petek, 27. februar 2015

David Vann: Caribou Island

(296 str.) 
Aljaska me ni nikoli preveč zanimala - tudi kot cilj potovanja ne. Severna obzorja, televizijska nanizanka, ki smo jo gledali pred leti in se je  dogajala prav tam, je bila sicer čisto v redu, a vendar nič več kot to. Toliko drugih zanimivih dežel je, ki bi  jih bilo - če bi bila možnost, vredneje obiskati kot to odmaknjeno pokrajino. 

Potem ko sem prebrala roman Caribou Island, se mi potovanje na Aljasko ne zdi več tako neumna ideja. Jezera, gozdovi, gore, ledeniki, ki jih najdemo tam in so zelo lepo predstavljeni tudi v romanu, so čudoviti in fajn bi jih bilo videti v živo. Poleti, ko je toplo in so dnevi dolgi. 
A poletja so kratka in Aljaska ni samo prelepa narava obsijana s soncem, ampak tudi in predvsem dežela dolgih zim, ki se začenjajo že konec septembra, mraza in snega, pa tudi malo nenavadnih, če ne celo čudaških ljudi, ki živijo v majhnih, umazanih mestih, kjer redko dobiš vse tisto, kar potrebuješ za običajno življenje.
Alaska felt like the end of the world, a place of exile. Those who couldn't fit anywhere else came here, and if they couldn't cling to anything here, they just fell off the edge. These tiny towns in a great expanse, enclaves of despair.
Aljaska - takšna in drugačna, z lepim in grdim obrazom, je kulisa za zgodbe štirih parov, ki so se znašli v tej divji deželi.

Osrednja zgodba se vrti okrog Irene in Garyja - oba sta stara nekaj čez petdeset let, ravnokar upokojena (bolj zgodnja upokojitev je bila to); poročena sta že trideset let in imata dva odrasla otroka, Rhodo in Marka.
Oba se zavedata, da njun zakon ni več tisto, kar je nekoč bil in kar sta želela, da bi bil. Gary svoje nezadovoljstvo utaplja v nenehni aktivnosti in zaposlenosti. Loteva se raznih projektov, ki pa jih le redko uspe dokončati. Zadnji, ki se ga loti, je graditev lesene hišice na nenaseljenem otoku Caribou, kamor naj bi se z Irene tudi preselila. Gradnje se loti brez načrta, brez primerne opreme, a trmasto in vztrajno. Ko se mudi, gradnja poteka tudi med nevihtami in v nočnem času. Irene mu pri tem potrpežljivo pomaga, stoji ob strani in prenaša očitke, da je ona kriva, če ne gre vse tako kot bi moralo iti - in gradnja večino časa ne poteka tako kot si jo je zamislil Gary.
Irene je nezadovoljna, ker se je upokojila. Nesrečna je, ker živi izolirano življenje brez prijateljev, predvsem pa je čisto obupana, ker se njen zakon približuje koncu. Jasno namreč čuti, da jo bo Gary v kratkem zapustil in tega se boji. Vsi ti grozni občutki se izrazijo povsem konkretno - v Ireninem neznosnem glavobolu, ki mu ne najdejo vzroka in zaradi katerega sploh ne spi več in postane skoraj odvisna od analgetikov in opijatov.

Drugi par sta Rhoda in Jim. Rhoda - Irenina in Garyjeva hči se pripravlja na poroko, ki bi jo rada imela na Havajih. Jim je dobra partija - lokalni zobozdravnik z dovolj denarja in veliko hišo z visokimi okni, ki nudijo enkraten razgled na okoliške gore. A vse kaže, da bo Rhoda skupaj z denarjem in hišo v zakon dobila tudi moža, ki jo bo ves čas varal.

Ostala dva para sta manj pomembna.
Mark - Rhodin brat se nekako preživlja z ribištvom in živi skupaj s svojo partnerico Karen, ki je večino časa "zadeta z aljaško domačico" v na pol podrti hiši nedaleč od staršev, za katera se pa ne meni preveč.
Zadnji par sta mlada popotnika Monique in Carl, ki prideta na Aljasko iskat novih doživetij in se tako seznanita tudi z Markom, Rhodo in njunima partnerjema.

Monique zasluži glavno nagrado za stransko vlogo v romanu - pa čeprav mi je bil njen lik izredno zoprn.
Gre za razvajeno mladenko bogatih staršev, ki ne ve točno s čim bi si še popestrila svoje življenje in zato trpinči ljudi okrog sebe - najbolj Carla, hudo pa si privošči tudi Jima. Ta misli, da bo z njo dobil prijeten in neobvezujoč seks, a se izkaže, da je cena za to izredno visoka. Seks z nekom, ki je star že več kot štirideset let in ima "muffin top" (ali trebušček:), ne more biti zastonj. A vendar ta pokvarjena ženska občasno tudi lucidno razmišlja. Jimu pove:
I'm a trust fund brat. I don't need money. I don't ever need to work, in fact, which is my own cross to bear, something you wouldn't undestand. It turns out it sucks. But this is just teaching you lesson. You didn't seem to realize what you had here, so I'm helping you realize that.

Dogajanje v romanu je temačno in grozeče. Že od vsega začetka vemo, da gre nekaj hudo narobe in da se ne bo dobro končalo. Najbolj tragičen lik je Irene. Ona je tista, ki vedno potegne najkrajšo. Gary jo ima ob sebi kot nekaj samoumevnega, a ne preveč vrednega. Nenehno mora prenašati njegove kaprice, a za to ne dobi nobene zahvale. Celo nasprotno! Irene velja za tisto, ki komplicira in ki je malo čudna - tista, ki si je celo izmislila glavobol, da se lahko maščuje svojemu možu. Gary ob vsem tem dogajanju deluje kot dober, razumevajoč in celo ljubeč mož, kar pa je za tiste, ki znajo pogledati pod površino - in to zmore le Irene, daleč od resnice.

Tudi Rhoda, ki je z Irene tesno povezana, svoje mame ne razume najbolje. S tem so na žalost že postavljeni idealni pogoji, da tudi Rhoda zajadra v zakon z moškim, ki je nima rad in jo bo trpel ob sebi samo zato, ker bo to prikladno.
Kaj bo v resnici naredila Rhoda? - to me je zanimalo in zaradi tega bi si želela nadaljevanje romana. Ker pa je bil Caribou Island knjiga meseca februarja v Guardianovem bralnem krožku, sem o tem povprašala kar pisatelja samega. Na webchatu je danes prijazno odgovarjal na vprašanja bralcev.
Najin pogovor je potekal takole:) - (prizanesljivo, prosim, do moje angleščine:)
hermiona asked:
David, thank you for a marvelous book! Do you mind to give us a sequel:) I am very interested in Rhoda and Jim. What could happen to them? Could be there very much the same story as was with Irene and Gary? I hope not.
David Vann:
Ha. I hope Rhoda dumps Jim, and quickly. I don't think Rhoda is doomed to repeat her mother's life, by the way, and I don't think we're doomed in real life.
hermiona replied:
Thank you. I’m feeling better;-)
David Vann:
Ha. Rhoda is strong and good, and she sees Jim more clearly by the end, is having doubts, etc

Roman Davida Vanna Caribou Island je odlično delo, ki ga toplo priporočam vsem, ki imajo radi visoko kakovostno sodobno literaturo. Odnosi med osebami so idealno izrisani in izpiljeni - v prvi vrsti tisti med moškim in žensko, a nič manj natančno in pretanjeno tudi tisti med materjo in hčerjo.
Roman bo dobrodošel vsem, ki ne marajo srečnih koncev. Zame so bili dogodki ob koncu kljub temu, da sem pričakovala tragičen razplet zgodbe, presenetljivi in brutalni.
A tragičnost je lahko koristna. David VannI do love tragedy. I think we test ourselves against the characters in those moments, interested mostly in the shape and extent of our badness. I think of tragedy as reassuring, a safe demonland, but it does need to be a demonland.

Knjiga me je v precejšni meri spominjala na Juliusa Winsoma, pisatelja Gerarda Donovana. V obeh primerih je dogajanje postavljeno v odmaknjeno pokrajino; nastopa pa tudi podobna vrsta malce nenavadnih ljudi, ki včasih postopajo bizarno.  Ali so ti ljudje postali čudaški zaradi divjine, v kateri živijo ali pa so bili že od nekdaj takšni in jih je divjina samo privabila k sebi, pa ni popolnoma jasno.

David Vann
(1966)
(Ulf Andersen/Getty Images)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)