Leipziški knjižni sejem 2019

Ko zadiši po pomladi, se v Leipzigu zgodi najboljši knjižni sejem. V prostorih, kjer se je v času Nemške demokratične republike odvijal MMM - Messe der Meister von Morgen ali po naše Sejem mojstrov jutrišnjega dne - prireditev, s katero je oblast med mladimi spodbujala zanimanje za naravoslovno-matematične znanosti, se vsako leto ob začetku pomladi zberejo ljubitelji knjige s cele Nemčije in še za celo sejemsko dvorano tujih gostov. Med bralci knjig - in to velja tudi za tukaj pišočo:) je ta sejem precej bolj priljubljen kot Frankfurtski. 

Leipziški knjižni sejem je letos obiskalo rekordnih 286 000 obiskovalcev; 15 000 več kot lansko leto. No, če se spomnite mojega lanskoletnega zapisa s sejma, to pravzaprav ni tako čudno. Lansko leto so v času knjižnega sejma v Leipzigu namreč vladale zimske razmere, ki so prav gotovo odgnale marsikaterega obiskovalca. Letos, ali bolj natančno, v času našega letošnjega obiska, sonce sicer ni sijalo, a po pomladi je že jasno dišalo.

V naslednjih vrsticah preberite moje high-lights letošnjega knjižnega sejma v Leipzigu - od prvega do petega po vrsti, kakor globoko so se mi vtisnile v srce;)

Slovenci v Mexico Cityju in Valter v Sarajevu

TRADUKI je evropska povezava za literaturo in knjige, v kateri sodelujejo Albanija, Avstrija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Liechtenstein, Makedonija, Nemčija, Romunija, Slovenija, Srbija in Švica. Zanalašč sem napisala vse članice, da se vidi kakšna raznolikost je združena v tej mreži. Glavna naloga povezave je podpirati prevode knjig iz jezikov jugovzhodne Evrope, v te jezike in med njimi. TRADUKI ima vsako leto na Leipziškem knjižnem sejmu svoj prostor in letos se je na njem govorilo tudi slovensko. 

Die Slowenen in Mexico City und Valter in Sarajevo je bil naslov prireditve. Nastopala sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec, ki sta predstavljala svoj ravnokar izdani, v nemščino prevedeni drugi del stripa Meksikajnerji, z naslovom Laibach. Diskusija je bila zabavna, zanimiva in poučna. Pogovor je odlično moderiral Haxel Halling iz Nemškega društva za stripe, ki je pogovor popestril s fotografijami in celo slovensko pesmijo, ki so jo peli Meksikajnerji - slovenski prostovoljci, ki so se šli v drugi polovici 19. stoletja skupaj s cesarjem Maximiljanom - bratom cesarja Franca Jožefa, borit v Mehiko.

Marijan Pušavec in Zoran Smiljanić predstavljata odlično ustvarjalno kombinacijo. To je bilo jasno vsakemu, ki je prejšnjo nedeljo sedel med publiko, opazoval dogajanje na odru in poslušal. Oba sta pokazala, da še kako dobro poznata skrite kotičke slovenske duše (ja, tudi krivda je v enem izmed njih); to svoje poznavanje pa prinašata pred bralce vsak na svoj način: eden z besedo, drugi pa z risbo - oba na izvrsten način. Rezultat tega je odlična serija stripov, ki osvetljuje ne preveč znano epizodo slovenske zgodovine. Preberite te stripe. Toplo jih priporočam.

Ustvarjalca stripa Meksikajnarji sta tudi izredno simpatična in prijetna sogovornika, mladostna in polna energije. Tudi prijazna. Tako nisem dobila samo njunih avtogramov, ampak je Zoran zame - ne da bi ga za to prosila, narisal še risbo cesarja Maximilijana:)

Pogovor na prizorišču TRADUKI je trajal več kot eno uro. Sogovorniki - poleg ustvarjalcev stripa in moderatorja, še prevajalec stripa Erwin Köstler in predstavnik avstrijske založbe bahoe books, ki je strip izdala, Rudi Gradnitzer, pa so, preden so začeli govoriti o slovenskem stripu, izmenjali še nekaj besed o legendarnem Valterju, ki brani Sarajevo. Valter verteidigt Sarajevo je naslov nemškega prevoda stripa, ki ga je ustvaril Ahmet Muminović in je pred kratkim izšel pri tej isti avstrijski založbi. Mogoče bo strip na nemško govorečem področju ravno tako priljubljen kot je film z istim naslovom na Kitajskem. Kdo ve...

P.S. Med publiko je sedela tudi Mojca Kumerdej, ki je v Leipzigu predstavljala svoj, pred kratkim v nemškem prevodu izdan zgodovinski roman, Kronosova žetev. O njem ste že lahko brali na hermioninem blogu.

 Saša Stanišić

(vir: Wikipedia)

Ostanimo še malo v Bosni in Hercegovini. Tam - natančneje v mestu Višegrad je bil leta 1978 rojen Saša Stanišić. V Nemčiji je veliko literarno ime. O njem so govorili ali se z njim pogovarjali na vseh prestižnih debatnih krajih Lepziškega knjižnega sejma. Njegovi romani so uspešnice - priljubljeni pri bralcih in cenjeni s strani kritikov. Njegov prvenec - imamo ga tudi v slovenskem jeziku z naslovom Kako vojak popravi gramofon, je preveden v več kot 30 jezikov. Za drugi roman z naslovom Vor dem Fest je pred petimi leti dobil cenjeno nagrado Leipziškega knjižnega sejma. 

Mene pa vedno znova fascinira njegova življenjska zgodba! In zdaj sem končno prišla na svoj račun:) Tretja knjiga Saša Stanišića je namreč nekakšna fikcijska avtobiografija. Ravnokar je izšla in nosi naslov Herkunft ali Poreklo. V njej pisatelj piše o svojem otroštvu v Bosni, njegovemu begu skupaj z mamo v Nemčijo in o življenju v Nemčiji. Knjiga je nekakšen spomenik njegovi babici, ki je precej let skrbela zanj; v zadnjih letih pa postala dementna in začela izgubljati spomin. V strahu, da bodo tudi njegovi spomini nekoč izginili, se je Saša Stanišić zdaj, ko je dopolnil 40 let, odločil, da jih ujame v svoji knjigi Herkunft. 

Roman je prav gotovo zanimiv in vreden branja. Je že na  mojem seznamu must-read:) Na prvih straneh nastopa Jure Franko. Saša Stanišić se namreč dobro spominja njegove srebrne olimpijske medalje z iger v Sarajevu. Takšni vložki so za slovenskega bralca izredno simpatični. Pomenljive pa so seveda druge stvari. Tudi ta, kako pomembne in usodne so odločitve, ki jih sprejemamo v svojem življenju. O tem veliko razmišlja tudi Saša Stanišić - vsaj tako je bilo razumeti ob poslušanju številnih intervjujev, ki jih je imel v zadnjem času v okviru sejma. Kaj bi bilo na primer z njim in z njegovim literarnim ustvarjanjem - tudi uspehom, če bi se z mamo ob izbruhu vojne v Bosni odločila, da naredita tako, kot je naredila večina bosanskih beguncev - da se umakneta v Slovenijo; ne pa tako, kot sta naredila v resnici; namreč preko madžarske meje (danes to ne bi bilo več mogoče, je pripomnil Saša Stanišić in se nasmehnil) pobegnila v Nemčijo?

Takis Würger

(foto: Sven Döring)
Hanser Lteraturverlage

Takis Würger - nemški pisatelj in publicist, je napisal roman, ki se je tako kot Stanišićev, uvrstil na moj seznam knjig, ki bi jih rada prebrala. Vendar pa se ta roman v marsičem drastično razlikuje od zgoraj opisanega romana. Roman Stella so bralci izredno lepo sprejeli, knjiga se odlično prodaja in je na seznamih bestsellerjev; uradne kritike v main-stream medijih pa so knjigo raztrgale. V zadnjih letih sem se naučila, da je na takšne knjige skoraj vedno vredno biti pozoren, saj so nekoliko drugačne od večine ostalih in odstirajo stvari, ki bi jih nekateri želeli pustiti zakrite. 

Romanu Stella, Takisa Würgera očitajo klišejstvo, podobnost z mnogimi drugimi romani in "otroški stil" pisanja - kot najpomembnejše pa pomanjkanje etičnega pogleda na opisano temo. Naslovna (ne pa tudi glavna) junakinja romana je namreč resnična zgodovinska oseba, Stella Goldschlag, judinja, ki je v medvojnem Berlinu, z namenom, da bi rešila pred smrtjo svoje starše, nacistom izdajala ostale jude. Ki so potem zaradi nje končali v Auschwitzu in ostalih taboriščih smrti... Je Takis Würger v svojem romanu Stello predstavil preveč pozitivno in človeško razumevajoče; mogoče preveč lahkotno v luči holokavsta, da je tako zelo vznemiril uradne literarne kritike? Nič, ni druge, knjigo bo potrebno prebrati in si ustvariti lastno mnenje:)

Češka

Slovenija je imela letos na Leipziškem knjižnem sejmu priviligiran položaj. Naša stojnica je bila namreč samo za ozek prehod stran od razstavnega prostora letošnje države gostje na sejmu - Češke. Obiskovalci, ki so si želeli ogledati stojnico sejemske gostje - in teh je vedno precej več kot na drugih stojnicah, so se tako pogosto še mimogrede ustavili ob slovenski stojnici. Opazovala sem starejšega, nemško govorečega gospoda, ki se je več kot pol ure sprehajal med policami s slovenskimi knjigami in povpraševal po imenih slovenskih pisateljev in pisateljic. 

Češka se je na sejmu ponašala s svojimi velikimi literarnimi imeni: Franzom Kafko - če lahko rečemo, da je češki pisatelj, Jaroslavom Haškom, avtorjem slavnega vojaka Šejka in seveda Milanom Kundero, ki je na sejmu imel celo razstavo posvečeno njemu in njegovim delom. 

Mojo pozornost pa sta vzbudila dva sodobna češka pisatelja. Čeprav sta med seboj ločena s časom dveh generacij, sta skupaj sedela na modri sofi, sodelovala v intervjuju in predstavljala svoji novi knjigi. To sta bila Pavel Kohout (1928) in Jaroslav Rudiš (1972). Njuni knjigi: Aus dem Tagebüchern eines Europäen und Winterbergs letzte Reise (potovanje od Berlina do Sarajeva), sta knjigi, ki krepita idejo evropske pripadnosti. Pavel Kohout, ki je v svojih 91letih življenja prisostvoval marsičemu, kar sej dogajalo v 20. stoletju, je v pogovoru na modri sofi Leipziškega knjižnega sejma dejal, da je Evropska skupnost kljub otroškim boleznim, ki jo pestijo, vendarle tisto, kar je za nas Evropejce najboljše.

Manga-Comic-Con

Kot petega od mojih vrhuncev letošnjega Leipziškega knjižnega sejma sem želela omeniti blogger sessions 19 - prireditev za strokovno javnost, ki predstavlja širjenje znanja in izkušenj med knjižnimi blogerji. A ta tema je zanimiva le za pisce blogov, ne pa za bralce bloga.

Torej bom v tem odstavku raje izpostavila nekaj drugega. Zdaj, ko (skoraj) ni več zgražanja nad tem, da se med knjižnimi policami sejma sprehajajo tudi v junake mang, anim in računalniških igric preoblečeni mladi obiskovalci, naj vam za konec mojega zapisa pokažem mojo najljubšo Cosplayejerko letošnjega sejma. Na spodnji sliki je. Samo poglejte te nogice, oz. kopita!

Kajti kreativnost in odkrivanje novih svetov nista samo v domeni leposlovnih knjig. 

In zato menim, da ni nič hudega, če se cosplayerji sprehajajo po knjižnem sejmu.