Veronika Simoniti: Kameno seme

(225 str.) 

Zdaj, ko sem prebrala knjigo Veronike Simoniti, Kameno seme, se mi zdi trditev, da je pri izbiri letošnjih finalistov za nagrado kresnik obveljala zahteva po moških kvotah, še bolj verjetna. Bolj verjetna kot sem si še pred nekaj tedni upala verjeti. To ni v redu.
Kaže, da so bila med petimi finalisti tri mesta rezervirana za pisatelje in dve za pisateljici. Ni je slovenske komisije za podelitev nagrade kresnik, ki bi si upala iz peterice izločiti Katarino Marinčič in njen roman Po njihovih besedah. Torej ostane samo še eno prosto mesto za žensko predstavnico. Zdaj si predstavljam, kako težko se je bilo odločati med romanoma Polone Glavan in Veronike Simoniti.

Kameno seme je namreč odličen roman, ki si je zaslužil uvrstitev med finaliste za letošnjega kresnika.
Roman ima vse, kar morajo imeti dobri romani - zanimivo zgodbo, izdelane osebe; po vrhu pa še lep slog pisanja.

Lahko bi rekli, da gre za kriminalko, ki pa ni čisto kriminalka, saj nimamo ne vem kako hudega kriminalnega dogodka. Dejanje, ki sproži policijsko preiskavo, je kamen, ki prileti v oko enega izmed turistov. Poškodba ni huda, saj poškodovanec že naslednji dan lahko surfa po morju. Od vsega začetka nam je znan tudi povzročitelj poškodbe - ja, bralci knjige ga poznamo; nastopajoči v romanu pa nimajo pojma, kdo je vrgel kamen:)

Dogajanje je postavljeno na enega od hrvaških otokov, v poletni čas, enkrat pred kratkim. Na tem otoku sta majhen kraj Anti in nekoliko večje mesto Meta. Imeni že jasno povesta, da gre za izmišljena kraja. V zgodbi Slovenci ne nastopamo, smo pa nekajkrat omenjeni - recimo ob koncu romana, ko se gostilničar lokalnega gostišča spomni na pesem, ki jo je v knjigo vtisov napisal eden od slovenskih turistov. Pesem ima naslov Kako otroku razložiti metaforo. Kaj veš, mogoče je pa to pesem res napisal kakšen od slovenskih pesnikov. 

Nastopajoči so Italijani, Francozi, Paragvajec in seveda Hrvatje.

Dogodek s kamnom je povod za raziskovanje zapletenih odnosov med nastopajočimi. Pisateljica postopoma in zelo pretanjeno razkriva skrivnost za skrivnostjo. Vsako poglavje je zastavljeno z vidika ene izmed oseb, a pripoved ni prvoosebna. V tretji osebi se da še lepše predstaviti pogled posameznika na dogajanje, njegove misli in njegov odnos z ostalimi nastopajočimi. Včasih si poglavja sledijo natančno kronološko, včasih je nekaj časovnega zamika. Takšna zgradba romana se mi je zdela odlična. Ni lahko takole sestaviti romana. Lahko bi na primer prišlo do nepotrebnega ponavljanja. Pri Veroniki Simoniti že ne.

Oseb je precej in so med seboj zelo različne, a pisateljici je uspelo vsako od njih zelo lepo predstaviti. So verodostojne in resnične. To imam vedno rada. Nastopajoči so ves čas v nesporazumu drug z drugim. Nesporazume pogosto sploh ne želijo zgladiti. Če pa se tega že lotijo, vedno pride nekaj vmes in jim to prepreči.

Tekom dogajanja se razčiščujejo različne teme: problem posvojenih otrok, ki ne poznajo svojih staršev, sprejemanje homoseksualnosti, ljubosumje med sorojenci, ljubezenska afera za eno noč, ki pusti pri obeh ljubimcih trajne posledice. Nemogoče se je izogniti razglabljanju o stiskah, ki jih je pustila hrvaška domovinska vojna; govor pa je tudi o kvazisocialističnih idejah in salonskemu ekologizmu, podloženima in oblazinjenima z desničarskim razkošjem. Pisateljica je med vsemi temi temami krmarila z navdušujočo spretnostjo. Rešpekt.

Še za redke dvome, ki so se mi porajali ob branju, je imela v trenutku primerno pojasnilo. Sploh ne gre za kaj sila pomembnega, a se mi je zdelo zelo zanimivo, da je pisateljica znala tako natančno ugotoviti misli potencialnega bralca in razpršiti njegove dvome. Na primer, moški opisuje drugega moškega: "Tako je ostal platonska figura, skiciran, a ne otipljiv zleknjeni Caravaggijev Bakhus brez sadja in trstnih listov..." No, tukaj so moji možgani začeli oporekati napisanemu - nemogoče je bilo namreč, da bi moški, o katerem je bil govor, izgledal kot Bakhus, daleč preveč suh in koščen je bil. Pa me je pisateljica že v nadaljevanju stavka pomirila, ko je nadaljevala: "...pravzaprav tudi precej bolj mršav in bledičen, vendar prelep v svoji minljivosti." Evo, zadovoljna z opisanim. In še nekajkrat je bilo tako.

Sicer pa za okus, kako se v tem romanu piše...Tale odstavek mi je bil zelo všeč. Govori o tem, kako ženske kuhamo moškim:)

In ženska, ki hoče z okusom in vonjem premamiti moškega, mu hoče povedati, da je svet brez nje plehek in brezbarven, okrog njega ovije niti smetanovega dima in ga skuša zapresti v arome svojih zvarkov, prt je prva rjuha, miza prva postelja, apetit je sla; čarovnica mu bo v kosila spretno zamešala sonce in moč in v večerje spomine, ki jih čez leta ne bo več znal ločiti od deserta.

Roman Veronike Simoniti, Kameno seme iskreno priporočam v branje - mogoče prav zdaj, ko se približuje poletje in z njim počitnice.
Priporočam ga, čeprav moram na koncu napisati tudi to, da knjigi kljub njeni odličnosti manjka nekaj iskric sem ter tja po besedilu, ki bi zanetile moje navdušenje do te mere, kot ga zanetijo knjige, ki jih imam res rada. Poleg tega je zadnji del zadnjega poglavja, v katerem pisateljica pomeša ali pa poveže - kaj pa vem, in medsebojno prelije različne plasti dogajanja in oseb, uvede dodatno protagonistko, po mojem mnenju povsem nepotreben. A to so malenkosti, ki ne pomenijo veliko.
Na kratko: Knjiga je odlična in  glede na družbo ostalih finalistov za najboljši roman v lanskem letu, ki se je oblikovala po sili razmer, si zasluži, da čez nekaj dni dobi tudi kresnika.

Veronika Simoniti
(foto: Jože Suhadolnik, Delo)