Stefan Zweig: Amok

Amoki so že od nekdaj. Dandanes jih težko ločimo od teroristov. Mladi jezni fantje, ki hodijo po ulicah velikih evropskih mest z nožem ali sekiro v rokah, so amoki. Strelski pohodi v ameriških (pa tudi evropskih) srednjih šolah so delo amokov. Slovensko študentko v Parizu je pred kratkim z nožem do smrti zabodel amok.
Bolezenska motnja, imenovana amok, je vpisana v mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-10 pod šifro F 68.8. Opisuje ljudi, ki jih zaradi različnih vzrokov čustva - predvsem jeza in bes - preplavijo tako močno, da svojih dejanj in obnašanja ne morejo več nadzorovati. Poškodujejo ali ubijejo vsakogar, ki jim prekriža pot.

Amoke izpred več kot stotih let opisuje Stefan Zweig v petih zgodbah, ki so izšle v zbirki, ki vam jo želim predstaviti. Malce drugačni so od tistih, za katere slišimo danes, a vendar tudi ne tako zelo različni od njih.

Njihove zgodbe so izredno dramatične, polne čustev in strasti, ki jih silijo v nenavadna in strašljiva dejanja. Pokolov nedolžnih ljudi na srečo ni, a kovina noža se včasih že zasveti. Predvsem pa je veliko zasledovanja in skrivnega poizvedovanja ter opazovanja. Amoki v zgodbah Stefana Zweiga so večinoma moški, najde pa se tudi kakšna ženska - npr. tista iz zgodbe Neznankino pismo, ki je neutrudljivo in leta dolgo zasledovala moškega svojega življenja. Pisala sem že o tem.

Amok je malajska beseda in pomeni "jezen" ali "tisti, ki brezglavo teče". V Maleziji naj bi bilo namreč zaradi težke, zatohle, tropske klime, takih bolnikov še posebno veliko. 

V Maleziji se dogaja tudi naslovna novela zbirke, Amokläufer. Opisuje leipziškega zdravnika, ki je po spletu okoliščin pristal v Maleziji, kjer zdolgočasen in naveličan vsega, opravlja svoje delo. Nekoč se pri njem prikaže ženska, ki je povsem drugačna od ostalih njegovih bolnikov. Je žena nizozemskega trgovca, bogata in ponosna, lepa, a tudi ohola in gospodovalna. Iz dialoga, ki se razvije med njo in zdravnikom - enem izmed viškov novele - na prefinjen način, ne da bi nam bilo to jasno povedano, nekako med vrsticami, izvemo, zakaj je ženska prišla.
Medtem, ko je bil mož odsoten, je zanosila in zdaj želi nezaželeno nosečnost prekiniti. Za to pa potrebuje zdravnikovo pomoč.

Zdravnik poseg odkloni. 

In s tem poskrbi za razvoj izredno tragične zgodbe, v kateri so prizadeti vsi: on sam, ženska, njen mož in njen ljubimec.

To, kar je pri zdravnikovi odločitvi najbolj pomenljivo, je to, da posega ni odklonil zaradi moralnih zadržkov ali ugovora vesti. Že večkrat je namreč s pomočjo strokovno izvedenega abortusa pomagal ženskam, ki so bile v stiski. Pri tej razvajeni ženski, ki je vedno dobila vse, kar si je zaželela, pa mu je nekaj preprečevalo, da bi ji ugodil. Pravzaprav je šel še korak dalj. Zagotovil ji je namreč, da bo poseg opravil, če bo tudi ona njemu naredila uslugo - šla z njim v posteljo. Ta zdravnikov predlog, seveda, ni bil tako jasno izrečen kot zdaj tukaj pišem, ampak imamo spet opraviti s prefinjenim izborom besed, ki so na pretanjen način sestavljene v stavke, a grobost in brutalnost njihovega pomena vseeno ostajata jasna in bralec se ju dobro zaveda. To je dialog, kjer ni nič povedano naravnost, a oba - on in ona - dobro vesta, za kaj gre. Mojstrsko izpeljano.

Ko se ženska po tem nespodobnem povabilu užaljeno odpelje z zdravnikovega posestva, nastopi čas za amoka. Zdravnik se naenkrat zave krutosti svojega dejanja. Ve, da je tudi kot zdravnik naredil veliko napako in jo želi popraviti. Steče za žensko in ji sledi v mesto, kjer živi. Zasleduje jo na na vseh njenih poteh, na njenem domu in na sprejemih ter plesih, ki se jih udeležuje. Želi govoriti z njo, a ona zdaj z njim noče imeti nobenega opravka več. Po svoje in sama bo rešila svoj problem. 

Zgodba ima tako kot večina Zweigovih novel zanimivo okvirno zgodbo. Zdravnik to svoje doživetje pripoveduje piscu novele in sicer na ladji, ki pluje iz Malezije proti Neaplju. Preko dneva je na ladji enako soparno in zatohlo, kot je bilo v Maleziji, zato se pripovedovalec in njegov poslušalec srečujeta ponoči. Posedata na krovu ladje pod zvezdami južnega križa, kar vsebino zgodbe še dodatno podkrepi. Zdravnik pa ne pripoveduje samo o tragičnem dogodku samem, ampak razmišlja tudi o dilemah, ki spremljajo zdravniški poklic. Sprašuje se, do kakšne mere je zdravnik dolžan pomagati svojim bolnikom. Kje se ta obveza konča? Mogoče se pri zdravnikih ta obveznost sploh ne sme končati. In zakaj se ne sme? Samo zato, ker ima diplomo z latinskimi besedami? Pripovedovalec svoje razmišljanje o tem konča s preprosto ugotovitvijo: obveznost zdravnika do drugih ljudi se konča takrat, ko zdravnik - tudi samo človek, enostavno ne more več.

Novela se - kot se za Zweiga spodobi:) - spet zaključi sila dramatično in čustveno; z nekakšnim vrhuncem, ki pomiri tako amoka kot tudi njegovo žrtev. Tragično, seveda.

Amokläufer je osrednja novela zbirka. Ostale niso tako zelo izrazite in pretresljive, a so vseeno dobre. Omeniti je potrebno vsaj še eno. Njen naslov je Fantastična noč in jo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik. Pripoveduje o tem, kako se v enem samem dnevu neobčutljiv in trdosrčen človek spremni v pozornega, mehkočutnega in dobrega človeka, ki spozna, da povzročati srečo in zadovoljstvo drugim, pomeni največjo srečo tudi zanj samega. Začnejo se mu dogajati tako dobre kot tudi slabe stvari in zaradi tega njegovo življenje postane bogatejše. Konec je počasnega umiranja v udobnem meščanskem življenju na Dunaju. Glavni junak je - kot bi rekli danes - izstopil iz svojega mehurčka ali cone udobja in s tem veliko pridobil.

Zbirka novel Amok, avstrijskega pisatelja Stafana Zweiga je izšla leta 1922 in je bila podnaslovljena kot Novellen einer Leidenschaft ali novele strasti. V psihološko obarvanih pripovedih se čuti jasen vpliv Freudovega dela in raziskovanja, nad katerim so bili v tistem času navdušeni mnogi evropski intelektualci - tudi Stefan Zweig. Za današnjega bralca so novele mogoče nekoliko preveč dramatične, vznesene ali celo patetične, a vendar več kot zanimive in vredne branja. Hitlerju pa niso bile všeč, saj jih je uvrstil na črni seznam knjig, ki jih je bilo potrebno zažgati.

★★★★☆