Frank Herbert: Peščeni planet

Moje navdušenje nad filmsko sago Star Wars oz. Vojna zvezd (o tem navdušenju lahko berete tukaj in tudi tukaj) je ob prebiranju romana Dune ali Peščeni planet, Franka Herberta, skopnelo kot lanski sneg. Zakaj? Zato ker je George Lucas - verjetno zaradi pomanjkanja lastne domišljije ali pa le iz ležernosti, v svojih filmih uporabil ogromno idej in zamisli iz Herbertovega romana (ne da bi o tem kadarkoli in kakorkoli obvestil gledalce filmov ali pa za dovoljenje prosil pisatelja Peščenega planeta) in ker filmi Star Wars potem, ko spoznamo roman Dune, kar naenkrat postanejo plehki, površinski in nezanimivi. Najbolj moder stavek, ki ga je kdaj koli izrekel najpametnejši in najizkušenejši junak Vojne zvezd - ni dvoma, da je to Yoda - ob čisto običajnih izrekih Muad'diba iz knjige Peščeni planet zveni kot blebetanje in čvekanje brez globlje vsebine. 

V tem zapisu nikakor ne bom primerjala obeh del - filmov Star Wars in znanstveno - fantastičnega romana Dune. Se ne spodobi. Roman Peščeni planet je v vseh pogledih - pa če govorimo o dramatičnosti zgodbe, orisu junakov ali pa o moralno - filozofskih vidikih pripovedi, eno galaksijo, če ne kar celo vesolje, boljši od Lucasovih filmov.

K pravemu vtisu romana Peščeni planet pa vam verjetno ne bo pomagal tudi ogled istoimenskega filma, ki ga je leta 1984 posnel David Lynch (ki se, mimogrede, svojega filma zelo sramuje) s Kylom MacLachlanom v glavni vlogi. Prav mogoče je, da bi vas film speljal na povsem napačne poti razmišljanja in vas vzpodbudil celo k temu, da bi se romanu začeli posmehovati, pa čeprav film pravzaprav sploh ni slab. Kaj takega si pa roman Peščeni planet ne zasluži.

Kyle MacLachlan kot Paul Muad'dib
(vir: Dune, Universal)

Dogajanje v romanu je postavljeno v prihodnost v neki neznan predel vesolja. Nastopajo ljudje, katerih predniki so nekoč živeli na Zemlji. To sicer ni nikjer jasno povedano, a nekatere, komaj opazne stvari (npr. citati iz Biblije), namigujejo na to, da bi bili junaki romana lahko Zemljani, ki so že toliko razviti, da brez velikih težav potujejo po vesolju in naseljujejo nove planete. Ti ljudje so nekoč v preteklosti že prestopili kritično točko razvoja, na kateri se v tem trenutku nahaja naša civilizacija. S tem mislim na obdobje vse večjega razvoja ter pomena računalnikov in umetne inteligence. Mi smo se odločili zanje, saj zaradi njih lažje in boljše živimo. A vsi vemo, da smo zaradi velike odvisnosti od računalnikov in drugih elektronskih naprav tudi bolj ranljivi in občutljivi.
Teh slabosti so se zavedali predniki ljudi iz romana Peščeni planet, ko so se odločili za drugačno pot, kot je naša. Niso želeli potuhe, ki bi jim jo dajali stroji in naprave, ki bi lahko celo mislili namesto njih. Bali so se, da bi zaradi njih postali mehkužni in so se tako raje odločili, da namesto tega, da razvijajo umetno inteligenco, razvijajo svoje lastne miselne sposobnosti. Na tej alternativni poti, ki jo je izbralo človeštvo, potem sloni celotna zgodba romana in če se tega med branjem tudi zavedamo, se ne posmehujemo določenim čudaškim dogodkom in težko predstavljivemu poteku zgodbe (kar tako radi počnejo ljudje, ki ne berejo znanstvene fantastike), pač pa se nam odprejo čudovita obzorja nekega povsem drugačnega načina življenja in obstajanja človeške rase, ki bi bilo lahko mogoče celo resnično.

Posebno intenzivnega urjenja miselnih, pa tudi fizičnih sposobnosti, je bil deležen osrednji junak romana, Paul Atreides, imenovan tudi Muad'dib. Ko vstopimo v pripoved, je Paul star petnajst let in njegov oče je ravno začel vladati na puščavskem planetu Arrakis, na katerega se je po ukazu imperatorja Shadama IV preselila njegova družina - poleg očeta, vojvode Leta, še mati, konkubina gospa Jessica. A stvari se ne odvijajo tako, kot je rodbina Atreidov pričakovala. Njim sovražna družina Harkonnenov, ki je do sedaj vladala planetu, svoje oblasti ne namerava kar tako prepustiti prišlekom. Paul je prisiljen iskati zavetje med domačini Arrakisa, t.i. Fremeni - svobodnim puščavskim ljudstvom, ki je zato, da je lahko preživelo v izredno neugodnem življenjskem okolju, ustvarilo prav posebno kulturo in razvilo sila nenavadne običaje.

Na Arrakisu, imenovanem tudi Dune ali Sipina, je največje bogastvo voda. Ker je tako dragocena, ima med prebivalci skoraj mističen ali celo religiozen pomen. Nobena kapljica se ne izgubi. Tista, ki jo Fremeni izdihajo ali preznojijo, se spet ujame v žepih posebne, za življenje v puščavi narejene hidrobleke, in je - čeprav postana, mlačna in tudi malo slana - spet primerna za pitje. Tisto, ki ostane v truplih, je potrebno izcediti. Kajti: Meso pripada človeku, njegova voda pa plemenu. 

Fremeni imajo pred očmi jasno postavljen cilj: nekoč, ko bodo zbrali dovolj vode in zasadili dovolj rastlin, bodo svoj puščavski planet preoblikovali do te mere, da bo voda tekla po njegovi površini (beri: imeli bodo reke in morja) in voda bo padala tudi z neba (beri: deževalo bo). A da bodo ta cilj nekoč dosegli niso dovolj samo veliko vode, močna volja in trdo delo (katero puščavsko pleme pa je že kdaj na takšen način puščavo spremenilo v gozd?) - pri uresničitvi želje imajo pomembno vlogo še velikanski puščavski črvi in posebna snov, ki jo je najti samo v puščavskem pesku Arrakisa, a je od nje odvisno marsikaj v vesolju - začimba melanže. Tako Fremeni tudi trgujejo in podkupujejo. 

To, kako je pisatelju uspelo prikazati kulturo Fremenov, ki je - kakor ugotavlja gospa Jessica, globoka in široka, a tudi čudaška, se mi zdi čudovito. Njihova ekologija in mitologija sta tesno prepleteni. V samem središču prepleta pa je poleg vode in upanja na raj na Arrakisu tudi pričakovanje prihoda prav posebnega junaka - preroka ali celo odrešitelja. Da je ta junak Paul Muad'dib bralci vemo že od samega začetka romana. Vsako poglavje knjige se namreč začne z odlomki besedil različnih knjig, pripovedi in legend, otroških knjig in komentarjev o življenju in delu Muad'diba, in iz njih se da jasno razbrati, kako pomemben in poseben je bil Paul Atreides in v kakšno legendarno osebo se je razvil.

A legenda je vedno nekaj drugega kot resnično življenje. Paul iz mesa in krvi je precej drugačen od Muad'diba iz hvalnic in legend. Kljub vsem sposobnostim in modrostim, zaradi katerih je pravzaprav nepremagljiv, je to vendarle povsem običajen mladenič, ki se mora še veliko naučiti, ki naredi tudi kakšno napako, je včasih nesiguren in ne ve, kaj bi storil; predvsem pa se mora prav pogosto in močno truditi, da ga ne preplavi strah. Najbolj se boji prihodnosti, ki jo vidi v svojih videnjih. V teh videnjih poteka sveta vojna ali džihad in on je tisti, ki v njej igra glavno vlogo. Na krvavem pohodu po vesolju ga spremlja fanatična množica vernikov, ki o njem pišejo legende in bi zanj storili vse. Paul Muad'dib pa noče, da bi se svet vrtel na takšen način. Dogodke, ki jih vidi v svojih videnjih, želi preprečiti. Mu bo to uspelo? Mu bodo to dovolili? In ali sploh lahko vpliva na potek dogodkov? 

Roman Franka Herberta, Peščeni planet, je čudovita upodobitev nekega alternativnega načina življenja, za katerega bi se ljudje mogoče lahko odločili in ga tudi živeli - če predpostavimo, da se um in mišice res lahko izuri do te mere, kot je opisano v romanu, kar pa je malo verjetno. 

Dogajanje romana je postavljeno na peščeni planet, ki je kljub svoji pustoti, neznosni vročini in nevarnostim, ki prežijo na vsakem koraku, tudi izredno lep. Ko pisatelj opisuje sipine, oblite z mesečino, in redko rastlinstvo, ki so ga domačini s toliko truda, ljubezni in upanja zasadili v suha puščavska tla, bralec ne more, da ne bi vzljubil tako planeta kot tudi njegovih prebivalcev. Malo sta me strašili le izredna krutost in verska fanatičnost puščavskega ljudstva Fremenov. A da se  bosta te dve njihovi lastnosti omilili, če že ne povsem odpravili, bo tako ali tako poskrbel njihov Muad'dib:)

Tisto, kar se me je pri branju romana najbolj dotaknilo, pa je vendarle nekaj drugega. Roman Franka Herberta, čeprav napisan davnega leta 1965, s prstom kaže na napake, ki jih delamo ravno v današnjem času. Paul Muad'dib mi je pokazal, kako drastično drugačni so današnji najstniki v primerjavi z njim. Saj ne, da bi bil glavni junak Peščenega planeta nekaj nedvomno realističnega, pa vendar... Koliko dandanašnjih najstnikov, ki so zasičeni z digitalnim svetom, ki se med seboj pogovarjajo samo še preko WhatsAppa in podobnih aplikacij, je še sposobnih tako kot Paul iz izraza na obrazu, drobne kretnje ali pa intonacije glasu sogovornika, ugotoviti, s kašnim človekom imajo opraviti, kakšne namene ima le-ta z njimi, domnevati, ali govori resnico ali pa jih namerava hudo nalagati? Ne prav veliko. Ali so zaradi tega šibkejši in imajo manjše možnosti za preživetje? Ne vem. Možno je namreč tudi to, da takšne sposobnosti v današnjem času niso več potrebne. Kdo bi vedel. 

Dobre znanstveno - fantastične knjige vedno sprožajo takšna in podobna vprašanja. To je potem tisto glavno, zaradi česar jih je vredno brati:)

No, iz njih pa se lahko naučite tudi kaj čisto praktičnega. Iz Duna, n.pr. eno izmed litanij, ki sta jo Paul in gospa Jessica redno uporabljala. Čisto mogoče je, da se boste z njenim ponavljanjem tudi vi znebili strahu, ki nas vse kdaj pa kdaj prav grdo muči. Spomnite se samo na novelo Stefana Zweiga, Strah.

Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim. Dovolil mu bom, da me preide in mine. In ko bo mimo, si bom z notranjim očesom ogledal njegovo sled. Kjer je bil nekoč strah, ne bo ničesar. Ostal bom le jaz.

Pa veliko užitkov pri branju enega izmed največjih klasikov znanstveno-fantastične literature!

★★★★☆

Frank Herbert
(1920-1986)
(vir: Wikipedia)

Herbert, Frank

Peščeni planet

iz angleščine prevedel: Igor Harb

naslov originala: Dune

Ljubljana, Sanje, 2018

519 strani

ISBN 978 961 274 581 3