrohotnosti, zaradi česar ga je imel pripovedovalec tako zelo rad. Žalostno je opazovati, ko prijatelj hira in se približuje smrt. Zadnjih nekaj strani romana je zelo ganljivih.

Naslednja knjiga ciklusa Iskanje izgubljenega časa se imenuje Sodoma in Gomora. Naslov namiguje na nekaj grešnega. O čem bo pisal Marcel Proust v četrti knjigi ciklusa je nakazano že v Svetu Guermantskih. Pisatelj je namreč omenil  "neki dogodek", ki mu je bil priča in mu je razjasnil marsikaj. Brali bomo o homoseksualnosti.

★★★★★

Proustov navdih za vojvodinjo Guermantes,
grofica Elisabeth Greffulhe
(naslikal Philip Alexius de Laszlo, 1905)
(vir: Wikipedia)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)