Edna O'Brien: V gozdu

Nekatere knjige so na meji tistega, kar je še moč prenesti. Zdi se, da njihove teže ne bo mogoče vzdržati. Knjigo je lažje odložiti in pogledati stran, kot pa jo do konca prebrati. A če jo uspemo prebrati, smo nagrajeni z bogastvom, ki ni dosegljivo vsakomur. 

Ena takšnih je knjiga Edne O'Brien, V gozdu. Breme, ki jo dela tako težko, je zlo - zlo v njegovi najčistejši obliki. Tisto, ki se naseli v človeškem bitju in uničuje. Nanj nihče ne more veliko vplivati. Lahko ga le malo omilimo - ali pa ojačamo (kot se je to zgodilo v romanu Edne O'Brien), prav veliko pa žal ne moremo narediti. Z zlom se je težko soočiti.

Roman V gozdu je navdihnjen po resničnih dogodkih. Je fikcijska upodobitev tega, kar se je leta 1994 res dogodilo. Takrat je namreč v grofiji Clare na Irskem domačin, ki je bil med prestajanjem zaporne kazni na dopustu v domačem kraju, ubil mlado žensko, njenega triletnega sina in duhovnika iz sosednje grofije. Trupla so našli v bližnjem gozdu; vsi so bili ustreljeni od blizu.

Potek resničnih dogodkov in tako tudi glavni obris fikcijske zgodbe, nam je razložen že na samem začetku, v avtoričini pripombi k romanu. Zgodba torej ni tisto, kar bralca žene pri branju romana, pač pa spraševanje, kako in zakaj se je to zgodilo. In tukaj pisateljica pogleda zlu naravnost v oči in pogleda ne odmakne tudi, ko je najhuje.

Pripoved se vije v kratkih poglavjih, ki so pisani s perspektive različnih nastopajočih oseb. Prav hitro spoznamo življenjsko zgodbo mladega morilca. Več imen ima - vsako odseva posebno obdobje v njegovem življenju. 

Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku, in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem Otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakrstiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi.

V naslednjih poglavjih spoznamo Eily Ryan, mlado, radoživo žensko, ki je s svojim sinom prišla živet v zapuščeno in razpadajočo hišo na obrobju gozda. Nekoliko drugačna je od ostalih prebivalcev okraja. Čeprav lepo sprejeta, je vendarle tujka, ki nekako ne sodi mednje; je cilj zvedavega opazovanja, vir radovednega ugibanja in tarča nesramnih pripomb. Ta njena drugačnost in nepripadnost okolju, v katerem se je naselila, pa postane najbolj jasna takrat, ko nepričakovano izgine. Policija namreč njenega izginotja sprva sploh ne jemlje resno. Takšna ženska pač včasih kam gre in o tem nikogar ne obvesti, si mislijo. Uradna iskalna akcija se sproži šele takrat, ko poleg nje in njenega malega sina izgine tudi duhovnik...

Ugrabil jih je, seveda, O'Kane. Najprej Eily in njenega sina, nekaj pozneje še duhovnika. V tem, kako postopa z njimi in zakaj je izbral prav njih, tiči tragika celotne zgodbe. Zlo usmerja O'Kanove bolne možgane in tega se včasih zaveda tudi on sam, a si ne more pomagati.

Kakor mu ne morejo pomagati ljudje okrog njega. Verjetno. A vendar v vsakem od domačinov, ki so bili hočeš ali nočeš vpleteni v grozljivo zgodbo umorov, pa čeprav samo kot bolj ali manj opazovalci, ostane nekaj slabe vesti.

Knjiga Edne O'Brien je bila pri njenih rojakih na Irskem sprejeta z zadržanostjo. Verjetno prav zaradi tega tihega, a vztrajnega kljuvanja slabe vesti, da bi O'Kanovi znanci in sorodniki - tako tipični Irci, vendar lahko kaj storili, da do tragedije ne bi prišlo. Mogoče bi lahko z Micheom v otroštvu bolje ravnali. V zavodih, ki nosijo imena svetnikov, ga ne bi smeli spolno zlorabljati. Psihozo bi lahko zdravili preden so glasovi v njegovi glavi postali preglasni in tako gospodovalni, da se jim ni mogel več upreti. In konec koncev si tudi ne bi smeli zatiskati oči pred njegovimi "lumparijami" - češ nič posebnega niso, mu dajati zatočišče in hrano ter skrivati informacije pred policijo - pa če jih je bilo še tako strah za svoja življenja in življenja svojih dragih. Vse te dileme in očitki se sipajo iz vrstic romana in knjigo delajo odlično.

Roman pa ima še mnogo drugih odličnih plati. Ena izmed njih je stil pisanja, jezik, ki ga pisateljica uporablja. Bralec se potopi vanj in lahko samo uživa. Zaradi njega, na primer, gozd zaživi pred bralcem v vsej svoji lepoti, a obenem tudi v vsej svoji grozljivosti. To njegovo dvojnost je Edna O'Brien sijajno upodobila.  Nasilni dogodki so na gozdu pustili pečat, s katerim je izgubil svojo nedolžnost in nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej.

Gozdnata pokrajina, ki se razprostira čez dve grofiji in več mestnih okrajev, dremava gmota zelenja, ki jo pretrga le sem in tja kak borovec, ki je samcat pognal v višave, preklasta pokveka s štrlečimi vejicami na obeh straneh, razporejenimi kot križi. Veter, ki se je ujel vanjo, šumota kot morje v daljavi in visoka, vitka debla smrek so tako tesno skupaj, da je njihovo lubje soboljevinasto rjavo, saj postaja svetloba, ki vstopa v območje nesvetlobe, temnejša in temnejša. 

Knjiga Edne O'Brien, V gozdu, me nekoliko spominja na roman Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. V obeh knjigah imamo opraviti z zlom, ob čigar surovosti in preračunljivosti nas zmrazi do kosti, le da je stil pisanja Edne O'Brien precej boljši in njen roman tako večja literarna umetnina kot je to knjiga Lionel Shriver.

Roman V gozdu bi lahko vsaj malo primerjali tudi s kratkim romanom Donovana Gerarda, Julius Winsome. Oba romana poveličujeta prostranost in lepoto gozdov, le da je roman Edne O'Brien spet za stopnjo višje in sicer zaradi svoje liričnosti, ki si jo je pisateljica kljub grozljivi zgodbi drznila uporabiti in to na tako mojstrski način, da je knjiga enostavno veličastna.

Roman priporočam vsem, ki imajo radi literaturo visokega ranga in le počasi potekajočo zgodbo. Tistim, ki jih ni strah temačnih tem in upajo zreti zlu naravnost v oči.

★★★★★

Edna O'Brien
(vir: Wikipedia)

O'Brien, Edna

V gozdu

iz angleščine prevedla: Maja Kraigher

naslov originala: In the forest

Ljubljana 2019, Modrijan, Zbirka Bralec; 123

293 strani 

ISBN 978 961 287 114 7